://tapkanje na mestu

dobrodošli v avto-obmetavanje tabujev in ega z omega tri maščobnimi jajci.

gregor rozman sem se sredi sedemdesetih let rodil proletarskima staršema v ljubljani in skoraj vse otroštvo ter mladost odraščal v medvodah, kjer mi je družbo delal poltretje leto mlajši brat. več o tem odločnem lastniku harley davidsona in možganskem trustu ter maestru računalniške tipkovnice najdete s klikom na besedo, ki ponazarja najino sorodstveno razmerje.

ko sem bil star eno leto, sva z očetom padla z balkona. danes trdi, da ni bil vinjen. bili smo na obisku v neki zidanici na dolenjskem, ko se je zgodilo. beton se je kar na lepem prepognil, ograje pa še ni bilo. kreteni so železo v balkon gotovo zazidali vzporedno! oče si je zlomil nogo, mene pa obvaroval v naročju, a vse od takrat naprej je nekaj z menoj narobe. bojim se višine, na triglav si ne upam in podobno, skozi vse življenje pa opažam, da imam veliko fobij, denimo, da jecljam v družbi žensk in tako naprej. naslednje, česar se dobro spominjam, je dan, ko se je v černobilu zgodila katastrofa. mati pravi, da sem tako visoko zrasel zato, ker je nisem poslušal in sem tistega dne hodil po radioaktivnem dežju brez dežnika. oče ji nasprotuje, saj pravi, da dež že ni mogel biti tako onesnažen, in da sem tako visok zato, ker so v socializmu piščance, ki so jih zmleli v posebno salamo, katere sem požrl na tone, pitali z rastnim hormonom.

odraščanje v manjšem blokovskem naselju, kjer so kmalu pozidali še zadnje otroško igrišče, je bilo težko. številne otroke je že takrat očitna gerontokracija prisilila v postopanje po ulicah. med priljubljenimi dejanji je bila celo prostitucija, saj si že za poziranje pred promiskuitetnim drkajočim starim prdcem prejel dobre denarce ali kup sladkarij. sam sem bil na tem področju še posebej dejaven, saj sem samostojno financiral svojo participacijo v šoli v naravi, saj si starša tega zame nista mogla privoščiti. tipičen dialog med naivnim staršem in iznajdljivim otrokom, ki se niti ni lagal:
"kje si dobil denar?"
"prislužil sem ga s pomočjo ostarelim."
"če je pa tako, pa lahko greš."

naslednji dialog, ki se ga spominjam, je pogovor med kolegoma iz otroštva, v situaciji značilnega prerekanja med dvema mulcema. kolega kit in pljuvač sta bila na področju prostitucije pripravljena iti do konca, saj sta bila v to najprej prisiljena, ko pa sta se navadila, nista poznala kakšnih posebnih moralnih predispozicij. tako je spodnji dialog nastal med značilnim prerekanjem kdo je boljši.
kit: "moj foter ima pa večjega luleka kot tvoj."
pljuvač: "ah, daj, nakladaš! kako pa to veš?"
kit: "ker me po mojem fotru bolj ritka peče kot pa po tvojem."

s prostitucijo in drugimi prepovedanimi dejanji smo kmalu prenehali, saj so nas nadomestili starejši in številčnejši fantje, ki so poleg ukradenih koles in zasužnjenih fantov (v tej skupini so bili predvsem piflarji in druge omega živali) ponujali odraslim v odkup tudi zasužnjena dekleta. na enega od slabših dni v mojem življenju so me ujeli med postopanjem po njihovem pločniku, me zbrcali, da sem padel v nezavest, nato pa zvezali in odvlekli v njihov brlog. zbudil sem se v kleti nekega bloka na klanski ulici. lokacijo sem poznal, saj sem v podzemne prostore podobnega bloka prinašal marihuano nekemu ostarelemu hipiju. bil sem ujetnik znanega neznanega kletnega mesta. tam so kadili in ugašali cigarete na mojem obrazu in ramenih. bojda so na teh dveh telesnih površinah prizadete največje bolečine mučenemu subjektu, namreč na obrazu storijo veliko škodo karizmatičnosti, na ramenih pa je bolečina nepopisna, zatem pa še traja in traja, saj revne družine niso imele denarja, da bi kupovale svojim otrokom mehkejše majice. rane se nikoli niso hitro pozdravile in še danes velikokrat povsem spontano krvavim, da ne omenjam, da sem še vedno zelo grd in posejan z opozorilnimi kraterji, krastami in benignimi tumorji.

