://ankh
»kaj ti je, crux?« me je vprašala.
morda je na svoji koži čutila ogenj mojih pogledov.
»zloben sem.«
moja srajca je padla na tla in že drugi odpeti gumb je bil spolni gambit.
»nisi,« mi je s poljubom zaprla usta in nadaljevala: »človek si in človek ne more biti zloben.«
»ni res;« sem odvrnil: »zloben sem in zdaj bom naredil nekaj grdega.«
pot nazaj ni več obstajala. najini telesi sta potencirano proizvajali kemikalije, ki so pomembne v trenutkih, ko ženska moškega tako obnori, da ji ta preda svojo štafeto mladosti in jo s tem ohranja mlado.
odpel sem ji nedrček in se s prsti sprehodil do njenega pasu, kjer so me čakale spodnje hlačke. rotile so naj jih snamem. čipke, povezane s trakci, so se kmalu pridružile moji srajci.
naredil sem korak nazaj in osupnil. pred menoj je stal angel. bila je kot eva, le da njena sramota ni zakrivala svoje golote mojim očem. da, to telo je bilo nesramno lepo. ob vsakem strastnem stisku za vrat se je zvijalo kot kača, ki jo bog kaznujem, ker je zapeljala človeka s prepovedanim sadežem, ki je v njenem mednožju postajal vedno bolj svež.
»zakaj mi to delaš?« sem jo vprašal, ne da bi pričakoval odgovor. niti najmanj mi namreč ni bil všeč način, ki me je, ponosnega moškega, spravljal pred njo na kolena. bila je moja boginja, kip na piedestalu mojih večnosti.
in bila je pametna. tako, da je človek moral spoštovati njeno naklonjenost. spomnil sem se starega ankhovega pravila, ki pravi, da je spolna čutnost deklet v obratnem razmerju z njihovo inteligenco. prva je bila, ki ga je negirala. prva, ki me je ljubila z dušo. res je, nisem bil zloben; ona je bila tista, ki je zlorabljala. in to je vršila s telesom, ob katerem sem želel imeti ducat rok, da bi ga božal, in šest ust, da bi ga ljubkoval.
vzel sem jo v naročje in stoje sva se ljubila. lepotica in zver.
tekočina življenja se je zlila v zibel življenja.
to je največji užitek in čudež človeka.
bil je osmi dan in imela sva ankh.

://zakaj zvonim samo trikrat
»prasec si, ansata!« se je slišalo skozi odprto okno. cucek je zalajal, vendar me je bolj motilo njeno naglo spremenjeno počutje. preden sem šel po cigarete in omako ter spotoma odpeljal na sprehod še njenega ljubljenčka, sva se namreč lepo in dolgo ljubila. in ta ženska, čeprav navadno ne kuha, mi je celo obljubila kosilo.
»hej,« sem izustil, v bistvu pa mislil: »kaj ti je, koza trapasta?«
»dovolj mi je tvoje obsedenosti z zaljubljenimi ženskami!«
imela je prav. vedno sem bežal iz razmerij, ki so po začetni zaljubljenosti postala dolgočasna. zdaj je na tapeti visela ona. taki smo pač razvajeni fantje. nikoli zares ne odrastemo. želimo biti deležni podobnega razvajanja, kot so nam ga nudili starši, tega pa so sposobne le zaljubljene in labilne ženske. toda zakaj si je izbrala ravno ta trenutek?
da bi to raziskal, sem se hotel zanesti na svoje skromne retorične sposobnosti in globok pogled v njene oči, vendar mi ni dala priložnosti in ni hotela odpreti vhodnih vrat. lep obraz, ki so ga krasili dolgi, vranje črni lasje, in ki je bil iz mojega zornega kota videti še prav posebej ljubek, je skrila nazaj v stanovanje.
