://opazovanja

(za nadgrajeno in lektorirano različico kupite revijo lud literatura, št. 214)

ker sem ščurek, svoj domicil omejujem na ulico in sosesko, v kateri imam vse: kurbe, drogo, stranke, banko, supermarket. samo imenuj. vseeno pa se pojavi problem. problem, ko odide ženska.

in je odšla. odšla s kurca. meni pa so nanj odhajala njena odhajanja. ona potuje, jaz ostanem. ker sem človek ulice. jebe se meni za njena potovanja v eksotične dežele. suženj ceste sem. pa saj nikamor ne smem, ker niti države ne smem zapustiti.

spet sem moral požreti nekaj zarečenega kruha, saj porivam ženskico, ki je nora na te razvade. ime ji je maja. bojda je tako ime vsaki peti pički, ki je bila rojena v osemdesetih. in če želi moja maja potovati, naj to počne sama. vsak človek ima svojih štiriindvajset skozi sedem, in če sam svoje preživim preveč skulirano, to še ne pomeni, da jih mora tudi moja ženska. mi vsaj neprestano ne diha za ovratnik, da mi ni treba skrbeti za odpravo tistega, čemur ona pravi dolgčas, ali za prikrivanje mojih dejavnosti.

kar naj ima pička svojo svobodo. zanjo dela cele dneve. samo tako si lahko privošči potovanja na druge celine. vsi imamo kakšno takšno odvisnost, ki zakriva pogled na resnice v naših bednih življenjih. sam takih odvisnosti ne poznam. v redu, včasih se ga nasnifam ali nažgem, toda moja svoboda je cenejša in jasnejša. konča se v celici, na dobu, začne pa s pogojnim izpustom. pa vendar je maja bolj zasužnjena; kombinacija deloholizma in hedonizma je iz nje naredila podivjano babnico, ki se boji smrti. in jaz sem bil vedno njena izguba.

poleg vsega zadnje čase večinoma posedam doma. kam pa naj grem? nihče mojih ne ve, da spet služim s preprodajo kokaina pizdunom iz bogatejšega konca predmestja. tudi ona ne. prepričana je, da me preživlja, da sem ovca, in da sem čist; da sem, odkar sem se vrnil iz čuze, po programu družbene korekcije postal nekakšen pisateljček, in da so mi pri tem pomagali eni kurčevi umetniki, ki so v okviru nekega evropskega medkulturnega projekta obiskovali naš zapor in spodbujali kreativno asimilacijo švercarjev droge po izpustu na družbeno bolj prijaznih področjih.
maja torej resnično misli, da pisateljujem, in da nisem priznan umetnik. resnica niti ni daleč. obdavčljivih virov dohodkov ne poznam, ker ne nameravam delati za prašiče pri koritu, ki kradejo, jebem jim mater lopovsko, da je potem slovenček najbolj obdavčen človeček na svetu. morda res še najbolj dajem občutek, da sem pisun, ker velikokrat tlačim svojo rit za laptopom in tipkam, toda največkrat sem prijavljen na 'messenger', kjer imam stranke in verigo mulcev, ki mi pomagajo pri dilanju. najboljši za to so še nepolnoletni najstniki, ki se lahko skrijejo v vsako luknjo. v zameno za svoj pogum dobijo provizijo, moka pa še nikoli ni nikogar pokopala, zato me zadnje čase tudi policija pusti na miru. če želi kdo kupiti vsaj deset gramov, mora najprej dobiti moj msn naslov, ki je grosistična vstopnica v donosen posel. dilanje je torej moj poklic, in če je to dejanje prepovedano, bi morali najprej spremeniti družbo, ki z njim povzroča uspavanje revolucionarnih teženj nihilističnih posameznikov.
toda ne le družba, tudi njene nosilke, ženske, želijo, da jim lažemo; ko pa ne znese več lagati, pa krademo. jebeš ta ipsilon ob iksu.

še preden je maja odšla, mi je izročila kartico prisotnosti na delovnem mestu, in sicer:
»duček, čakaj me tu, a boš? to stanovanje bolj rabi varuha kot tisti tvoj sfukan in zanemarjen plac, hehe, pa še za cofija in rože boš lažje skrbel!«
pa kaj sem mogel drugega? tej moji kurčevi princeski sta k ustom vse prinesla njena tastara. kupila sta ji stanovanje, ji ga opremila, ona pa zdaj z delom zbira denar za njena bedasta potovanja. skoraj nič ne privarčuje. vsak mesec zapravi cel njen neto tisočak. no, vsaj razvajena ni, da bi neprestano zapravljala denar za cunje in kozmetiko, kar danes počnejo glupe metro pičke.
»pa priden bodi, slišiš?« je še rekla, potem pa me trikrat zapored tako pofukala, da sem bil še cel teden čisto bled od večurne erekcije in scuzanih jajc ter nisem drznil niti pomisliti na drkanje ali fukanje kakšne kurbe.
»tako muci, to si pa dobil zato, da se ne boš pofukaval, ko me ne bo!«
in sva bila zmenjena.

medtem, ko je torej maja z neko izkušeno popotnico odšla v ande, sem ostal v njenem stanovanju in drkal na najin zadnji fuk. dobila je svojo, omejevala pa mojo svobodo.

tako sem se preselil k njej, v večji industrijski kraj, kjer je noč daljša od dneva; v mesto z depresivnimi ljudmi, ujetimi v dolino, kot so ujete nakopičene fekalije in crknjeni spermiji v zanemarjenem presredku hemeroidnega pedra s tatuji še iz časov služenja v jugoslovanski vojski.
tu čas največkrat zapravljam s posedanjem na balkonu. opazujem ulico in vonjam prah, ki ga dežne kaplje dvignejo z asfalta, kar s statično naelektrenostjo onesnaženega ozračja vztrajno draži dlake v nosu. mnogokrat prisluhnem tudi kombinaciji zvočnega ambienta zanemarjene betonske džungle, iz katere odmeva čefurska muzika, pretepanje žen, športni prenosi in celo kak inštrument nenadarjenega pamža, za katerega glasbeno učenje starša plačujeta celo premoženje. v tej džungli, zgrajeni v dobi socialističnih samoprispevkov, v kateri bi morale snažilke živeti kot direktorji, pa z uravnilovko ni bilo nič, sem prisluhnil ambientalnemu koncertu, ki me je teleportiral v različna obdobja in kraje iz nezavedne, arhetipske preteklosti.

zdaj, ko je bila maja prvič, odkar sva skupaj, odsotna, se mi je velikokrat v dvorani za moški ego odvrtel film, kako v njeno pičko nek glasbeni potomec inkov poriva svojo frulico. potem vanjo porine še svojega kurčka in ona vse to srečna sprejema, saj s tem čuti njegovo duhovnost, pa še naveličala se je materialističnih evropskih kurcev, ki je, kar naenkrat, ne zadovoljijo več. dobri so le tisti, ki jih tantrično srečuje na potovanjih. indijanci so konec koncev bolj poduhovljeni od nas, slovenskih prašičev, ki svoje ženske razvajamo kot otroke in jih pravzaprav nikoli ne spoznamo dovolj, da bi jih spoštovali. važno je, da delamo, za sprostitev pa fukamo in spijemo kakšno pivo.

prvi mesec sem ji tako celo ostal zvest. niti ene majhne kurbice si nisem privoščil. ne ročnega dela, ne fafanja.
vse, kar je bilo vprašljivo, je bilo drkanje med skrivnim opazovanjem stanovanjske nudistke iz bloka nasproti. postavno brinetko, dolgolasko, že teden dni nadziram. če bi bil prepričan, da jo opazujem le sam, in da ne bi imela kakšnega škodljivca ali fukača, bi prisegel, da se prasica v tangicah in s plapolajočimi joški po stanovanju in balkonu sprehaja le zame.
zvestobo sem branil v monologu kot bi me skrbelo spomeniško varstvo načetega mačizma:
»ne hodi ga namakat, prasica samo ceno preverja; nastavlja se, potem ti pa ne bo dala za fukat, ali pa je celo majina prijateljica …«

toda vsak moški je neumen. še posebej, če ni fukal cel mesec. in ta večer je bil še pretirano vabljiv …
ko se je črna vdova vrnila v stanovanje in nadaljevala s predenjem pajčevine okoli možganskega fukotožja, se je najprej ustavila na delno razsvetljenem balkonu. svetlobo sicer skritega sonca na zahodu je bilo zaradi drugačnega zornega kota mogoče opazovati v steklu njenih oken, da je potem zadnji lom svetlobe na obzorju kalil njeno pojavo in jo skonfiguriral v temno silhueto.
prižgala je luč in moj pogled je končno segel skozi stekla. v očitni konfrontaciji sil teme in svetlobe je na mojem mračnem balkonu opazila oranžno kresnico cigarete. trznil sem, kot zadnjič trzne muha v neki drugi pajčevini, vendar ostal hladen.
še včeraj sem v levici držal z dušikom napolnjen daljnogled, ki mi je njeno rit približal na meter, v desnici pa svojega kurca in ga drkal z meni sicer neznačilnim ekshibicionističnim slovenskim oziranjem za živino na sosedovem pašniku.
‘toda danes bo ponudba konzumirala potrošnika!’
kar gledala in gledala je v mojo smer.
nato je splezala na mizo.
‘vidim jo, o pizda kako jo vidim!’
slekla je hlačke in se začela masirati.
‘jebene pičke … nam očitajo nezvestobo … pa saj jo one povzročajo.’
vidno je uživala, meni pa je stal, da bi lahko z njim koga prefukal.

»dovolj, grem jo pofukat,« sem si rekel in začel iskati kavbojke, da bi svojo erekcijo oziroma bojno pripravljenost mornarice napravil manj očitno.
nikjer jih ni bilo, »pizda, pozabil sem jih doma,« zato sem šel v trenirki in vso pot iz mojega v njen blok hodil kot pingvin. kurca sem pritrdil nase z elastiko spodnjic, trenirko pa potegnil prek popka. nekje na pol poti je vse skupaj popustilo in kostko ni več kazal dvanajste ure, nič minut, nič sekund. ob zadnjem znaku se je osvobodil in se prelevil v sončno uro, da sem ga pred nekim ostarelim stanovalcem, ki me je opazil, moral pridržati z dlanjo in se delati, kot da me srbijo sramne dlake. praskal sem se, nato pa radovednemu pizdunu nervozno zabrusil: »kaj je rakun? kaj gledaš? a tebi nič več ne stoji? ja, fukat grem. glej, v ta blok grem. fukat! … mah, daj, nehaj buljiti … spizdi, pizda ti materina rahitična!«

pozvonil sem.
nič.
‘kurac!’
pritisnil sem še enkrat.

odprla je.
na sebi je imela le tenko oblekico.
vonjal sem mleko in med njene obljubljene dežele.
vstopil sem v stanovanje in hladno zaprl vrata.
zaradi nekakšne neprijetnosti in strahu sem podvomil.
‘bi jo sploh pofukal?’ toda iskal sem tudi moralne izgovore. pa še to ne. na tapeti ni bila zgolj zvestobe do maje. zdaj, ko sem bil tako blizu nagajive sosede, mi ni bila več tako všeč kot med opazovanjem z balkona. ni mi teknila kot v trgovini, ko sem skozi polico s sadjem skrivno opazoval njeno rit in se spraševal, če bi se v njen globok dekolte lahko skrila vsa merkatorjeva kreditna kartica, ki sem jo spizdil iz odklenjenega audija, parkiranega pred trgovino, in s katero bom kupil štiri tekile ter dve šteki marlboro.

