kako naj opišemo svojo vdanost njenemu obličju, najvišjemu odličju?
faraoni. berači. duhovniki. tatovi.
vsi smo tekmovali. vsi čutili to pretirano nežnost, nagnjenje blizu ljubezni.
ne glede na vse težave je pomirjala naša srca. ne glede na položaje, v katerih so bila naša življenja, je krotila naše pesti. najbolj podle izmed nas je učila višjih načel in v naših gospodarjih spodbujala prizadevanje za pozitivno razpoloženje.
lepa je bila, toda kakršno koli poželenje smo že čutili do nje, ga je občudovanje tisočkrat pretehtalo. kajti njen nasmeh je prinesel radost nedolžnosti in z njo otroški smeh. z vsako besedo, ki jo je izgovorila, je bilo slišati bogove, kako se obračajo vstran in jočejo, tako mil je bil glas.
res je. storili bi vse, da bi dobili njeno srce.

knjiga nikoli ni dokončana ...
http://gregor.rozman.si/crux.ansata

 
 

avtor fotografije z naslovnice: herman pivk
 
  knjigo crux.ansata lahko dobite v knjižnicah:
cankarjeva knjižnica vrhnika
ff, osrednja humanistična knjižnica, ljubljana
goriška knjižnica franceta bevka, nova gorica
knjižnica a. t. linharta radovljica
knjižnica domžale
knjižnica dr. toneta pretnarja, tržič
knjižnica ivana potrča, ptuj
knjižnica jožeta udoviča, cerknica
knjižnica kočevje
knjižnica medvode
knjižnica mirana jarca novo mesto
knjižnica pavla golie trebnje
koroška osrednja knjižnica dr. franca sušnika, ravne
kosovelova knjižnica, sežana
lavričeva knjižnica, ajdovščina
mariborska knjižnica
matična knjižnica kamnik
mestna knjižnica grosuplje
mestna knjižnica ljubljana
miklošičeva knjižnica - fpnm, maribor
narodna in študijska knjižnica, trst
narodna in univerzitetna knjižnica, ljubljana
občinska knjižnica gornja radgona
osrednja knjiž. s.vilharja - biblioteca centr., koper
osrednja knjižnica celje
osrednja knjižnica kranj
pokrajinska in študijska knjižnica, murska sobota
slovenska študijska knjižnica, celovec
splošna knjižnica slovenske konjice
univerzitetna knjižnica maribor
...
mnenja  
 
če vpišete svoje kratko mnenje o knjigi, boste nagrajeni s skrivnostjo prevajanja slovenskih imen v hieroglife:

mnenja kolegov
jože štucin
 
  Zapiski pentljastega viteza
Niz dogodivščin, ki nam jih prvoosebno servira glavni junak, se suče okrog nikoli do konca izživetega odnosa moški – ženska. Pentljasti vitez, kot samega sebe označuje pripovedovalec, nas nekako potegne v svet erotičnih in eteričnih doživljajev. Brez spekulativnega stopnjevanja, saj že na prvih straneh preberemo: z nekom bi se združil. z nekom delil svoj zapis. Zapis je tu seveda dvojne narave: gre za odtis moškega v ženskem telesu in za vpis besed, ki so kronika hrepenenja in hlastanja po nesmrtnosti. Uvodni tekst pripovedi (oblikovno nekoliko aludira na srednjeveške viteške romane, nemalokrat pa junaka zasačimo v mentalnem in čustvenem objemu viteza iz Manče) ima moč sunkovitega vboda. Pravzaprav dobesedno: vbod kot spolni akt in čudež nesmrtnosti, ki jo zagotavlja »reprodukcija«, pa tudi vbod kot vhod v magični svet metafizičnega, kjer se srečajo vse vizije v razponu od rojstva do smrti. Takole beremo: v zibel življenja se zlije tekočina. nadaljuje se v večnost. v ankh. z ankhom. po ankhu. Pisec izhaja iz staroegipčanske mitologije, kjer ankh (lat. Crux Ansata) predstavlja življenje in smrt, moški in ženski spol, njuno ravnovesje v dvo-enosti. Predstavlja ključ (na to spominja celo njegova grafična podoba), ki odpira vrata med svetovi. V našem primeru med svetom moškega in ženske, med spoloma, ki sta šele v magičnem »primežu« ankha popolna in izpolnjena. Pot do tega vodi po strminah in dolinah spolnih užitkov in vsakršnih ljubljenj, pogosto na hudomušen način, včasih s tragičnimi podtoni, največkrat pa anekdotično in slučajno.
Slogovno je tekst izpeljan v nekakšni kvazidnevniški maniri, njegova največja odlika pa je neposrednost in prostodušnost, s katero avtor razkriva svoje dogodivščine. Lete so lahko vsakdanje narave, kot na primer ekspresni ljubezenski zmenki s prijateljicami (kmalu sem se zlil po njenem abdomnu in razmazal vročino po hladnih čustvih. nastala je carbonara al dente. kot najina ljubezen. sveža pripravljena na ekstremen užitek, gosta kot tekočina življenja, a obsojena na zob in padec v globino tartarja.), v nekaterih primerih pa dnevniški trenutek presegajo z lucidnim razmišljanjem in lirično globino, ki se napaja pri neusahljivem (iz)viru ženskih čarov: glasba, čutenje in potencirana ljubezen do ženske. obsedenost s temi senzacijami spremlja mojo zavest, odkar sem prvič potopil oko v žensko mehkobo in posodil uho tej ubrani nevidni lepoti.
Besedilo se sunkovito stopnjuje, skorajda viharniško valovi proti sklepnemu delu, kjer v razdelku z naslovom priča naletimo na generalni preobrat – zgodbe, ki so se od strani do strani krepile z realističnimi podrobnostmi, se podajale kot zapiski ter dosledno beležile stvari in dogodke precej prozaične vsakdanjosti, razkrijejo svojo pravo podobo. Pošteno nas kresne spoznanje, da ima Resnica masko, da je hipnotična in ponotranjena. Zunanji svet je privid, notranji svet pa je ankh. In obratno. Njuna zveza (in zaveza) je kot večno rojevanje sonca na vzhodu. Nikoli se ne konča, nikjer nima robov, ne pozna začetka, je božja sama po sebi in je sila, ki premaguje smrt. Vendar maskirana, prikrita, nevidna. Totalno skrivnostna, nedosegljiva in zapredena v klobčič hrepenenja. V knjigi Gregorja Rozmana čudež mutira v pisano paleto dražljajev in ljubezenskih preigravanj. Aktualne so vse ljubezni moškega in ženske, tudi platonične in fetišistične, vmes pa se pritakne še materinska, ki pa signifikantno razkriva tudi značaj slovenske duše (slovenci smo hlapci. zaradi svojih mater.). Glavni junak, pentljasti vitez, pogumno zastavlja svojo moškost za pravo stvar, mečuje se na način, kjer se neusmiljena bitka prične šele, ko je meč v nožnici. Vmes se še sreča s prijatelji, pokramlja sam s sabo, gre v kino, obišče staro znanko iz mladosti, popiva z neko izkušeno damo, s katero že skoraj na robu gostilniškega humorja klasificira ljubezenske statuse. Za pokušino: prva stopnja: rjuharica. predstavljamo si žensko, ki jo moški zamenja v podobnem časovnem intervalu kot posteljnino. In tako dalje.
Branje nas istočasno zabava, v svojem globljem sporočilu pa na eleganten in izviren način ponuja v razmislek naše odnose, večinoma zvedene na površinske stike. Besedilo favorizira romantične vezi, išče polnost v dejanjih, ki so skozi čas (izhodišče je boginja plodnosti in kozmična mati Izida) sprhneli v zaprašen spomin. Formalno je sicer knjiga napisana kot nekakšen internetni »čvek«, nekaj kar po kablih brez obveznosti šviga skozi prostor in čas do nenaslovljenega porabnika, torej do vsakogar, ki se »priklopi«, v resnici pa nagovarja tisto v nas, ki plaho hlasta za izgubljeno polnostjo ankha. Bralca, vajenega le branja kratkih sporočil, bo navdušil ritmiziran način pisanja, ki se lomi po sredini strani na levo in desno enoto. Tudi kot leva in desna hemisfera, kot vdih in izdih. Ni kaj, sodobnemu bralcu prijazno tudi v poljudni naraciji: praznovanje ljubezni sva počastila s pokajeno cigareto, dvema prstoma viskija in zasluženim počitkom.
mnenja kolegov
goran gluvić
 
