://obsedena, uvod

morda si boste mislili, da nisem pri zdravi pameti, ko vam bom pisala in se vam odprla, toda v bistvu niti sama sebe ne cenim. in če človek ne ceni svoje notranjosti, niti časti nima, da bi jo prenesel na druge.

no, pa pustimo to blesavo filozofiranje. naj se vam predstavim. ime mi je lara. sem odkrita oseba. sem ljubljančanka, keš pička, ki pri moškem poleg omenjenega, išče tudi nekaj posebnega, kar bi iz njega pila. v redu, starša sta me razvadila in v bistvu še vedno živim z njima, saj imam rada enostavno življenje. kdo pa ne?

rada pijem cuba libre ali martini kot kakšna stara kurba, kadim kim slim cigarete in debele obrezane kurce ter ližem mrzla pobrita jajca. hodim na aerobiko, jogo in badminton. gibčna sem. za tega oskarja bi se najprej zahvalila mami, ki mi je dala vitko postavo in dolge noge, sicer pa hvala matki ali fotru za premajhne joške. razmišljam, da bi si jih povečala na c ali d. tako bi lahko med njih še kdaj dala kakšnega kurca. ja. tipi so takšni testosteronski kreteni, da bi na ženski pofukali vse. še nosnico.

kaj vas še zanima? imam rjave oči in rjave lase. v obraz sem podobna sandri bullock. boli me pička, če ne verjamete. vsaj predstavljate si me lahko. kožo na njem imam zelo zdravo in brez aken. temu ni tako zaradi številnih obraznih, ki sem jih prejela v svoji jebaški karieri, ampak povsem enostavno zaradi uravnovešenja mojih hormonov.

štejem šestindvajset let in sem pokvarjena punca. pridne namreč pridejo samo v nebesa. moje življenje, ki se ga niti ne sramujem, se je spremenilo, ko sem spoznala nekoga posebnega. niti se ni zanimal zame, niti ne za to, da bi me pofukal. uporabila sem mnoge trike, da bi se začel zanimati za mojo pičko, a nisem uspela.

ime mu je bilo crux. visok moški, obrit po glavi, širokih ramen, blizu dva metra, brazgotinast, blizu tridesetih. z uhanom v ušesu in prstanom na kazalcu je zgledal kot kakšen košarkar iz osemdesetih iz začetka trendov plešastih športnikov v elegantnih oblekah. toda v želodcu mi ni ščemelo zaradi njegove pojave. bil je tako prekleto vljuden in zadržan, da sem najprej pomislila, da je skandinavec ali celo anglež. nato pa, ko sva prvič plesala skupaj in se mu je s pomočjo promila ali dveh v krvi razvezal jezik in omehčal plesni korak, pa sem spoznala, da gre za zanimivega, malo fuknjenega tipa.

ker je včasih pojecljal, sem pomislila, da ima tremo in da sem mu všeč. morda me bo nocoj peljal k njemu na kavo. jo bom spila, tudi če mi ne bo pasala. pa nič. če mi ne bi neprestano pripovedoval o svojih bivših fukačicah, bi pomislila, da je peder, in da ga v prostem času rad tišči v blatni sfinkter kakega vodoinštalaterja ali avtomehanika.

usoden zame je bil dvakrat. prvič je bil to nek večer, ko sva pri njem popivala in se pogovarjala. prebral me je kot knjigo in počutila sem se kot bi bil moj psihoterapevt. celo legla sem na sedežno. postajala sem nervozna, cigaret nisem imela. medtem, ko je govoril o pogledih številnih kurcev, ki strmijo vame in večajo ceno mojega prefukanega telesa in raztegnjene pičke, sem se navlažila in začela sem si jo masirati kar preko hlač, tam pred njim.

nerodno mu je bilo, gotovo si je mislil, da sem ekspresna ponudnica spolnosti, ki je predčasno izbojevala seksualno revolucijo. pogledal je stran in rekel: "pozno je."

"preveč sem popila." sem mu vsiljevala idejo prenočitve pri njem. hotela sem čutiti njegovega kurca v svoji pički in ščipati njegove mišice, gristi njegova lica, ko bi me neusmiljeno fukal.

on pa nič.

"pokličem taksi?" me je podil.

nisem mu odgovorila. kar sedela sem. kreten pederski!

"a greva nekaj stavit?" sem nadaljevala.

"kako?"

"grem stavit, da če spim gola ob tebi, pa tudi ti gol ob meni, da boš ti prvi stegnil roko proti meni."

"you're on." mi je odvrnil s prisiljenim nasmehom. bil je trd kot clint eastwood v svojih akcijskih vlogah.

"stava je večerja."

segla sva v roke.

stuširala sem se z vročo vodo in se še enkrat stuširala - tokrat dobesedno s kenzom, ki sem ga imela v torbici. ta vonj mi je bil všeč, ker je nekaj tako posebnega in ostrega, kot sem bila takrat jaz. in kaj bi brez torbice? ženske smo v prednosti pred tipi. s seboj lahko nosimo vse vrste dišav za vse priložnosti, oni pa lahko iz sebe kontrolirano spravljajo le prdce in riganje ter upajo, da niso preglasni.

človek je bil skoraj beckham. v njegovi kopalnici je bilo mnogo kozmetike, imel je celo kremo za veke, kremo proti gubam, kremo za roke, glino, piling, nek čuden gel in še in še bolj moške kozmetike.

"če ta človek ni feget, potem pa tipov res ne razumem." sem zašepetala.

seveda sem gola legla v posteljo, a se nisem pokrila. pošteno me je že zeblo, ko je prišel izpod tuša tudi on. pokril me je in legel na svojo polovico postelje.

"lahko noč lara!" mi je rekel, se obrnil na bok in zaspal.

minilo je nekaj minut.

"peder..." sem zašepetala in mu sledila v deželo sanj.

ponoči je hropel, ni smrčal, kar me je prebudilo. nekaj je moralo biti narobe z njegovimi pljuči. kot bi imel astmatičen napad.

"crux, ej crux, a je vse ok s tabo?" sem ga stresla.

prebudil se je, sama pa sem se zavedla, da sem zaradi dotika izgubila stavo.

"sem hropel?" me je vprašal.

"ja, kot bi imel napad."

"to, da si me zbudila ne šteje za stavo."

"hvala, ful si srček." sem bila osladna.

vzdihnil je: "lara, nima smisla nadaljevati s stavo."

čutila sem, da se mi bo izpovedal.

"zakaj ne?" me je mučil firbec.

"čeprav se morda zdim trd in nedostopen, bom odkrit. vse je ok s tabo in mojim libidom. dobra pička si in rad bi te pofukal tako, da bi se drug dan počutila, kot bi te povozil kamion..."

"toda?" sem ga prekinila.

"čakaj..," me je okaral in nadaljeval: "v stanju, kakršnem sem bi moral izkoristiti vsako priložnost za namakanje kurca, pa je ne morem. neki je v meni, ena klinčeva navzočnost, ki lajša moje minevanje..."

"kaj? zadeni me." sem bila neučakana.

"raka imam. pljučnega. tisto vrsto, ki počasi napreduje. pravijo, da imam še nekaj več kot pol leta."

njegova izpoved me je močno prizadela.

"oprosti."

"pa saj nisi vedela."

"a te lahko objamem?"

ni mi odgovoril, a sem ga vseeno. tudi on me je objel. njegovi roki sta bili ledeno hladni. trznila sem in umaknil je dlan z mojega hrbta. na licu sem začutila srbenje solze in tiste iste mrzle dlani so jo posušile.

začutila sem začetek neverjetnega odnosa med žensko in moškim. najina čustva so fukala, midva pa sva ostala suha. zaspala sva kot prijatelja. pizda, najprej nisem mogla verjeti, da lahko tip in potrebna ženska, ki mu je všeč, spita skupaj gola, ne da bi se pofukala, zdaj pa mi je bilo žal tega, kar se je zgodilo z njegovim življenjem.

zjutraj sem se od njega poslovila prvič, zadnjič pa takrat, ko je odločilno pripomogel k spremembam v mojem življenju.

zgodilo se je, da je bila tina, moja prijateljica, njegova zadnja bejba. najprej, ko sem to zvedela od nje, sem se počutila kot bi bila prevarana, saj sem pričakovala, da tip ne bo pofukal več nobene, saj je bil preveč v oblakih, nato pa sem se spomnila tine, ki je res dobra oseba, pridna punca, in da je morda z njo hodil še preden sem ga spoznala. spremljala ga je na njegovi zadnji poti in mu pomagala dostojanstveno umreti.

dogodek, ki me je spremenil fundamentalno, pa se je zgodil na njegovem domu, ko sem ga šla obiskat. tina mi je govorila, da si je želel umreti v svojem stanovanju. plačeval je tudi negovalko.

človek je bil na koncu, toliko vam povem. njegov obraz je bil bel in močno je shujšal. bil je tako šibak, da po začetnih nekaj besedah ni mogel več govoriti. podala sem mu tipkovnico in tipkal mi je svoje misli. ob postelji je imel namreč prirejen računalnik.

vprašala sem ga zakaj tini ne pusti, da bi imela njegovega otroka. odgovoril mi je, da on in tina nimata pravice krojiti usodo otroku brez enega od staršev. dodal je, naj sežem v predal mize in vzamem iz njega srebrni ankh z verižico.

takoj, ko sem se dotaknila srebrnega ključa življenja, me je streslo, kot bi me kdo polil z mrzlo vodo, on pa je začel trzati in se dušiti.

"gospa, pridite!" sem zakričala.

nemirno je obležal in gledal v steno.

negovalka je vdrla v sobo.

z umetnim dihanjem je poskušala poiskati še zadnji uporaben predel njegovih pljuč, toda bila je nemočna. izdihnil je tisti dih, o katerem mi je pripovedovala objokana tina. ta dih je napolnil sobo. ta dih se je naselil v meni.

teži me, in ko bo pretežak, vam bom opisala kakšnega od svojih kontraverznih dogodkov iz preteklosti pred tem fenomenom.

zjutraj bom vzela dopust in bom pobegnila s te zasnežene celine ter se spustila na morje. ljubljana je grozna pozimi. šla bom v piran, tam imata moja starca flat, trezno razmislila o svojem lajfu. in o ankhu, ki me je obsedel. mogoče vam še kaj napišem.

lahko noč!

://zavitost v rjuho, 05.03.2005

spala sem bolj slabo. in še takrat, ko sem zaspala, me je prebudila nočna mora. sanjala sem kako sem cruxa pripeljala na urgenco. tam so ga strpali v neko majhno sobo. panično sem začela letati po bolnišnici in iskati zdravnike, da bi mu pomagali, pa ni bilo nikjer nikogar.

odprla sem vrata, polkno in sedla na balkon. cigareta mi ni dišala, prijela sem za kozarec vode. spremenila sem se. bojim se ljudi, smrti pa ne. bila sem ji priča, ta dogodek me je pretresel in zaznamoval. začela sem jo spoštovati in se je več nisem bala. občudovala sem prijateljevo moč v boju z njo in pozabila na užitek v življenju, ki mi lepša gotovost smrti. začela sem manj zajemati življenje in več razmišljati.

prav tako me je spremenil razvrat, v katerega se je podal crux. živel je življenje, v katerem je veliko fukal, kadil in pil. tina mi je zaupala, da je bil tudi na koki in hašišu ter da se ju ni mogel otresti. ko je izvedel za neozdravljivo bolezen, je prenehal z nezdravim življenjem in se zaprl sam vase. bil je maček in ne pes. umaknil se je pred ljudmi, ker morda noče, da bi se komu smilil, morda pa se želi z boleznijo in prenehanjem soočiti v miru.

pogledala sem v nebo, da bi videla zvezde. k sreči je bil del neba jasen.