med temi utrinki sem pustil na dan sramežljivega dečka, ki ga nikoli nisem dokončno vzgojil v odraslega in na njeno steno pribil neumnost, ki je bila povezana z njenim izzivanjem: »kaj počneš? ne smeš. enostavno ne smeš, ker …«

nato, ko sem spet v pički svoje pičke zagledal indijanca s frulico in kurcem hkrati v nekakšnem jebenem perujskem fistingu, je sramežljivček odšel. odneslo me je spet nazaj v njeno predsobo; črva iz tekile in hlač sta prevladala, srce je razbijalo in krvi je bilo že zdaj premalo, da bi napajala notranjo krvavitev.

premagal sem hlad, jo zagrabil za lica ter s poljubom vanjo prodrl z jezikom.
nato sva začela jesti drug drugega.
‘pizda, nazadnje, ko sem tako hlastal po kakšni, sem staknil mononukleozo in nisem mogel benčniti niti sto kil!’
‘ja kurac, tstr, pa kaj moreva, pregled kobile mora biti opravljen in pri tej pasmi se vse začne z zobmi, zato dobro z jezikom potipaj, če ima vse zobe in plombe.’

po plehkem miselnem monologu sem ji snel obleko in se spuščal po njej. najprej po vratu do mehkih jošk. igral sem se z njima. morda sem ju le pogrešal, da sta se mi zdeli boljši od majinih. nisem in nisem se mogel ločiti od dveh prijetnih blazinic, da bi se posvetil bermudskemu trikotniku, iz katerega ne bo vrnitve v vode, kjer navigira poveljnica maja. šele takrat, ko sem padel v nekakšen trans, sem ugotavljal vlažnost njene pičke, ki bi jo lahko začel fukati brez predigre. načelo, da je največji užitek tisti, ki ga nudiš in dobiš nazaj recikliranega, me je vodil okoli njenega klita. vsakič, ko sem čezenj prekrižal osmico, se je na zrnca polente v mojem jeziku odzvala s trzanjem. električni šoki so jo razdražili. zaradi tem naslednjega namakanja jezika v pičko in sprehajanja po njenem presredku vse do mišice zapiralke, trzanja ni pogrešala. posegla je po mojem kurcu in mi ga pofafala z jezikom in jezičkom. šminko, ki je ni pustila na mojih ustih in obrazu, je do konca obrisala šele na mojem kurcu, ki je rasel in rasel vse, dokler mi končno ni vrgla rokavice:
»hočem, da me z njim dobro pofukaš!«
zagrabil sem jo in si jo namestil. fukal sem jo, ali pa je ona mene. fukala sva se. stičišče najinih kosti in kože je postajalo vrelišče. medtem, ko sva vrela že pri kakšnih štiridesetih stopinjah celzija, sem ji šepetal:
»te še kdo fuka tako kot jaz, neznani sosed? povej! kdo je tvoj gospodar? kje imaš tipa? si sama? boš ostala takšna zame? … vidim, da sama hodiš domov. in te ni strah. in nisi pridna. in se mi nastavljaš. svojo pičko mi nastavljaš. poglej, kako si jo ovila okoli mojega kurca! ti je všeč, a? … zakaj si se mi tako ponujala? ne bi smela tega početi. to je nesramno. tip sem, ne znam reči ne … v težave si me spravila, zato te moram kaznovati za to nagajivost. jaz nisem kriv, ker sem le rutinsko opazoval soseščino …«
»ne izgovarjaj se. ti si tisti, ki vara. povej mi kako fukaš njo. ti v njej bolj stoji kot v meni? je boljša? zagrabi me tako kot njo, daj mi ga bolje kot ga daš njej.«
nekajkrat sem jo klofnil po zadnjici, da je postala za odtenek bolj rdeča, ona pa je uživala v kaznovanju in mi vračala. grizla me je in praskala po obrazu. ko ji je začelo prihajati, sem jo močno pridržal, da ne bi pobegnila tempu zabijanja moje notranje krvavitve v njeno prekrvavljeno vulvo. ujel sem jo v okove. tresoče in hripavo je naznanjala višek, začel pa se je bližati tudi moj. s sopihanjem in čvrstim prijemom iz katerega ni mogla pobegniti sem ji dal vedeti, da se bliža morebitna kastracija novonastalega odnosa. ostala je tiho, »gotovo žre kontracepcijo,« zato se nisem zadrževal in med svojim značilnim rezgetanjem kot star zdrkan osel ves užitek dneva skoncentriral na izliv v njeno prefukano pičko.
utopil sem jo.
prasico nastavljeno.
utopil.
izliv v prepovedano cono je največji.

potem je bila deklica.
morda jo je postalo sram svojega početja.
napel sem bicepsa in jo tako prefukano ter nebogljeno odnesel v posteljo.

»eva mi je ime. si vedel?«
»eva … si v redu?«
»aha. ostani tu. še bi. nežno …«
enomesečna akumulacija, ki se je nabrala v jajcih, je omogočila, da sva vse skupaj spremenila v nov uvod. po tuširanju sva namesto večerje pojedla drug drugega. dolg, miren in dostojanstven nočni fuk je postal kultivirana izmenjava čustev in tekočin med sužnjema užitka brez prihodnosti.

ko je zaspala, sem pobral trenirko in se oblekel. kmalu bi vse skupaj zajebal, ko sem na nočni omarici nameraval pustiti sto evrov …

://drek na kruhu

čeprav sem imel manj, se odraščanje v socializmu ni zdelo tako težko kot življenje zdaj, ko nekateri bogatijo, drugi pa postajajo vedno večji reveži. preglasnim danes gobce zapirajo tožbe, včasih pa jih je fizično delo na golem otoku.

jep, težko je bilo. otrokom oblačil sicer ni bilo treba deliti, kot so jih morali naši starši, je pa že bilo tako pri športni obutvi. še posebej smo vedno najebali najmlajši. tako sem skoraj vso osnovno šolo z bratom delil za nekaj številk prevelike športne copate.

ker pa smo vsi škorci v puberteti sovražili svoje tastare, sem tudi sam začel dvomiti v avtentičnost njune koprodukcije v nadaljevanju genetske sestave. ’sem avtentičen fotrov pizdun ali pa poštarjev oziroma serviserjev pljunek?’ telesa namreč lažejo. starca nista presegla stošestdeset centimetrov, z bratom pa sva že pred dvajsetim letom postala skoraj dvometraša.

matka je rekla, da sva tako visoka zato, ker je nisva poslušala in sva na dan katastrofe v černobilu hodila brez dežnika po radioaktivnem dežju. foter ji nasprotuje in trdi, da sva zrasla v takšna mutanta zato, ker so v socializmu piščance, ki so jih zmleli v posebno salamo, katere smo pamži požrli na tone, pitali z rastnim hormonom. stari še doda, da so podobne hormone v nemški demokratični republiki preskušali na atletih, da bi po fizičnih proporcih ujeli afroameriške.

če je bila za kaj kriva hrana, je bila verjetno za najino rast kriva tudi viki krema. pa še poceni je bila. mama je namreč delala v kolinski. takrat, ko je bil na vratih njen jebač, je lahko spizdila kakšen karton viki kreme, čokolešnika, flavoraida, softyjev, čungalung in pez bombonov. tako ali tako je bilo vse skupaj družbena lastnina namenjena v uraden odpis, zaradi vlage in kala pa je bil vratarju še foter pripravljen reči ‘hvala’.

hja, težko je bilo odraščati v blokovskem naselju, kjer so kmalu pozidali še zadnje otroško igrišče. ker odklonski pamži mladinskih centrov takrat nismo imeli, v tabornike pa so zahajali otroci hipijev in čistunov, je številne mulce gerontokracija prisilila v postopanje po ulicah. med priljubljenimi dejanji je bila celo ekshibicionistična prostitucija, saj si že za poziranje pred drkajočim promiskuitetnim starim prdcem prejel dobre denarce ali vsaj kup sladkarij.

ker sem bil, za razliko od današnjega pogleda v ogledalo, takrat lep deček (imel sem ženski obraz in dolge noge) sem bil na tem področju še posebej uspešen. in še celo zaslužil sem. delno sem financiral celo participacijo v šoli v naravi, ker proletarska starša tega zalogaja v celoti nista zmogla. tipičen dialog med naivnim fotrom in iznajdljivim pankrtom, ki pa se niti nisem lagal:
»kje si pa dobil ta denar?«
»pomagal sem ostarelim.«
»če je res tako, pa lahko greš.«

ker smo že pri dialogih, je naslednji, ki se ga spominjam, pogovor med sotrpinoma v situaciji prerekanja med dvema mulcema ‘kdo ima boljšega očeta’. za razliko od mene sta bila kolega kitek in pljuvač na področju prostitucije pripravljena iti do konca, saj sta bila v to najprej prisiljena (izhajala sta namreč iz pijansko pretepaških družin), ko pa sta se navadila, nista poznala kakšnih posebnih moralnih predsodkov. fukali so ju v prepognjeno koleno ali pod pazduho, včasih pa celo v presredek ali med ritnici, ki sta ju stiskala. pravita, da nista bila zlorabljena, ker nikoli nista fasala v rit. še danes verjamem, da nista. konec koncev ali pa začetkov sta bila še premajhna, pa tudi do kakšne infekcije pri trgajočem razpiranju njunih sfinktrov bi lahko prišlo. je pa res, da sta ga komu tudi povlekla, če je le bil namazan z viki kremo, saj sicer kmalu dobi okus po dreku, kot je nekoč trdil eden od njiju.
nekoč se je torej prerekanje ‘kdo od njiju ima boljšega fotra’ kvalificiralo iz analov v naslednji finale:
kitek: »moj foter ima pa večjega kurca kot tvoj!«
pljuvač: »ah, daj, nakladaš! kako pa to veš?«
kitek: »ker me po mojem fotru bolj v riti peče kot pa po tvojem!«

zgodilo se je, da smo s prostitucijo in drugimi prepovedanimi dejanji prenehali, saj so nas nadomestili starejši in številčnejši fantje. ti so poleg ukradenih koles in zasužnjenih fantov (v tej skupini so bili predvsem piflarji in druge omega živali) ponujali odraslim v odkup celo zasužnjena dekleta. na enega slabših dni v svojem življenju so me ujeli med postopanjem po njihovem pločniku, in ker nisem želel postati kurcolizalski suženj, so me zbrcali, da sem zgubil zavest. nato so me odvlekli v njihov brlog. zbudilo me je šele ugašanje cigareta na mojem obrazu. predramil sem se v kleti bloka na klanski ulici. lokacijo sem poznal, saj sem v podzemne prostore enakega bloka prinašal marihuano nekemu ostarelemu hipiju. ujetnik neznano znanega kletnega mesta.

nakopičeno odvečno energijo sem nato preusmeril v vsesplošno prestopništvo, ki se je najbolj poznalo na uspešnosti v šoli. v zadnjem letu osnovne šole sem velikokrat zapadel v nemilost ravnatelja. ta pizda stara kumrovška je bila na položaju zato, ker se je med vojno skrival, na dan osvoboditve pa v rokah držal rdečo zastavo in se je, prav po naključju, fotografija s tem motivom znašla na naslovnici partijskega časopisa. ker me je torej ta stari prasec bradavičarski s povešenimi jajci do kolen velikokrat kaznoval, sem moral med drugo šolsko pavzo nekemu še starejšemu partizanskemu mehkemu kurcu v naši ulici cel mesec prinašati kosilo iz šolske kuhinje. šlo je za set treh posod; ena nad drugo in v prvi, na vrhu, je bila vedno juha. skoraj vsakič, ko sem vstopil v staroprdčev blok, sem dvignil pokrovček in pljunil vanjo. nekoč, ko je bila še posebej gosta, (krompirjeva ali zelenjavna, ne vem, ne spomnim se več dobro), pa sem, misleč na joškato samantho fox iz zadnje strani alana forda, vanjo zdrkal celo svojega kurca. ’saj stari itak nič ne bo okusil, ker ima brbončice sfukane od fafanja premraženih partizanskih kurcev, ki so to počeli, da ne bi zmrznili od skrivanja pred švabi!’

kmalu zatem mi ga je prvič zdrkala in pofafala druga oseba. nekoč mi je za prepisat prinesla zvezke sošolka, ki sem ji bil izjemno všeč. zgodilo se je v kopalnici, saj sva z bratom delila sobo, ta kurac smotani pa je bil vedno doma in s svojim kolegom nabijal igrice na comodorre 64. ker mi je na stranišču sošolka pribila, da mi smrdi po ospen tabletih, ki sem jih takrat žrl zaradi bolezni, sem kurca zarinil v sveže odprt kozarec viki kreme, nekajkrat zašraufal v mehkobo in ji ga ponudil. vsega je zlizala, prišlo pa mi je dvakrat zaporedoma. naslednje jutro sem opazil kako iz kozarca brat beza viki kremo in maže kruh, pa mu nisem povedal, ker mi prasec čez vikend ni hotel pustiti igrati igric na računalniku, čeprav sem bil jaz na vrsti.

zatem je vztrajno nastopila adolescenca in z njo postopno osvobajanje in odraščanje. čeprav imam zdaj več namazov, se rane otroštva niso zacelile in z njimi ne ljubezen do viki kreme.