  Prozo, ki bi ji težko dali kakšen prijemljiv literarni podnaslov, in ki se loteva večne teme (odnosa med moškim in žensko) ter spretno krmari s precejšno mero domiselnih preobratov, absurdnih suspenzov, je napisal zelo obetajoči pisatelj, ki pa svoje eksperimente skuša nenehno artikulirati. Če bo v nadaljevanju to še naprej njegovo vodilo, se bo razvilo v zanimivo in novo literarno izkušnjo v slovenskem literarnem prostoru.
mnenja kolegov
marko elsner grošelj
 
  Iskanje trdnih temeljev sveta
Prvenec Gregorja Rozmana crux.ansata je zgolj na videz nenavadno pisateljsko besedilo. V nadaljevanju se bo morda ta nenavadnost razkrila kot navadnost, ki pa problematizira ne toliko pisateljski postopek, kot pa temeljno dilemo sodobnega sveta.
V prvih treh kratkih stavkih nam Gregor Rozman tako rekoč podari ključ za razumevanje napisanega v knjigi. Zapiše: »z nekom bi se združil. z nekom delil svoj zapis. ker potrebujem večno življenje.« Že jezikovna uporaba malih začetnic, ki ne upoštevajo velikih, nam govori o tem, da sam proces – postopek – teče že od nekdaj in se razteza v nedoločno prihodnost. Gre namreč za dvojnost – ki se bo kasneje ponavljala in utemeljila v diaboliji moškega in ženske – posameznikovega odnosa znotraj univerzalnega oziroma občega. Na eni strani, v subjektivnem smislu, si subjekt želi združiti z nasprotnim spolom, na drugi strani pa bi z nekom rad delil tudi svoj zapis, torej se vtisnil v kulturno-socialni prostor, za oboje pa potrebuje večno življenje. Seveda bi ob tem lahko dejali, da za večno življenje ne potrebuješ ne združitve, ne delitve, vendar je vsa stvar globlja, kot se zdi. Namreč pisateljski prvoosebni lik poskuša na vsak način doseči transcendentalne razsežnosti, tako rekoč hlepi po katarzi in samouresničenju, vendar mu vse to na vsaki strani opisovanja svojih dogodivščin polzi iz rok, ne da bi zmogel pri svojem iskanju trdnih tal pod nogami doseči in uresničiti notranjo konsistentnost v realizaciji zlitja ali zlivanja z vsem, kar je drugega od njega samega. Zato takšni neomajni poskusi pri ženskah, torej v erotiki, ki pa ga vedno znova spelje v nove in nove poskuse, ne obrodijo nikakršnih slastnih sadov, zgolj sadež bolečine. In vse ostane pri poskusih, vsa zaletavanja nič ne pomagajo, nobeno osvajanje nedoseženega teritorija, ki ga v tem smislu predstavlja žensko telo in v širšem smislu življenje samo. Kratke zgodbe Gregorja Rozmana so odstiranje sveta mlade generacije, ki je izgubila tla pod nogami, kar je simptomatično za ves svet, ki je izgubil nekakšno oprijemljivost znanega in preizkušenega. Tak svet je seveda brez vizije in nekako lebdi v zraku. Zato se ne čudim takšni pisavi, ki na najbolj prostodušen način pripoveduje o pentljastih zvezah in razvezah, o ohlapnih, skorajda neobveznih odnosih, ki brezbrižnost pripeljejo v skrajno razrahljano obliko bivanja. Tudi vsi poskusi, da bi se glavni junak v svojih sanjskih prividih in obiskovanju arhetipskih podob v sanjah (največ iz egipčanske mitologije), z njimi identificiral in hkrati razrešil lasten človeški položaj v zapletenih pentljastih razmerjih, se mu ponesrečijo. Imenovanje lika kot pentljastega viteza še bolj poudari nemogočo in hkrati, kot sem že dejal, neobvezno razmerje do sveta in do samega sebe, čeprav se na prvi pogled zdi, da sledi nekim jasnim notranjim vzgibom, kar pa se izkaže zgolj za genitalno projekcijo, znotraj katere ni mogoče razrešiti totalne praznine in osamljenosti.