"crux, hvala ti, da si me posvaril pred mojim načinom življenja."

ura je bila 11:04, ko je na telefonu zaigral bryan adams.

"nina."

seveda me je zbudila, pička smotana.

"kje si, stara?"

"na morju."

"porivaš?"

"ne, sama sem."

"sama?"

"ja. pa ti?"

"se spomniš uroša?"

"odvetniški pripravnik z majhnim kurcem in velikim fotrom?"

"hihi... pssst, huihuihaaaha... v kazino v portorož greva."

nina se je smejala kot hijena. čeprav je bila nekakšna moja duševna dvojnica, je bila v bistvu furjasta pička. na njej sem najbolj cenila to, da sva padali oziroma imeli okus za različne tipe. skupaj sva drug drugi ščitile hrbet in doživeli nekaj kvalitetnih avantur. in orgazmov. ok, nekajkrat sva pofukali kakšnega tipa, ki je bil obema dober. pa kaj? saj sva nimfomanki!

"kdaj pa bosta?"

"ja dans... hmm,... ej stara..." si je želela nadaljevati pogovor. v mojem glasu je bilo čutiti nekakšno nezainteresiranost.

"kaj?"

"ah nič,... se slišiva, ko bom dol. ciao!"

"pa pa!"

v spodnji kafič sem šla na kavo in listala men's wealth. toliko kretenskih člankov na enem mestu v življenju še nisem videla. kot bi bili moški otroci. ta članek je gotovo napisala kakšna grda, zafrustrirana pička, ki je mož ni pofukal že pol leta.

postalo mi je dolgčas. in ko mi je dolgčas, sem potrebna. pozabila sem na linijo, pojedla pol zavitka jaffa piškotov: "pizda so zjutraj dobri," in poklicala mateja.

"kje si fukač?"

"glej jo senjorito, ma kaj si v piranu?"

"ja, a prideš kaj na obisk?" sem ga vabila na nekaj, kar mi je bilo nerodno priznati.

"aaa, hočeš, da ti skuham kosilo!"

"jaaaaa!" sem proseče tulila v slušalko.

"alora, pridem ob treh, ma ne mi umret do takrat!"

"super si. cmooka zate!" sem bila sladka.

medtem sem spraznila še drugo polovico zavitka piškotov, spila liter julijane - ful zdrava kombinacija - in odšla na sprehod ob morju. sprehodila sem se do bernardina in se odpravila nazaj. ko sem se vrnila, sem lase ovila v brisačo in stopila pod tuš ter svojo bronasto polt zmehčala z mlekom. vrnila sem se prerojena, kmalu zatem je bil matej že na vratih.

poljubila sem ga na lice in povabila naprej.

"sit sem rib..."

"jaz tudi, smrdijo kot nenegovane pizde!" sem potrdila njegovo željo.

"pa sem mislil, da bi danes jedla skutine štrukle."

"gut!"

prinesel je prt, testo, skuto, smetano, tekočo čokolado in jajca; ne le svoja. vse ostale sestavine, tudi refošk za spremljavo, sem že imela. lotila sva se priprave kosila.

testo sem dala na z moko potresen prt, ga še malo razvaljala in namazala ter razvlekla. na koncu sem ga obrezala po robovih. matej je medtem pripravljal nadev. zdrobil je za poln majhen krožnik sveže odtečene skute, primešal dva rumenjaka, dodal četrt litra smetane, dve žlici sladkorja in trd sneg dveh beljakov. bil je tako prekleto hiter, da sva vsak svoj del komaj pripravila skupaj. tisti moment je spominjal na dober fuk: oba sva bila prepotena in prišlo nama je skupaj. testo je namazal z nadevom in zadevo rahlo zavil, jo položil na prtič in vanj prav tako rahlo zavil pripravljeno dobrino. bil je nežen kot kipar z glino. končni izdelek je povezal z vrvico in dal kuhat v slano vodo. štruklji so se kuhali pol ure. medtem sva pila refošk, se pogovarjala in stepla sladko smetano za prilogo, jo dala na krožnika in nadgradila s črtami tekoče čokolade. kmalu so se tej sladki dekoraciji pridružili tudi koščki štruklja s potresenim sladkorjem.

medtem, ko sem ga opazovala med jedjo, kako je v usta dajal koščke štrukljev, sem postala noro potrebna. matej je bil eden mojih najbolj zanesljivih ljubimcev. ni bil pretiroma dobro grajen, je pa znal dobro kuhati, kurac pa mu je stal in stal. to sta bili značilnosti, ki sem jih pri moških brez denarja najbolj cenila. ko sva pojedla prvo serijo kosov, sem vsa v transu vstala, ga prijela za ovratnik in zakričala:

"pofukaj me!"

odrinila sem ga do dnevne in padel je na kavč. skozi zadrgo sem mu pofafala kurca. jajca je imel obrita, njegov neobrezan kurac pa me je spominjal na slonji rilec. "smešno, ha?" kmalu me je že fukal od zadaj. dolgo nisem porivala in moja pička je bila tako vlažna, da ga v sebi nisem več čutila tako kot sem si želela.

"tako mi ne bi nikoli prišlo." sem sebično pomislila.

spomnila sem se trika, ki me ga je naučil nek španec, ko sem bila na absolventskem izletu v barceloni. "prava prasica sem, ko sem pohotna." stekla sem v kuhinjo, vzela prt in mu z njim ovila kurca, ter si ga spet potlačila v pičko. sedla sem nanj in fukala sva počasi. noter, ven. in spet previdno noter, ven. občutek je bil božanski. drkal me je. "o pizda kako mi je prišlo!" prt se je napojil z mojim sokom, tresla sem se, nato pa prenehala migati, se oprla na koleni, segla po prt in ga vlekla počasi naprej in nazaj. hvaležno sem ga gledala v oči. užival je, prasec, ko sem s prtom drkala njegovo glavico. trenje je bilo vedno močnejše in počasi sva postajala vse bolj vroča.

"a te drkam, prasec?" sem za trenutek prenehala in ga ugriznila skoraj do krvi.

"pizda je to dobr!" se mi je zahvaljeval in hkrati obupoval: "...ampak ne morem več, peče me..."

vstal je, si ga naprej drkal sam, nato pa se spustil po mojem grlu. tako veliko sperme v življenju že dolgo nisem pogoltnila. tekočina biserov življenja je izšla iz krvavo rdeče štafete mladosti in me skoraj zadušila.

očedila sva se, se gola vrnila v kuhinjo in nadaljevala z refoškim in štruklji.

"ko pridem k tebi, vedno vse, kar prinesem in pojeva, pokuriva s seksom." je vljudno pripomnil.

matej je zelo redko uporabljal umazane in poulične besede. bil je dobro vzgojen, za njegovo vzgojo pa je skrbela njegova vdovela nona, ki je na svoja stara leta kuhala župniku.

ura je bila pet, ko me je poklicala nina:

"pri kopru sva, stara, a se dobimo čez eno uro v andantu? midva skočiva še nekaj kupit v mečkator."

"nisem sama, ja ne vem..." sem odlašala in gledala mateja.

"delat moram it." sem brala šepet z njegovih ustnic.

"oooo, a te je matej nafilal?" je kokodakala.

"v andantu čez eno uro." sem se izvlekla iz nerodnosti.

"ok."

"pa pa."

"lupčka."

z matejem sva se še stuširala, nato pa sva se poslovila. šel je naprej kuhat, sama pa sem se uredila in odšla na sprehod, da bi se srečala s kokošjo in fotrovim sinčkom.

ta teden sem bila pridna. smrt prijatelja je v meni rodila vest in postajala sem vedno bolj odgovorna za svoja dejanja. odgovornost pa človeka boli v samem sebi.

sicer še nisem prenehala kaditi, sem pa število cigaret na dan prepolovila. glede na to, da tudi bolj malo fukam, opravljam prekleto dobro delo. prav tako mi je dovolj, da sem samska.

"dobiti moram resnega tipa in fukati le njega..."

slišala sem kako soseda fukata.

"...tokrat ne bom gledala na denar in zunanjost!"

trdno sem bila odločena, ko sem se pogovarjala s ceneno van goghovo imitacijo na steni.

kako je bilo v nadaljevanju današnje sobote, je pa čtivo za naslednjič, se vam ne zdi?

://spremembe v lajfu, 06.03.2005

sedeti z nino in njenim japijem ter v pogovoru z njima utapljati slabo vest, ki je smrdela po moji razvratni preteklosti, je bilo itak naporno dejanje. z mislimi sem bila na dveh koncih. po eni strani sem poslušala nino, ki je nakladala o igrah na srečo in kako ji je cilj jeseni obiskati las vegas, po drugi strani pa sem razmišljala o tem kakšne prve korake bom naredila v prihodnosti. introvertiranost zna biti sebična, toda ko jebe plehkost, s katero se je bojevala. jebe jo uroš, njega pa pofukan stroj, ki mu pravimo kapitalizem.

prvič.

najprej sem sklenila, da opravim test za aids. zanimalo me je, če sem po petih letih še hiv negativna. v bistvu sem se te odločitve od vseh nadaljnjih najbolj bala. dejstvo je, da sem v teh zadnjih letih zibala cel kup slovenskih in peščico tujih tičev. peklo me je. in to zato, ker sem si želela živeti, pa se vseeno nisem bala smrti. po novem svojega življenja nisem želela poklanjati le sebi.

drugič.

odselila se bom od starcev. privoščila si bom garsonjero kje blizu centra. sedemdeset jurjev na mesec plus stroški bo kar veliko finančno breme, toda saj rada delam. težko se bo posloviti od mami, ker vem, da jo bo bolelo, ko bo še njen drugi otrok zapustil gnezdo, foter je pa itak zatopljen v delo in še tega ne ve, da je njegova hčerka odrasla. popkovino je treba presekat. saj bom hodila domov na nedeljska kosila ali kaj podobnega. obljubim!

tretjič.

crux je tistega jutra, ko sva ležala skupaj, nekaj blebetal o patru, ki je v službi pri ljubljanskih patrih frančiškanih. nek kristjan gostičnik ali kako se že piše. fak, kako odmevajo njegove kašljajoče besede v moji glavi:

"lara, mi smo vsi kot en kurčev titanik. potapljamo se. odnosi so v kurcu. če se hočeš rešit pred potopom, skoči v čoln in obišči gostečnika. izvoli njegove kontakte, ne bom jih več potreboval. znanca sva, to mu omeni, in mogoče ti bo pomagal prek vrste."

pater je dober psihoanalitik, ki je študiral v ameriki. čeprav sama nisem verna, vem, da me bo sprejel. ker je odprt, svobodnjaški in ve, da med odraščanjem vsaka ovčka postane izgubljena, celo ateist, saj nas premami hedonizem in vera v užitek, ki narekuje, naj se imamo fajn dokler ne crknemo.

