XLVIII.
Jutro brez ljubezni


Dan se prebuja, ko dihaš v spancu,
žarek licu nagaja, da mežikaš,
v hladni senci odeje se premikaš
in svoje zaklade skrivaš pijancu.

Telo se zbuja, zapiram se vase,
mehko diham, naj te piš ne predrami,
da ne zmečkam papirja pesmi zbrani
in srcu ne sodim za večne čase.

Vsaj v sanjah zdaj bodi moja Arnela,
naj vodijo me stopinje na trati
do mlake krvi, kjer srce si vzela.

Naj potopim se, ne bom se upiral,
brez tvoje ljubezni hočem zaspati,
da do konca dni svojih bi ne hiral.

XLVII.
Pozabljena rana

Hodilo po svetu je suho srce,
ki žejno ljubezni ni moglo biti,
vse dokler v njem nisem mogel umiti -
kot Pilat je roké - si svoje ime.

Hodilo po svetu je sámo srce,
ki ognju vesti ni moglo uiti,
vse dokler v njem nisem drznil ubiti -
po dojki večne matere - si željé.

Da srce spoznalo ljubezni bi čar,
sem segal po zvezde neba še takrat,
a nobena mi nje ni prinesla v dar.
Zato Belial je tempelj porušil,
namesto očeta zapušča me brat -
polzi iz rane - ga nisem posušil.

XLVI.
Pila sva skupaj

Bil sem satir - ti moja lepotica -
pila sva naju, dišala je Tanja,
to gnezdo še zdaj pristanek tvoj sanja,
da nekoč se vanj mu vrneš kot ptica.

Bil sem otrok - ti moja rojenica -
pila sva čaj, dišal nama je janež,
ta mali kostanj mi vedno ostaneš,
ti Zona, v zlatu krašena devica.

Najdražja, vem kdaj ljubezen umira -
takrat veter hladen mi piha v srcé,
tam delce spominov mi s tal pobira.
Najdražja, glej z njih sestavljen mozaik -
podobe na ogled ne 'stavi imé,
le duše dotik daje pravi vidik.

XLV.
Zveneče cedre v njenih očeh

Pustite reki, da zlije se v morje;
spužve, ne zajemajte moje vode -
odprite me, naj na krilih svobode
sonce v solzah mi obarva obzorje!

Pustite cedri, da v miru mi zvoni;
bobri, ne sekajte njenega lesa -
odrite me, naj iz starega mesa
preteklost duša večnosti zapusti!

Zadržuje še spomin me na drago,
na najino sibirsko avanturo,
ko po tajgi skakljala sva z bisago.
Ji visel cedre les je okol' vratú,
ko s pogledom ustavila je uro,
mi v srce vrezala večni je tatú.

XLIV.
Akrostih

Tisočerih zvezd sijaj mi zre okó,
a nocoj nimam moči jih prešteti -
ne znam ljubezni najine imeti,
je pogled segel predaleč za rokó;
iztegnem jo, vendar začutim obraz.
Nevidna prišla si v vetra koraku,
ustne okušal sem žejno ti v zraku;
še danes na koži čutim tvoj odraz
in hiram od žeje tvoje miline.
Bi nocoj pristala ob meni ljuba -
ob toplem kaminu mraz naju mine,
v postelji ne zaspiš mi brez poljuba,
h tebi se stisnem, ob tvoje obline,
ali pa ostaneš mi zgolj obljuba?

XLIII.
Azura

Vdihnil večerni zrak sem in poljubil
kraljico nočnega neba ob morju;
ko sem gledal v oči te na obzorju,
jim iskreno ljubezen sem obljubil.

Božal ognjene lasé sem in objel
devico ter srca se ji dotaknil;
ko njega bitje bližje sem premaknil,
je dejala, da bom oltar njen imel.

Ko v duši sem prave besede iskal,
ki bi prepevale njeno lepoto,
njej vrednih napisati nisem znal.

A večnosti bíla zadnja je ura
in z nje duše pregnale so samoto
prave besede: "Ljubim te, Azura!"

