kontakt:
@ gregor(afna)rozman(pika)si
@ facebook.com/gregor.rozman


izdaje:
@ crux.ansata, jskd, 2009,
     zbirka kratke proze,
    
@
tapkanje na mestu, cankarjeva založba, 2011,
     zbirka kratke proze,
    

objavljanja in sodelovanja:
@ portal trubarjeva hiša literature, objava (2015),
@ portal
locutio, objave (2008, 2009, 2012, 2013, 2014),
@ revija liter jezika, objava (2013),
@ revija
mentor (2007, 2008, 2009, 2010, 2011, 2012),
@ revija lud literatura, objava (2009, 2011),
@ portal airbeletrina, objava (2010),
@ kratki film prvi dan v službi, pomoč pri scenariju (2010),
@ revija primorska srečanja, objava (2009),
@ priloga mag, objava (2009),
@ portal
vest.si, kolumne (2008, 2009),
@ projekt dekons, metamorfoza v metaforo (2008)
@ blog
društvo ss (2008),
@ projekt papir in tipke, projekt (2008),
@ revija sejalec, objave (2007, 2008),
@ projekt projekt 53 (2006, 2007),
@ portal
ona-on magazin, kolumne (2004, 2005),
@ projekt spletna diplomska naloga (1996).

omembe v medijih:
@ večer, članek, 2012,
@ pogledi, recenzija, 2011,
@ delo, književni listi, recenzija, 2011,
@ dnevnik, recenzija, 03.06.2011,
@
mentor
, recenzija, 2009, 2011,
@ airbeletrina, intervju, 18.08.2010,
@
radio sora, 13.01.2010,
@ gorenjski glas, 14.11.2009,
@ vest.si, 01.06.2009,
@ vest.si, 28.02.2009,
@ vest.si, 17.02.2009,
@ vest.si, 15.02.2009,
@ gorenjski glas, 01.12.2008,
@ vest.si, 01.11.2008,
@ delo, 28.10.2008,
@ airbeletrina.si, 27.10.2008,
@ bajta.si, 26.10.2008,
@ sta, 24.10.2008,
@ tv-m, 28.05.2008,

@ vest.si, 08.02.2008,
@ tv-m, 05.11.2007.

spletne avtorske pravice:
pravice
s spletnega mesta so v lasti različnih avtorjev, med katerimi bi izpostavil janeza pelka in druge udeležence fotografskih delavnic v organizaciji mladinskega kulturnega centra v medvodah. za nadaljnjo rabo podatkov je treba pridobiti soglasje njihovih lastnikov oziroma avtorjev ali se vsaj sklicevati na vir (sicer pošljem dučeta, veščega izterjevalnih akcij, da vas nekajkrat klofne).  hvala.

://življenjepis

Rodil sem se štiriinsedemdesetega v Ljubljani, kjer sem se izšolal za upravnega delavca. Danes zimske dneve preživljam za tekočim trakom, noči pa kot brezdomec; sem uradnik in pisatelj. Dnevno delo je vse pogosteje stresno, saj sem zaposlen v občinski upravi, občine pa so v današnjih težkih časih najboljši približek neposredni demokraciji in morda celo edine ohranjajo odnos s posameznikom. Za delovno mesto v javnem sektorju sem se odločil, ker rad prispevam k bogatenju lokalne skupnosti in ne bogatenju zasebnega kapitala oziroma nekega lastnika, ki svojih finančnih ciljev ne deli s tistimi, ki jih je najbolj izkoriščal, torej z delavci ter živo in mrtvo naravo. Poleg tega v isti skupnosti vse od rojstva prenočujem in mi verjetno tudi zaradi tega dejstva ni vseeno za usodo plemena oziroma ljudi, ki jih pozdravljam z dobro jutro in z lahko noč.

Uveljavljanje lokalnih interesov pa je včasih naporno, vendar je trud poplačan s podpovprečno slovensko plačo, vedno večjo zaljubljenostjo v delo in srečevanjem vaških posebnežev, ki vsak dan popestrijo delovanje občinske uprave in demokratično izvoljenih teles. Morda bi o odnosih med politiko, stroko in civilno družbo v naši občini lahko napisal leposlovno zbirko, vendar se ljudem, ki jih spoštujem, nočem ne zameriti, ne pretirano opevati njihovih dosežkov.