tako.

nini in urošu sem povedala še nekaj besed o sebi in kako potrebujem čas zase, da premislim o nadaljevanju načina preživetja časa, ki mi je še preostal. razumela sta me že, ko sem jima govorila o svoji izkušnji z navzočnostjo pravkar umrlega človeka. kmalu sem se poslovila in ju pustila sama.

nedelja.

spomnjala sem se svoje preteklosti in nekega potapljača, s katerim sem hodila nekaj mesecev. miran je bil potapljač na dih. nekoliko čuden, toda dober človek. porival me je in bila prijatelja. nekoč mi je zaupal, da je spodaj, v globini vedno večji pritisk, ki je prijeten kot mamilo. vabi te naprej v globine in največja težava pri scuba divingu ni globinsko potapljanje, ampak vračanje na gladino. takrat se moraš motivirati. njegova motivacija je bil petletni sin, ki ga je videval vsak drug vikend. usoda ločenih očetov v sloveniji je tako kruta, da je cena ure obiska svojega otroka enaka tednu garaškega dela. miran je bil en izmed njih. v najemu je imel lokal v stari ljubljani, nekaj delnic na borzi, in se vseeno komaj preživljal, saj je denar vlagal v svoje ljubezni: sina, potapljanje in ženske, ki so ga bolj izrabljale kot ostali dve slabosti. v bistvu mi je bilo žal zanj. spomnila sem se namreč dogodka, ko sva se peljala domov in so naju pričakali črnogorci. nekomu je bil dolžan denar, ki ga je porabil za adaptacijo ladje. prefukali so ga. dobesedno. razbili so mu pičko. ležal je na tleh in opazoval kako so meni strgali bluzo, da sem kazala joške. njihov vodja je vzel pištolo, ustrelil v tla med miranovi nogi, nato pa me z vročo cevjo drkal po bradavički. takšnih trenutkov v svoji prihodnosti ne želim več preživljati. takrat sem se s komolcema naslonila na kolena in se držala za glavo. z miranom sva se kmalu zatem prenehala družiti. tisto nasilje je pustilo senco na najinem prijateljstvu. že sama ideja, da se tako nevarni ljudje sprehajajo po sloveniji, me je preoblikovala v nebogljeno punčko, ki si želi pozitivizma moške varnosti in pozornosti.

poklicala sem tino. bila je vesela, da sem se spomnila nanjo.

"hej, kako si?"

"ne morem spat, nič ne morem, samo nanj mislim." je bila obupana.

"vzemi tableto za pomiritev, pojdi ven, h komu na obisk..." sem ji predlagala.

"ne morem. še neki več je..."

"čaki, pridem v ljubljano, te bom zvlekla na sprehod. svež zrak te bo razvedril."

vedela je, da se spreminjam in čutila sem, da bi lahko postala moja najbližja prijateljica. in to ne zaradi sebičnosti, saj sem želela vedeti čim več o cruxu, ampak zaradi rojevajoče se podobnosti v meni. končno sem začela razumeti ljubeče ženske. vedno znova od moških, ki se gonijo kot psi, dobivajo klofute, one pa še vedno vztrajajo, zaključijo neprimerno razmerje in verjamejo v ljubezen ter iščejo pravega. verjamejo v belo poroko, pravljično hiško z otroki in psom ter cvetličnim vrtom. želijo plačevati položnice za vrtec in šolsko prehrano. ob vsem tem pa verjamejo v moškega, ki ga ne bo tlačil v usta druge, ker se mu lastna žena, ki poljublja njune otroke, zdi preveč čista in krepostna za takšne ostudnosti.

na poti me je klical direktor. izdelati bom morala poročila in analize prodaje za dunajskega dobavitelja ter vse to ponuditi njemu v elektronskem formatu v ponedeljek zjutraj. vzamem dopust za en dan, pa v podružnici že vsi norijo. logično! mateja je bila s svojim jebačem na smučanju v franciji, jelka pa je bila na bolniški zaradi gripe.

toda prva na vrsti je bila tina.

v tivoliju sem parkirala potem, ko sem se pripeljala naravnost z morja. bilo je dokaj sončno in lepo. ljudje so se sprehajali s psi, v daljavi je igrala slovenska glasba iz sedemdesetih let. kmalu sem jo uzrla kako me čaka pri horsu. kot senca je bila. črna figura v sivem plašču. z dolgim obrazom je gledala v tla. bila je dobra bejba, in če ne bi imela moralnih napadov, bi imela lahko vsakega moškega, katerega bi izbrala, da jo pofuka. prilepila sem si virtualno klofuto in očistila misli.

objela sem jo. imela je solzne oči.

"videti si, kot bi te povaljali." sem jo hotela nasmejati.

uspela sem, toda del poti sva molčali. opogumila se je in mi začela pripovedovati kar ji je ležalo na duši:

"poklical me je cruxov brat in dejal, da obdukcija pravi, da je umrl, ker mu je kri zalila delujoč del pljuč."

"jožica mu torej ni mogla pomagati." sem odvrnila. jožica je bila negovalka - za tiste kurce, ki ste pozabili kaj se je zgodilo.

hodili sva mimo muzeja v cekinovem gradu in smiselno sva se obe počutili opeharjeni najine novejše zgodovine. iz žepa je potegnila papir in mi prebrala citat iz njegovega zadnjega maila, ki ji ga je pisal v službo.

"slisim drgnjenje lopat, odroletam in vidim belino... bi se veselil ali ne? vzamem tipkovnico v roke, da ti pisem. od tebe berem, da samo pluzite. tvoj potep po ljubljani odpade. ruto bos sla kupit drugic. moj poljub tebi ne odpade. spet bi šel rad na sprehod na svetje, pa ne morem. ko sem še lahko dihal, sem šel do vrtca in tam skozi žico opazoval otroke. takrat sem si želel živeti, imeti svojega otroka. učil bi ga igranja na klavir. nato sem opazoval tebe, ko sem se ljubil s teboj, ko sem se zlil vate. takrat sem užival in občudoval tvojo lepoto, ki bi jo nosil najin otrok."

zajokala je.

objela sem jo.

"tina, to je oslarija, ne smeš si delati tega, samo podaljšuješ svojo žalost." sem jo okarala, ona pa se ni zmenila za mojo prekinitev, se počasi izvila iz objema in me šokirala:

"noseča sem, lara."

"kaj?!?"

šok.

pizda me je presenetila.

"nisem mu povedala. nihče ne ve."

ustavili sva se in si gledali v oči, ki so se solzile zaradi sreče, žalosti, mrazu, zjebanega sveta, v katerem živiva, in blagega vetra.

"in?" sem bila skeptična: "ga boš obdržala?"

"vpisala ga bom na klavir."

to je bil odgovor. da.

"potem pa bodi srečna in ne se več cmerat! nekje sem brala, da žalost nosečnice slabo vpliva na razvoj otroka v maternici." sem jo vzpodbujala.

nasmehnila se je. prvič, ne vem kdaj se je zadnjič. imela je lep, brezmadežen nasmeh.

"saj sem srečna!"

solza se ji je utrnila po licu in kapnila na tla.

"in jaz sem srečna zate. pomagala ti bom in ti stala ob strani, ker sem tvoja prijateljica. zdaj pa pridi sem."

ponovno sem jo objela.

"rada te imam." mi je zašepetala.

"jaz pa tebe, cmera." sem vrnila poklon prijateljstvu.

takrat sva bili že obe cmeri.

ženske smo si bodisi največje prijateljice bodisi največje sovražnice.

naredili sva še krog mimo lulajočega fantka, se smejali in kmalu poslovili.

ker sem se mudila na sprehodu, me v pisarni čaka nočno delo.

://negativna in pozitivna, 07.03.2005

k sreči sem imela bistro glavo in sem hitro zaključila z delom. sicer je bil že ponedeljek in sem prespala kar na kavču v pisarni. tini sem še poslala kratek sms o prijateljstvu.

zjutraj sem se na hitro osvežila in se naličila v kopalnici, nato pa se oglasila pri direktorju marku. poročila sem mu že včeraj poslala po elektronski pošti in z njimi je bil zadovoljen. zadevo je posredoval izkoriščevalcem v österreichische hauptstadt.

"pizda, spet delamo za njih kot pred prvo vojno, prekleti hanziji jodlarski." je bentil. značilno zanj. toda denar je vladar.

"mare, če je to vse, nujno moram v mesto na kliniko." sem mu rekla.

"vse ok s tabo, lara?"

"ja, samo neki me bodo testiral."

"ok, samo ne pozabit na jakopiča ob petih," je povdaril, ko sem odhajala: "ne maram, da bi nas nategnil s tistim projektom!"

"ouki douki!"

končno sem spizdila iz njegove slinaste pisarne.

mare care je bil moj direktor še vse od mojih študentskih časov. navdušen je bil nad mojim delom s strankami in trgovci. resda sem za tak sloves morala pofafat nekaj kurcev, on pa mi ni nikoli zatežil, čeprav ve, da bi mu kadarkoli dala. morda bi se to lahko zgodilo, če bi bila kje čepela sama ob šampanjcu, koki. naenkrat bi ga vlekla za kurca in njegovo nemogočo kravato. toda bil je zvest svoji bejbi. itak je bila prva spremljevalka miss slovenije. bil je tip takšne vrste, ki se maščuje pički šele takrat, ko ga ta res hudo zajebe. bil je prava redkost, če je bil moj vtis o njem pravilen in gre verjeti raziskavam seksologov, da je šele vsak četrti moški zvest.

preobula sem se, si ogrnila plašč in preklinjala mraz ter ljubljansko kotlino.

"pička matrna, kolkokrat sem že rekla, da bom šla živet v barcelono. ampak neee, lara tuki čepi in drka kurce slovenskim japijem, oni pa pridno špricajo po njenem lajfu."

ob vsem tem mojem negodovanju je panika zaradi prihajajočega testiranja naraščala. sedela sem že v avtu, nato pa sklenila, da bom šla raje na trolo. preveč sem bila nervozna. škoda pleha.

telefon sem dala naglas in pregledala stanje. tri nova sporočila plus klicala me je mami.

"fak, pozabila sem ji povedati, da bom prespala v službi." poklicala sem jo še preden sem vstopila na trolo in se ji opravičila.

sporočilo (1) tina se je zahvaljevala in mi ponujala, da bi bila botra njenemu otroku. sem to sploh lahko kot nevernik?

"fak, je ta ženska zaljubljena v svojo prihodnost..."