://kurčevih 47 mesecev

moj letnik je skoraj v celoti odrasel v idealizmu. seveda so pizde oblastniške tudi v njem kradle, ali, če se bolj kultivirano izrazim, po svoje vihale veje oblasti. a vendar so ti pofukanci ostajali vsaj vedno na oblasti, da so se sčasoma nakradli in se tega početja zaradi prenasičenosti v ritih tudi naveličali.

stereotip ‘ljudje krademo’ danes najbolj ustrezno zagovarjamo tisti bebci, ki smo odkriti in priznamo, da bi kradli tudi mi, če bi imeli priložnost. a ker imamo, hvala kurcu, vest, ne plujemo v kurcofafske politične vode. zato se še tako glupemu, kot sem sam, zdijo vse politične zdrahe okoli volitev eno navadno populistično sranje.

včeraj sem v lokalu, kjer sem stalna stranka, komaj še sprotno in neslišno spahoval zrak ter kultivirano vlival mlačno pivo v svoj vamp. mimogrede sem prisluškoval gobezdanju neke posušene pičke pri sosednji mizi, ki je očitno vodila nekakšen pogovor s strankarskimi simpatizerji.

bla, bla in bla, pa še malo bla, ter, seveda, spet bla, ki je bil v znamenju volitev, na koncu pa konkreten bla, ki me je pogrel bolj od stotih šrotovih maliganov: »kaj je še kaj takega v našem okraju, kar bi lahko vključili v program, pa drugi še niso?«

odložim pivo, se obrnem in pizdi povešeni zatrobim v obraz:
»spoštovana gospa, pizda vam materina, poglejte, hk,… ah, pardon, kampanja se je začela mesec pred volitvami, ja kje ste bili pa prejšnjih sedeminštirideset mesecev!? cenjena gospa, jebal vam pes mater, ste že sploh kdaj kaj dobrega naredila za naš sfukan kraj? načrti za štiripasovnico so starejši od mene! hk,… se opravičujem, akhmmmmm …« in zbežim na skret, kjer se v hitrem preskoku s politične idile v položaj slehernika zaradi zaklenjenega sedečega veceja skozlam kar v stensko latrino.

vse skupaj je podobno pravkar prebavljenem pasulju; jezik, v katerega se še ugriznem, pa priloženemu šinku. ‘kaj bi dal za ta obrok.’ kmalu se odtok zamaši in iz latrine začnejo kapljati po tleh srednje goste kapljice svetlo rjave barve, ki postajajo vedno bolj prozorne.

ko se naveličam razgleda, se odmajam do šanka k moji ireni, ki me zadane še s kratkim za na pot. opazim, da ima na joško pripeto broško, ki je del celostne podobe neke politične opcije. njeni joški mi kar naenkrat niso več všeč.
‘te pizde so povsod.’

»koliko?«
»dvanajst evrov, štirideset centov.«
»ta mesec me tukaj ne boš več videla!«
»kam boš pa šel, duče, saj nimaš doma?«
»pri kolegu ga bom žulil. fuzbal bova gledala, angleška liga se je začela … adijo, irenca, se vidiva oktobra.«
»jaz bom pa gledala predvolilne boje. adijo čelavi!«
‘te pizde so povsod.’

in se odpravim domov po glavni ulici. povsod štanti. vsi od prijaznosti kar pokajo. komaj se zadržujem, da ne bi komu dal kurca v fafanje, pa da vidimo.
‘te pizde so res povsod.’

sveti drek, tudi moji kolegi se pogovarjajo samo še o politiki. še moja redna kurba iz oglasnika me je zadnjič, minutko zatem, ko sem špricnil na njena očala (bržčas zaradi zadnjega naročila njenih storitev letos je odigrala spomin na učiteljico s tečaja nemščine), vprašala:
»koga boš volil?«
»schatzi,« med fukom komunicirava v nemščini zaradi mojega odraščanja med drkanjem na nemško sinhronizirane porniče, »najraje bi tebe ‘volio’, ampak te ne bom, ker bi staknil kak virus.«
razočaran nad usodo apolitičnega anarhista si kurca nesramno obrišem v njeno obleko in pička me vrže ven.
‘te pizde so prav povsod; še tam, kjer ni davka na dodano vrednost.’

potem zvonim. kolega ni doma ali pa fuka. ‘kurac, kje bom prespal?’ pa tako se mi gleda čelskega proti spursom. ni važno. res je najboljša liga angleška, vendar najlepše igra moj arsenal, fabregas pa je novi zidane. sanjam o vseh mogočih tekmah v tej sezoni kot svinja o koruzi.

vrnem se pod most prek sore, v veliko in trpežno televizijsko škatlo.
drugega mi ne preostane. vsake toliko se zbudim in spet pretegnem. z ene strani je most videti kot brooklynski z razglednice, ki mi jo je še na zadnji stalni naslov iz new yorka poslala moja bivša fukačica.

odkar je odšla – »duče, ti si preveč avantgarden, boemski in neperspektiven partner« - poletja preživim na prostem. njen denar, ki bi ga dal za stanarino, spičim na pijači in kurbah. pa sicer tudi kar nekaj povsem legalno zaslužim. kdaj pokosim kakšen travnik, pobiram odpadke, pomagam pri gradnji hiš, zadnjič pa sem celo poziral na neki fotografski delavnici.

vseeno pa je eksistenca vedno bolj ogrožena. ponoči je že mraz. zima bo kmalu zamenjala poletje in treba bo oditi v trdnejše in toplejše prostore. lansko zimo me je nekaj časa gostil šiptar v svoji prodajalnici, kjer sem s svojo pojavo strašil mlade čefurske zmikavte, povečini srbe. ‘ne vem kaj je enim pizdam, da tako sovražijo obrezane kurce!? ja pizda, a zato, ker majo črno za nohti, ko si riti operejo s prsti? ne vem, meni so šipci čisto ok in s slaščicami, sadjem, zelenjavo in bureki fantastično zapolnjujejo vineršnicelsko slovensko prehransko vrzel.’ vendar tega šiptarja vseeno odkrižam. letos me ne bo hotel več, ker sem za novo leto pofukal njegovo šestnajstletno hčerkico. ‘pa kaj, saj je zgledala stara trideset let, za osebno je pa nisem prosil! ‘ in je morala narediti splav. še en ducić je šel h kurcu.

potem sem bil nekaj časa v jašku za pošto, kjer so me pregnali, ko je sredi noči nek kmetavz naplužil kubik snega na mojo pičko, da sem se komaj izkopal in imel srečo, da nisem zmrznil.

na koncu se me je usmilil župnik, ki me je sprejel v neuporabljeno sobico pod cerkvijo, ampak sem mu ga moral vsak teden potegniti, pa še literco mi je prinesel. prijazen možak, čeprav mi je še cel dan smrdelo iz gobca po gorgonzoli.

tako je; prejšnjo zimo sem bil na dnu, letošnje pa zaradi volitev verjetno ne bom prezimil na robu življenja. ko bi vsaj ti kurci izpolnili svoje predvolilne obljube o socialni državi in olajšali dihanje par sto tisoč revežem, med katerimi sem tudi sam samo zato, ker ne maram biti ovca. vse, kar dobim, je kritje obveznega zdravstvenega zavarovanja občanov brez prejemkov, pa še to mi plača občina, ne država. zafukano je živeti, če nimaš družbeno priznanih talentov. po uvedbi evra višanje cen opravičujejo z višanjem plač, potem pa naj se tisti, ki nimamo plač, jebemo s takšno socialno državo!

če poznate kakšnega politika, ki bi lahko pomagal revežem, mu sporočite moje težave. morda me bo povabil na pasulj s šinkom. volilna kampanja je in vse je mogoče. čas čudežev je zdaj, ta trenutek. pišite, kaj želite od dedka mraza ali pa božička, in boste prejeli, sam pa bom raje sanjal realno, in sicer, da bo zame teh novih, kurčevih sedeminštirideset mesecev pozitivno drugačnih …

://preklete pičke

žrtvujem samsko udobje, prodam avto in stanovanje, da kupiva skupnega, večjega in potem, po slabem letu skupnega življenja, ko ravno drkam na nek underground madžarski pornič, ki ga večja založba ni podpisala zaradi slabe produkcije, opazim njo v glavni vlogi prizora, v katerem jo fukajo trije zamaščeni tipi. mojo pičko sando fukajo. ne, nisem sanjal. prasico sem prepoznal po faci, materinem znamenju nad desno ritnico in tatuju nad pičko. medtem, ko sta jo dva fukala, prvi spodaj v pičko, drugi zadaj v rit, ga je tretjemu vlekla in grgrala nereciklirano sluznico. prasica se je bolje žgala s tremi grdavsi kot z mano. navadno sicer rad drkam na realno posnete porniče, ker se mi na čistunske pičke z umetnimi joški in drugimi kleparskimi deli ne dvigne. sprva sem užival, saj sem bil potreben. zdrkal sem si ga in prešprical bližnjo okolico, potem pa, ko mi je upadel libido, polovico nedolgo nazaj popitega piva bruhnil po tipkovnici in pospermanem, še vedno stoječem tiču. izbljuvana tekočina je bila vroča kot cedenje iz pičke, in če bi bil še vedno potreben, bi si ga na spontano ponujeno sluz zdrkal še enkrat.

tako pa sem, besen čistun, obupoval nad najnovejšo pozicijo, v kateri sem se znašel. dopustil sem se navezati in se prilagoditi, načrtno sem kratil svobodo podivjanega samca, ker mi je tako narekovala ta pofukana slovenska konzervativna okolica. treba je imeti žensko, fukati le njo, narediti otroke, skrbeti za njih in umreti kmalu po upokojitvi. vse to ob pravi osebi. zdaj pa bi najraje razbil gobce vsem romantikom in idealistom, kot bi midva v resnici imela takšno razmerje. laži med nama naj ne bi bilo in vendar sem se situiral s kurbo. na začetku, ko sva začela hoditi, je rekla, da je pred mano fukala le s šestimi tipi, in da so bili vsi resni. saj sem vedel, da laže. ženska, ki želi moškega obdržati, na začetku razmerja razpolovi število kurcev, ki so jo praskali po pički. pa saj sem vedel, da laže. a čeprav bi lahko imela talent, pa še zdaleč ne bi mogla scene tako obvladati, da bi porivala s tako kvaliteto kilometrine, kot bi jo pofukalo vseh dvaindvajset profesionalnih nogometašev z zadnje tekme za bežigradom. tudi cime je moral trdo trenirati, da je prišel do svojega statusa in slave - se še spomnite njegovega gola proti švici? in ona je morala tudi. trenirati. prasica. ko sem čakal, da pride domov, sem postajal vse bolj ljubosumen. očitno sem jo ljubil. da, tako je, ljubil sem jo, prasico. ljubosumen moški ljubi, ženska pa sovraži.