XLII.
Steber čustev

Pri slapu stal modrih oči je pogled,
ki v steber vode strmel je neskončno,
iz dekleta, ki pasla je pokončno
na zlivajočih čustvih žejni razgled.

Za slapom stal mehkih prstov je dotik,
ki iz stebra vode molil je roko,
k figuri, ki jih vila je široko,
vabila ga k sebi z objemom v stik.

Prišel skozi vodo bil k njej je junak;
ko pela je pesem njegov'ga srca,
ji bližal z njim je v usodni se korak.
Iztekla se voda zdaj je iz banje;
ko pevec jo danes spet v rokah ima,
poljublja on ustne skrivnostne Tanje...

XLI.
Ankh

Their eyes have met as they had a glass of port,
such was the happiness, such was love they felt,
kiss on her visage stopped tears as they would melt,
whispering days to eternity's resort.
"Join with me, mistress of eternal night seas,
we shall ride, we shall burn and we shall plunder,
we shall strike our foes as plague does and thunder,
our cause is just, yet we are alone in this!"
He held her hand and walked his lips to her face,
he swore that this woman's heart he would hurt never!
Yet into the skies arrow rose with no grace
wounding her heart, cursing his love forever!
In moments of the night as the new moon sank,
with last strength she hanged on him this silver ankh...

XL.
Obiskovalec

Prišel k nam na obisk si, rdeči planet,
v sredo vzšel si obličju mi najbližje;
ko si po orbiti spuščal se nižje,
čutil tvojo težo pokvarjen je svet.

Prišel k nam na obisk si, o bog vojne,
v četrtek zapuščal si nočno nebo;
ko proti jutru sem čutil te zelo,
svoje pomnil še pohode sem bojne.

To niso bili boji krvavih rok,
ne vzkliki klečečih za usmiljenje,
da še slišali smeh bi svojih otrok.
 

To bili so boji uma in srca,
ko sem čakal ljubezni maziljenje,
da midva v njej srečna bila bi oba.

XXXIX.
Pesem izginjajoče prikazni

Poslušam zvečer njen duh ob pečini;
a pesem, ko bliže bi stopil do nje,
utihne in izpred obličja mi gré,
da molči duh o svoji zgodovini.
 

Poslušam čez dan ljudi tam okoli;
vsak svojo zgodbo o duhu je imel,
ko pevec v krčmi o tem pesem je pel,
skladbe lepše nisem slišal nikoli.
 

Vzel bil sem lutnjo, do pečine odšel;
melodija jo tam je ulovila,
zdaj šla ni in čul sem nje petja odmev.
Poje o stiku pod srebrno luno;
ko žalostna je v prepad omahnila,
ker volk zazgrizel v ljubezen je njuno.

XXXVIII.
Likantrop

Spet polna luna sije mi na obraz,
ko iz objema spustim svojo rožo;
spet krvni nemir divje žge mi kožo,
ko spreminjam močno se v svoj drugi jaz.
Tokrat okoli vratu je znamenje,
srebrno, simbol večnega življenja;
tokrat kljubujem širjenju trpljenja,
kot jenja času umirat kamenje.
Je jutro vstalo, a njen cvet je mrtev,
ga kremplji brez žalovanja so zmleli;
ni branil se biti ljubezni žrtev,
ko nadeti ankh so prsti hiteli.
Če volk živeti ni dal moji ženi,
njen znak zdaj spominja, da zver je v meni.

XXXVII.
Dotik

Iztegnil dlan sem, da bi te dotaknil,
ko hrepeneče stala si pred menoj,
a lic, ki so si želela, da bom tvoj,
kljub temu v nasmeh več nisem premaknil.

Bral z očesom sem, da me močno želiš,
ko boječe dajala si mi pogled,
a rok, ki želele čutit so izgled,
kljub temu na srce svoje ne dobiš.

Edina na mojem si piedestalu,
zakletega spremljaš me jutro vsako;
ko vedno tebe vidim v ogledalu,
pri ženski vsaki zdaj delam napako.
In tista, ki prekletstvo bo razbila,
me po Alenki zares bo ljubila.