če pa dobro pomislim, je prav tako, se vsaj ne bo obremenjevala s cruxovo smrtjo. pravzaprav bom ta njen predlog izkoristila, se oglasila pri njej in zahtevala, da mi da vse cruxove stvari v varovanje, češ da bo prej zadevo pozabila. žalost in stresne situacije v nosečnosti res niso priporočljive. nisem ji odpisala. zvečer jo bom poklicala.

sporočilo (2) včeraj juremihevc: "caw malena, a mas jutri zvecer zeit za kofi?"

sporočilo (3) včeraj anakrupenko: "zivjo lara, ali se velja, da greva jutri zvecer na pijacko?"

kurca palca, enega bom morala skenslat. poklicala sem jureta in mu povedala, da sem že zmenjena z ano. predlagal je, da greva na čaj v sredo v daktari. bila sem za, čeprav mi je bil tisti plesnivi pajzl pri šentjakobcu na meji prebavljivega. ampak on je bil pač boem, ki se je rad družil z napedenanimi meščanskimi pičkami. čudak.

ani sem odpisala, da se dobiva ob osmih v galeriji. obema je všeč house, pa tudi tipčki so tam dobri in niso zateženi.

prispela sem na zavod za transfuzijo krvi. občutek, ko sem stala pri sprejemnem okencu, je bil en izmed najbolj ponižujočih v mojem življenju. najprej sem se počutila kot hotelski sluga ted v filmu "štiri sobe", name je kazala puščica, nato pa sem se vedno bolj počutila kot ena od ljubljanskih kurb. vsi so vedeli zakaj sem tukaj. prvič v življenju so se mi vsi kurci, ki sem jih do zdaj potlačila vase, zagnusili. šlo mi je na bruhanje. končno sem se prijavila in plačala za testiranje hiv.

medtem, ko sem čakala na vrsto, nisem popolnoma nič razmišljala. bila sem popolnoma odsotna, srce mi je razbijalo, tresla sem se, vroče mi je bilo. kot bi čakala na evtanazijo.

potem pa je bilo kar naenkrat vse končano.

"jutri po 12. uri lahko prideste jskat rezultate testiranja." je dejala pripravnica, ki me je pičila in scuzala iz mene krvi za eno epruveto.

umirila sem se šele pred trafiko, kjer sem kupila salamonca in se sprehodila do bližnje kavarne. sedla sem za okensko polico in začela prebirati oglase za stanovanja.

klicala me je tadeja iz računovodstva. nujno je potrebovala pomoč pri izterjavi enega velikega računa, ker smo na transakcijskem imeli premalo fedra za plače in avans za jakopičev projekt.

"ja pizda, če kdo danes v tej kurčevi sloveniji dans sploh še plačuje račune!"

nazaj na troli. postala sem potrebna. mogoče zato, ker je bilo toplo, trola se je tresla, mogoče zato, ker jutri dobim menstro. spomnila sem se svojega najboljšega fuka do zdaj. zgodbe vam tokrat ne bom zaupala. masirajte si kurce in praskajte pičke na drugačne motivacije.

kako je bilo naprej, vam zaupam ob drugi priložnosti. jakopič, direktor in pijavke me čakajo spodaj po petih. pohiteti moram.

://damoklejev meč, 08.03.2005

ponedeljkov popoldanski sestanek z jakopičem je šel kot po maslu, tadeji pa je med tem uspelo dobiti zagotovilo od trgovca, ki nam je bil dolžan milijonske zneske, da bo zadevo v polovičnem znesku do jutri poravnal na naš transakcijski račun. podrobnosti z dela sicer v dnevnik ne bi rada zapisovala, ker bi me to pri številnih bralcih utegnilo razkrinkati, vendar pa sem se jutri ob enajstih dogovorila za sestanek pri naši najbolj zvesti oglaševalni agenciji.

hvala bogu, da se je temu kretenu mudilo na naslednji sestanek. lahko bi se zgodilo, da bi ga mare povabil na večerjo in seveda tudi mene zraven.

ura je bila pol sedmih, ko sem se odpravila domov.

imela sem občutek, da smrdim kot sir s plesnijo.

doma sem se stuširala, preoblekla, naličila, in se ob koščku pite, ki jo je mami spekla včeraj, ter skodelici kave pogovorila z njo.

"oprosti mami, ker sem vaju s fotrom zanemarjala zadnje dni. saj veš..."

"skrbi me zate. nekam bleda si. si v redu?" me je ogovorila.

vedela je, da sem pred enim tednom videla človeka umreti, toda skrbi, ki sem jih nosila v sebi, niso bile povezane s cruxovo smrtjo, ampak s svojo prihodnostjo, ki je bila ovita v rezultate testiranja za hiv.

"mami, si ti kdaj videla človeka kako umira, ti pa si popolnoma nemočen?"

"saj veš, da sem. tvojga dedija."

spomnila sem se dogodka, ki mi ga je kasneje opisovala. z njimi je bil zdravnik, pa mu niso mogli več pomagati. prisegla je, da je zašepetal, da je imel vse rad. tega sicer nikoli prej v svojem življenju ni izrekel nikomur, kajti bil je zelo hladen človek. takrat je v zadnjem pogledu mojega starega očeta prenehalo biti srce tisti stari hiši na notranjskem, v kateri je izdihnil. in preselil se je v srca svojih otrok, ki so ga videli umreti, iz tam pa počasi išče pot v pozabo.

"mami," sem jo pogledala v oči in nadaljevala: "naj te ne skrbi zame. nase pazi, na svoj sladkor. ne smeš biti pod stresom, ker bo samo še slabše. z mano je samo to narobe, da imam sliko umirajočega cruxa še pred seboj. saj postaja vedno bolj bleda. ne skrbi, prosim, vse bo v redu."

nisem ji želela sporočiti svoje odločitve, da bi se v mesecu ali dveh preselila na svoje. ni bil pravi čas.

"poglej, kaj mi je ata kupil na švedskem..."

pokazala mi je prav prisrčen prtiček in vazo v obliki črke v. bila sta izvrstna barvna in oblikovna celovitost za kredenco v njuni spalnici.

svojo mamo sem vedno znala pomiriti in ji prikrivati svoje resnične katastrofe in poraze.

da bi čigav otrok čim bolje doživel svoje življenje, mora početi stvari, ki se njegovim staršem zdijo sporne, tega pa jim nikoli ne sme zaupati, ker je ljubezen staršev do otrok največja in najdaljša izmed vseh ljubezni. tip te bo zajebal in se fukal s tvojo najboljšo prijateljico medtem, ko boš ti imela trebuh. preveč potreben bo, da bi si ga samo drkal, in preveč šovinist, da te ne bi zajebal.

kmalu sem že sedela v galeriji na mestnem trgu. takoj za mano je prišla tudi ana. rojena je bila v ukrajini, v slovenijo pa je prišla študirati ruščino in slovenščino na ljubljansko filozofsko fakulteto. obe sva bili videti grozni.

"slab dan?" sem jo vprašala.

"ja. z gregom sva se skregala."

"kako to?"

"dolga zgodba je. odselila se bom iz njegovega stanovanja. vzela bom tamalega in ga bom zapustila. dovolj mi je. čudak je. nisva za skupaj." je bila resna.

imela je otroka z nekom iz ukrajine. več ni povedala kot le to, da je bilo malemu ime mihal. živela pa je pri nadvse nenavadnem slovencu. študirala je, skrbela za otroka, delala in odraščala v močno žensko.

"kaj bosta dami pili?" naju je prekinil natakar.

bil je postaven, temen in lepih obraznih potez.

"gotovo je feget." sem brzdala svojo spolno slo.

"v bistvu že imam ogledano stanovanje, samo je preveliko zame. iščem še eno cimro." me je prekinila ana.

"kje pa je?"

"v bežigradu, tam proti ježici."

"veš, da tud jaz želim zapustiti starše in iti na svoje. tekom enega meseca. sicer iščem garsonjero, toda..."

"si greva skupaj ogledati stanovanje?" me je brez premisleka rešila nerodnosti.

"ja."

dogovor naju je obe pomiril in za hip sem pozabila na damoklejev meč aidsa, ki je visel nad menoj. žima bo počila enkrat jutri po dvanajsti uri. če bom pod njim, sem pozitivna. pozitivna v svojo smrt.

ura je bila čez deset, ko sem se že odpravila spat. vzela sem še apaurin in legla.

oblivala me je vročica.

pogledala sem na stolp, kjer se je svetlikal digitalni časovni zapis.

23:01.

nikakor nisem mogla zaspati.

23:14. vzela sem še en apaurin.

01:37. nič.

02:04. srce mi je razbijalo.

02:42. "dragi bog, obljubim, če bom negativna, me nikoli več ne bodo fukali brez kondoma."

sprehodila sem se do dnevne sobe, prižgala televizor in gledala postana poročila. prestavljala sem programe. ni šlo. nisem se mogla zamotiti, da ne bi mislila na rezultate testa. nekoliko sem zakinkala.

03:31. odšla sem nazaj v posteljo.

03:34. "sem pravkar zadremala?"

03:35. "ne."

03:57. hotela sem se zamotiti z mislimi, ki bi me odvrnile od premlevanja mojega hiv predznaka.

04:15. spominjala sem se cruxovega pogreba. želel si je, da bi njegov pepel posuli v veter doline kraljev. resda je bil usekan na egipt in verjel, da je v antiki tam že živel, toda mogoče se mu je zaradi strahu pred prihajajočo smrtjo že bledlo in je imel take zamisli. ostal je v trugi. njegovi sorodniki so bili namreč katoličani. stala sem tini ob strani in opazovala številne njegove sorodnike žalovati za njim. baje ni bil rad povezan s svojim sorodstvom. tako tudi solz nisem videla veliko. v bistvu je najbolj jokala tina. smilila se mi je, saj je bila na pogrebu svojega dragega, katerega družine sploh ni poznala.

04:19. človek v svojem življenju velikokrat ugotovi, da je bil rojen v družino, v katero ne spada. tak človek je v življenju sam. in crux je bil samotar. puščavnik. ne morem tajiti, da me še vedno ni zapustil. tokrat sem njegov spomin povzdignila nad zaskrbljenost nad prihodnostjo skoraj morebitne razvratnice lare.

04:21. vzela sem še en apaurin.

"spim?"

06:48. prebudile so me sanje. sanjala sem, da me je napadla boa ali piton. ovijal me je. zadušila se nisem, sem pa padla v nezavest. ko sem se zbudila, sem bila do kolen že v njem. brcala sem z nogama, toda čim bolj sem se odrivala, tem globlje sem lezla, dokler nisem bila v njem že do pasu. zbudilo me je razbijanje srca. oddahnila sem si, da so to le sanje in se spet hitro umirila.

06:50. kmalu sem morala zopet zadremati...

07:29. ...saj me je kmalu prebudil san salvador na telefonu.

uredila sem se in ob pol devetih sem že sedela v pisarni. čakalo me je prijetno presenečenje. na mizi sem imela vrtnico z vizitko, na kateri je pisalo: "najboljša si!"

vsaj tisti trenutek sem bila srečna.

"kdo bi to bil?" sem se spraševala.

ostrigla sem ji trnje in jo spustila v vazo.

kmalu je bila pri meni mateja, ki se je vrnila s smučanja, in že takoj poskrbela za mojo boljšo voljo s pripovedovanjem o svojih francoskih dogodivščinah ter kako ima rada svojega damjana in kako je prepričana, da je to to, bla, bla. zanima me, če bo tako optimistična, ko bosta v svojem čistunskem minimalističnem stanovanju imela še škorce.

zamotila sem se s papirji, ob pol enajstih pa se odpravila na sestanek.

kaj sem se pogovarjala in dogovorila, je letelo v enega v drugo uho ter ven. če si ne bi prej v pisarni v notes zapisala najnujnejših zadolžitev, bi bilo moje dogovarjanje z alešem o reklamiranju našega novega izdelka, popoln dizaster.

"si v redu, lara?" me je vprašal na koncu najinega sestanka.

