://prijatelja

v babilonu je živela moja mala prijateljica in velika je bila pot, ko sem z očetom vsake toliko let v to deželo prihajal na obisk. toda kolikor je bilo vitkemu devetletniku ob svojem obisku težko potovati prek rdečega morja in nefuda do sirske puščave, perzijskih nižin ter evfrata, toliko bolj očitno je bilo zadovoljstvo, ko je bil isti napor ob uri prihoda poplačan s pogledom na dehteča lica dve leti mlajše princese.

skupaj sva slikala sončni zahod nad tigrisom, lovila žabe, prebirala poezijo in jahala, še posebej pa sva rada sabljala. tako sva se nekega dne v dvoboju tako razživela, da sem v svoji nerodnosti nekoliko ranil njeno lice in po praski se ji je ulila kaplja krvi. s ponosom nad bolečino jo je razmazala, da je lice postalo rdeče kot škrlat, ki ga je nosila. 

in ko sem bil zopet doma, v tebah, in ko sem nekega večera med vsem tem minevanjem let zavrtel prstan s skarabejem, in ko sem si zaželel, da bi jo imel ob sebi, in ko bi ji prebral svojo zgodbo o puščavski roži in samotnem bojevniku, bi jo nosil v srcu in takrat bi skozi vrata moje sobane vstopil napovedovalec in zaklical: "darija, perzijska princesa!"

in bila je res tukaj. ko je prihajala, zdaj tri leta starejša, sem si želel, da bi njena desnica, kot moj prstan, vedno črpala toplino moje. njena bronasta polt in zelo dolgi temnorjavi lasje so bili predmet občudovanja. žametno je gledala v moje oči in me povlekla za vranje črne lase: "kako so ti zrasli, ankhteamun, moj princ."

tisto noč sem ji okoli vratu poklonil zlat ankh s podobo boginje izide v pentlji; ključ življenja z motivom božanstva, ki predstavlja neumrljivost duše in samopomoč. ta je bil moje zadnje darilo njej, ki mi je bila platonična ljubezen, moja prijateljica.

z opustitvijo vojske na morju in uvedbo proste menjave na plovilih so pirati med našima kraljestvoma povzročili napetost in obiski so najprej postali vedno redkejši ter striktno diplomatski vse dokler niso podlegli pohlepu, zobovju časa. in v tem zobovju je tudi moj kazalec na desnici prerasel meje skarabeja na prstanu. zrasel sem v postavnega moža, si glavo neštetih razmišljanj obril in suho kožo telesa v puščavi namazal z mandljevim oljem.

ko sem preživel petindvajseto poletje, je med kraljestvoma izbruhnil spopad in kraljestvo mojega očeta je večkrat na kolena premagalo vojsko njenega očeta. vsak večer, ko sem zrl na severovzhod, sem v zameno za pogled v nebo dobil le spomin na rdeča lica moje prve ljubezni. bil je mir in bila je vojna. ostala je ljubezen, a postala je strast. toda spomin je iz noči v noč bledel kot zvezde v meglenem in zaprašenem nebu bojevanj v pustinji.

v tistih časih smo se v ospredju bojevali tudi kraljevi sinovi. s temi žrtvovanji so vodje narodov opogumljali vojake in pridobivali bogove na svojo stran.

minila so leta in v zadnji bitki pri basaarju, s katero bi očetu zagotovili nemoten pregon rokavskih piratov, ki jih je perzijski kralj zagovarjal, sem vodil desno krilo suličarjev. zadeli smo ob konjenico in nekaj piratov. skoraj bi bili premagani, če ne bi na pomoč prijahal moj brat s konjeniki. v zaprašenem bojnem ozračju sem zlomil sulico na prvem nasprotnikovem konju, ko sem jo zapičil v tla, nato pa segel na svoj hrbet po sabljo in sovražnikom rezal vratove. zaradi svoje višine sem se enakovredno kosal z nasprotnimi jezdeci in jih metal po tleh.

zadnji stoječi smo se bojevali na pečini, ko sem zagledal vitko žensko v piratskih oblačilih. presenečen nad dejstvom, da je šlo za žensko, sem skoraj okamnel. napadla me je in se spretno zavihtela prek moje glave ter me želela zabosti v hrbet. blokiral sem jo, toda bila je neverjetna. s hitrostjo majhnega je v bojevanju vladala moji siceršnji moči velikega in po nekaj lahkih obrambah me je uspela raniti v prsi. bila je le praska, toda dovolj, da sem se spotaknil ob sovražnega vojaka in kmalu ostal brez sablje.

