://življenjepis

Rodil sem se štiriinsedemdesetega v Ljubljani, po poklicu sem uradnik. Moje delo je stresno, saj sem zaposlen pri županu, katerega neprestano preganjajo ljudje, ki ga že tako niso volili. Nekateri politiki mu namreč očitajo, da je kriv za počasen razvoj občine. Meni pa počasno hitenje prija in šefa, če je ali ni tisti, ki počasi razvija občino, spoštujem, saj mi daje plačo, ki jo potrebujem, da lahko uživam umirjeno življenje.

Skoparjenje z leporečjem v časovnem intervalu med posameznima potegoma s čipom po uri delovne prisotnosti najraje kompenziram s prostočasnimi metaforami in cinizmom. Rad počnem tisto, kar mi je všeč. Nervoze in naglice ne maram. Ker se tudi sicer težko premikam, sem po definiciji sodobnega dirjajočega sveta depresiven. Zato sem sklenil, da se bom preselil na planet z drugačno gravitacijo. Tam tudi ni izkoriščanja, smetenja in zapravljanja. Lahko bom v miru lenaril in meditiral ter ravnal v skladu s svojim prejšnjim življenjem, ko sem bil buldog.

Rad gledam filme, izumirajočo umetnost pozabljenih režiserjev s Tarkovskim, Wendersom, Herzogom, Makavejevim in dogmašem Von Trierjem na čelu. Ljubiteljsko sem se ukvarjal z računalniško glasbo, oblikovanjem spletnih predstavitev, multimedialno in intermedialno umetnostjo, v sklopu zadnjih dveh pa sem izpostavljal svoj literarni talent.
Prijateljev skoraj nimam, ker pri vzdrževanju razmerij ne blestim. Če že, se najraje družim s tistimi ljudmi, ki so večinoma tudi sami umetniški ustvarjalci. Z njimi se o produkcijah rad pogovarjam ob vdihovanju dobre cigarete, požiranju hladnega piva ali grgljanju okusnega vina. Poleg tistih, s katerimi se človek veliko pogovarja, pa morajo biti v bližini tudi tisti prijatelji, s katerimi človek diha ob dvigovanju uteži. S tem skrbim za zdravje svoje hrbtenice, saj sem odraščal ob mešanju malte za preveliko hišo, ki sta si jo izmislila starša. Vedno, ko so me permisivno vzgojeni sovrstniki vprašali, kje sem preživljal svoje počitnice, sem jim odvrnil, da smo bili z družino na Malti. Verjetno sem zato danes tak lenuh, saj fizičnih aktivnosti nočem opravljati. Zato je šport najbolj primerno opazovati. Z drugačnimi športnimi prijatelji delim svoje poglede na nogometni ples, kjer že drugo desetletje držim pesti za belo rdeče iz severnega Londona, ki se jih je zaradi njihovih uspehov prijel vzdevek Naslednja sezona.

Rekli boste, da bi kot pisatelj moral veliko brati in imeti izpiljen bralski okus. Že res, toda zaradi težav s koncentracijo, ki se še posebej odraža v manj kot sto prebranih knjigah, ne bi izpostavljal priljubljenih literarnih del, ker bi delal krivico neprebranim. Še dela, ki me je držalo nekaj let, nisem prebral, ampak do njegovega bistva prišel prek bližnjice. Vse od ogleda čutne gledališke predstave Polnočna Margareta v izvedbi gledališča Senzorium in ogleda ruske televizijske serije, ki sta nastali po knjižni predlogi, sem to delo moral tudi prebrati. Ko sem si ga izposodil, sem na platnicah prebral imena: Bulgakov, Mojster in Margareta.