"ja, samo nervozna sem. osebne probleme imam."

vleklo me je na zavod za transfuzijo krvi.

kmalu sem bila tam in čakala.

minute so bile kot ure.

končno mi je neka ženska v roke izročila rožnat papir, na katerem je pisalo: "lara andrašec, hiv nereaktiven."

"kaj to pomeni?" sem panično vprašala.

"vse je v redu." se je nasmejala ženska.

svet je spet postajal barvit.

"se pravi, da sem hiv negativna?" sem še kar vrtala vanjo.

"seveda."

://bumerang, nadaljevanje

minil je že dober mesec odkar sem zadnjič napisala. gotovo ste se spraševali kaj je s to pičko, da se vam nič več ne oglasi. no, dejstvo je, da se mi je veliko dogajalo, le ni se mi dalo pisati o mojih dogodivščinah.

mislim, da sem se vam zadnjič oglasila za osmi marec. od takrat se je zgodilo marsikaj zanimivega in marsikaj takega, kar je bilo planirano, da bi se, a se ni zgodilo.

1.

recimo, da še vedno živim pri starših. z ano se nisem zaštekala, ko sva se menili, da poiščeva skupaj flat. rada sem pozno pokonci in kdaj naredim kak party, ona pa z otrokom tega ne bi mogla prenesti, pa vseeno mislim, da bi morala sama iti nekam, da imam mir pred vsemi, ker se nameravam bolj zapreti vase. preveč odprta sem in zato tolikokrat najebem v lajfu.

2.

potem denimo, da sem zamenjala službo. delam za jakopiča. mare se je obrisal pod nosem, vsaj tako se je kazal, v bistvu pa je bil vesel, ker sem se počutila kot nekakšna princesa hči, ki jo je kralj oče žrtvoval sosednjemu močnejšemu kraljestvu. resda, jakopiču niti v sanjah ne bi pofafala, ampak sem to vlogo trojanskega konja prevzela in z maretom ostala skrivna prijateljica ter mu vneto poročala o jakopičevih premikih v slovenskem oglaševalskem prostoru.

3.

nato je zanimivo tudi to, da se nisem šla pogovorit s tistim katoliškim psihoanalitikom patrom christianom gostečnikom, ki mi ga je priporočal crux, ampak je bila cruxova zapuščina in literatura, ki jo je hranila tina, dovolj velik vzrok, seveda v sodelovanju s testiranjem za hiv, da sem se vsaj nekoliko spremenila. zapisana pravila in kodeks kreposti sta me zadela, da sem spoznala, da v lajfu ni nujno potrebno samo uživati, saj s tem, ko se podrejaš in odrekaš, postajaš močnejši - krepiš svojo dušo in telo. pravzaprav se mi je prebrano zdelo kot bi prebirala ugotovitve gnostikov in si nekako po tomaževo interpretirala kristusove izjave. aha, tudi o tem je pisal. crux je bil nenavaden katolik, ki je kristusa častil kot misleca in ne kot versko osebnost, zato se je v njegovem verovanju še kako poznal tomažev evangelij, vse skupaj pa je podredil svoji veri v ankh, egipčanski ključ življenja in o njem napisal tudi globoko razpravo, ki je je skoraj za knjigo.

no, ni se vam potrebno bati. moje življenje je še naprej razgibano in stresno. razganja me od radovednosti. ok, predvidljivi moški so se mi za nekaj časa uprli, saj takrat, ko mu slečeš boksarce, veš, da kaj boš zagledala, še posebej pa so se mi zagnusili po tem, kar se mi je zgodilo na nekem privat partyju, v soboto; še isti teden, ko sem ugotovila, da sem hiv negativna. nek kreten, ki mu je očitno kolega rekel, da sem lahka pička, bi me kmalu posilil. če me ne bi rešila tanja, ki je vletela v sobo, nisem prepričana, kako bi se vse skupaj končalo. gotovo bi ga morala brcniti v jajca. ta pička je prava slika: tanja je še ena moja kolegica, napol veverica, sad bogatih staršev in popolnoma shedonizirana. resni tipi, če obstajate, in če berete moje izpovedi, takih se raje izogibajte. v bistvu sploh ni opazila, da me tip hoče pofukati na tisti kurčevi vodni postelji, samo priletela je do mene in naju vprašala:

"a bi kdo bonbon?"

"pizda!" je zaklel.

kretenu, ki me je vlekel za lase in držal kurca pred menoj, je bilo nerodno in je napol naspidiran spizdil v dnevno. itak je imel srečo, ker bi mu ga odgriznila, spizdila na skret, pljunila in potegnila vodo. pa naj bo pička, da vidi kako je to, ko ti stalno utrujajo fukfehtarji. ko se je vse pomirilo, najprej sploh nisem dojela in sem se obnašala povsem skulirano. nisem bila na koki, sem pa bila na redbull vodkah. naslednji dan me je dogajanje zadelo in kurci so se mi zagravžali. še zdaj, ko vam pišem dnevnik, se nisem pustila nobenemu pofukati, niti svojim stalnim fuk partnerjem ne. en dober tip se suka okoli mene in mi teži, zgleda v redu, pa mu kar nekako ne morem dati pičke, samo objemava se in zalizujeva kot dva rakuna v puberteti. nerada priznam, ampak včasih pomislim, da postajam takšna kot tina. pizda no, sicer nikoli ne bom taka pička kot je denimo ona, pa saj veste kakšna je, saj sem jo opisala, napol svetnica, zaprta v svojem svetu, zvesta svojemu tipu, v bistvu nekakšna slovenska esmeralda, samo da ni slepa po vidu ampak po življenju, ki hiti mimo nje, premalo sebična, itn., že to, da je zadržala cruxovega otroka in se za tako dolgo časa odpovedala drugim kurcem ter za ogromno časa svoji svobodi in se pahnila v samohranilstvo, je bilo dejanje, ki ga še vedno ne morem razumeti. in prav zato sva s tino morda, prav zaradi teh razlik, tako veliki prijateljici. v bistvu ceniva drug drugo, si pomagava, predvsem pa ne želiva spreminjati drug druge.

naslednja bruka. zasekirala sem se, ko se je na slovenskem spletu sprožil val fotk vseh tistih pičkic, ki jih je poslikal slovenski porno fotograf gregor hvastja. aferi ines juranovič in sanja škofic sta sprožili pravo tekmovanje slovenskih testosteronskih mladcev, ki po spletu iščejo vsa dela gregorja hvastje. samo, da na fotki piše greg h., je roba dovolj dobra, da jo pošlješ celi svoji mailing listi, in izpadeš največji frajer.

zanimiva je zgodba o učiteljici sanji. namreč njene kolegice so imele dekliščino, pa so se napile in jim je sanja zaupala skrivnost. povezavo do spletke od svojih fukaških fotografij. in seveda je bila usodna gorenjska nevoščljivost. sanja je namreč dobra, zelo karizmatična, saj sem jo spoznala tudi v živo. moški šovinizem je v naslednjih dneh po mejlih le še razmnožil skrivnost na skoraj vsak slovenski računalnik.

in kakšno povezavo ima gregor hvastja z laro andrašec? enkrat sem s tipom hodila po stari ljubljani in ga držala za rit, med nogami, pa nama je sladil nek pleško v črnem usnju. zgledal je kot aktivni peder. zatežil nama je, če bi se lahko zanj slikala medtem, ko porivava. meni se je takrat zdel honorar nepotreben, ker mi je bilo vseeno kdo me vidi, tipu pa to ni bilo vseeno in smo končali pri šeststo tisoč na glavo. privolila sva s to razliko, da najinih fotk ne sme objavljati nikjer, in da nama ni dolžan nobenih drugih pogodbenih obveznosti torej nič honorarja. vsi trije smo podpisali en dogovor zaradi katerega me še danes skrbi, ker ni bil overovljen pri notarju, tako da bi vas prosila, če boste kdaj prejeli fotke slovenske pičke, ki je podobna sandri bullock, in visokega temnega dolgolasega tipa, vas prosim, da jih ne pošiljate naprej, ker bom zelo prizadeta! zdaj živim čisto drugačno življenje.

kaj se mi je še kaj zanimivega dogodilo? ne morem se vsega tukaj kar naenkrat spomniti. jutri vam bom napisala tudi kaj več aktualnega in vsakdanjega.

://let iz lastovičjega gnezda, 22.04.2005

danes sem bila na seminarju. najprej me je poklical denis, pa sem bila nedosegljiva. med pavzo sem ga poklicala in začel ni niti malo izvirno.

"živjo lara."

"kaj želiš, žrebec?" sem ga pocukala.

"govoril sem s hvastjo..."

tišina. malo me je presenetil, ker sem tudi sama premišljevala o tej svoji neumnosti.

"aha, z gregorjem. in?"

"rekel sem mu, da bi naju ubilo vsakega zase, najine partnerje, sorodnike, prijatelje, če bi najine fotke prišle na dan, pa da je zdaj vse drugače, da si se ti ful spremenila, da v bistvu zdaj obema ni vseeno kje se vrtijo najine fotke..."

"ja povej že bistvo ane."

"rekel je, da sva lahko brez skrbi, ker ne na gregoriani, ne kje drugje niso bile objavljene, pa da ni prasec, da drži besedo. rekel je, da je tisti, ki je ines objavil v dnevniku, potem tisti, ki je sanjo pošiljal okoli skupaj z njeno šolsko fotko, da sta tista dva prasca..."

"uf..." mi je le nekoliko odleglo, v resnici pa nisem nobenemu od teh dveh kurcev zaupala. kaj lahko se je denis, prasec kakršen je bil, lahko zmenil za mojim hrbtom s hvastjo. itak bom tožila oba, če fotke pridejo ven, ker mi je res dosti zajebancije v mojem lajfu.

denis je nadaljeval:

"čeprav se je komaj premagoval, a veš, ker sva kao res dobra modela. imava en močan erotičen naboj." in se smejal.

"a veš, da me nisi čisto pomiril. če pridejo fotke ven, ga bom tožila." sem tiho rezala svoje besede v kot hodnika, da me ne bi kdo slišal. "saj imam njegov podpis tukaj, notar gor ali dol, boli me!"

"lara pomiri se, nič ne bo." me je miril.

"moram it." fuknila sem ga z linije in se vrnila k novopečeni sodelavki.

ne vem kaj mi je takrat pripovedovala. z neštetimi misli sem blodila po svojem svetu. in kaj, če pridejo fotke res ven? moja družina, poslovni partnerji, kolegi, prijatelji, vsi bi me gledali postrani in se mi smejali za hrbtom kako neumna pička sem morala biti, da sem v to pristala. pizda a veste, da popolnoma razumem kako se počutita ines, ki se je odselila iz slovenije, in sanja, ki travmira - še tak kreten ji to lahko preko kamere prebere na faci, čeprav je njej gotovo lažje, saj svojo prihodnost deli s tipom, ki je tudi na fotkah in jo vsaj nekdo šteka.

ok, pustila bom času čas, medtem pa bom nadaljevala s čiščenjem kočljivih situacij v mojem življenju. naslednje čiščenje je vprašanje prihodnosti. kaj si želim od svojega življenja? čutila sem vso to močno cruxovo navzočnost v sebi. šit, če me ta tip ni obsedel s svojim duhom... dogodki preteklosti so hitro zlagani ali vsaj prikrojeni, dogodki sedanjosti so resnični, ker je čas pošast, ki reže po naših trenutkih, dogodki prihodnosti pa morajo biti ne samo realno dosegljivi, ampak kot solza čisti. ženska, ki nima izdelane prihodnosti, je kot kokoš, moški pa totalen luzer.

ko sem se vrnila s seminarja komunikologov, me je mami presenetila.