XXXVI.
Za Slovenijo

Ko zvečer zre oko ti v obzorje,
vidi barvo krvi padlih nešteto;
vidi vasi, gore, zemljo nam sveto,
njeno reko, ki lije v temno morje.
Ko moči roké držé meč dvoročnik,
zavihté močno čez teme ga glave;
zavrté nazaj povesti se slave,
ko padel general je in poročnik.
Važno ni kdo si, če le ti si naš brat,
ne boj z menoj vstat zoper Liberale!
Dovolj je, da Talijan, Nemec, Hrvat,
želé si naše domovine male!
Zato zdaj za prihodnost naših otrok
mečev ročaj v primežu je naših rok!

XXXV.
Withered Rose

Please sing of the slow wind to whisper thy name
and show me emotions that tear minds apart.
Thou hast done me thine while playing on my heart
when there was no judgement to pass our blame.
To see my love is hard as touching the skies
and touching thine as hard to swim the ocean.
Yet our love visits us in hidden motion,
as it hurts being condemned to shadow our ties.
Built from truth, faith and secrets our love was strong,
we didn't care for evil drove us insane.
Our hearts couldn't see the beast that dwelled among,
thus I fought belated with my sword in vein.
Thy skin is not mild as I touch thee instead,
thy lips are cold as I kiss thine severed head.

XXXIV.
Upanje

Umrlo je vse upanje v ljubezen,
ko je oko ostalo ti odprto;
umrlo v trenutku srce je strto,
ker našlo ni zdravila za bolezen.

Rodilo zmoto v tebi je sovraštvo,
ko pet jezikov tvojih je molčalo;
rodilo razhajanje je obalo,
ker bíla to bitko sva za junaštvo.

Odjadrala iz mojega objema
brez pomisleka si v svet brez kreposti;
speljala iz najinega problema
te tvoja zahtevnost je brez modrosti;
raje ženski, ki ne bo kip, a vnema,
posvetil stihe bom večne mladosti.

XXXIII.
Stricu v slovo

Prišel je čas, ko kanila je na tla:
čista, ponižna, iskrena, ljubeča,
težka, ki sili iz nas jo nesreča,
tvojih otrok in žene grenka solzá.

Prišel je čas, ko vsi smo v cerkvi stiški
in še ob grobu naših staršev zbrani;
zdaj ista je solza na naši dlani,
ker odšel si France v raj svetniški.

Ko peljala te pot je čez ocean,
si rad na domovino se oziral,
z mislimi pri njej ostajal noč in dan.

Ko bližalo se smrti je povelje,
ti posloviti od nje, ker si hiral,
ta bolezen ni izpolnila želje...

XXXII.
Najin ples

Ko nagnem te globoko in izpijem,
da bi pogasil si ljubezni žejo,
vame šine misel naj panacejo
iz tvoj'ga srca raje po tleh zlijem.

Ko prodira vate mi korifeja,
da vžgala najine bi ljubezni sad,
vate mine mi up, da tvoj star in mlad
stopil bi še kot smrtnik pred Orfeja.

Zvijaš se, stokaš, kričiš in me božaš;
ker Venera je tvoja na kolenih,
vdaš se Levu, da Marsa ne ogrožaš.
Zdaj med pritiskom dveh teles jeklenih
dobrodošlo in mehko vlago sprožaš,
ko noge viješ ob mojih ledvenih.

XXXI.
Sedem mečev

Pomnim njene ljubezni zadnji pogled,
na koži še čutim nje zadnji dotik,
čeprav brez poljuba bil njen je umik,
na tisti dan, ko je padel mi ugled.

Pomnim še mečev sedmih bolečine,
v hrbtu njenem od njih grenko trpljenje,
čeprav moje cenila je življenje,
ji nisem dal pisati zgodovine.

Bila je zgodba o ženski ognjeni,
ki kljub čustvom dovolj ga ni ljubila,
da on vrnil pogled bi duši njeni.
Nad njima je vedno prežala Scila,
ki sedemkrat s Karibdo ob izmeni,
z nezvestobo ji dušo je ranila.

XXX.
Večna kri

Dobrodošla draga v moji graščini,
obesi svoj plašč, sleci oblačila;
ubogaj, z menoj si se poročila,
predaj mi dušo, tvoj mož sem edini!