ah, naš stari geto... da, v tem prostoru se je nastanil proletariat medvoškega kemično industrijskega stroja, ki me je, v procesu osvobajanja od privzgojenih vzorcev, izoblikoval v svobodnjaka, satirika; človeka, ki ceni skromnost in prezira materializem. hm, morda pa sem zgolj preveč len, da bi si sploh želel zagotoviti svoje mesto pri koritu s potapljanjem drugih ljudi v kapitalistični drek. torej, zaradi nekakšnega nihilističnega odklona pred vsesplošnim potrošniškim onesnaževanjem, ki izkorišča planet (slabo recikliranje), naravo (krčenje gozdov), živali (izumiranje vrst) in človeka (podcenjevanje delovne sile in izsiljevanje sužnjev potrošnje, med katerimi so najbolj vidni starci s svojimi pamži), sem ostal zvest alternativi. najprej, v adolescenci, glasbeni subkulturi, še posebej takšni, ki je vsebovala skakanje z balkonov v parter ljubljanske festivalne dvorane in nabijanje glave v zid v ritmu težke metalne glasbe. v svojih zrelih letih sem težnje po tihi revoluciji preusmeril še v druga alternativna družbena gibanja, kakršno je denimo štetje korakov, zbiranje nalepk in rekreacija; že osmo leto zapored sem prvak krajevne skupnosti medvode-center v tapkanju na mestu.

v kraju, ki ga obkroža volja podeželja, se (včasih komaj kaj več kot štiri cela pet voltna baterija z mojim jezikom) borim proti monopolu na področju teritorialne pristojnosti enih in istih trgovin, bank, zavarovalnic, uradov in medijev. še posebej pa sem priden v boju proti zastarelosti na področju kulture in družbenih dejavnosti nasploh. k ustvarjalnosti poskušam zbuditi večno mlade, potem intelektualce, ki ne držijo svojih vratov pokonci kot aristokrati, še posebej pa vse tiste, ki medvode uporabljajo le kot spalno naselje, kvalitetne potrebe pa zadovoljujejo v ljubljani, kranju ali celo škofji loki.

včasih je bilo še huje. v štiridesetih kvadratnih metrih stanovanja, ki sem ga več kot dvajset let delil z bratom in staršema, ki sta me razvajala s permisivno vzgojo, obenem pa posiljevala s sumljivo hrano (na kakšni zamrznjeni vrečki je bil celo zapis: meso od stare mame) in obupno narodnozabavno glasbo (ki ni primerna za nič drugega kot za norčevanje iz tlačanske zgodovine slovenskega naroda), sem največkrat našel alternativo v umetni hrani (čokolešnik, posebna salama, viki krema, ki jo je teta velikokrat spizdila iz službe v kolinjski) in walkmanu, ki sem ga nezavedno odtujil otroku bogatih staršev (posodil mi ga je, pa se ga nisem spomnil vrniti). toda tako je bilo takrat. kaj več od tega otrok svežih proletarcev, ki sta odrasla na kmetijah s prisilnim delom množice otrok, ne more pričakovati.

morda pa zato danes trmoglavim, ker si v medvodah želim več mestnega utripa. no, nekaj ga je vendarle že čutiti. še posebej super je naš nov gledališki abonma, v katerem lahko medvodčani (kot edini v osrednji sloveniji) spremljamo predstave vseh slovenskih mestnih gledališč. sicer nova gledališka dejavnost v centru diši nekoliko snobovsko, zato pa si želim tudi več alternative, katere pa ne moremo doseči čez noč. medvoške škorce bi bilo potrebno prenehati posiljevati s petjem, lutkami in folkloro ter drugimi etnično in religiozno obremenjenimi oblikami izražanja samo zato, ker tako čutijo njihovi baby boom generation starši ali učitelji, ter bi jim morali dopustiti svobodne, domišljijske, računalniške in druge sodobne oblike ustvarjanja. da ne govorim o tem kakšno paniko zaženejo šolski svetovalni delavci, ko je kaj narobe in preventiva zataji, hkrati pa se taisti pedagogi ne zavedajo, da mulci med odraščanjem radi hodijo po robu in jim je težko odvzeti čik iz ust in pivo iz rok, ker jim je v adolescenci prav tisto, kar je v procesu vzgojno-izobraževalne institucionalizacije največji tabu, največja sladkost. predvsem si pa v domačem kraju želim več življenja, manj spanja. manj naj bo tudi sebičnosti in miselnega monopola ter kriminala.