"z očijem se pogovarjava, da bi kupili eno stanovanje."

"a?" sem bila začudena.

"ja, toliko delnic in skladov imava, pa gospodarska rast v sloveniji ni več tako visoka, v balkan pa je rekel, da ne bo vlagal, ker je velik riziko, saj veš, pa sva razmišljala, da bi denar vložili v nepremičnine, v nekaj novega, ne preveč velikega, no, opremili bi ga pa sami."

naredila je požirek kave in nadaljevala.

"prekmalu je še za idejo, da bi šla midva živet na primorsko, ker je oči še poslovno aktiven in je pač ljubljana za tak način življenja, saj veš, najbolj prikladna..."

"aha." sem slutila kam pelje njeno namigovanje. seveda me je novica pozitivno presenetila, saj staršev še nisem obvestila o svoji nameri, da bi se odselila. torej mamine besede so mi bile kot voda na mlin.

"... in ker čutiva, da bi si ti želela urediti samostojno življenje, ker odkrito povedano tastari in tamladi ne moremo živeti pod isto streho,..."

"pa saj sva si midve, mami, ful podobni in ne vidim, da se ne bi štekali." sem ji vpadla v besedo, a je videla, da je ne obsojam.

"vem, lara, ne razumi me napačno, samo, saj veš, ti imaš svoje življenje in svoje skrivnosti. ti si kot rožica, ki jo imava oba rada in tvoje korenine postajajo prevelike, to vem, ker te poznam in opažam, da si se zadnje čase bolj zresnila in to mi je všeč. pa naj to ne bo neka nagrada ali dediščina ali bog ve kaj po eni strani, niti ne po drugi strani kritika, da se te želiva znebiti, ne razumi me napačno, samo privoščiva ti boljše življenje, kot sva ga imela midva."

objela sem jo. besede, ki bi opisovale mojo hvaležnost, bi tisti trenutek moje občutke opisale napačno. ko sem jo zopet pogledala v njene žilnate oči, so bile le te solzne. vedeli sva nekaj in bili za to bogatejši: idejo sva sprejeli soglasno.

opazila sem, da se zadnji mesec dni s svojima staršema mnogo bolje razumem kot pred denimo pol leta. kako malo je potrebno in hkrati kako veliko je zaželeno, da človek, ki ne misli sebično, nabira sadove svoje nesebičnosti, pa naj bo ta moja ugotovitev še tako polna hvale.

popoldne sem preživela doma in z mami sva pripravili kosilo. kmalu se nama je pridružil še ati. pozabila sem na morebitno izsiljevanje denisa in v pričakovanju raznolikosti, širokega spektra kvalitete mojega življenja zatisnila oči. nisem se menila niti za večerni klic barbare, ki me je vabila v globala z dvema njenima kolegoma. v mislih sem že imela opremljanje novograjenega stanovanja. počutila sem se kot lastovica. odrasla sem, čeprav z izdatno pomočjo staršev, in se prvič odpravila na pot v toplejše kraje. sama, na letu št. 3246.

://graciella, 27.04.2005

zadnje dni se mi je toliko zgodilo kot v zadnjem mesecu. zaljubila sem se. usoden je bil sobotni večer na metelkovi. kaj sem počela tam? tega niti sama ne vem. nekaj me je vleklo tja, šla sem sama, pa nikoli nikamor ne grem sama, niti na organiziran party ne. prekršila sem vsa svoja pravila. vletela sem v galo, kjer sta rolala dva leva d.j.a. pila sem fruc in razmišljala. ni se mi plesalo, glasba je bila veliko preveč agresivna. elektronika, house, techno, vse zmešano v nek nov spontani stil, ki je bil bolj ali manj nekakšna orto trda kopija stila zasedbe daft punk.

zgodilo se je kot čarovnija. kar naenkrat se je pobliskalo in iz množice je počasi proti meni stopala simpatična dolgolasa rdečelaska z debelo uokvirjenimi očali, ki so nekoliko kazila njen karizmatičen obraz in nasmeh na licih ter jo barvale v nekoliko bolj boemski luči. še kar naprej me je gledala in se mi približevala. približno 165cm, vitka baročna postava je pričala, da se je morala ljubiteljsko ukvarjati s športom, ravno prav velike prsi, povdarjeni ključnici, tipičen ženski vrat, okrogla, skoraj moška brada, skratka v obraz je bila podobna igralki jane seymour. pa kaj; ljudi, ki sem jih srečevala, sem vedno trpala v predale in jih primerjala s popularnimi filmskimi igralci. to je pač hobi nekaterih plehkih pičk. pa me tožite, kdo vas jebe.

postalo mi je nerodno in gledala sem vstran, nato pa se zopet zazrla vanjo. bila je že pred menoj in me gledala kot gleda srna svojega mladička s svojimi velikimi olivno zelenimi očmi očitno vedno čistih solz in neskončnih radovednih pogledov v dušo. pred njeno duhovno razvitostjo sem se počutila odkrito in prebrala me je kot knjigo. objela me je, položila svoji roki na moja ramena in približala svoji ustni mojemu levemu ušesu:

"you have a very attractive aura about you! come and dance with me!"

razumela sem jo, čeprav sem se pripravila, da me bo ogovorila po slovensko. njena angleščina je bila tekoča z latinskim prizvokom. všeč mi je bila in zaradi njenega pristopa in mojega sprejetja sem takoj vedela, da se bova pofukali in to še danes ali jutri: bila je tujka in njen čas v sloveniji je bil gotovo omejen. ženske potrebujemo malo časa, da se odločimo in odgovorimo na spolni gambit. nekje sem prebrala, da čas evaluacije traja pri nekaterih nekaj sekund, pri drugih pa nekaj minut. k sreči sem vedno bila med prvimi. k sreči?

zanjo nisem bila prepričana, toda sama sem vsak njen dotik čutila kot majhen orgazem. trzala sem na njene objeme in nikakor se nisem mogla sprostiti. poznala se mi je odsotnost tobaka, alkohola in drog. čeprav je bil beat prehiter, sva plesali vedno bolj tesno. zaželela sem si njenega poljuba in ga dobila. kot bi mi brala misli. prijela sem jo za lice in jo nežno poljubila. božala sem jo in ona mene.

"i must go!" sem prekinila najin objem. nekoliko nevrotično sem ugotovila, da ambient nikakor ni bil primeren za najine nežnosti, kaj šele za spoznavanje.

"i'll walk you!" me je podpirala.

pozdravila je svojo prijateljico in prijatelja, ki sta bila očitno par, ter se mi pridružila na nočnem pohodu mimo celice po metelkovi. nosila je oprijete kavbojke, bila ogrnjena v vijoličen usnjen plašč, ki ji je elegantno padal do kolen, rdeč pulover na zadrgo pa jo je grel pred neverjetno hladno ljubljano.

njena naslednja beseda je bila:

"graciella."

"lara."

spet me je poljubila. noro sem se počutila. ta pička je neverjetna. moram ji poljubiti joške, moram ji polizati pičko. žejna sem telesne manifestacije ženske ljubezni. tega ji nisem priznala. zato sem jo vprašala:

"where do you hail from?"

"spain. galicia. santiago."

kje zaboga je to, sem se vprašala, a ji rekla nekaj drugega:

"i can"t talk spanish."

"me niether."

nasmehnili sva se, se objeli. snela sem njena očala in ji podarila kompliment:

"che bella!"

majhni besedi za občutke, ki sem jih čutila do nje. bila je moja prva odgovorjena ženska zaljubljenost na prvi pogled. ljubim jo in to svoje čustvo moram nadgraditi, da je ne bi izgubila v svetu milijonov ljudi.

"words mean nothing. we share the same energy that drawns us together." me je popravila kot bi slabo prenesla moj besedni poklon.

ura je bila že skoraj štiri in ponudila sem ji zajtrk. odšli sva k meni. k sreči sta šla moja starša do srede v piran. sama sem bila doma in v svojih mislih sem že slikala najino druženje, pa je o tem še vprašala nisem. nikoli prej še nisem bila tako nagla in posesivna.

pojedli sva vsaka dva toasta s sirom. bila je vegetarijanka. nato sva se pogovarjali. povedala sem ji o sebi, svoji zgodbi in metamorfozi iz plehkega v bolj duhoven način življenja, nato pa me je sama presenetila s svojo izpovedjo:

"i live with a photographer/painter who"s name is pablo and he thinks he is a fucking picasso! but he is nothing more than a terrible transvestite or should i say transvestite wannabe. i do framing his pictures for him and passe-partout decoration of his photographies. it"s a job and it pays me rent i owe him. i also do a little more work for him and local culture association. i also make totem like sculptures, little figurines of human bodies with abstract heads. the head alone tells you what the sculpture represents. my parents died when i was six. since then my grandparents took custody but then my grandma died at my twentieth year. i moved out since then and stayed with pablo. it"s tough for him to live in such a conservative town, but he manages to get through somehow. people there are very religious and limited which is a result of strict family traditions and education. no place for openminded and liberals there. well, but they know how to party and they loose up a bit after a drink or two."

najine pogovore sva nadaljevali v luči življenjskih problemov, umetnosti, nato sva zašli bolj v okultno smer, še nekaj filozofirali in postavljali pravila ter ugotavljali, da so nama všeč podobne stvari. prvič se mi je zgodilo, da se o ženski nisem pogovarjala o konfekciji, kozmetiki in dekoraciji. začutila sem, da bi grace lahko bila moja pomoč pri izhodu iz plehke preteklosti. kako sebično, toda nekdo iz novega sveta mi je moral podati roko.

danilo se je že, ko sva sklenili, da bova zaspali. obležali sva v moji postelji. enkrat dopoldan me je zbudila sicer blaga glasba, ki se je slišala s spodnjega nadstropja. opazila sem, da ima roko na mojem trebuhu. premaknila sem se, nato pa se je prebudila tudi ona. pobožala me je in že sva se strastno poljubljali. poljubi so postajali vedno nežnejši, dokler niso popolnoma prenehali. prepustili sva se dotikom najinih toplih rok.

njeni prsti so zaigrali. prvič v življenju so bili to ženski prsti. bila sem kot lutnja, ki bi jo v roke prijel najbolj nežen in izkušen kitarist, da bi na njen najlon mogel zaigrati nežno melodijo v soncu in jutranji večni dobri volji. poljubljala je moje telo z mlačnimi ustnicami. odtise njene ljubezni je v sobnem prepihu hladil blag veter, ki je po najinih kožah trosil zrna kurje polti, ki so vzklila že v navalu medsebojne strasti v nežnosti.

priznam, da sem se pred njo že parkrat pofukala s svojo biseksualno prijateljico nino, toda takrat sva fukali kot prasici; na moč in hitrost ter uporabljali strap-on. toda, ko sem prvič srečala graciello, sem začutila takšno energijo kot pri umirajočem cruxu, da presenečenja ni bilo in sva si zdaj sebe poklanjali v nežnosti padajočega listja v jeseni sredi pomladanske ljubljane.

bila mi je tujka, a kljub temu veliko bolj sorodna od ljubljanskih pičk, s katerimi sem pohajkovala v preteklosti. vstopila je v moje življenje in proces sprememb, ki me je naredil osamljeno, obogatila z najvišjo dobroto - ljubeznijo. niti pomisliti nisem želela na bolečino, ko se bova ločili in ostali vsaka v svoji deželi.

nadaljevali sva z najinimi pogovori. tokrat sva bili še bolj odkriti.