Na tem mestu bi rad opozoril razne reformiste, da bi ukinjanje ter združevanje občin dolgoročno vodilo v še večjo iluzijo demokracije. Demokratično zmanipuliranim državljanom bi ostali zgolj stiski rok s tajkunsko izvoljenimi državniki v obliki zasedenih terminov, izklopljenih telefonskih zvez in polnih predalov elektronske pošte. Ne le zato, ker ga poznam in v njem sodelujem, pa delovni proces županov, občinskih uslužbencev in članov svetov cenim in sem se za obstoječo ureditev lokalne samouprave pripravljen boriti do svojega zadnjega diha in cele kosti. Moje bojevanje pa ne bo prvinsko, ampak se bo odvijalo v obliki opismenjevanja volivcev, saj smo za negotovo prihodnost naše države krivi sami. Pasivno volilno pravico smo namreč podredili tajkunskemu vodenju za nos in se povsem pustili oprati medijem ter drugim političnim lepotilnim salonom. Zato se moramo po vzoru skandinavskih volivcev boriti proti lastni naivnosti, aktivno spremljati dogajanje v družbi, stopiti v korak s časom in najprej spremeniti sebe, da bi spremenili civilno družbo in posledično oblast.

Kdo sem, kaj sem? Isto kot vi. In tisto isto je najprej biti človek, ne le belec, moški, Slovenec, brat, ateist, prijatelj, Medvodčan, sin, heteroseksualen, zaposlen in tako naprej ... In kdo ali kaj sem, če se politično, versko ali kako drugače nočem opredeliti? Je lahko slehernik, katerega družba prepričuje v prepričanje, sploh humanist, ko postavlja svoje prepričanje pred drugačna? Končni rezultat neusklajenih prepričanj lahko opazujemo južneje, v prejšnji državi. Skrajnost v novonastalih državah je tako zakoreninjena, da se bodo ljudje še desetletja po vojni zapirali v območja s podobnim političnim in narodnostnim prepričanjem ter na mestih množičnih pobojev gradili objekte tistih verstev, ki so vse skupaj začela.

In kaj rad počnem? Pišem, torej morda sem. Skoparjenje z leporečjem v časovnem intervalu med posameznima potegoma s čipom po uri delovne prisotnosti najraje kompenziram s prostočasnimi metaforami in cinizmom. Rad počnem tisto, kar mi je všeč, predvsem pa ne divjam. V naglici postanem nervozen, takrat pa pgosoto dealm napkae. Zaradi večje mase se po svetu težko premikam ter sem po sodobnih dirjajočih standardih depresiven, nekateri me imajo celo za avtista. Kakšen pa naj bom, ko pa tudi v moji glavi pametnejši odneha in prepusti vladanje telebanu? In ker atmosfera postaja vedno bolj neprijazna, bom jutri, najkasneje pa pojutrišnjem, sprejel odločitev, da se preselim na planet z drugačno gravitacijo. Tam ne bo izkoriščanja, plezanja, smetenja in zapravljanja. V miru bom meditiral, obešal perilo in ravnal v skladu s svojim prejšnjim življenjem, ko sem bil buldog.

V prostem času, največkrat med vikendom, ko nisem ne uradnik, ne pisatelj, rad gledam filme - izumirajočo umetnost pozabljenih režiserjev z Andrejem Tarkovskim, Wimom Wendersom, Wernerjem Herzogom, Dušanom Makavejevim in dogmašem Larsom von Trierjem na čelu. Blizu sta mi tudi komedija in drama Woodyja Allena. Novejših ameriških filmov, predvsem tistih iz Kalifornije, pa navadno ne gledam. Motijo me nespametni dialogi, pravzaprav me moti vse, še najbolj pa široko odprta usta nešolanih igralk in prekomerno prikazovanje hormonsko povečanih mišic igralcev. Predvidevam, da so iskalci talentov oboje novačili po lepotilnih salonih, klinikah za plastično kirurgijo in fitnes centrih, kar je, to je treba priznati, najhitrejša pot do oskarjev in milijonskega premoženja.

Kar se kulturno umetniške ustvarjalnosti tiče, sem se ljubiteljsko najprej ukvarjal z računalniško glasbo in oblikovanjem spletnih predstavitev, nato pa se poskusil še v multimedialni in intermedialni umetnosti, v sklopu katerih sem izpostavljal svoj literarni talent.