Kot družbeno kritičen posameznik sem svoja dela objavljal na svojih spletnih straneh že od leta 1997. Potem sem iskal pozornost in manipuliral po raznih forumih. Pisal sem tudi za številne spletne magazine, med katerimi naj omenim dva stiskaška, in sicer tabloid www.ona-on.net in novičarski www.vest.si. Prosim, da ne brskate po njunih vsebinah, saj sem za oba medija prispeval osnutke. Po pridobivanju spletnih izkušenj sem po nasvetu prijateljev svojo literarno vrednost želel preizkusiti na literarnem natečaju, namenjenem začetniškem leposlovju. Nad mojo prozo so bili končno navdušeni tudi neznani ljudje. Tako so moje tipkanje objavili v nekaj literarnih glasilih, Sejalcu, Mentorju in časopisni prilogi Mag ter spletnih glasilih Locutio in Društvo SS, kjer sem objavljal zvočno literaturo. Ko sem postal prepoznaven, sem prvič objavil celo v reviji Literatura. Širši literarni krog pa sem nase prvič opozoril z nazivom Uršljan 2008 in zbirko kratkih zgodb crux.ansata, ki jo je leto dni kasneje založil Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Potem sem svoje tekste poslal Cankarjevi založbi in aprila leta 2011 je izšla še druga zbirka kratke proze, pod naslovom Tapkanje na mestu.

Pišem zaradi odziva na čustvene rane, ko sem bolj z razumom pri stvari, pa zato, da bi povedal kaj pametnega, vendar mi to ne uspeva najbolje. Potem pišem zaradi nagajivosti in zaradi nekakšnega nihilističnega cinizma, ker rad izvajam ideološke napade na stampedo populistično procesiranih goved. Nekateri literati pravijo, da je zanje pisanje čiščenje, nekakšna psihoterapija, sam temu oporekam, saj med otroškim in odraslim obdobjem pisanja beležim nekaj let odmora, pa se medtem nisem izživljal nad svojimi bližnjimi, bil institucionaliziran ali posegal po drogah.

Najbolj me zanimajo sodobna gibanja v literaturi, namreč individuacija zasnove drugačnega umetniškega medija na svoj način in v literarni medij. Že pri svojem poklicu ugotavljam, da besede lažje izvažam, kot pa uvažam. Tega deficita ne morem odpraviti, poskušam pa ga manjšati z zgoščenim konzumiranjem literaturi drugačnih umetnosti. Ugotovil sem namreč, da me privlačijo nekomercialni filmi, fotografija, slikarstvo in glasba. Z ustvarjalci teh medijev velikokrat tudi sodelujem pri različnih multimedialnih oziroma intermedialnih projektih, med katerimi bi izpostavil tiste tri, ki jih vodim sam, v njih pa sem udeležen s svojo literaturo: Projekt 53, Metamorfoza v metaforo in idejni projekt Kibor z nadejano produkcijo v 2009, ki pa se nikoli ni zgodila, saj smo soustvarjalci hiteli prepočasi in ob snovanju popili preveč kave. Sicer gre pri slednji produkciji za zvočno postapokaliptično pripoved pol robota pol človeka, edinega preživelega, ki tisočletje po Trubarjevem rojstvu še zna slovensko.

Poleg navedenih projektov bom verjetno nadaljeval s pisanjem kratkih zgodb do svoje smrti. Med temi bodo vedno takšne, ki imajo opraviti z detabuizacijo. Svoj alter ego vidim na stalnem sprehodu po ubrano urbanem leposlovju, čeprav o neki urbani družbi v državi, iz katere prihajam, ne morem govoriti, saj njeno glavno mesto ni mesto, prav tako pa ne morem govoriti niti o ubranosti, saj v tej družbi pred trgovinami puščamo pse namesto otrok. Rekel bi, da je moja literarna ustvarjalnost posledica opazovanja tistih ulic, ki so komunalno bolj urejene od podeželskih. Včasih je za navdih dovolj zvok, ki prihaja iz kanalizacije, naslovnica reklamnega letaka, s katero se na asfaltu igra veter, sledovi izločene brezdomčeve notranjščine na avtobusni postaji ali javna razsvetljava, ki blaži strah pred posilstvom.