ženska je izginila, sam pa sem poiskal drugo orožje. prijel sem za kopeško, srpov meč, ter se boril za življenje, slavo in čast. za očeta. izid borbe bi mu namreč dal pravico nad rdečim morjem v celoti. na robu pečine sem neznanko ponovno uzrl in ponovno sva se udarila. po nekaj začetnih udarcih sva med seboj prekrižala najini hladni orožji. medtem je žametno gledala v moje oči.

močno sem jo odrinil, da je odletela po zraku. na robu pečine ji je spodrsnilo, in omahnila je v prepad. reagiral sem hitro, toda z levico sem jo lahko ujel le še za rezilo njene sablje in močno držal vso njeno težo. kri je zalila železo, ki je postalo rdeče kot zahajajoče sonce. toda moja krvna daritev ni bila dovolj. spustila je ročaj sablje, padla in zlomila vrat na obalnem kamenju.

ko sem držal njeno orožje, sem opazil, da je bil okoli ročaja ovit zlat ankh z motivom izide.

sonce je padlo, ko sem pokleknil in v naročje vzel njeno truplo. prepoznal sem jo. segel sem v žep in na njen prstanec nadel skarabejev prstan. enkrat sem ga obrnil in že je bila v meni. za vedno. moja princesa darija.

izrezal sem ji drobovje.
jo mazilil z oljem.
jo ovil v povoje.
položil v votlino.

postavil sem skalo in zaprl hodnik, da ne bi jastrebi trgali njenega mesa in šakali glodali njenih kosti. minil bo čas, da se ji z ladjo pridružim med zvezdami.

sonce je zašlo.
suhih oči sem opazoval obzorje.
nocoj se v modrem poljubljata nebo in morje, v krvi pa veter in pustinja.

://oblačilo ljubezni

ptahsu iz dvodeželja, kraljica gostih ebenovinastih las in redkih smaragdnih oči je hodila med nami v zori našega časa. bila je lepša od zarje nad nilom, privlačnejša od dežja v dolini kraljev in veličastnejša od smrtne sahare. njena navzočnost je obračala vstran obraze kraljev, obličja faraonov in bogov, da so dvigovali roké na svoja lica in zadržali dih od njene silne lepote.

a kraljica je imela prazno srce. tako kot se v puščavi izgubi kaplja dežja, tako ljubezen v njenem srcu ni okusila obstoja. v vsem kraljestvu ni bilo rešitve, dokler ni duhovnik napovedal, da ji srce napolni le oblačilo halje najpogumnejšega človeka, najsrčnejšega bojevnika. potovala je iz oaze v oazo in ga iskala. na zahodu je njeno karavano napadla skupina puščavskih razbojnikov. možem so s khopeškami posekali glave, ptahsu pa odpeljali v odkup.

tisto noč je neznani bojevnik in stezosledec sanjal o ujeti puščavski roži. prebudil se je in vstal. spomnil se je stopinj, ki so ga že v sanjah vodile čez sipine. osedlal je svojega konja in jezdil ponoči v kamp razbojnikov. tiho je na tla pobil stražarje, da še danes šakali ližejo kri prerezanih vratov, ker je puščava ni želela zase.

med umirajočo pokrajino je zagledal omamljeno puščavsko rožo in jo utrgal. preostanek mrzle noči je prebila v njegovem varstvu. slekel je svoje ogrinjalo in z njim pregnal mraz noči s pokritjem njenega lepega obličja. srce se je zganilo, in ko se je kraljica zbudila iz sanj, je odprla oči, se z njimi sprehodila po njegovem obrazu in se zaljubila.