Na zdravje žena, na najino srečo,
vino žametno, kot srce krvavo;
izpij do dna, nagni svojo glavo,
ugriz odklene življenja ti ječo.

Lahko noč draga, sanjaj najin značaj;
sem nesel čez prag skupne te sobane,
kot tu nevesto veleva običaj.
Dobro jutro žena, oči zaspane;
izpij zdaj iz srca mi večni svoj maj:
naj vsak večer večno oko ti mane!

XXIX.
Grobar

Hodil sem ob tvoji življenjski poti,
zgolj na način, ki si ga ti želela;
ti vedno srce drugje si imela,
sam revež živel v svoji sem zmoti.

Noči mojih obup temnil je luno,
je vedno peljal me v svet sanj in vode;
v svetu pravem ogenj tvoje svobode
mi zadnjo strgal z glasbila je struno.

Danes je dan, ko se poslavljava od tebe -
on in jaz - duha, ki sva te ljubila,
sam to počel sem globlje kot do sebe.
Veter smrti ti je zavel osuplo,
ko največje izmed solza dobila
iz oči mojih si na svoje truplo.

XXVIII.
Vročica sanj

Kako ljubim te dolge lase tvoje,
ko trdno na posteljo privežeš me;
kako ljubim, da pramen sleherni žge
kot plamen površino kože moje.

Kako ljubim dotik tvojih mehkih dojk,
ko ležiš na meni in me zlorabiš;
kako ljubim to, da moškost mi izrabiš
kot še nobena pred teboj od devójk.

Ko pretrgam spone, sladko se bojiš,
predaš mi telo, vame vdahneš dušo,
užitkov strast dvigne te, da kar lebdiš.
Ko pa spusti me vase tvoja piška,
in ti občutki v njej končajo sušo,
deležna krčevitega si viška.

XXVII.
Osamljeni sanjač

Bil jutrov naj'nih je začetek objem
in noč končala sva nežno s poljubi,
dokler nis' rekla, da srce ne ljubi,
čeprav ti s pogledom globoko vanj grem.

Bil ob osmih konec strahov je tvoj glas,
daleč odhajala si v svet 'resnice',
ki nama skup' bit' dajal ni pravice,
češ razlike sanjam plačujejo čas.

Odidi za vedno iz moj'ga srca,
ker trpim, če še močno rad te imam;
za iskreno ljubezen potrebna sta dva,
naj nudi ti smuka, kar sam ti ne dam;
ko lani te dni si še moja bila,
letos za Valentinovo bodem sam.

XXVI.
Polnočna želja

Med plesom ura je polnoč odbila,
ko reko spominov zamrznil je čas.
Bil je silvester in vseeno na mraz
s poljubom ledenim si pozabila.

Med skladbo utihnil orkestra je glas,
ko na ledu korake si pustila.
Bila je polnoč in v fokstrotu skrila
si svojih mi čustev zrcalni obraz.

Bil tvoj sem, a ti si danes njegova,
vredna drugega človeka veselja
in strasti tvoja ljubezen je nova.
Zdaj duh plešem ob tebi brez povelja,
z vetrom zvedeti moraš, moja vdova,
še danes si možu polnočna želja.

XXV.
Sledi mi

Nešteto poljubov mojih sinoči
gladilo je tvojo svileno kožo;
kot da iz raja mi najlepšo rožo
Bog stvarnik v gredo postelje izróči.

Nešteto dotikov tvojih ponoči
podžgalo je moje ognjeno telo;
nobena Samsonu 'zrabila ne bo
mi s takšno strastjo šibke točke v môči.

Zjutraj sama tam ležiš, pogrešaš me;
na rjuhi tej, kjer vso noč sem te sanjal,
leži vrtnica in v solze spravi te.
Poglej, vstani, pobiraj cvetove s tal;
sledi jim, dokler namé ne ozreš se,
čakajoč té bodem pred oltarjem stal.