ko je končno prišla domov, sem jo soočil z videnim.
»prasica skurbana!«
»kaj pa je?!«
»poglej ta pornič,... to je!«
»to nisem jaz!«
»to nisi ti? pizda lažniva! poglej kako te ištvan in laszlo fukata! in kako ga šele vlečeš, nisem vedel, da obvladaš z grlom!« film na okenskem predvajalcu premaknem na 0:17:54, »nisi ti,... ha! jebem ti mater, kaj pa to znamenje, a?!«
ni mogla več lagati. videl sem njeno zmedenost, sam pa sem gorel od njenih laži, ki so prikrivale njeno preteklost. najbolj je bolel občutek, ki sem ga dobil na začetku, da se je končno ena pička zaljubila v cel paket.
»to nisem jaz,... mislim,...«
»nič ne misliš!«
»takrat sem bila čisto druga oseba, nora, adolescentka. to obdobje sem lahko dala za sabo samo tako, da sem ga zbrisala,... žal mi je, ker sem ti prikrivala,...«
približala se je in iztegnila roko.
»nehaj!« sem se odmaknil kot bi bila kužna.
»daj no, rada bi se pogovorila,...«
»kaj bi se rada pogovorila, a!?« približam se ji na pol koraka, »da so te fukali trije naenkrat!? ali, recimo o tem, da so bili tvoji užitki z mano lažni!? a te moram pofukati pred kurčevo kamero, da boš tako uživala!?«
»takrat sem bila igralka, s tabo je drugače, pristno,...«
»kako drugače?«
ne čakam na odgovor. primem jo za vrat, ji strgam cunje. ona kriči, zabijem ji ga v suho pičko, oglasi se s kombinacijo bolečine in užitka, odnese naju od zmajane omare k steni, potem me še klofuta, jaz pa jo kar fukam in fukam. fukam jo, pizdo potrebno. v sodelovanju s steno sem jo ujel v sendvič. praska me do krvi, mi tlači prste v usta, da čutim okus po mojem rdečem železu. potem se spet odloči, da ji ni všeč, kar počnem z njo, in me udari, verjetno je na dan prišel njen damski ponos, potem se spet vda, v njej se prebudi kurba, vržem jo na posteljo, fukava kot zveri, še vedno ima na sebi hlačke, počasi čutim, kako me po levi strani kurca praskajo čipke, vendar ga to le še vzpodbuja, da stoji kot še nikoli. potisnem jo po postelji naprej in jo vsakič potegnem nazaj, lahka je ali pa sem jaz močan, ne vem, vda se najini fiziki, namesto, da bi se upirala, zdaj sodeluje. njena pička smešno prdi, nato se cela strese. prestrašena v užitku je prišla do najhitrejšega ograzma z mano. primem jo za lica, da našobi svoje ustnice. pride mi po njenem obrazu. prvi curek jo zadane v nosnico. kašlja in preklinja. odhiti v kopalnico. prižgem cigareto in potegnem preostalo pivo iz steklenice.

kmalu v stanovanje vdreta dve omari in njen brat z obrezanim kurcem. resda je bila hrvaška muslimanka, vendar ateistka, njena družina pa je moje antiteistične ideje krivila za odpadništvo svoje hčere, ki se je že dolgo pred mano gonila po svetu. prežali so na najina nesoglasja in glasen dialog je bil primeren povod za kršitev sodne prepovedi približevanja. musliji me zvlečejo na hodnik, me brcajo... »ne v ledvica, prosim!« se zaderem. sanda pribeži iz kopalnice in začne vpiti. pobegnejo. vstanem in ves besen stresem svoje duševne in telesne bolečine po njej:
»prasica muslimanska, takšna si kot vsa tvoja familija, kurbe hinavske ste vsi!«
»duće, oprosti,...«
»častite neko bedasto sveto knjigo in se zavijate v enodelna oblačila kot kakšni kurčevi gandisti, pacifisti, medtem pa terorizirate cel svet!«
»prosim razumi, nisem jaz kriva,...«
»nič drugega niste, kot izgovor ameriškim pizdam, da nas posiljujejo z militantnim imperializmom!«
ne vidim je, ne slišim. sam v svojem prav zaloputnem z vrati in odidem iz stanovanja. pred blokom se prepričam, da je ulica čista krvosesovih ljudi in sedem v avtomobil.

vročina. žejen. brez ficka. v polički najdem tekste in se zapeljem v center. berem kurbarijo pred banko. pride varnostnik in me nažene. mimoidoči, ki so v vidni zadregi glede mojih vulgarij, se smejejo, tisti, nepofukani čistuni pa ostajajo resni in aristokratsko ogorčeni.
»kaj me gledaš, pizda frigidna nerealna? gotovo ga svojemu možu primeš s pinceto!«
pred pošto kmalu naberem za vodko, dovolj drobiža je že v klobuku. pijača je s centi hitrejša kot s tolarji. mešam jo s švepsom, ah, kako gladko teče po grlu. kmalu se na tamborinu pridružim potujočemu harmonikarju, ki preigrava francoske narodne. več se ne spomnim.

naslednji dan so prve nelucidne sanje. prebujanje. mravlje lezejo po meni, pizda! otroško igrišče, sonce ravno vzhaja. vstanem in takoj pobruham peskovnik in pokvarjen bagerček v njem. ob sebi zagledam kitaro. primem jo, začnem vadit, čeprav ne znam igrat. seveda se motim. četrt ure s fušanjem budim stanovalce. kmalu prideta mimo čefurja, ki trdita, da sem brenkalo ukradel njuni prijateljici. pretepeta me in mi odvzameta glasbilo.

ves krvav pozvonim pri sandi. hoče me nazaj. vedno sem bil njen edini. njena preteklost naj me ne zanima, ker je bila v adolescenci. sprejme me, oskrbi moje rane, zelo se me veseli. v njeno življenje sem vrnil razbijanje dolgčasa, pogovore na nivoju in dober fuk. stuširam se, pride v kopalnico in mi ga potegne v kabini, potem njeno pobrito mohamedansko pičko pofukam na pralnem stroju in jo pošpricam med joški. gleda nek pofukan resničnostni šov, jaz pa grem še enkrat kozlat in zaspim na wcju. popoldan gledava nogometno tekmo. ob polčasu prinese list papirja:
»nisem ti lagala, samo prikrivala sem ti. dovolj si bister, da bi me lahko prej odkril. in tudi liberalen si. nisem si mislila, da te bo odkritje prizadelo. moje umetniško ime je bilo creamy. tukaj je seznam porničev, v katerih sem bila.«
odhitela sva k računalniku in zagnal sem p2p program. zvečer je potegnil že njen prvi pornič, horny blondes from outer space. medtem, ko sva gledala njen nastop, sva se še enkrat pofukala, da so najini sokovi tekli v potokih. bojna sekira je bila zakopana.
za zdaj.

://penis ni tenis

nedelja.
zgodaj popoldan.
zbudi me domofon ...
nek idiot je pritiskal na zgornji zvonec in trkal po oknu. počasi sem vstal, prižgal cigareto in odprl vrata.
»dan! žal mi je, da sem tako vsiljiva, a že prejšnje dni sem poskušala, pa ni nihče odprl...«
pred mano je stala postavna ženskica v oprijetih pajkicah in športni majici z dolgimi rokavi. prsi so morale napolnjevati vsaj košarico 'c'. ker sem bil mačkast, se nisem brigal za njeno karizmatičnost, in čeprav se mi je zdela nekoliko znana, sem bil nesramen.
»če kaj prodajate, vas ubijem!«
ustrašila se je, nekaj časa molčala, nato pa se ravno v trenutku, ko sem se ji grozeče približal na pol razdalje, nasmehnila in rekla:
»n-ne, prišla sem te vprašat zakaj me ob torkih hodiš gledat na trening?«
»na kakšen trening?«
»tenis.«
»ah, ja.«
»zanima me, zakaj nemo spremljaš mojo vadbo? zakaj te ne zanima kaj več?«
»kaj pa bi moral več? všeč mi je, da zastokaš na vsak udarec z loparjem...« zardela je. »sicer pa ob torkih tam čakam na kolega, da me pobere...«
»se me spomniš, veš kdo sem?«
»hodila sva v isto zajebano šolo.«
»mojca mi je ime.«
»aha. si za kavo?«
»lahko.«
»stopi naprej.«

zazehal sem, frcnil pepel po predpražniku, se popraskal po jajcih in opazil, da sem le v spodnjicah. čez elastiko mi je skoraj visel trebuh, na prsih pa sem nosil lenobno negovano črno ljubezensko preprogo. smrdel sem po cenenem milu, parfumov nisem uporabljal; moja edina povezava z metroseksualnim trendom je bil fitnes, a še tega sem izvajal na klasičen način. zahajal sem h kolegu na zanemarjeno podstrešje, polno azbestnega prahu, ki se je vsipal izpod preproste izolacije strešne kritine. polno je bilo tudi prahu razpršenih kovinskih opilkov. poleg tega je bilo na podstrešju vpetih nekaj rabljenih vreč za boks, rokavic, ščitnikov in nekoliko zarjavelih naprav za dvigovanje uteži. smrdelo je po zadnjih obrokih, prdenju, ki ga je povzročala prehrana z vlakninami in postanem znoju, bogatim z vitaminskimi tabletami, ki so se izločale skozi kožo.

sedela je v dnevni sobi in med oblačenjem kopalnega plašča se je fukatožnost v primerjavi z bolečinami v riti in stegenskih mišicah skrivala pred glavobolom, ki ga je povzročilo zadnje nočno kajenje in popivanje ob igranju pokra. poleg tega sem se moral pripraviti na soočenje z ženskim pogumom, ki me je obiskal celo na domu.
pristavil sem vodo in poslušal njeno življenjsko zgodbo. nekaj je bilo v njenem glasu. vstal mi je in nekaj kapljic tekočine je že namočilo spodnjice. spomnil sem se njenih torkovih forehandov in backhandov, njenih korakov, njenih glasnih vzklikov, ki jih je lahko preglasil le tovorni vlak na bližnjih tirih. želel sem poskusiti višino njenih decibelov v moji postelji. brez posebnih ukrepov sem ostal potreben, a mi je bilo slabo, glava pa ni prenehala boleti.
»vedno si mi bil všeč, veš? nisi se trudil narediti vtisa na druge. me boš povabil na zmenek?«
»ne vem, mogoče.« sem dejal komaj zainteresirano. igral sem svojo vlogo zapeljevalca. nisem smel kazati znakov, da se začenja nova vladavina nesramnosti ženskih oblin.
»tukaj je moja telefonska...«
hrbtno stran računa za plin je spremenila v vstopnico za kraljestvo rušenja tabujev pred glasnim seksom.