Prijateljev skoraj nimam, ker pri vzdrževanju razmerij ne blestim. Nasploh pa je na mojem zelniku med prijatelji in kolegi velika razlika. Slednjih imam mnogo. Če že, se najraje družim s tistimi ljudmi, ki so večinoma tudi sami umetniški ustvarjalci. Z njimi se o produkcijah rad pogovarjam ob vdihovanju dobre cigarete, požiranju hladnega piva ali grgljanju okusnega vina; na žgano pijačo pa brbončic še nimam navajenih. Poleg tistih, s katerimi se človek veliko pogovarja, pa morajo biti v bližini tudi tisti kolegi, s katerimi človek diha ob rekreativni dejavnosti, točneje dvigovanju uteži. Z njimi stike še ohranjam, sej sem zaradi težav z diski in vretenci v hrbtenici prijemanje za oteženo kovino omejil. Po novem za zdravje enega izmed najvišjih pišočih vretenčarjev skrbi najboljši prijatelj z rednimi sprehodi - za njim iztrebkov ne pobiram zaradi težav pri pripogibanju - in fizioterapevtka, ki neprestano sprašuje, če sem že naredil predpisane serije okrepitvenih vaj. Ste vedeli, da je bolezen hrbta povezana z umetno procesirano hormonsko hrano, zaužito v otroštvu, posledično hitro rastjo in rezultirajočo skoliozo? Slednji je deloma botrovalo tudi garaško delo oziroma mešanje malte za preveliko hišo, ki jo je izumila družina v mojem najstništvu. Od mešalnika so me sprva skušali odgnati, vendar se jim mlad moški ponos ni pustil. Nenazadnje sem moral doživeti iniciacijo in se sam preobraziti iz fanta v moža. Verjetno zato, ker starejši moški v našem plemenu za kaj takega niso imeli časa zaradi neprestanega izvrševanja zamisli starejših žensk. Ko so me permisivno vzgajani sovrstniki vprašali, kje sem preživljal svoje počitnice, sem odvrnil, da smo z družino julija navadno v Švici, avgusta pa na Malti, in se zato z njimi nisem mogel družiti ter zabavati ob zvokih težko kovinske glasbe. Verjetno zaradi teh spominov in bolečin med cenjenimi ljudmi še danes neupravičeno slovim kot lenuh, ko pride do sodelovanja v težjih rekreativnih posegih in drugih aktivnostih bežanja pred partnerjem ter samim seboj. Zato sem za razliko od kolegov vnetih tekačev, kolesarjev, nogometašev in košarkarjev mnenja, da je šport bolj prijetno opazovati. S somišljeniki najraje delim svoje poglede na nogometni ples, kjer že drugo desetletje držim pesti za nogometni klub, ki se ga je zaradi rednih uspehov prijel vzdevek Naslednja sezona.

Rekli boste, da bi kot pisatelj moral veliko brati in imeti izpiljen bralski okus. Pa ga nimam. Zaradi težav z disleksijo oziroma koncentracijo pri branju oziroma zaradi izgovorov pred dejanji, ki jih človek noče početi, sem v svojem življenju prebral manj kot sto del. Priljubljenih ne želim izpostavljati, saj bi neprebranim delal krivico. Še dela, ki me je držalo pokonci več let, nisem prebral, ampak sem do njegovega bistva prišel prek bližnjice. Vse od ogleda senzorične gledališke predstave in ogleda ruske televizijske serije, ki sta nastali po knjižni predlogi, sem to moral tudi prebrati. Ko sem si jo izposodil, sem na platnicah prebral imena Bulgakov, Mojster in Margareta.

Kot družbeno kritičen posameznik sem svoja dela objavljal na svojih spletnih straneh že od leta 1997. Potem sem iskal pozornost in z nasveti pomagal ter zavajal po raznih forumih. Pisal sem tudi za številne spletne magazine, med katerimi naj omenim dva stiskaška, in sicer tabloid www.ona-on.net in novičarski www.vest.si. Prosim, da ne brskate po njunih vsebinah, saj sem za oba medija prispeval osnutke. Po pridobivanju spletnih izkušenj sem po nasvetu kolegov svojo literarno vrednost želel preizkusiti na literarnem natečaju, namenjenem začetniškemu leposlovju. Nad mojo prozo so bili končno navdušeni tudi neznani ljudje. Tako so moje tipkanje objavili v nekaj literarnih glasilih, Sejalcu, Mentorju in časopisni prilogi Mag ter spletnih glasilih Locutio in Društvo SS, kjer sem objavljal zvočno literaturo. Ko sem postal prepoznaven, sem objavil celo v reviji Literatura. Širši literarni krog pa sem nase prvič opozoril z nazivom Uršljan 2008 in zbirko kratkih zgodb crux.ansata, ki jo je leto dni kasneje založil Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Zbirka govori o iskanju ankha, ključa do vrat večnosti, prek katerega simbolike moški s svojo tekočino ženski zalije zibel življenja, da bi večno živel. Takrat se je čez polovico strani v časopisu Delo znašla tudi moja fotografija in naslov Lavreat je pisatelj Gregor Rozman, za kar sem moral kolege častiti s klobaso in pivom. Vsak je dobil en kolešček oziroma požirek. Ovenčan z literarno slavo sem sklenil objaviti še svoje bolj žgečkljive tekste. Poslal sem jih takrat najbolj priznani in nagrajevani Cankarjevi založbi. Leta 2011 je tako izšla še druga zbirka kratkih zgodb, pod naslovom Tapkanje na mestu, ki na zabavno seksualen način opisuje tista igrišča, na katerih se glavnemu junaku ne da teči v protinapad in zabijati žogo. Ne bi se rad postavljal, vendar prisegam, da je knjiga brez uveljavljanja mojih poznanstev, ki jih nimam, doživela štiri odzive priznanih slovenskih literarnih kritikov, ki so svoje prispevke objavili v Delu, Dnevniku, Pogledih in Mentorju.