XXIV.
Hvala ti

Hvala tebi, ki ljubiš me brezmejno,
saj ko ne vidim, ti oko si moje;
ko najinim umikaš želje svoje,
napajaš srčnó ljubezen mi žejno.

Hvala tebi, ki ljubiš me globoko,
saj ko sem nem, odpiraš mi usta;
ko skrbim, da struga solzá je pusta,
čez njen prepad ti podajaš mi roko.

Ko ujet sem, iščeš moj ključ,
če Ikar letel bi, odpreš mi krila,
ko dušim se, mi daješ pljuč.
Hvala ti ženska, ki boš me ljubila,
ko taval bom v temí, mi dala boš luč,
razkrila se mi in s tem me rešila.

XXIII.
Razpotje ujetih duš

Opazoval te bom z žejnimi očmi;
sama hodila po temnem boš svetu,
ko bo srce bílo drug'mu dekletu,
ki mi ljubila ga bo do konca dni.

S suhim glasom bom zaupal ti skrivnost;
srečna ob drugemu dobila boš moč,
ker prek reke vzel jok ti dušo je v noč
in za njim razlike zrušile so most.

Bral z lic resnih sem, da ločuje se par,
čul od usten, da upanje umira,
da tvoj 'Da' slišal Trojiški bi oltar.
V tebe ujeta zdaj tava mi duša,
na razpotju astralnem mi še hira,
tja speljala jo ljubezni je suša.

XXII.
Kronosova skulptura

Ležiš nepokretna mi ljubáv môja,
kjer zdaj v dalj obzorja zró tvoje oči.
Tam pustil sem sámo poslednje te dni,
žensko, brez čustev, na robu obstoja.

Lebdi tam svobodna ti duša tvoja,
kjer v širnem polju še moja bila si.
Te ujel sem še v uri stare nočí,
v kip, ki zgubil je svobodo brez boja.

Pesem rodil je poet in kip kipar;
jemal lepote, ki jih nisi dala,
sem četrte dimenzije gospodar.
Večnosti oddal sem tvoj mladi obraz;
da nje vse dni bi ob meni ostala,
zato, ko si spala, ustavil sem čas.

XXI.
Slovo

Še nadčlovek čuti, ko zapusti
obseden ljubljeni ga za vedno;
čeprav v objemu nista bila redno,
mu duh napake življenja odpusti.

Ljubezen, v srcu dolgo ne boš mi ti,
sem 'svobodo' s predanostjo ti hranil;
raje vanj lepe trenutke bom shranil
z začetka najine kratke poti.

Nekoč čustva do tebe so divjala,
ni tega opazil oči tvojih hlad;
z zaprtimi si 'svobodo' sanjala.
Se spomnil bom nate, ko ankh bom prijel,
a čeprav zdaj imam mnogo manj te rad,
težko je, ker bom s slovesom prizadel.

XX.
Odsotna

Bobnelo srce je, če sem ga ljubil,
gorelo oko, da gasil ga je mrak,
hropla so pljuča, ko delila so zrak:
ženski, v katero vso vero sem 'gubil.

D'jale so ustne, k'tere sem poljubljal,
da po svobodi jim ljúljka koprni,
da cveti, ko moje navzočnosti ni:
ženski, kateri rokó sem obljubljal.

Kadarkoli z objema mi ušla si,
s seboj ljubezni moje del si vzela,
ki vrnil s prihodom se vame več ni.
Je 'mrla ljubav do tvoj'ga obraza,
a preden si to spoznati želela,
že usahnila je tvoja oaza.

XIX.
Čakajoči

Dotaknil sem zvezde neba se nocoj;
ko z utrinkom padla je na krájino,
v nje repu videl povest sem najino
in dušo, ki nekoč bila je z menoj.

Dotaknil sem usten se tvojih nocoj;
ko poljubil jih nežno sem, dehteče,
je v srcu umiril se veter sreče
in duh, ki nekoč bil ljubeče je tvoj.

Dejala si, da ljubezen v tebi tli,
da upanje v naju pričaral bo čas,
da manjka do mene ti ognja strasti.
Sem čakal te, so minevali mes'ci,
a zdaj mi utihnil ljubezni je glas
skrenjam s poti, na kateri ste pešci.