v petek zvečer sem jo poklical.
»mojca, kaj počneš?«
»na mesengerju sem, klepetam s kolegico. ven bi šla, pa se bojim, da me bo bivši zalezoval.«
»se dobiva v mačkah? čez eno uro?«
»lahko...«
čakal sem jo zunaj, kjer sem lahko kadil. spil sem že drugo pivo, čefurji pri sosednji mizi so bili vse glasnejši. fantje so čisto v redu. asimilirati se ne morejo zaradi bedastega slovenskega čistunstva in črednega nagona. resda so za to krivi tudi sami s svojim precenjenim nacionalnim ponosom, vendar bi bilo prav prijetno z nekom izmed njih se kdaj napiti in si izmenjati nekaj čelnih udarcev. konec koncev velelne stavke, kakršen je, kot primer, »pofafaj mi ga« ali pa »tvoja luknja v riti je preveč široka, da bi lahko užival.« vzamejo neposredno in na njih odgovarjajo s pestmi, ter ne s pijačo, kot to počnejo slovenski podeželski fantje.
čez pol ure je še vedno ni bilo. plačal sem za cigarete in pivo in se odpravil domov. tema je bila in kmalu bi se spotaknil ob pločnik.
»duće?«
»ja?« sem se obrnil.
»si kaj videl mojo bivšo?«
»ne.«
»res ne?«
»ne. kdo je tvoja bivša?«

kmalu sem začutil brco v svojem trebuhu. odneslo me je za korak, lovil sem sapo, kmalu sem dobil še udarec s pestjo v desno ličnico, nato pa še močan udarec v levo lice, da sem čutil, kako se mi je zamajala zgornja šestica. udaril sem nazaj, zgrešil, nato pa spet začutil udarec v hrbet. bil je za menoj. bil je nižji za kakšno glavo, a je obvladal borilne veščine. udaril sem še enkrat. brez uspeha. kljub temu mi ni vrnil, saj je bil nekoliko zadihan. pekoči občutki na mojem obrazu so me hipoma streznili. spomnil sem se barskega pretepaškega nasveta svojega prijatelja, dvignil pesti na obraz, kot katapult napel desno ramo nazaj in sprožil z vso močjo. v istem času je roko stegnil tudi on, vendar sem začutil le svojo pest na njegovem nosu. roka mu je mrtvo padla in sesedel se je kot pokošen ter obležal.
še vedno sem se tresel, nisem imel veliko izkušenj s pretepanjem, ko sem se vrnil k mizi s čefurji, da bi podal izjavo. ti fantje so bili v povprečju za kakšno desetletje mlajši.

»fantje, jaz sem duče, poznate me, miroljuben človek sem, nič nimam proti vam, ki ste čefurji, pravzaprav ste mi všeč, in če bi bil dobra pička, bi ga komu od vas celo potegnil.«
dva sta se zasmejala, štirje pa so se komaj nasmihali.
»veste, kdo sem, živim tukaj z vami v tem kurčevem getu, v katerega nas je zaklenila država. mogoče ste videli, sto metrov naprej me je napadel en ljubosumen krajan. morda je kdo tu celo njegov prijatelj. poglejte, nočem težav, prestar sem za to. on me je napadel. jaz sem se le branil, in ker ni želel nehati udarjati po meni, sem ga ponesreči podrl na tla. zdaj leži tam nezavesten. pojdite z mano, mogoče ga kdo pozna. nočem, da bi bilo kaj narobe z njim.«

vod južnjakov se je odpravil z menoj in kmalu smo opazili na pločniku ležečega karate kida. imel sem srečo. mali, ki me je napadel, sploh ni bil krajan v povezavi z njimi. prepoznali so ga kot člana tolpe s fužin, s kjer hodijo vlamljati v naša stanovanja in avtomobile, naši pa v njihova. največji med čefurji je odpel zadrgo in začel scati po njegovem obrazu. predramil se je, začel pljuvati in kašljati. sedel je, nato vstal, zatem pa poskušal pobegniti. očitno je imel zlomljen nos, saj je še vedno krvavel in je neprestano gledal v zrak.
nebo je bilo jasno. ponudil sem mu robec, a ga je odklonil. opravičil sem se mu, a je trmasto zrl v nebo. ni se niti menil za možnost novih udarcev s strani mojih spremljevalcev.
»fantje, pustite ga, dovolj je dobil.« sem jim predlagal.
»sám dela, vidi se, da ima nekaj osebno proti tebi. gotovo bolje fukaš njegovo pičko kot on...« je rekel največji, ostali pa so se zakrohotali, me pozdravili z »ajde« in odšli.

»o kateri pički pa je govora, daj mi povej!« sem začel vrtati vanj.
»o mojci...«
»ah, o tenisačici?«
»ja.«
»boli te, ker so se vsi tipi, ki so jo slišali trenirati, spraševali, če je tako glasna tudi takrat, ko poriva. to je tebe čisto sfukalo, ker si majhen čefurček. posesiven in ljubosumen brzostrelec si!«
»pička ti materina, duće!«

bolečina nosu mu je pošiljala solze po licih in ga opozarjala, da me ne sme ponovno izzvati, meni pa je predrznost zagodla in me počasi, zaradi poniževanj na pločniku, spremenila iz siceršnjega liberalca v nestrpneža. na skupni poti do njegovega avtomobila sem začel s ksenofobičnim posploševanjem.
»vidiš, slovenci smo šli z evropo in se navadili na spolno revolucijo. z ženskami ravnamo enakopravno. v zameno za to pričakujemo, da so samostojne in seksualno prebujene. vi pa ste še vedno na ravni dunajske šole. našim pičkam odpirate vrata, jim plačujete pijačo, niste jim dolgočasni,... ampak to niste zato, ker ste neumni. neizobraženim se vedno kaj dogaja, ker je vsak problemček velik. in tudi čustveni ali strastni niste, kar pravijo. meni ste smešni in čustveno labilni. ženske fukate tako, da vam prehitro pride, ko pa se v razmerju pojavijo težave, jih pretepate, namesto da bi se z njimi pogovorili. in potem pričakujete, da vam bodo pičke zveste...«

»pazi, ko se vrnem...« je žugal medtem, ko je sedel v svoj avtomobil. speljal je, da so zaškripala prednja kolesa, obrnil, nato pa me želel zbiti. odskočil sem, k sreči me je zgrešil in oplazil prometni znak ter končno odpeljal.
v meni je še bolj vrelo. udarci, ki mi jih je zadal, niso hoteli popustiti, in njegov poskus, da bi mi polomil kolena, me je spravil v pekel. bil sem zloben in bil sem potreben. bil sem maščevalen. poklical sem mojco.

»kje si, pičkica? poredna si...«
»nisem upala prit. moj bivši je prišel in povedat sem mu morala, da grem s tabo ven.«
»zakaj imaš pa telefon, jebem ti mater?!?«
»hmm... nisem te mogla poklicat, ker je bil tu.«
»v redu. malo sem se napil. omotičen sem. kje si?«
»doma.«
»kje pa si doma? rad bi te videl.«

dala mi je napotke in avantura ugotavljanja glasnosti tenisačice v postelji se je začela. počakala me je pred hišo in tiho sem ji sledil. živela je s starši. v kleti je imela urejeno sobo in kopalnico.
»še ena nesamostojna pička več, ki sem jo spoznal. če me ne bo dobro zrajcala, je ne bom hotel pofukati, tudi če me prosi.« sem postavljal pravila.

nato sem ji pripovedoval o dogajanju v centru, vendar sem ji povedal, da sem se le branil, ker sem pacifist, in da nisem napadal, ter da so njenega bivšega odgnali mimoidoči prijatelji. dekletom so všeč visoki nabiti moški, ki niso agresivni, ampak usmiljeni tudi v borbi. očitno sem se ji zasmilil. sledovi popokanih žilic, podkožnih krvavitev in nastajajočih podplutb so naredili svoje. opazila je tudi daljno preteklost; brazgotine in sledove šivov.
»tole imam od prometne nesreče, to od tumorja, tiste brazgotine, vidiš, pa mi je naredil moj stari, ker me je kaznoval z ugašanjem cigaret na obrazu.«
udarci mojega življenja so jo naredili sočutno in potrebno. znašla se je na razpotju apoloničnega in dionizičnega. bila je tridesetletnica, ki ni mogla najti poti k enakopravnosti. morda sem bil en njenih zadnjih vlakov. na zofi je sedela majhna, nebogljena punčka, ki je dobila pravega moškega v negovanje. ta moški jo bo morda vzel za princesko, skrbel zanjo, morda pa jo bo le fukal in obdržal kot bojni plen nekončane seksualne revolucije.
začela me je lizati in poljubljati po modricah. godilo mi je. ko sem se zazrl v njen dekolte, sem postal še potreben. z roko je šla v moje mednožje in mi začela masirati kurca. stopil mi je in iz njega se je hitro pocedilo. produktivnost moje prostate me je redno presenečala. če bi bil ženska, bi iz mene lili potoki tekočine, ko bi mi prišlo, tako pa sem bil kosmat nabit tip, ki je bil v visoki pripravljenosti na reprodukcijo.
začel sem jo vzpodbujati: »delaš me neverjetno potrebnega. prasica si, da veš. ti je všeč, ko ga drkaš? vzemi ga, ohranil sem ga. iz pretepaškega ringa sem celega prinesel le zate. zdaj pa se mi oddolži, ker sem moral čakat in trpeti udarce tvojega psihotičnega bivšega jebača. tako mi ga daj, ja... a zdaj si pa lahko pridna? poglej se...«
»smrdiš, pacek nemarni...« je komentirala moj higienski maksimum in posegla po osvežilnih robčkih. z enim mi je zmasirala tiča, z drugim pa jajca. začela je sesljati in cmokati. kljub temu, da se nisem pripravil na novo spolno izkušnjo, ter da sem še vedno zaudarjal po dolgem dnevu, se me je lotila pogumno in brez predsodkov. stegnil sem roko, da bi v zahvalo dosegel njeno pičko, vendar je bilo to zaradi njenega položaja in riti skoraj nemogoče, hkrati pa mi zaradi bolečine v rami ni uspelo stegniti roke. prijel sem le za njene tangice ter jih napenjal in spuščal, napenjal in spuščal. napenjal. spuščal. napenjal. spuščal. napenjal. spuščal. napenjal. spuščal. napenjal. spuščal. napenjal. spuščal. napenjal. spuščal. napenjal. spuščal. potem je splezala na naslonjalo zofe in mi sedla na obraz, da sem pil iz vodnjaka večne mladosti. njena pička ni bila kultivirana in nekaj dlak se mi je zataknilo med zobmi.
ko sva pognala vrtiljak življenja, me je odneslo v drug svet. nisem smel gledati v njene prsi, da mi ne bi prehitro prišlo. pozabila sva na kavčuk. fukal sem jo v golo pičko. najprej je ona mene. nato jaz njo.
»ven ga moraš dati...« me je opozorila, jaz pa sem butal vanjo, jo davil in klofutal, da je bila vsa rdeča. všeč ji je bilo. potrebovala je velikega, težkega, močnega moškega. nisem se oziral na to ali ji je ali ji ni prišlo.

prasica je bila neverjetno tiho. ravno obratno kot bi pričakoval od glasne zvezde medvoškega tenisa. potem se je neprestano tresla in želela še, sam pa sem bil utrujen od minulega tedna in jo po četrtem položaju pošprical po joških.
segel sem po cigareto, da bi jo prižgal, pa mi je prepovedala. nato sem vzel plašč in ga oblekel.
»kam greš?«
»ven, kadit.«
»ne, počakaj, starša te bosta videla.«
»boli me kurac zanju.« in sem šel.
»duče, ostani še malo... dajva še enkrat!«
»ko te jebe. ne da se mi.«
na stopnicah sem zrl proti zgornjim vratom in opazil, da so bila odprta. vseeno mi je bilo. izstopil sem skozi vhodna vrata, prižgal cigareto in odšel domov.