ko smo ravno pri kriminalu, na tem mestu prosim vse, ki me poznate, da ne poveste policistom, da sem v osemdesetih letih prejšnjega stoletja iz samopostrežne pljunil:
- dvanajst čokoladk životinjsko carstvo,
- triindvajset žvečilnih gumijev bazuka,
- štirinajst kolačev munchmallov iz škatlice, ker se cele ni dalo pretihotapiti,
- dva lešnikova korneta zlatorog,
- tri vrečke pomarančnega soka pingo,...

zaradi narave svojega ustvarjanja, ki prehitro zaide v krizo (morda pa je to spet izgovor za lenobo), sem odvisen od gotove finančne injekcije. zato sem zaposlen kot uradnik na občini. ne razumite me napak, toda v manjših občinskih upravah resnično veliko delamo, saj nas župani zaradi politične odgovornosti veliko priganjajo. ker večina želi nov mandat, moramo biti v skupnem imenu in za skupen račun vsi pridni in prijazni do strank tudi takrat, ko nam grozijo kolerični in smrdeči izkoriščevalci uradnih ur. smo kot manjše hitro rastoče podjetje, le s to razliko, da povišico za visoko ustvarjalnost nazadnje prejmemo v besedah, ali pa še to ne.

nekateri nasploh veliko damo na besede. me poznate, kajne? veste, čigav sem? tisti rozman iz medvod, ki piše kurbarijo! tisti bogokletnež, ki zbija skupaj literarne večere z glavno zvezdo večera - gospodično sintezo govora! nekateri moje uradovanje povezujejo z mojim ljubiteljskim pisanjem in me včasih celo kličejo kafka. poleg pisanja nekakšne virtualne satire, se navdušujem tudi za sodelovanje pri odrskih projektih kulturno umetniškega društva medvode, kjer me nekateri poznate kot gorilo z imenom ugo (kliknite na ime vloge za informacije o predstavi). naš novi krajan in profesionalni režiser brane kraljevič mi je rekel, da vam ne smem zaupati skrivnosti, da v predstavi v bistvu ne igram gorile, ampak neandertalca. v tej vlogi sem se pravzaprav zelo dobro znašel. nekateri gledališki mački so moj premierni nastop pohvalili in dejali, da sem, čeprav sem jih takrat štel že več kot trideset, velik talent.
"morda kdo ve kolikšna je šolnina na agrft, da začnem svojo danko dovolj zgodaj prodajati in bi si v ustreznem času uspel zagotoviti šolnino?"

toda igranje še zdaleč ni vse. v preteklosti sem tudi nekaj pesnil. ne vem zakaj sem to počel. ženskam danes besede ne pomenijo več nič. no, pa saj me je hitro pamet srečala in sem spoznal, da so največ telesnega kontakta deležni tisti moški, ki so tiho, in ki samo kimajo. a niti pesnikovanje ni bilo še zdaleč vse. po skorajšnji oglušelosti zaradi poslušanja glasne hard rock glasbe v adolescenci, sem se ukvarjal s produkcijo računalniško generirane glasbe. dokaz kako obupna glasba je nastala, lahko najdete tudi na tem spletu. bil pa sem tudi biznismen. izdeloval sem spletne strani. šlo mi je celo tako dobro, da bi kmalu pustil službo in odprl svoje podjetje, a me je izdalo potrpljenje nad naročniki, ki so boljši oblikovalci, fotografi, komunikologi in programerji od tistih, ki se s tem preživljajo.