Psihopatski zalezovalci in zvesti bralci se verjetno sprašujete, zakaj pišem. Verjetno zaradi odziva na čustvene rane, ko sem z razumom pri stvari, in pa zato, da bi povedal kaj pametnega, vendar mi to ne uspeva najbolje. Potem pišem zaradi nagajivosti in zaradi nekakšnega nihilističnega cinizma, ker rad izvajam ideološke napade na stampedo populistično procesiranih goved. Nekateri literati pravijo, da je zanje pisanje čiščenje, nekakšna psihoterapija, sam temu oporekam, saj med različnimi obdobji pisanja beležim nekaj let odmora, pa se medtem nisem izživljal nad svojimi bližnjimi, bil institucionaliziran ali posegal po drogah. Priznam, včasih sem nervozen, tako kot zdaj, ko ne najdem stekleničke metadona.

Najbolj me zanimajo sodobna gibanja v literaturi, namreč individuacija zasnove drugačnega umetniškega medija na svoj način in v literarni medij. Že pri svojem poklicu ugotavljam, da besede lažje izvažam, kot pa uvažam. Tega deficita ne morem odpraviti, poskušam pa ga zmanjšati z zgoščenim konzumiranjem literaturi drugačnih govoric. Ugotovil sem namreč, da me privlačijo nekomercialni filmi, fotografija, slikarstvo in glasba, čeprav o ustvarjanju teh lepot nimam pojma. Z ustvarjalci teh medijev sem velikokrat tudi sodeloval pri različnih multimedialnih oziroma intermedialnih projektih, med katerimi bi izpostavil tiste tri, ki sem jih vodil sam, v njih pa sem bil vselej udeležen z literarno besedo: Projekt 53, Metamorfoza v metaforo in idejni projekt Kibor z nadejano produkcijo v 2009, ki pa se ni zgodila, saj smo soustvarjalci hiteli prepočasi in ob snovanju pili preveč kave. Sicer gre za zvočno postapokaliptično pripoved pol robota pol človeka, edinega preživelega, ki tisočletje po Trubarjevem rojstvu še zna slovensko.

Poleg podobnih projektov bom verjetno nadaljeval s pisanjem kratkih zgodb do svoje smrti. Med temi bodo vedno takšne, ki imajo opraviti z razbijanjem tabujev. Lirski subjekt vidim na stalnem sprehodu po ubrano urbanem leposlovju, čeprav o neki urbani družbi v državi, iz katere prihajam, ne morem govoriti, saj njeno glavno mesto ni mesto, prav tako pa ne morem govoriti niti o ubranosti, saj v tej družbi pred trgovinami puščamo pse namesto otrok. Rekel bi torej, da je moja literarna ustvarjalnost posledica opazovanja tistih ulic, ki so komunalno bolj urejene od podeželskih. Včasih je za navdih dovolj vonj tekočine, ki prihaja iz kanalizacije, zamazana naslovnica reklamnega letaka, s katero se na asfaltu igra jesenski veter, sledovi v napačno smer izločene brezdomčeve notranjščine na avtobusni postaji, zaparkiran policijski avtomobil na pločniku ali utripajoča javna razsvetljava, ki postavnemu moškemu blaži strah pred posilstvom. Pravi pisatelj najde navdih v kaosu in ne v kičasti provansalski hišici, v kateri vleče državno subvencijo oziroma izrablja stimulacijski dodatek založnika.