"once i had a boyfriend who one day could not fuck me anymore. he said he loved and respected me so much, that he could not had an erection." sem ji pripovedovala.

"really? don"t tell me all of the sudden he found out he was gay?" me je vprašala in se nasmehnila.

"no, i think if i was a man and you were my girlfriend, i could have the same problem, because i think i love you in a way i never loved a person before. my spirit wants to hold you forever."

objela me je in mi šla skozi lase. ležali sva na bokih in si globoko gledali v oči. nasmehnili sva se temu, kar imava in pozabili na lokacijske prepreke, ki ločujejo najini prihodnosti. kako lepa lica je imela, ko se je nasmihala. odgovorila mi je:

"i wish we were both men. i would like to make love with you like men do. i think having woman"s soul and making love inside and with a man"s body can be most beautiful."

"i always thought men can"t make gentle love." sem izrazila svoje dvome.

"you thought wrong. have you ever been with a truly emotional bisexual guy?"

"no."

"i was. bisexuals are by my opinion the best lovers. i think people with no sexual second thoughts were born to be excellent lovers. they don"t bear the limits of society."

da, ob njenem pripovedovanju sem se včasih počutila kot bi bila najstnica. morda je bilo temu tako zaradi preklete plehke preteklosti, ki me je pustila puhoglavo, morda zaradi moje porajajoče se introvertiranosti.

nedelja je bila oblačna. zato sem jo odpeljala na slavkov dom na odlično gobovo juho, nato pa sem jo vrnila njenima prijateljema in krogu ljudi, s katerimi so bili na obisku v sloveniji. v ponedeljek so odšli z avtobusom proti gorenjski. dizaster. agencija, ki so jo že plačali, se je seveda uštela z vremenom, saj je lilo kot iz škafa. bojda so si kar iz avtobusa ogledali nekaj naravnih znamenitosti, obiskovali muzeje in ob kosilu po načelu slow food okušali tipično slovensko hrano. kot bi bili pofukani penzionisti. priznala mi je, da ji je bilo žal, ker ni prišla v slovenijo v lastni režiji, toda njena prijatelja sta bila dovolj velik razlog, da je zbrala pogum in odpotovala v "vzhodno" evropo. presenečenje nad urejenimi razmerami in zabavnim življem je bilo toliko večje, da je spoznanje iz prejšnjega stavka pomenilo nekakšno razočaranje.

ko so se španjolci potepali po gorenjskem, sem bila sama zelo zaposlena. kot sem vam že poročala, sem začela delati za jakopiča. prevzela sem njegov oddelek za kliping in postala prava carica splošne in konkretne razgledanosti. imeli smo pravo zbrko, saj smo si ogledovali vse dnevno in drugo časopisje ter druge medije zadnjega tedna. nek kretenski politik iz opozicije se je obesil na neko janšovo izjavo, on pa je baje nekje neuradno izjavil, da je peder in da nima jajc, da bi mu to povedal v obraz. "takle mamo" bi rekla moja teta z gorenjske. no, tisti "peder" je zvisel, saj so bili mediji naklonjeni ministrskemu predsedniku in off-the-record izjav niso objavili. še celo sicer leva mladina je bila tokrat tiho.

zvečer sem se srečala z matjažem. to je tip, ki se zadnje čase suka okoli mene. zanalašč sva se dobila v galeriji, kjer mi je dal k sreči mir in me ni spet hotel tako ponesrečeno kot zadnjič prijeti za joške. dober tip je, samo nisem trenutno za takšne igrice in tudi kurci so se mi zagnusili kot sem že omenila, v mislih pa sem imela tudi svojo novo ljubezensko figuro graciello. ko mi je slednja poslala sms, da je v ljubljani, in da bi se dobili v mačku čez četrt ure, sem ga po hitrem postopku odfukala. moral bo še malo počakati. nisem več lahka pička. sorči, miki.

včeraj sem zgodaj zakjlučila z delom in preostanek dneva sva preživeli skupaj. slikala sem jo pred plečnikovo cerkvijo v črni vasi, obiskali ljubljanski grad. kje vse sva še bili in kaj sva počeli, ne bi več želela zaupati. nekaj osebnega bi rada zadržala zase. čas je mineval z naglico in danes zgodaj zjutraj sem jo pospremila na avtobus.

poljubi, ki sva si jih izmenjali, se na moji duši počasi sušijo. njene vlažne ustne še vedno čutim na sebi in pomladanski veter, ki se ustavi na moji goli koži, me spominja na njih prijeten hlad. enostavno ljubim jo, toda čas bo ubil najino bitje brez bolečine v tem zrelem umu. negotova sem bila pod njenim oblakom ljubezni, saj bi najraje vse njene kaplje sprejela v svojo suho zemljo, svoje srce, hkrati pa sem se zavedala novega čudovitega mednarodnega prijateljstva. to se bo rodilo iz oddaljene ljubezni med dvema bejbama, ki želita svojo ljubezen milostno (graciallno) in nesebično deliti s svetom, ki si jo zasluži bolj kot njuni ozdravljeni duši.

un beso, graciella!

://nostalgija, 04.05.2005

dober večer! kako ste? v redu? ste res prepričani, da ste v redu? da vaša volja ni odvisna od materialnih dobrin, ki vas obkrožajo? lahko z gotovostjo trdite, da od ljudi, od katerih si želite slišati lepe in vzpodbudne besede, poslušate resnico in ne posladkanih laži?

no, tako se počutim odkar se je graciella vrnila v španijo in sem spet potonila v svet karierizma in materializma. nisem več prepričana o ničemer drugem kot o ljubezni, ki mi je napolnila sivino življenja. vse ostalo je licemerstvo in strahopetstvo! pogrešam njen topel nasmeh, njen vzdih, ko sem se je dotaknila, njene mehke prsi, ko sem jo objemala, okus njene sladke pičke, ko sem bila žejna, pogrešam njeno roko, ki se je zavajajoče igrala z mano, njene ustnice, ki so me poljubljale, njene... pizda a nisem patetična? zvenim kot kakšen fukfehtar, ki se je zaljubil v joškarico z dobro ritjo, pa mu jo je bilo dano le enkrat pofukati. no, temu ni tako. graciella ni le joškarica z lepo pičko obrito na črtico. ona je vsa lepota, ki jo premore narava v srcu in duši človeka. dotaknila se je mojega telesa in mojega duha kot nihče do danes, zadela me je kot staro vino, kot nerazredčen joint, kot čista koka...

niti zavedam se ne kakšna ljubezen je vstopila v moje življenje. v rokah držim telefon, da bi jo poklicala, pa tega ne storim, ker ji nočem moriti, ker se zavedam, da je tudi ona odrasla pička tako kot jaz, in da se zavedava, da sva delili kratkotrajne nežnosti. vedno sicer obstaja upanje, da se katera od naju geografsko približa drugi, zato pa sva si obljubili, da bova neglede na najine druge partnerje, vedno posojali svoje telo druga drugi in uživali v največjih nežnih strasteh, ki nama jih je poklonilo življenje in naključje, ko sva se spoznali na metelkovi. ja pičkamaterna zdaj pa zvenim že tako zafilozofirano patetično kot bi prosila za milostni strel. stop! dovolj je cmeravega pisanja! spet moram postati neusmiljena poslovna prasica in dominantna ženska, pred katero bodo vsi klečali in se je bali! sem neusmiljena prasica in nihče se ne bo zajebaval z mano, še sama ne! sem lara in kariera, ki sem se ji posvetila, je večja od čustev ter ne smem si privoščiti, da bi se mi razočaranje po odhodu gracielle poznalo pri delu. in še posebej ne zdaj, ko sem prevzela kliping pri vodilnem oglaševalcu v sloveniji.

zadnje čase samo še preklapljam. cel dan delam, ostajam zbrana, realna, doma pa sanjarim o gracielli in svetu, v katerega mi je odprla vrata. tako je bilo tudi danes. sestanki, papir, računalnik so okupirali moj dan, ko pa sem doma končno izpustila kovček in torbico iz rok, ter se sesedla na posteljo, je službo zamenjala prava oda ljubezni do graciellinega telesa in duše. ljubezen do ženske je višja kot ljubezen do moškega, ki so bolj ali manj vsi testosteronski in lažnivi prasci. ženska, ki te ljubi, te ne bo zajebala in ta ljubezen je najvišja ter dotiki telesa v nežnosti so v bistvu ljubljenje z duhom osebe, v katero posegaš. in tega duha čutim tudi na teh tisoč kilometrov kolikor je graciella oddaljena od mojega telesa. najini astralni telesi namreč se poljubljata v toskani, objemata v monaku in ljubita v kataloniji. ne skala, ne voda, ne les, ne zemlja, nič najinih duš ne more ločiti. nič ne more zamenjati sladkega okusa na mojih ustnih, ko sem poljubljala njeno skorjo zagorelega kruha in okušala njeno sladko rdeče vino. bila je hči lorenza, očeta večne toplote in opoldanskega kaznovanja hladnih.

kljub vsemu sem ostala trdno zabetonirana v japijevski ljubljani, in ko sem mislila, da bodo plehki ljudje kar samodejno odpadli, me je poklicala nina.

"kje si jebačica? nič ne pokličeš več. kaj se dogaja?"

"ne da se mi, nina, ne morem, ful sem bizi."

"kaj si v badu?"

"ma ne, enostavno mi ne znese in zapečkarka postajam." sem se ji zlagala. pizda sem še vedno lažnjiva prasica. toda ljudje, ki so hinavski in lažnivi, si takšno ravnanje z njimi tudi zaslužijo. vem, da sem grda, ko svojo prijateljico tako grdo brišem iz svojega življenja.

"pomlad je, ti pa doma, pa dej, greva zdele na drinko, neki mora bit narobe, mi boš zaupala. daj no, samo na kofi pa čik."

"ne morem, še delam." spet sem se ji zlagala in nadaljevala:

"zamenjala sem službo."

"kva?"

"ja, zdej jakopiču kurca fafam." sem se prisilno nasmehnila, ko sem ji odgovorila v njenem in svojem starem slogu.

"oooo pička, si se prodala. sej sm vedla, da te bo speljal markotu."

"pa saj markotu je bilo gut, ker ima zdaj večje zveze pri starcu."

"pa deeej, greva na sooookca, no, luuuubi moooooja." je bila vsiljivo osladna. mislila sem, da bom kar bruhnila.

"ne gre se mi, res ne, poleg tega imam še veliko dela."

tako je govorila lara pička lažniva.

"pa kaj je narobe stara, kaj ti je?"

tako je govorila nina pička kolerična.

"cajt rabim, se ti bom oglasila, ko se bo kaj dalo, pa greva na kofi, a je prav?" sem jo mirila.