v nedeljo popoldan me je poklicala in povabil sem jo k sebi. potreben sem bil.
fukala sva na glasbo marvina gaya. sovražil sem to ceneno hipijevsko zabavno glasbo, vendar so se ženske ob njej vedno počutile, kot da jih fuka zamorec z dolgim kurcem in otečenimi žnablji. drugače so se ljubile.
pričakoval sem, da bo vsaj tokrat, ko ni bilo blizu njenih staršev, glasnejša.
začel sem, raztural kot rocco siffredi, vendar iz sebe tudi tokrat ni spravljala glasov. sopihala je, to je bilo vse.
vedno znova sem se zaljubljal v glasne ženske in tiste, ki so imele tudi nekaj povedati medtem, ko so bile fukane. najrajši sem imel pripombe v nemščini, saj sem odraščal med drkanjem na nemško sinhronizirane porniče.
ta ženska pa je bila tih, povprečen fuk. ves razočaran sem po tretjem položaju zamolčal orgazem in prišel vanjo.
»prasec!« je zakričala in planila v kopalnico.
nato se je oblekla in odšla.
ni me več poklicala.

naslednji torek sem pri teniškem igrišču spet čakal na prijatelja. opazoval sem tri dvajsetletnike, ki so skozi žičnato ograjo smehljaje opazovali njen trening in pristopil.
»fantje, pustite punco, da igra. samo pri tenisu je tako glasna...«
»vemo, ja... penis ni tenis!« je izjavil največji važič med njimi.
sprva mi je bilo žal, da nisem za sprehajanje po njenem hodniku združenih narodov uporabil dežnega plašča, nato pa sem svoje skrbi utopil v družbi razuzdanih mlečno-zobnih maminih sinčkov. odeti v moški šovinizem smo se otročje režali, kadili in se dogovorili, da bomo kdaj v centru skupaj popili kakšno pivo.

://temačni kotički izprijenih misli

stemnilo se je. pravkar sem se vračal s pitja piva z avtomehanikom, ki servisira moj avtomobil. nisem zavil domov. bil sem že zmenjen s kolegom, da si ogledava skladišče, kamor bi lahko spravila neko robo, ko sem se nekoliko zamudil na svoji poti v ljubljano.

takrat sem jo spet videl. svojo razparano vulvo bi gotovo vlekla mimo šmarne gore, če je ne bi pobral. rada je fafala in pofukali so jo že skoraj vsi moški, ki jih poznam. živim na periferiji, kjer za pivo v lokalu zveš vse. še prihodnost ti napovejo. in ona jo je napovedala marsikomu. v čakalnici so se srečali trije znanci, ker jim je poklonila srbeči spomin na spolni kontakt. postali so še večji kolegi. ženske bi se v ginekološki čakalnici pobile.
»beer and the power it holds.«

rit v oprijetih kavbojkah; še vedno je bila dobra ženska. uzrl sem jo počasi, prek hitrostne ovire, skozi ‘porniče’. dobra je bila in pofukal bi jo. premagal bi vse svoje čistunske ovire. in ji polizal pičko tako, da bi ji dvakrat prišlo. dobro prodajalko mesenih užitkov spoznaš po tem, da je zasedena vsak večer. največkrat od devete do enajste ure. in v svojih časih je bila ona vedno.
»kaj je čelavi, ti ga potegnem?«
»zdravo,… rabiš prevoz?«
»oooo dučko, ti si… ja, prosm…«
izbočila je rit, sedla na sopotnikov sedež in zavrtela svoji nogi na prašno prevleko iz kavčuka. sedež je bil še danes prepojen s švicem iz moje riti, ko me je približno pred dvema letoma zajahala in v stoječem stanju tiča in avtomobila pripeljala do vrhunca za deset tisoč tolarjev.
»kam greš, domov?«
»ja. a maš čigumi?«
»imam, izvoli…«
gotovo je po fafanju na domu želela popraviti okus.

»kako si, kaj počneš, duće?«
»delam, igram, plešem, heheh… jutri imam, vidiš, prav tukaj vajo za balet.«
pokimajoče pokažem na prenavljajoči hram kulture.
»hahaha, hecaš se, balet?«
»ja. ne. moja vloga je teatralna, ne plesna. veš, rabm ustvarjalnost, ker me samo še ta vleče iz depresivnosti…«
»daj nehaj, zakaj pa si tak? meni iz zamorjenosti pomaga glasba…«
»muska?«
ženska je bila neumna, a imela je prav. dobra glasba je iz ravnodušnosti spravila tudi tako treznega človeka, kakršen sem bil sam. ob zvokih radia sva se peljala proti vikrčam, kjer sem osebno vozilo ustavil, da bi izstopila…
»imaš čas za čik?«
»minutko.« odgovorim.
»izvoli…«

suhe ustnice se mi nalepijo na bel cigaretni filter. vsakič, ko cigareto odmaknem, ji sledijo, dokler se ne odlepijo in tlesknejo zopet ob dlesni. proces ustvarja zvok, kakršnega prinaša odmev po padcu decilitrske kepe vode v tolmun.
»dober, suh čik…« kot fuk, kjer ti ne pade prijatelj med nogi že pred koncem bitke zaradi zamaščene nožnice in hladnega kondoma.
»ja, novi so, so ti všeč po okusu?«
»še kar… pa ti? si še v salamoncu?«
nisem je spoznal v oglasniku, ampak v živo, na jadranju. ženske sem rad lovil poleti. takrat vidiš material. vidiš joške, rit. debeluhinj in pretirano suhljatih žensk nisem maral. fukal jih bom, ko bom star, grd in ne bo pomembno, če bom bogat. za prispevek prostituciji se vedno najde denar. ona ga je imela veliko, vseeno pa se je očitno nehala prodajati.

»nisem več kurbica, imam fanta…«
zakašljal sem od presenečenja in se nasmehnil.
»fanta…«
»ja,… ni iz tu, iz koroške je. živi pri meni. ni tak kot ljubljanski fantje. pošten je, delaven.«
»aha…«
seveda, omislila si je naivnega prišleka, ki ni poznal njene preteklosti. morda se še vedno skrivno pritiska, on pa se tega sploh ne zaveda.
“vsako jutro me pelje v službo…”
gotovo v pisarno spremljevalnega servisa, kjer je še priložnostni masažni salon. on tega ne ve, saj zanj ljubljana ni majhna. za nas, pedrske žabarje, je taka kot vagina. vedno zavohaš kdo je bil v njej in brcneš skurbano prasico, ki želi postati tvoja ženska, po toboganu čez balkon. vedno jih izda vonj. s tem je podobno kot z vinom…

»zlat je.« sem bil ciničen.
»res je zlat!«
»ampak vsaka copata se nekoč obrabi.«
»hihihi, ti že veš… se spomniš svoje nuše, kaj ti je počela?«
»daj, prosim, nehaj!« sem zatajeval spomine na labilno obdobje v preteklosti, frcnil čik, zamahnil z roko v pozdrav in zaškripal med speljevanjem sveže zaščitenega avtomobila v nov sprehod skozi temačne kotičke izprijenih misli.

://preskok

ker meni podobni prdci vestno zanemarjamo družinska in prijateljska razmerja, sem si za rojstni dan čestital kar sam ter si privoščil obisk nočnega lokala. njegov solastnik je bil znanec, ki mi je večkrat pomagal pri organizaciji fantovščin in drugih zabav. vstopil sem brezplačno, kasneje pa popusta več nisem pričakoval. v žepu na riti sem imel polovico plače. med opazovanjem plesalk, vsake na svojem drogu in koncu točilne mize, sem si zaželel čvrste črnske riti. pokimal sem ritensko obdarjeni senjoriti. spila je margarito, sam pa sem naročil heineken. mojo proletarsko rit je gesta stala dobre tri tisočake.

»hello, my name is deuce. what’s yours?«
»my is juanita.«
»a nice name.«
»thank you!«
»where are you from?«
»i’m from dominican republic. i come from a town called moca.«
»why did you come to europe?«
»my brother in italy, he help me go to europe. soon i get my visa revoked and this people promised to get me new visa if i work for them in slovenia.«
»i see.«
»what do you work?«
prašička kobilasta je preverjala moje finančno stanje.
»my job is boring and not important. tell me, do you like table dancing?«
»yes and no. i like sometime to stop this and settle down in europe but i can not. it is expensive to live here, no other like me to work for them, see?«
»do you also offer sex?«
»no. if you want to take shover, relax, come up now, follow me.«

brez nepopitega piva in s cigareto v desnici sem ji sledil, vendar se nisem odločil za vstop v prostor za užitek, rekreacijo in masaže. zavila sva v separe in se pogovarjala. očitno sem si želel del misli preprostega dekleta, ki je vse, kar je imelo, prineslo s seboj preko atlantika v podobi skoraj popolnega telesa. prebivalci razvitih predelov sveta smo debelih teles in denarnic, prebivalci nerazvitih pa so preprosti ponudniki svoje definirane lepote.

kmalu sem se poslovil in odšel. na vratih me je ustavil receptor in mi dejal, da ne morem oditi dokler ne plačam za zabavo.
»od kdaj pa tukaj pobirate izstopnino?«
ni se umaknil.
ni me spustil.
hladno je opazoval moje začudenje.
nadaljeval sem:
»pa saj ni bilo nič. le pogovarjala sva se.«
črnogorec se ni dal: »kolega z balkona pravi, da dolguješ trideset tisoč.«
»laže! za pet minut pogovora? prosim, pokliči šefa!«

ti pokvarjeni in leni balkanci so donosnejšim lokalom radi vsiljevali svoj sistem varovanja. podjetje, k je opravljalo varovanje, je imelo zaposlene posameznike, ti pa so poleg rednega dela na črno ustrahovali lastnike lokalov z nevljudnimi gosti in vandalizmom, če niso želeli najeti storitev podjetja, ki so ga zastopali. pri tem so bili uspešni, saj so bili prva sila slovenskega podzemlja. svoje tiho sodelovanje pa so razširili tudi na področje policijske pristojnosti.

»kaj je narobe?« je zanimalo lastnika, ki se je pojavil izza zavese.
»ta gospod noče plačat.« je odgovoril hlod na vratih.
»deuce, je to res, kar pravi?«
»čokolade se tudi dotaknil nisem!«

za nekaj sekund je nastala smrtna tišina, v kateri sem hladno strmel v lastnika in receptorja. prvi je prijel telefon in nekoga poklical.

»mare, halo, zgleda, da pejo spet nadleguje moje stranke. prosim, da mu poveš, da se neha zajebavati iz strank… oprosti, deuce, lahko greš.« mi je v roko segel znanec.

poslovil sem se z nasmeškom. očitno to ni bil prvi razkol med lastnikom in varovalno združbo. neljubi zaplet na vratih nočnega kluba sem si razlagal z dejstvom, da je juanita verjetno pejova najljubša kurba, in da ga preveč dobro fuka, da bi jo delil z drugimi. verjetno se mu je zaradi problematične ljubosumnosti iztekalo ‘delovno razmerje’ na področju, na katerega je bil razporejen.

»kako neprofesionalen zvodnik, da dopusti, da mu kurba razburka čustva.« sem se nasmihal, ko sem poskušal vžgati prehlajen avtomobil.

naslednji teden sem se pozno, v jutranjih urah, vrnil pred nočni klub. vstopil sem in receptorja vprašal, če juanita dela. dejal je, da ne bo nič, ker ravnokar končuje. zahvalil sem se, rekel, da pridem drugič. počakal sem jo v avtomobilu. uzrl sem jo, ko je v roko vzela telefon, da bi poklicala taksi.