Zgodbe, ki jih niza pisatelj v dvostolpičju (kar je nenavadna posebnost te knjige, hkrati pa formalno kaže na diabolijo sveta med moškim in žensko, med dobrim in zlom, itd.), si sledijo kot bliskavice filmske pokrajine, v katero je ujet sodobni (urbani) svet. Vendar sila, ki vse drži v pesti, ki zaklinja, zapleta in nikoli ne razrešuje, deluje kot čarobni narek nečesa, kar je nezmotljivo in je človek samo njen – podvržen – izvrševalec, zapet v Fortunino kolo, kotaleč se skozi čas in prostor brez odrešitve. V neobveznem prehajanju skozi dvojnost, iz enega brega na drugega, iz senčne na sončno stran in obratno, se moški in ženska srečujeta v oplajanju lastnega ega, prepuščena na milost in nemilost močem, ki ju presegajo. Vse bolj postajata objekt želje, vse manj subjekt dopolnjujoče se različnosti. Dvojnost postaja vse-enost, pretopljena z majhnimi, vsakdanjimi opravki in zapravljanjem časa. Vsebina odteče, forma se osuši in izprazni. Za vse to ni »kriv« pisatelj, le dosledno je sledil obupu časa, iščoč pomol, privez, ki pa ga v brezdanjosti prostora ni videti nikjer.
Kratke zgodbe crux.ansata Gregorja Rozmana so poskus interpretacije in preokupacije s spolnostjo, ki pa se izkaže kot še ena, nemara poslednja iluzija človeka, ki zre v razpadajoči svet, ne da bi z-mogel preseči lastno nepotešenost in begavo nezadovolj(e)nost, lastno omejenost v tistem hipu, ko je spravil meč v nožnico (spomin na otroštvo) in tako postal neuporaben relikt, ki ničemur ne služi. Padanje iluzij se tu zaključi in nemara odštevanje pred žensko/masko ne prispeva k temu, da bi se glavni junak resnično zmogel prebuditi, kar pomeni, da bi zmogel uzavestiti svoj izgubljeni položaj in pri tem ostal nepoškodovan. Groza zgolj niča je prevelika, da bi v tem lahko videl nekakšen smisel oziroma pomen. Obsojenost na brezbrižnost je temeljna. Čas za novo orientacijo še ni prišel, čeprav že trka na vrata. Za zdaj v obliki sanjanja.
mnenja kolegov
matej krajnc
 
  Gregor Rozman, lanski nagrajenec, se je izkazal s prvencem crux.ansata, ki zlomi marsikakšno kost. Pa tudi še kaj drugega! Kar veselim se obrazov dandanašnjih po poli kritikov, ki bodo pri tej knjigi ob vse zobe. Le kam jo bodo spredalčkali, me prav zanima! Čestitamo torej lanskemu za  prvo knjigo in letošnjemu za prvi korak do prve knjige. Kak bister piarovec bo dolžen poskrbeti, da ju dobi magari celo povodni mož. Morda bo nehal kaditi! Mi pa se bomo naslednjo jesen spet zbrali v Slovenj Gradcu in pospremili domov Urško, kot jo imamo radi. Če bo malce spogledljiva, nič zato. Literarne spogledljivosti v pravem pomenu besede dandanes itak manjka.