://kuga

kako naj opišem svojo vdanost njej? berači, faraoni, tatovi, kralji; vsi smo čutili to pretirano nežnost, nagnjenje blizu ljubezni! ne glede na vse težave, je pomirjala naša srca. ne glede na položaje, v katerih so bila naša življenja, je krotila naše pesti. najbolj podle izmed nas je učila višjih načel in v naših gospodarjih spodbujala prizadevanje za pozitivno razpoloženje.

bila je lepa, toda kakršnokoli poželenje sem že čutil do nje, ga je občudovanje tisočkrat pretehtalo. njen nasmeh mi je bil prinesel radost nedolžnosti in otroški smeh. z vsako besedo, ki jo je izgovorila, sem slišal bogove kako se obračajo vstran in jočejo, tako lep je bil zvok.

da, storil bi vse mogoče, da bi dobil njeno srce. toda bil sem le del množice, ki je čakala na njene majhne, a mnoge pozornosti.

toda v njeni milini se je skrivala slabost, v nedolžnosti madež. njena čistost je bila prevelik zalogaj za meso smrtnikov. ko so tako minevali letni časi, je iz teme vstalo zlo sveta. njeno lepoto so oskrunili številni pogledi nezaupljivih falusov.

zbolela je in umirala v kugi. njena zibel življenja je umrla in njeno srce se je posušilo. videl sem zadnjo solzo, ki jo je popil puščavski pesek, preden je padla. ljudstvo je jokalo, nebo se je mračilo in v njihovem besu so zaradi izgube lepote bogovi nad svet poslali vihar, da bi očistil smrtnike zla.

da, storil bi vse mogoče, da bi oživil njeno srce. toda bil sem le odzadnji šakal, ki mu ni bilo dano s kosti trgati njenega mehkega mesa.

://škorpijon

(v 2008 nadgrajena kratka zgodba iz leta 1993)

v ljubljani živi siromak.
no, ne vem, če še živi, kajti videl ga nisem že nekaj let.
spominjam pa se dne, ko je prišel pred moje stanovanje v stari hiši s študentskimi sobami in prosil za prenočišče. želel je biti vsaj v predsobi. privolil sem in v zahvalo mi je ponudil čokoladne piškote. daru nisem sprejel, rekoč: "kolega, bolje si potreben jela kot jaz!". povabil sem ga naprej in tistega večera mi je klošar, ki sem ga prvič videl v življenju razkril svojo skrivnost. ne vem, če bi temu lahko rekel skrivnost; morda kruta preteklost ...

bil je sin povprečnih slovenskih staršev, delavcev. oče in mati sta se smrtno ponesrečila in revež je ostal sam na svetu brez sorodnikov. nekaj časa se je preživljal s socialno štipendijo, potem pa je opustil srednjo šolo in si začel iskati delo. zaradi slabega zdravja ni mogel dobiti dela, dokler se ga niso usmilili pri nekem slaščičarju, kjer je prenašal škatle s pecivom. za plačilo je dobil vsak dan nekaj denarja in škatlo piškotov, s katerimi se je deloma tudi preživljal. deset let pozneje je tako naletel name. ker je živel novo življenje, si je nadel tudi novo ime. škorpijon.

ker sem, ob predpostavki drugačnega razpleta dogodkov v mojem življenju, tudi sam videl svojo usodo v njegovi, sem tako postal njegov naklonjeni znanec. še več. s škorpijonom sva postala velika prijatelja.
medtem sem diplomiral.
slovo od ljubljane je bilo težko.
vrnil sem se spet v domači kraj.
prijatelja siromaka nisem mogel pozabiti.
"le kje je zdaj škorpijon?" sem se včasih vprašal.

nekaj let kasneje sem se odločil, da ga poiščem v stari ljubljani. dospel sem do mojega nekdanjega študentskega stanovanja, ki se je nahajalo v zdaj zapuščeni hiši. verjetno sem bil prav sam zadnji podnajemnik. s koraki, kratkimi, a hitrimi, sem se približal vratom in jih odklenil s starim ključem, ki ga ob izselitvi nisem mogel vrniti lastniku. vrata so zaškripala in pogledal sem na prašna, skoraj peščena tla predsobe. za njimi, na tleh, je ležala škatlica čokoladnih piškotov. ko sem jo pobral in odprl, je iz nje zdrsnil diamantni škorpijon.