»stop, can i take you home?«
očitno sem se ji zdel zaupanja vreden človek, hkrati pa je s tem, ko je sedla v avtomobil priznala svojo nedolžnost v primeru, ki se je zgrnil nad menoj pretekli teden. prepričan sem bil, da laž o dogodkih v separeju ni zrasla na njenem polju, iz katerega so poganjale dolge, tenke, kultivirane kite. pofafala mi ga je na končni postaji petke.

prasica črnska mi ga je s polnima žnabljema vakuumsko potegnila, nato pa mi ga je do konca ogulila in cmokala, kot bi iz cigaretnega filtra povlekla še zadnje trohice tobaka. izsesala je vso mornarico, ki je bila tistega jutra namenjena izlivu zaradi čiščenja semenovoda in vadbe s prostato.
plačal sem ji petnajst tisoč in ji ponudil žvečilko, da je popravila okus. odpeljal sem jo v bližino njenega doma. pustila je telefonsko ter poudarila, da jo lahko vidim samo zjutraj ali dopoldan. takrat je črnogorci, ki so si lastili dionizično polovico - lokali so financirali apolonično, plesno - niso imeli pod kontrolo, saj so bile jutranje in dopoldanske ure namenjene spanju.

kasneje sem se zavedel, da sem se takrat prvič srečal s seksualnim suženjstvom. ničesar nisem mogel storiti, da bi ji pomagal. ti mafijci imajo njen potni list in opravljajo vse zadeve v zvezi s podaljševanjem njene delovne in bivalne vize. ostal sem premajhen v boju z veliko organizacijo. konec koncev z njo niso delali grdo; edina težava so bile spolno prenosljive bolezni, v kolikor je bilo posamezno dekle malomarno do svojega zdravja. za to gre kriviti predvsem starejše moške, ki so se spravljali pokonci le še z viagro, hkrati pa jih spolne bolezni niso zanimale, saj je bil njihov namen dosežen, saj so se nafukali in življenjsko knjigo zaključevali. zaradi tako neodgovornih je bila oprema pred podajanjem v plačljive spolne užitke obvezna.

»eni bi nadeli celo dva!« sem se spomnil izreka nekega svojega staromodnega kolega.

ne glede na to mi je v naslednjih dneh nekaj postalo jasno. čeprav sem si svojega kurca, oblečenega v kavčuk, želel potisniti v rožnato notranjost juanitine sveže pičkice, kljub temu, da sem vedel, da jo fuka zvodniški psihopat, je nikoli več nisem videl.

naslednji petek zvečer, ko sem se vračal iz koncerta v centru mladih, so me v podhodu pričakali štirje čefurji. napadli so me in največja sta me hitro obvladala. glavni v skupini, že takoj sem predvidel, da gre za peja, me je silovito udaril na gobec. zaječal sem in smrkal. zavonjal sem prežgano jed, iz nosa se je ulila kri.

ponižan in premagan, sem moral zaradi trdega fizičnega prijema premagovati svojo borbeno vročičnost, ki je bila pripravljena, da bi zadala maščevalni udarec. ostal sem nemočen. počutil sem se kot blondinka v poceni porniču, katere zadnjo vrednost nedotakljivosti bodo v svetu hedonizma neusmiljeno razblinili črnci z dvajsetcentimetrskimi kurci.

v predelu želodca sem kmalu začutil še močno, topo brco. zmanjkalo je zraka, nogi sta popustili.
v očeh sem čutil solze in v mislih potolaženo prirejal nietzscheja: »nič ne bo. ne bodo me ubili. še močnejši bom!«

uslužna nabildanca sta me pridržala in potisnila na zadnji sedež sfukanega mercedeza. odpeljali so me do bankomata, kjer sem jim izročil vse, kar sem tistega dne še lahko dvignil - izkupiček za mojo predrznost - deset pettisočakov. očitno sem jim toliko dolgoval za juanito in za izterjavo skupaj. tepli in kradli so zaradi nečesa, česar nisem storil.

pejo je zmagovalno hripal: »pa da se več ne boš približo moji kurbi, a si razumo?«
brcnil me je v jajca.
med zlaganjem po asfaltu sem poslušal speljevanje vozila.
za nekaj sekund me je zmanjkalo.
zbudilo me je piskanje bankomata.
»sve najbolje, duće nije kod kuće!«

://ples mrtvecev

»kje si bila?«
»je sploh važno?«
»je! ker si moja pička in te imam rad. mislim, da se spodobi, da mi poveš kje si bila…«
»hm…«
»molčiš… in… pizda, se celo smejiš?! vseeno ti je! kaj je s tistim 'ljubim te', kaj je s tistim, da si rada z mano, se pogovarjaš, da te pomirjam, da rada fukaš z mano? je človeka težko ljubiti, če je v finančnih težavah? zakaj sva fukala, zakaj?! zaradi besed? nimam velikega kurca, nimam denarja, nisem zanimiv, kaj sem?«
»dovolj mi je tvojega nezaupanja in ljubosumja!«
»meni pa je dovolj tvojega organiziranja tega razmerja. takrat in takrat to in to. sit sem tudi zamujanja, laži in prikrivanja. pizda, lahko bi dvignila telefon in poklicala, mi sporočila, da boš zamudila za eno uro, ker te fuka nekdo drug, pa se moraš prej stuširati, da ga ne bom vohal, ko bom lizal tvojo gnilo pičko!«
»norec labilni, bolan si!«
»ne, čuteč sem. čutim te v tem pofukanem razmerju in tega zate ne morem trditi. ti tega ne znaš, ker si kurčeva ledena gora! misliš, da bom slepo prenašal tvoje flirtanje? neprestano iskanje boljšega moškega?«
»pusti me!«
»ne bom te izpustil, prasica, dokler ne poveš, kje si bila! zdaj se ne boš rešila, kot si se zame rešila bivšega! z mano greš do konca! obljubila si!«
»nor si, pusti me, boli me!«
»ne bom te, dokler natančno ne poveš, kaj si delala danes zvečer!«
»ne bom. midva sva itak mrtva. pleševa ples mrtvecev. okostnjaka izven omare. vsi naju vidijo, le sama sebe ne. nimam te več rada, ker me dušiš. na začetku tega nisem videla, zdaj mi je jasno. to ni ljubezen, ampak dušenje…«
»ljubezen je fuk z drugimi?«
»kdo je prvi začel?«
»priznam, da sem bil ljubosumen, posesiven, da ti nisem zaupal, toda na to sem te opozoril, ker sem čustveno labilen.«
»to ni noben izgovor. zadušil si me s svojo obsedenostjo. angel sem ti bila, ki si mu nadel verig. pusti me!«
»ne bom te, še, pustil… se zavedaš, da se spet pogovarjava?«
»to je zato, ker me siliš v to.«
»vzgoja te ni, te bom pa sam prisilil v to, da se boš pogovarjala s partnerjem!«
»ti nisi moj partner! ti… ti si…«
»ne bi smel biti, pa sem, ker sem naiven. rad imam to rit in joške. spravljajo me obup. predraga si za moja čustva.«
»ubožec nesposobni!«
»kurba nespodobna!«
»kar daj me, prasec, ti veš, kaj mi je všeč…«
»prasica si, moški te samo malo stisne in si že vlažna, poglej se!«
»da! udari me, prefukana kurba sem! daj kondom! se spomniš? kurba sem!«
»briga me, če te je fukal kdo med mano! zmešal bom svojo z njegovo spermo… prvi bom priplaval… boljši sem… pridi sem, kaj se upiraš, pofukal te bom bolje kot on danes!«
»oh… ti je všeč, ko fukaš mojo pičko? poglej se, patetičen si, sploh me ne znaš kaznovati… ah…«
»prasica…«

://ženske v uniformah

včeraj sem se cel dan zajebaval z dokumenti. od prve stranke sem kupil novejši avtomobil, hkrati pa svojega starega prepisal na drugo stranko. letanja je bilo kot na letališču, in ker je bila druga stranka z menoj, smo vse opravili v nekaj urah.

in ko sem se, olajšan, v noviteti peljal domov, se mi je zgodilo nekaj, o čemer sem sanjal vse svoje odraslo življenje. uzrl sem policistko, ki je opravljala kontrolo prometa. najprej sem se izgubljal v predstavah o gričevju pod uniformo, nato pa se hipoma utapljal v tej nikoli zadušljivi igrivosti, ki mi ji ostala iz otroštva, v fetišu. tej prekleti igrački vedno odraščajočega fantka je vladala odrasla ženska. ne zgolj s pičko, ampak z vsem, kar je kadarkoli in kakorkoli vodilo do nje. brez deskanja po pornografskih medmrežnih portalih je bil tokratni fetišizem, ki sem ga čutil do žensk v uniformah, po hitrem postopku dodan med moje priljubljene povezave, ki so naraščale v razmerju z nivojem vedno večje spolne izbirčnosti. tu so se nahajale sodnice s kladivi, medicinke z injekcijami, vojakinje s pištolami in policistke z gumijevkami.

cesta in čas sta bila neusmiljena. ko sem se bližal konstantno nezakrpani luknji v žepu svojega skromnega finančnega stanja, se tega nisem zavedal, pač pa trepetal zaradi prijetnega strahu pred ženskami, ki so razpolagale z razno raznimi sredstvi oblasti, celo prisile. v tem približevanju sem se za kratko zagledal v njeno pozicijo. na prvi pogled je bila všečna, in če bi vztrajal pri opazovanju njene figure, bi me ta ugotovitev lahko stala prve krstitve jeklenega žrebička v katerem od obcestnih drogov. prisebnost za volanom me je iztrgala iz sanjarjenj o fuk gimnastiki. zaprta sva bila v ječi. slonel sem nad njo in jo fukal tako, da je bila na hrbtu, ona pa me je z gumijevko pritiskala v prsni predel, me udrihala po vratu in bokih. nato sem se ji moral tlačiti v grlo vse dokler v njenih solznih očeh nisem prebral deleža promilov v moji tekočini življenja. ali sem ušel kazni ali pa bom ostal njen suženj užitka v zaporu iz sanj, sem ugotavljal v prihajajočem trenutku resnice. v tem času in prostoru ni bilo ničesar podobnega doživljeni fantaziji, ker se je hitro bližala.

prisegel bi, da je nekoliko dvignila loparček, kot bi me želela ustaviti. ne vem. ga je dvignila? tega sem si sicer želel tako močno, da sem sam pri sebi odjavljal videno in se prepričeval, da gre za fatamorgano. odpeljal sem se naprej. kmalu me je zaskrbelo in spoznal sem, da me je morda res želela ustaviti. zgrabila me je panika.
obrnil sem, odpeljal nazaj. ustavil. spustil steklo. približala se je, se nekoliko priklonila in spet hitro zravnala. morda me je ujela pri opazovanju dekolteja ali njenega popolnega obraza, ki so mu gube prihajajočih srednjih let večale fukabilnost.