XVIII.
Vrtnar

Ko v objemu mojem jutro te zbudi,
po licih božam, poljubljam te zaspan;
ker vrt ljubezni zalivam ti vsak dan,
vstajam, da zore voda ne zamudi.

Ko v objemu mojem cvet tvoj zaživi,
na licih opazuješ blagi moj smeh;
ker zdaj za nama strast je in noči greh,
od trnja tvoj'ga srce mi krvavi.

Čutiti ob sebi toplino kože,
čutiti v tebi življenje vlage,
čutiti v strani strast trnja rože.
Rekla si, da jutri odšla boš drugam,
z rožo vrtnar jemljem slovo od drage,
z njo ti sporočam, da še rad te imam.

XVII.
Mea culpa

Mati nestrpnost mi hči je povila,
jo dojila je, varno pestovala
in redila ter skrbno negovala,
v odejo zvečer jo vedno zavila.

Draga ljubezen, dobrodošla na krst,
glej mati, ki hčeri dala je nego,
zdaj svojo obnavlja krstno prisego
in far v znamenju križa premika prst.

Ljubezen botra si novorojenki,
k'tero zažgala je moč blagoslova,
a zdaj ostali spomini so grenki.
Krstiti ne more se moja zloba,
izžge lahko samo nada jo nova,
želim, da ne konča se naj'na doba.

XVI.
Ne moreš ljubiti

Rekla si, da ne moreš me ljubiti,
da z menoj lahko zgolj prijateljuješ,
da bogatstva ni, ko ga potrebuješ,
in da žena nikdar ne moreš biti.

Rekla si, da veza trdna te duší,
da nikoli pesmi teh ne spoštuješ,
da vedno dejanj se mojih sramuješ,
in da navkljub vsemu vzrok temu si tí.

D'jal sem, da drugače bit' vezan s teboj
ne morem, ker bi čustva me ubila,
zato zdaj z menoj raziti se ne boj.
Vsi ljudje imajo ljubezen radi,
a ti ljubezni mladi bi sodila
in raje zažgala jo na grmadi.

XV.
Dušenje

Dekle, ki moglo ni zares ljubiti,
živelo je nekje v prekletem času;
vsak ženin pri njej je na slabem glasu
mogel znajti se in jo izgubiti.

Fant, ki nekoč želel ji je snubiti,
se sam v isti znašel je nejevolji;
ko njeno roko, navkljub njeni volji,
želel s čustvom si je prisvojiti.

Dekle, ki kot moža ga ni ljubila,
le kot prijatelja imela rada,
v kamen ta večkrat se je spotaknila.
Fant zgolj njen prijatelj mogel ni biti,
zato ljubezen ta še danes strada,
čeprav srci lahko bili bi siti.

XIV.
Opazujem te

Opazujem z daljave tvoje poljé,
po licu polzi mi solza spomina,
ko nekdaj fant in njegova deklina,
nad njim dvigovala sta svoje nogé.

Opazujem z daljave tvoje srcé,
na dušo vreže pogled bolečino,
ko nekdaj, pred umrlo zgodovino,
držale so čvrsto ga moje roké.

Opazujem z nebes tvoje Slugovo;
ko pridno na polju ti grabiš senó,
moč spoznanja piše pesem ti novo.
V očeh tvojih včasih sem videl odpor;
a čeprav med nama je čutno biló,
nikdar nisi rekla: "Ljubim te, Gregor."

XIII.
Od tu, do tam

Pod vejevjem breze bledo zelene
ljubezen zadnjič uzrlo je oko;
bogastvo, ki ga svet dal videti bo,
zgubilo bi lesk v lepoti te žene.

Pod goro, ki skalovju večni je dom,
v ritmu ljubezni je bilo ji srce;
in jaz, tu, od rojstva časa, do dne,
ko združiva se v večnost, ljubil jo bom.

V spominu pogled je mrtvih oči
in toplota še zdaj sega v mojo dlan,
ki božal sem v temi jo zadnje noči
in poljubljal v pozdrav poslednji dan.
Zdaj ljuba moja pri miru tam leži,
pod brezo, kjer poklonil sem ji prstan.