kar se športnega udejstvovanja tiče, izhajam iz stare grške filozofije 'zdrav duh v zdravem telesu' ali po domače: šport me nikoli ni tako zasvojil, da bi pozabil na možgane. zato tudi nikoli nisem zganjal profesionalizma. dober športnik je neumen športnik. je pa tudi res, da včasih brez športa enostavno ne morem živeti. poznam obdobja, ko sem naravnost obseden z gradnjo telesa s pomočjo proteinske hrane in dvigovanja uteži. kolega lahko priskrbi steroide, a jih nočem kupiti, ker sem slišal, da po rednem doziranju dobiš ženske prsi, drugega stranskega učinka pa tudi ne želim prenašati, saj imam že zdaj bolj velik penis. zadnje čase sem pri dvigovanju uteži le še statist in v pomoč kolegom, saj mi je ortoped prepovedal fizično aktivnost, ker sem zaradi naivnega spremljanja teve prodaje kupil ortopedske vzglavnike, zaradi katerih sem poležal levo ramo in staknil utesnitveni sindrom. rad primem tudi za košarkarsko žogo, vendar imam zadnje čase težave s križem. zaradi prehoda s tolarskih bankovcev na kovance evrov, sem, zaradi spravljanja denarnice v zadnji žep kavbojk in sedenja med dolgimi pivskimi in debatnimi večeri, staknil lumbago. zato aerobično vadbo kompenziram s hojo. izjemno rad se sprehodim kar do svoje garaže, kjer sedem v avtomobil in se odpeljem v službo, gostilno ali trgovino. te vožnje me velikokrat razdražijo, saj na radiu nikoli ne morem slišati cele skladbe, kaj šele kakšne razprave v celoti. cele dneve me tudi boli v hrbtenici. ortoped pravi, da zato, ker sem v sredi adolescence veliko delal za mešalcem malte, pa sem se vedno spozabil in dvigoval lopato z desno roko. zdaj imam desno ramo za deset centimetrov nižje od leve, hrbet pa me tako močno boli, da sem redno v bolniškem statusu. kaj pa naj naredim? če bi bil ženska, bi šel na porodniški dopust, tako kot je v navadi v javnem sektorju, poleg tega pa tudi služenja vojaškega roka nisem izkoristil. biti skavt nikoli nisem maral. zato mi ne preostane drugega, kot da ubogam sporočila živčevja iz torakalnega predela moje hrbtenice.
"kot berete, se satiričen duh resnično nahaja v zdravem telesu."

kaj bi še lahko zapisal o sebi? živim skoraj sam. v plesnivem in razpokanem starem stanovanju živim v simbiozi s ščurkom. včasih mi skozi špranjo v kuhinji iz sosedovega stanovanja prinese kakšen cigaret, gram marihuane ali uporabljen kondom, katerega vestno operem, zložim in ponovno uporabim. rad živim sam. tako lepo je. in tiho...
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
tiho.
.
...
.
.
.
.
.
.
.
.
.
zzzzz.
.
.
.
.
.
...
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
ah, ja.
...
veste, včasih se pogovarjam z rožo drevesnico. prijetnejša sogovornica je od kakšne ženske, saj mi ne oporeka. morda pa je driada in me nemo posluša. ne maram telefonov, ker ne želim težiti drugim ljudem, hkrati pa je ceneje, če oni pokličejo mene. prav vesel sem klica drugih, ker sem attention whore, podobno kot 90% ljudi zahodne civilizacije.

nisem tipičen slovenec. ne maram teka, niti ne adrenalinskih športov in oblačenja v oprijete fluorescenčne drese. individualne športne panoge se mi zdijo prenaporne in dolgočasne. med šahom sem enkrat že zaspal. obožujem hojo po ravnem, rad opazujem horizont pustinje, mnogo bolj kot morja. potujem raje z domišljijo kot v kalupu neke turistične agencije. hm, saj si je niti privoščiti ne morem, ker nimam dovolj denarja za letalsko karto. temu je tako, ker skoraj ves denar zapravim za stave na pasjih borbah, nekaj malega (zaradi vesti) pa namenim društvom proti mučenju živali. rad drkam na porniče z naravnimi joški, rad pa si ga iztisnem tudi pred ogledalom, ker sem, gotovo ste že opazili v grafični podobi tega spletnega mesta, zelo lep. raje od sonca imam luno, ki me nikoli ne nosi. ušesa trdijo, da mi je všeč jazz. sem tudi filmofil; rad imam projekcije art in dogma filmov. recimo, da je liffe meja med komercialnim sranjem in pravo filmsko umetnostjo. izjemno rad klepetam, zato se veselim vsakega obiska ali povabila na kavo ali kozarec rdečega, če plača sogovornik, še posebej pa sogovornica.
"zdaj me pa gotovo ne bo nihče povabil na pijačo... čakajte malo... je to res?"
tišina.
"mah, kdo vas sploh potrebuje? marš v rit vsi skupaj!"

raziskovalčev drsnik se približuje koncu dokumenta. če ste katere izmed gornjih navedb vzeli preveč resno, se zahvalite lastni naivnosti.