"saj vem kaj je, zaljubljena si, pa na skrivaj porivaš kakšnega direktorja, pa sta vsak vikend na morju, med tednom pa se ti pička zdravi, on pa fuka svojo ženo."

"te prav nič ne briga, nina! sicer pa bom raje tiho." sem bila nervozna, nato pa zadržana in odsotna. branila sem graciello, kajti morda ji je kdo od mojih znancev omenil mojo lezbično špansko avanturo. pizda, ne morem verjeti kako alergično in posesivno sem zvenela. kot bi nina napadla mene in njo ter ne bi bila dobra stara nina, polna osladnih provokacij.

"ojej, hihihi, naša larči je končno naletela na kurca, ki ga ne more nehat drkat!" je bila nesramna, toda njena provokacija me je pomirila, saj očitno ni slišala za graciello. ali pa je blefirala pička smotana hinavska.

"dajva prosim zamenjati temo, ker bom popizdila, o tem ne bi govorila in ti bom povedala, ko bom hotela, aaaa jeeee praaaav?"

mami, ki mi je medtem v sobo prinesla kavo, me je začudeno pogledala, mimika na mojem obrazu pa ji je dala vedeti, da se ne kregam s svojo prijateljico po telefonu ampak ji samo nekaj dopovedujem.

"jjjeeee praaaavvv." me je zbadljivo pomirila.

"zdaj pa moram iti, ker mi nekdo že skoz tuki teži."

lara andrašec - svetovna prvakinja v prikrojevanju. vsaj zlagala se ji nisem. pozdravila sem jo in prekinila zvezo.

z mami sva se pogovarjali o stanovanju za bežigradom, ki si ga bomo šli ogledati jutri, katerega bi morali čim prej rezervirati z aro. ti slinasti posredniki bi vse prodali čim hitreje, da bi lahko več služili in več pofukali. ne morem verjeti temu prekletemu kapitalizmu in nepremičninski obsedenosti v tej zafukani ljubljani. kot bi bili london, pariz, berlin ali moskva! kreteni! no, ti kreteni pri nepremičninski posredniški hiši nam silijo prodati dobro opremljenih sedeminštirideset kvadratov v be-esu za sedemnajst milijonov. tu mora nekaj smrdeti, še posebej pa zato, ker v stanovanju zadnje tri leta ni bilo podnajemnika. resnično ne vem kaj naj naredimo, ati je rekel, da bo poklical enega ali dva svoja znanca, da bi prišla zraven. no, bomo videli kako bo kaj jutri. lahko se zgodi, da se bom čez vikend že selila. haha, sanja svinja o koruzi.

skoraj bi pozabila. v ponedeljek sem bila v daktariju z juretom. enkrat sem ga že omenila v tem svojem dnevniku, če se ne motim. je rahlo odpičen fotograf, večni rocker in čisti boem. enostavno vam moram napisati kaj se mu je pripetilo na snemanju za nov koledar za 2006. pička, ki jo je fotografiral, se ni hotela sleči. z agencijo je podpisal pogodbo za vseh dvanajst koščenih pičk, oni pa mu pošljejo eno, ki se je želela slikati kar oblečena. in ker seveda nima nekih fukfehtarskih sposobnosti kakor vase zagledani kreten erazem pintar, je moj ubogi jurček ni mogel pripraviti, da se sleče prostovoljno. opažam, da bejbike postajajo mnogo bolj izbirčne v primerjavi z mojo generacijo. ko sem zaključevala svoja najstniška leta, bi namreč slekla vse svoje oblekice in pofafala četo kurcev, samo da bi bila slavna. v mojih časih... no, poglejte me, zdaj pa zvenim že kot moja večno samska tetka cecilija. tipi so jo fukali do štiridesetega leta, zdaj pa že osem let ni videla tiča, kot bi rekel moj ati. kupila si je psa, pičko si namaže z nutelo in je že veselica. no, če se vrnemo na koledar, ki si ga želi jure dokončati, so mu obljubili, da mu bodo poslali novo majniško kraljico. jim je zabrusil, da naj mu drugič ne pošiljajo device marije, ker nima časa fotkati čistunske pičke. toliko o mojemu prijatelju juretu. zadnje čase sem kar nekako pozabila na svoje prijatelje, toda temu je tako, ker me okupira delo in iskanje novega stanovanja, pred tem pa sem se popolnoma posvetila gracielli. čim prej se moram dobiti s tino. kljub njeni duševni čistunskosti, se mi druženje s to pičko zdi najbolj pravilno svojemu trenutnemu počutju. pa nisem neka labilna pička, da bi rabila vedno nekoga, ki bi mi bil v oporo, le počutim se tako, in ko se tako tudi obnašam, se okoli mene sukajo taki ljudje. v soboto se bom dogovorila s tino in bova šle nekam na izlet. poznate kakšno dobro destinacijo do eno uro vožnje iz ljubljane, beri: v sloveniji? pišite. sicer pa držite pesti, da bo jutri s fletom alles gut!

za konec pa majska pesem heinricha heineja za vse, ki še verjamemo v ljubezen:

im wunderschönen monat mai,
als alle knospen sprangen,
da ist in meinem herzen
die liebe aufgegangen
im wunderschönen monat mai
da hab ich ihr gestanden
mein sehnen und verlangen

://lara out, 10.05.2005

betežna in polna vsega sem se vračala domov. res je, nisem se še preselila v b.s., to pa zato, ker se je izkazalo, da je lastnik na črno spalnico podaljšal v atrij, kot vsi v pritličju, česar ne bi smeli storiti. zato je bila cena za nepremičnino smešno nizka, saj bi legalizacija po zamujenem roku o legalizaciji prizidanih objektov stala težke milijone, da ne govorim o možnosti, da bi se lahko pripetilo, da bi morali porušiti prizidek. hvala lepa za takšno loterijo.

pravkar sem si želela oditi po stopnicah, ko...

"lara?"

"ja?" obrnila sem se nekoliko neprijazno in zagledala vitko žensko v štiridesetih z okroglim obrazom, temnimi lasmi do ramen, slabim okusom za eleganco in avtomobilskimi ključi v levici. nosila je rjave hlače z jakno, bež bluzo, ki se kljub podobni barvi ni ujemala s čevlji. segla mi je v roko:

"marjeta. od gorazda žena."

pizda me je presenetila. le kaj me direktorjeva žena išče pred mojim blokom?

"ja, me veseli." sem se prisiljeno nasmejala. nič mi ni bilo jasno.

"se lahko kje pogovoriva?"

"j-ja, lahko." se nisem upirala, čeprav se mi je obisk zazdel zelo nenavaden.

odšli sva v triglav. dnevni bar med našimi bloki bi nama z lahkoto postregel z največjo mero zasebnosti, ki nama je bila na voljo v danem trenutku v našem getu.

mario nama je postregel in opazila sem, da pije in vozi. v njeni roki se je namreč zasvetil viski na ledu. za žensko v tej starosti in družbenem položaju je bilo to nenavadno. ali je imela kronično nizek krvni pritisk, ali dolgo časa ni bila pofukana, ali pa je bila pijanka.

"glej, bom naravnost povedala, ker se mi zdiš direktna." prižgala je cigareto in pihnila vame: "lahko kavsaš mojega moža, samo ne razdiraj naše družine."

zmanjkalo mi je sape.

"k-kako?" pozabila sem na čeljustne mišice in strmela vanjo kot g. w. bush v otroke, ko so mu sporočili, da je drugo letalo trčilo v wtc. nič mi ni bilo jasno.

"vem, da si zdaj ti tista, samo prosim te, da svoje tamale ne uporabljaš za več kot kariero, prosim te, družina, moji otroci so vse, kar imam."

počasi se mi je začelo svitati. tipična keš pička, ki sameva doma, gleda televizijo, bere terapevtske knjige, skrbi za svojo in urejenost doma, vzgaja, izobražuje otroke ter v življenju bolj malo naredi. pijanka je, in če bi gorazd zahteval ločitev, ker bi ga s svojo vlažno pičko od nje speljala mlajša in boljša, bi skrbništvo nad otrokoma dobil jakopič. karierizem proti alkoholizmu - kaj se vam zdi, da je boljše za otroka?

"marjeta, poglejte," sem jo vikala: "cenim vaš pogum in skrb, toda jaz z gorazdom nimam ničesar več kot le striktni poslovni odnos."

"nee, ne lažžiii, mii, ker veeem!!" je kričala in vstala.

hitro je zopet sedla in se umirila. pizda, tako histerične pičke še nisem srečala, pa sem bila že na mnogo partyjih, kjer smo prenjuhali in prekadili vse mogoče narkotike ter se je kdaj kateremu od nas utrgalo in je počel stvari, ki bi se jih sramoval celo lik marilyna mansona.

"gospa jakopič, pretiravate, jaz nisem z njim nič imela in tudi ne bom, lahko mi verjamete. gorazd je moj šef in me boli za njegovo privat življenje, dokler ga ne nosi s seboj v pisarno, pa tudi takrat bom lepo mirno sedela in se nasmihala fotkam otrok, ki bi mi jih kazal, ali pa poskusila marelično pecivo, ki ste ga vi pripravili, toda svoje "tamale" mu nikoli ne bom dala, še zdaleč ne."

po licu so ji tekle solze. poslušala me je z odprtimi usti, tako kot sama prej njo. po enem mesecu sem zopet prižgala cigareto in nadaljevala s svojimi mislimi. pizda, točno vem kaj si ženska misli o meni. zato sem bila z njo še bolj odkrita in celo vulgarna: "nekje ste slišali kakšna pička sem bila, da sem pofukala pol ljubljanskih direktorjev, da sem bila glavna trofeja vsakega iz armanija ali versaccija visečega kurca. toda to niti ni bilo tako res, še posebej pa to zdaj ni več lara, ki mislite, da jo poznate. glejte, ne morem vam ničesar ponuditi, da bi mi verjeli, samo skrbi me, da se preveč sekirate zaradi vsega. zaposlite se, pojdite med ljudi in prenehajte razmišljati katera "kavsa" vašega moža. otroke imate že tako stare, da sta lahko nekaj ur na dan tudi sama, sicer pa sta z gorazdom bogata in si privoščita varuhinjo. pojdite med folk. pogovorite se z njim, saj se bosta dogovorila in rešila vse dvome. pojdite ven."

bila sem kot psihiater in dobila sem občutek, da sem dobila novo prijateljico. če sem se motila, bo to pokazal edino čas. toliko o tem dogodku. ne da se mi več pripovedovati.

kaj vse se lahko zgodi samski ženski v najboljših letih, ki se odloči za čistejše in bolj polno življenje! ljudje so prasci in hkrati brez njih ne morem živeti. torej moram jim zaupati, pa čeprav se lahko zgodi, da se bo kdaj kdo še spravil name zaradi moje preteklosti, zaradi mojih napak sedanjosti in prihodnosti, toda kam v današnjem svetu pridemo brez rizika? nikamor. brez njega ne bi spoznala pokojnega cruxa, niti ne moje ženske ljubezni gracielle. brez njiju, ki sta mi nedosegljiva, ne bi upala, da bi nekoč v moje življenje še vstopil njima podoben človek.

no, pa lahko noč.

ne vem, kdaj se vam bom še kaj oglasila.

lara out.