XII.
Posušena solza

Za gradom v oblakih vrtnica cvetí,
barve mrtve, a še živega duhá;
pije život zemlji iz suhega dna,
s trnjem brani, da spominov ne budi.

Ko posežem, da vzel bi tvoj temni cvet,
trn me črni zbode, da kaplje krvi
žalost moja v hipu v solze spremeni;
v solze, ki napajale so najin svet.

Črni cvet, bela solza in rdeča kri;
šest pedi pod rušo ljubezen siva
negibno leži zdaj že dneve mi tri.
V spominu podoba postane živa;
nekdaj - deklica s poljubom me budi,
zdaj za zapuščenim gradom mi biva.

XI.
Alenka

Ko pesem zlije po belih se listih,
ob njej las tvojih s'jaj zasveti v temo.
Ko pevci - kdo bolje poje - se gremo,
zmagam, ko tebi, Alenka, pišem stih.

Ko ledena sveča pod žarkom se topi,
pod njo poljub tvoj mi strasti navdihne.
Ko starost v nebo še dušo izdihne,
mladostna za vedno ostaneš mi ti.

Ko bleda luna zasije v temno noč,
me začara oči tvojih svetlih lesk
in pospeši mi srce pogled tvoj vroč.
Ko zasveti še strele in groma tresk,
odsev figure tvoje videti moč
je v mojih očeh kot lepoto iz fresk.

X.
Nefreteti

Ah, lepota od vzhóda do zahóda:
kje lesk beline tvojih je zdaj oči,
da vid'jo Dvodeželje, ki te časti,
da razkrile bi kakšna je usoda?

Ah, čistost nevidne vode izvirne:
smrtniki glejte v nevidno zlobo mi,
spoznajte - da ne vidi se - česar ni;
in ne skalite gladine te mirne!

Privlačnost je dvignila te v boginjo,
ženska popolnost, ki vodila je v jok
bogove in faraone in ljudi...
Dominión ljubezni ovit v sinjo
je čutil ga človek, je čutil ga bog,
sarkofag od prvih do odkritja dni.

IX.
Pred oltarjem

Pred oltarjem duši zvezo iščeta,
dekle in fant, ker se ljubita zelo;
da srce srcu vekomaj zvesto bo,
naj roka roki prstan poročni da!

Pred oltarjem naj oko solze toči;
žena in mož v molitvi zdaj združena;
telesi dve, srci dve, duša ena
dokler vaju bog s smrtjo ne loči.

Pot življenjska bode se v dvoje vila,
da kolikor vama zemeljskih bo let,
zveze nikdar ne bosta zatajila.
Zatorej po Kristusovi poti v svet
bode otrok vaj'nih noga stopila,
dokler sami bodo pred oltarjem spet.

VIII.
Mlinarjevi

Le še sanje dni mojih so bistrina,
v njih nebeških stez prozornih dvesto,
k'tere z dveh strani tekó v eno mesto;
da bitka bo mir in grobost milina.

Dasi jutra nov'ga duh se veselí,
sonca ni, ki zasijal bi obsórej;
pod kamnom mlinskim srce je zatorej,
do dni, ko mi dušo 'zpod njega vzameš ti.

Preklet vekomaj kot ne človekov vsak,
duh moj na vrnitev ubija spomin,
spomin na nezvok mlina, ko bil je mrak;
ko biričev lažnih pet prišlo je v mlin
in njih roka vse pahnila je v lijak:
"Kje zdaj ste: oče, mati, žena in sin?!?"

VII.
Avra

Siva, na zidu perspektivnih misli,
vidna oblika mrtvega telesa:
človeka s krili, toda brez peresa,
ki ob vetru ziblje se izpod visli.

Vogelni kamen, štrleč iz podlage,
je kamen spotike, da z glavo ob zid
razbije pravica obsodbe svoj vid;
posledice bolj hude so kot blage.

Peščene ure dno na polovici,
od tehtnice izpod roke sodnika,
ima pladenj levi namen krivici.
Iz desne kazalec rdeč se umika,
zdaj niha manj tu in več na levici;
blizu bolj črna kot bela je slika.