»o-o-o-oprostite, ste me že-že-želeli ustavit?«

»da. pravzaprav sem že poklicala okrepitev.«

»joj, nisem vedu, prisežem! morali bi mi bolj odločno pomahati…«
nasmehnil sem se in nadaljeval: »n-nov avto imam, pa sem še malo pod vtisom.«

molčala je, sam pa sem kar nadaljeval:
»želite moje dokumente?«

»ne, hvala, bom odpoklicala okrepitev, lahko greste.«

moje vroče telo je polila s tipičnim hladom uniformirane uslužbenke ministrstva za notranje zadeve.

najraje bi jo vprašal:
»želite še kaj drugega? ste prepričani, da ne? lahko vam ponudim kaj za sprostitev…« a v tej pofukani zadrti uradnosti sem bil kot prestrašen fantič, ki še za pravo liziko ne bi upal prositi, ker bi bila policijska tako visoko na oltarju spolnega gambita.

za sekundo sem zaprl oči in v miselni paraleli nadaljeval dialog v scenarij porniča z njo v glavni vlogi, dokler ne bi z gumijevko udarila po volanu in bi zaslišal:
»pofukaj me, prasec potrebni, pa nehaj gobezdati s kurcem, ker boš plačal za žalitev uradne osebe!«

»da, gospa!«

in bi jo našeškal po joških, da bi valovali kot jogurt, nato pa pofukal na vročem pokrovu, dokler se ne bi razlil po njem in tako krstil avtomobil, da bi še v garaži kapljalo z odbijača.

toda, ker velja pravilo ‘vita porno non est’, sem se, namesto tega, zahvalil, si v mednožju poravnal hlače, in odpeljal kot bi prvič sedel za volan…

://faktor presenečenja

morda se mnogi radi spominjate svojih zabavnih trenutkov, še posebej tistih bolj nenavadnih. sam z glave nikakor ne morem zbiti neke rojstno-dnevne zabave, ko sem skoraj cel vikend preživel pri dobrem prijatelju mateju, matki. glede na to, da je dopolnil trideset let, hkrati pa je bilo srečanje tudi selitvene narave, saj se je pred kratkim namestil v novem stanovanju, je bilo zelo živahno. in to smo v družbi še kako cenili, zadovoljstvo merili z decibeli, še posebej pa z odstotkom zaužitega alkohola. tokrat ni bilo nič drugače. lahko bi celo trdil, da je padel kakšen osebni rekord.

višek prelivanja pekočih visoko kaloričnih tekočin in oddajanja visokofrekvenčnih živalskih zvokov je bilo posebno presenečenje, ki smo ga pripravili gostitelju. za izvedbo tega projekta je bil zadolžen čučo, ki pozna ljudi, ki poznajo ljudi, ki imajo kontakte. kurac lopovski nezaposleni nikoli ni imel rednega denarja, zato pa je znal poskrbeti za raznorazne kontakte in poznanstva ter dopolnjeval področja, na katerih smo bili ostali člani druščine bolj skromni ali pa tipično slovensko zadrti.
ker sem bil eden tistih, ki mu nikoli niso zaupali, sem zahteval poročilo:
»čučo, si zrihtal?«
»pa jesam.«
»a je dobra?«
»jest, najbolja! crna…«
»da ne boš slučajno spet kaj zajebal!«
»ćuti duće, sm govoro s majkelom, sve dogovoreno!«
ni me pomiril on, ampak alkohol.

zabava je potekala nemoteno. veliko se je pilo in tudi nekaj jedlo. bilo je precej glasno.
ko se mi je še dalo, sem naštel najmanj deset tipov in kakšnih osem žensk.
bližala se je polnoč in ljudi je bilo vedno več. skupaj nas je moralo biti blizu petdeset.
kako smo se zgnetli na dobrih stotih kvadratih stanovanjske namembnosti, še danes ne morem razumeti.
morda pa se mi je množica zaradi okoliščin zdela večja.
malo se mi je že vrtelo, ko je v stanovanje vstopila policistka.
blondinka, ne črnolaska.
»pizda, čučo…« sem zamrmral.
glasba je prenehala in vsi smo začeli peti:
»happy birthday to you, happy birthday to you…«
pička pa je kar stala in nas gledala.
»svuci ili vrati pare!« se je slišalo iz ozadja.
resda sem bil nadelan, a ženska, ki je stala pri vratih, se mi je zdela preveč resna za striperko. bila bi tudi slab material za eksotično plesalko.
»ni štapom je ne bi…« sem si rekel.
»pizda ti materina, čučo, kako grdo pičko si zrihtal!« se je slišalo iz ozadja.
»kdo je lastnik ali najemnik?« je zarezala v skorajšnjo tišino.

uvidel sem, da gre za pravo policistko.
»samo malo. tam zadaj je…«
kmalu so tudi ostali ugotovili, da gre za pravo policistko.
zabava je zamrznila.
čeprav se je matej dogovoril s sosedi, da ne bodo klicali policije, in da nas bodo prej opozorili, če bomo preglasni, se je očitno našla ena pička od soseda, ki se je usrala in nas zatožila. jutri bomo poklicali kolega na postaji, ki bo pogledal v zvezek prijav in povedal kdo je bil. če bo matej hotel, bomo dobili denar za kazen nazaj. in to od tistega kurca, ki je podal prijavo.
hrup je ponehal.
»matej!« je zaklicala še njegova ženska in mi sledila.
kurac se je prestrašeno skrival na wcju in želel v umivalniku ravno splakniti preostalo koko, da bi se podgane zadele namesto nas.
»kje si matka, kurac neobrezani!«
»tstr… morm se znebit koke…«
»ne!« sem mu preprečil: »pusti to, pa kva misliš, da si v filmu?«
»ne, sam kva, če nas preiščejo?«
»ne bodi glup, nimajo naloga, pejt z mano, nehi, na vratih je pulcajka pa še blondinka je, duplo glupa!«
očitno sem ga pomiril, ker se je nasmehnil, čeprav je bil še vedno nervozen.
odvlekel sem ga do policistke.
za trenutek resnice.
nekaj v zvezi s tem, da bo naložila 15 čukov kazni…
da naj bomo manj glasni, da naj se bolj kulturno obnašamo…
da naj ne vznemirjamo sosedov, ki bi radi spali…
če ne, dobimo še sodnika za prekrške…
na koncu je s policistom, ki jo je čakal v predsobi, odšla.

zabava se je nadaljevala, glasnost ni več presegla 75% prejšnjega avdio ambienta.
minilo je približno pol ure, ko se je na vratih spet prikazal policist.
bil je to nek paličasti kurcofaf, ki je bil po vrhu vsega pod kapo še poln naželeranih pramenov.
takoj mi je bilo vse jasno.
»čučo, pederu, dodji vamo!« sem zavpil vidno razočaran, policist pa je začel plesati…

://urbani kaotik

nahajal sem se v smrtnem strahu. sledil mi je belial, ki ga v bistvu nisem videl. le vedel sem.
tekel sem kolikor sem mogel s temi nogami in pljuči. v meni je gorel nekakšen občutek krivde. nekomu sem moral storiti nekaj hudega in ta občutek se je materializiral v ta ogenj, tega demona, ki me je preganjal. nikamor mu nisem mogel ubežati, se skriti, kajti vedno je vedel kje sem. sledil mi je in rušil zidove pred seboj. bil sem brez vsakršne možnosti. naposled sem se nekako spotaknil in padel. na svojem hrbtu sem začutil praske parkljev in postal ujetnik šestih rok, ki so me nasadile na rogova.

zbudil sem se na sopotnikovem sedežu svojega avtomobila. meglena stekla. slab zrak. nedelja. nekaj minut čez enajst. slabost in glavobol sta naznanjala mojo budnost. demonu, ki me je preganjal, sem, vsaj za zdaj, ušel. toda biti moram previden. vrnil se bo. vedno se.
»pizda, blede se mi.« kratek monolog.
žig na desnici je pričal, da sem večino noči preživel v gali na metelkovi. toda očitno ne sam. v ustih sem še imel okus po pički. ko sem se obrnil, sem na zadnjem sedežu zagledal neznanko, ki je spala ogrnjena v odejo, izpod katere sta štrleli rama in joška. dobra je bila. ni bila moj klasičen izdih razočaranja nad izborom črtice. če se ne bi počutil tako slabo in bi ne zaudarjal po žganem listju ter potujočem bifeju, bi ji zatežil, jo še enkrat pofukal in vrgel iz avtomobila.

izstopil sem in se nadihal svežega zraka. slabost je nekoliko popustila. popadel me je občutek paranoje. očitek pred načinom življenja. v sodelovanju z njim me je zapekla vest in nujno sem moral storiti nekaj, da bi se vame vrnil notranji mir. zbudil sem pičko:
»oblec se.«
»…a ti si. kako ti je že ime?«
»a je važn?«
»jst sm valerija. val.« se je nasmehnila.
»deuce.«
»a maš čik?«
sestavljala in oblačila se je, kot bi se le meni in le zanjo ustavil čas, da bi ji priskrbel tobak. vendar sva ponoči skadila vse.
»pizda, me glava boli. zmigi se. nekam morm.«
»kam?«
»a te kje odložim?«
»ne.« je odgovorila zmedeno.
»kaj ne?«
»grem s tabo. a lahko?«
nisem ji odgovoril, sem pa obrnil ključ.
»kje te fuknem ven?«
»kam greš?«
»koji te kurac briga?«
»povej, no!«
postajala je že otročja in zmanjkovalo mi je potrpljenja.
»fuknu te bom ven na avtobusni.«

med kratko vožnjo me je gledala z velikimi očmi in objela desno nadlaket. komaj sem prestavljal s to fuknjeno kačjo kraljico ovito okoli mene. ko sva se pripeljala, sem parkiral na prostoru za taksije in šel v lokal. sledila mi je kot zlati prinašalec. spila sva kavo.
»kam greva?«
»v cerkev…« sem ji lagal.
»kam?«
»samo tam še najdem mir.«
»v cerkvi?«
»ja, v prazni.«
prodal sem ji piškavo skrivnost. da moram včasih v cerkev. v donečo, hladno, nafukano z zlatom; cerkev.
»jst pa najdem mir samo na pokopališču in še zvečer je tko lepo razsvetljen… si že bil kdaj zvečer?«
krasno. pička z gotsko-morbidnimi motivi v tej svoji nadvse prijetno naravno dekorirani glavi. niti garderoba ni kazala na to. izdal jo je jezik. kot vsako. ponavadi slab izbor družbe popestri dober fuk. odkupnina za slab večer. kot bi varčevali svojo energijo. kaj vse moramo na začetku tretjega tisočletja storiti, da bi dobili fukat?
»a sm biu preveč nežen? sva sploh porivala?« sem bil nesramen.
»kva, a se ne spomneš?«
»ne.«
»hitr si nehu.«
»ja pizda, tega mi ni blo treba rečt!«
»če si pa nesramen. kva sm ti sploh nardila?«
»mal se posluši.«
»ti sebe posluši!«
»nehi.«
»kaj nehi, pizda se delaš cel jutr važnga. kva sm ti nardila? grem, če bi bil tko rad sam…«
obrnila se je. z njenim vonjem obogateni ceneni parfum je zapihljal v moj obraz, da se je pomešal s fiziologijo na oddaljujočem se oltarju seksualnosti. postal sem potreben.
»val…«
ni se obrnila. bila je v odhajanju. premagoval sem notranji hlad in zmagal v sebi le, da sem bil poražen pri njej:
»val!«
ustavila se je, zavihtela tisto svojo bohemsko torbico za hrbet in se obrnila. če bi ji bilo dano, bi se zavedala zmage ženskega nad moškim. vulve nad falusom. toda nasmehnila se je kot prvošolka, ki je pravilno odgovorila. videl sem jo, da je mislila, da le nisem tako brezčuten. morda je celo ugotovila, da sem na skrivaj zaljubljen vanjo, in da čustev ne kažem zaradi izkušenih prizadetosti. motila se je. želel sem jo še kdaj pofukati. tisti trenutek nisem mogel najti vzroka, zakaj tako čutim. morda je tičal v tistem prekletem vonju, ki mi ga je na tej najini poti skrivaj zlila v moškost.