»prekleto,« pomislil sem, da so mi tečne ženske usojene: »le kaj ji je?«
s svojimi skolioznimi pleči in dvignjenim desnim stopalom, naslonjen na zid, sem prižgal cigareto in čakal. morda se bo čez čas umirila.
deček, ki je prišel mimo, me je gledal, kot bi ne bil iz tega sveta. gotovo sem se mu zdel kriminalec. nosil sem oprijeto črno majico, temno-siv usnjen plašč, oprijete modre kavbojke in ponošene lakaste črne klubske čevlje s širokim podplatom, s katerim bi lahko pohodil cucka, da bi bil videti kot povožen maček.
ponovno sem pozvonil.
nobenega odziva.
ves besen sem na njen zvonec odzvonil odlomek iz turškega marša.
vrnila se je. tokrat na balkon.
iz četrtega nadstropja so proti betonskim tlakovcem začeli deževati kosi mojih osebnih stvari.
najprej so bila na vrsti oblačila. zaradi mojega ponosa in nepripravljenosti lovljenja je moja najljubša srajca padla naravnost v plitvo mlako, ki se je, kot redka zapuščina zadnjega majskega dežja, bojevala z žarki zgodnjega junijskega sonca. sledila je kozmetična torbica. zadišalo je po blagem grigioperlovem parfumu, ki mi ga je še za božič kupila nuša. potem so bile na vrsti še spodnje hlače, nogavice in moje posebne erotične tangice. takrat sem se spomnil, da sem pri njej pozabil telefon. vendar je bilo prepozno. poletel je še ta in se kmalu raztreščil na preveč kosov, da bi ga lahko še kdaj uporabljal.
zbirajoči se radovedneži so poskrbeli za zanimive boje v moji notranjosti. počutil sem se kot v sanjah. bil sem tam, kot bi bil nag, in ljudje okoli mene so s prsti kazali name ter se mi smejali.
poiskal sem sim kartico, pobral padec garderobe in drugih osebnih stvari iz rajske police pobesnelega keruba, ter vse to ves osramočen zaprl v prtljažnik svojega jeklenega konjička.
njenega psička sem odnesel s seboj. glede na prebrano vsebino sporočil v telefonu bo žival pogrešala bolj od naročnika storitev mobilne telefonije.

://tatú
prejšnji teden mi je znanec poklonil vstopnici za večerni koncert neke tuje jazz zasedbe. sprehodil sem se po svoji telefonski beležnici in razmišljal katero prijateljico bi povabil na ta prijeten dogodek. sklenil sem, da bom tokrat izbral žensko tiste zunanjosti, ki najbolj ugaja mojemu večletnemu spolnemu povpraševanju. želel sem si postavne temne dolgolaske z velikimi prsmi.
s ponudbe lepotic sem najprej črtal blondinke in vse tiste kratkih las. iz selekcije sem izločil še tiste z nekultiviranimi postavami in manjšimi prsmi. med plehkim selekcioniranjem in listanjem po beležnici sem se nasmehnil. spomnil sem se znanca, ki je zaposlen na projektu stikov na internetu. naslednjič, ko bova na kavi, mu bom predlagal možnost razvrščanja žensk po velikosti prsi. joški so namreč prvo, kar takoj za obrazom opazi povprečen, spolnega kontakta željan moški. biti morajo veliki in po možnosti naravni. med nadaljnjim iskanjem po moji papirnati bazi je zgoraj navedenim parametrom ustrezala zgolj ena.
»dober večer, eva...«
»oooo cruxiiiiii - pisatelj!« me je prekinila in nadaljevala: "ful sm vesela, da si me poklicu!"
»... slišal sem, da si osamljena.« sem nadaljeval in prešel k bistvu: »kaj delaš v soboto zvečer?«
eva je bila zaročena s petrom. prvo večjo krizo pozornosti po štirih letih njunega skupnega življenja je poslovno nadvse uspešen mladenič razrešil z zaročnim prstanom, za katerega je odštel več kot polovico moje državne plače. ankhovo preziranje povzpetnikov in materialistov je gorelo na pravkar dolitem olju. ogenj v odsevu mojih zlobnih oči pa je bila evina spolna nepotešenost, katere gospodarica se je bližnje nevarnosti dobro zavedala. uredila se je za prihajajoči večer z znancem, ki ga je spoznala pred leti na sabljanju.