VI.
Erozija poezije

Poeta siv pogled strmi v temno noč...
Mu ljubezen razlila je črnilo,
življenje samega ga je pustilo,
da čuti Samson pojemajočo moč.

Umira dan, rojeva se groteska...
Po ulici hodi v nemo tišino,
gleda v zvezde, nebeško višino,
ko mirno spi revna vedno soseska.

Čuti nekaj neznanega, življenje?
To, kar mu zmeraj pisati je dalo,
zdaj sprevrglo je v dušno se trpljenje.
V navdihu srce pesmi je pisalo,
al' po ljubezni silno hrepenenje
je zdaj osebnost na pol mu razklalo.

V.
Dimenzija refleksije

Za črnim konjem črna gre kočija
po umazanem bregu sivi poti;
dokler sanj budilka glasna ne zmoti
in ne prežene môre ropotija.

V kočiji oseba s plaščem zakrita,
brez kočijaža, brez biča daje smer;
za zajtrk skodela kave vedno-mer
in še rogljič, da lakota je sita.

Negibno podoba v kočiji sedi
ko odgrne si plašč in svečo prižgem;
oblečem še pomečkano srajco si.
Zagledam svoj obraz, ko se vanj ozrem,
vidim tisti del mene, ki ne živi;
zrem v ogledalo, z glavnikom v lase grem.

IV.
Gonja

Poglej tja čez, na desni tej reki breg,
kako plazi se človek, ki je ušel;
prisluhni, od tam čez, k nama gre odmev,
odmev groze, dih smrti in mučni beg.

Biričev dvajset gre po vidnih poteh;
je človek umoren izginil drugam,
izprašuje se glavni slednik: "Le kam?
Kod je zakril se on, ki storil je greh?

Glejte stražarji vsi za njegovo sled,
glejte za barve rdeče mu križev pot!
Beg tja, kjer cedita se mleko in med,
v deželo gre nebeško grehov in zmot.
Sled vodi nas v to reko, mrzlo kot led,
zdaj mu še žal bo, da preplezal je plot."

III.
Moj epitaf

Napočil dan mu je za razsodijo;
Oziris je bog, sodniki šakali,
ki vlivajo dobro in zlo v dve skali,
pesek obeh na tehtnico zložijo.

Ako dobro prevladalo bo nad zlom,
Raa, da mu duša postane kdaj zvezda,
sprejel galejo v nebesna bo gnezda;
ako bo nasprotno, v njo treščil bo grom.

Bog Set, če prekletstvo je skrivnost, povej!
Ako ob uri bi pokojni vedel,
izrekel stavek bi nad-gornji že prej.
Ti, ki nekoč te besede boš jedel,
ko umreš, še prej v zvezdno nebo poglej,
da tu spečemu truplu boš znanje del!

II.
Smrt

Je Sokratova čaša trobelike...
Smrt je poeta pesem ne-izpeta,
je od telesa duša v nebo vzeta.
Smrt je okvir brez slikarjeve slike.

Je piranha namenjena galebu.
Smrt je srebro v smrtni rani vampirja,
je trebuh poln surovega krompirja.
Smrt je galeja na polnočnem nebu.

Je ugovor usodi in namenu,
smrt je žarek zjutraj za prvo roso.
Je uganka človeštvu še največja.
Smrt je konec in ne-obstoj povprečja.
Je figura, poglej, ta v plašču, s koso?
Da; ta je, ki treplja te po ramenu.

I.
Kranjska dežela

Vzemimo s seboj slovenske sinove
na vrancu v boj krvavi z mečem naprej;
ne bój se, le v oči hudiču poglej,
za jezik domači, deželne stanove!

Ni mar nam za kratka naša življenja,
ni mar nam gosposk tujih bogatínov;
za prostost naše matere in sínov
v prsih bije nam ura hrepenenja.

Pred nami so padli še Otomani,
kakor po prvi vojni Habsburžani;
v vojni svetovni pa črni fašist,
za njim bratomorni rdeči komunist;
njih zmagala je naša zgodovina:
Kranjska je samostojna domovina!