oblečena je bila v prelepo rdečo večerno obleko, ki je njene zelene oči naredila magične. to sem opazil že takrat, ko je hodila po osvetljeni verandi. ko sem jo naposled samevajoče zavrtel po plesišču, sem opazoval ljubko zgornjo polovico njenega hrbta, zakaj ko se mi je vrnila v objem, so lahko o čistosti in mehkobi njene kože mojemu vidnemu spominu potrjevale smelost konice mojih prstov, ki so kdaj pa kdaj zašle previsoko, da bi se odžejale v svilenem pomanjkanju žensk. rdečica, ovita okoli njene lepote se je podala k moji temni obleki in oprijetemu puloverju.
plesala sva na nekakšno improvizacijo - vsaj zdelo se mi je tako - južnoameriškega jazza. flavta, 'rhodes' klavir, jazz kitara so izdelano objemali ritme pojočega 'fretless' basa in bobnov. sam bi slednja dva zamenjal s tršo house podlago in dobil pravi klubski hit. kljub temu pa se je pravkar poslušana glasba prilegala ambientu.
ritem je bil počasen in za hip je glavo naslonila na moje rame ter me vprašala:
»a greva k tebi? neki ti moram pokazat!«
gledala je vame kot amélie poulain iz tiste francoske pravljice, ko si je prvič s poljubom želela povabiti moškega na skupno življenjsko pot.
»če sem te prav razumel: v mojem fletu boš ti nekaj pokazala meni?« sem se nasmehnil poudarjajoč besedi na 'm'.
bila je rahlo opita, mojemu kimanju pa je odgovorila kot nekakšna navdušena deklica, ki želi svoji otroški simpatiji razkriti zaklad, zakopan na drugi strani travnika, in me odvlekla s plesišča, na katerem sva že tako samevala kot zadnja vodna drsalca.
petrovega prstana na desnici ni nosila. trdila je, da ji je prevelik. od nekoga, ki je na službenem potovanju, in pušča svojo lepo zaročenko samo doma, bi lahko človek pričakoval kaj več. toda ta človek je bil, kljub vsemu, že v napačnem času na napačnem kraju, in čeprav ni verjel tej njeni zgodbi, je takrat bíla sobota in tu bila bližina eve.
odgrnila se je zavesa na novem odru.
obrnil sem ključ in jo povabil naprej.
»takoj ti pokažem, samo na wc skočim. lahko?« ni čakala na moj odgovor, že se je obrnila in zaprla v kopalnico.
armirana betonska plošča nad menoj se je razklala in skozi železo v razpoki je vame gledala maska sive smrti, ki je od mene podila dekleta in mi odrekala večno življenje. toda zvok ni bil šum sipajočega zdrobljenega betona, ampak zvok splakovanja straniščne školjke.
vrnila se je gola.
»crux,...« je rekla tiho in pokazala na svoj tatu: »...prebrala sem tvojo knjigo o simbolu življenja.«
stal sem kot vkopan. pentlja, ženski del simbola, je bila vtetovirana na trebuhu približno okoli maternice. predvideval sem, da sta bila levi in desni horizontalni krak postavljena nekam v višino materničnega vratu, falus, moški vertikalni spodnji del, pa se je zgubljal pod njeno skrbno negovano črtico vse do sramnih ustnic.
imela je tatu ankha prav na njegovem simboličnem mestu.
»fak, eva. tole je preveč.« sem se čudil dogajanju in njenim solzam.
eno sem ji obrisal z lica, nato pa me je prijela za roko. peljala jo je niže in solzo natrla po svojem trebuhu.
»noseča sem. s petrom bova imela otroka. nisem mu še povedala.«
»obleci se.« sem ignoriral novico.
objela me je.
»eva, jst...«
ustne mi je stisnila k zobem z nedolžnim poljubom.
»danes sem sanjala, da si oče temu otroku ti in se zbudila pomirjena, da nikoli ne bom sama.«
ni nama bilo dovolj in naslednji trenutek sva se že strastno poljubljala. prijel sem jo za njeno levo dojko, a me je takoj odrinila in mi prilepila klofuto, nato me je zopet zvlekla k sebi in se vakuumsko prilepila na moji ustnici. nadaljevala sva s kresom.
»kolkr časa sva bla kolega, tolk časa sm si te želela.«
»pa nisi mogla, nism mogu, ker si mela petra,...«
v temi sem zaprl oči in končal: »... in še ga imaš.«
obležala sva v modri svetlobi in poskušala imeti to najino neumno ljubezen.
ni uspelo. vzelo jo je jasno nedeljsko jutro. jasno kot dejstvo, da je ne bi vrnila zamenjava jutra z minulim večerom, saj ji ni bilo usojeno, da bi se vrnila v najin objem.

://tetovirani
minuli pripetljaj z evo se me je močno dotaknil. nikoli še nisem bil zavestno v oddani ženski in še danes, po dveh tednih, se počutim kot padli angel. kreposti, za katere sem si prizadeval vse svoje življenje, so izginile v neštetih mislih, hkrati pa sem se počutil umazanega in ponižanega. vedno sem bil namreč pretirano samozavesten in prepričan, da me je preveč moškega, da bi si moral deliti žensko.
medtem, ko sem se sam minuli mesec ukvarjal z nekaterimi psihotičnimi, igrivimi in kokošjimi primerki žensk, me je včeraj zvečer poklicala eva.
»ne morem verjet! pravkar sm prebrala, da si na netu pisu o najinem večeru! pa kva ti je? ti pa si bolan! kva, če bo zvedu petr?«
»koji kurac se sekiraš, eva? napisu sem tko, da ni videt resnica.« sem odgovoril taktno, a vulgarno.
ni me slišala.
»ni mi vseen, da tko misliš. a misliš, da si res želim, da bi pero tko zvedu, da sm noseča? to bi mogla bit skrivnost, osebna skrivnost. pa ne sam to: tud to si izdal, da sm se pofukala s tabo.« je vsa histerična hropla v mojo slušalko.
»nisem.«
»pa si, videt je tko.«
»eva, nehi!"
»rada bi ti povedala, da sm huda nate in bi te najraj v jajca, po drugi strani pa želim, da bi bil ta otrok tvoj in ne petrov, ker je on totalen šovinist! ti si pa to in še prasec zravn!« je kričala in globoko dihala.
mislim, da je jokala.
»eva... halo? eva!«
prekinila je.
besnih obraznih potez sem zabrisal telefon na tla, da se je raztreščil. nekaj časa sem strmel v prazno, nato pa poiskal vse dele in ga zopet sestavil. klical sem jo nazaj, da bi ji povedal, da je bila to vse skupaj le najina napaka, a je bila izključena iz omrežja. odpeljal bi se k njej, ko bi le vedel kje točno živita s petrom.
»radovljica, lesce, bled?«
solze v mojih očeh so bile grenke, ko so pritekle do teh suhih, najlepšega dotika žejnih ust. zavedel sem se namreč, da mi v njenem zadnjem stavku nečesa tako lepega in hkrati tako nizkotnega v življenju še nikoli ni bila izrekla nobena mojih ljubezenskih skulptur. nedvomno je bila razklana, njeno vedenje pa je bilo nerazumno za novopečeno nosečnico in nedopustno za žensko njenega družbenega položaja.
nagnil sem še zadnji požirek viskija, ugasnil televizijo in se spotaknil v zaprašeno posteljo.
padal sem nekaj sekund. začutil sem hudo bolečino v hrbtu in kmalu nisem več čutil nog. povzpel sem se na komolca in dvignil glavo, da bi poklical pomoč. okoli mene je bila popolna tema, pred menoj pa je stala snežno bela, gola krasotica, ki je z najine okolice vpijala vso svetlobo. njen obraz je zakrivala siva maska. skozi njo mi je morala jemati ljubezen do žensk, kajti spomnil sem se te krinke iz prejšnjih videnj in se kmalu spet počutil praznega. sočutje do eve je izginilo; zame je bila le še prijeten telesni spomin. zaspal sem kot dojenček.
postopoma sem se spet zavedel svoje spalnice in mojega ležanja ter kmalu zopet zadremal.
sanjal sem, da so vse ženske na tem svetu noseče. povsod, kamor sem stopil, so bile nosečnice. jokale so, se smejale, se objemale in pomagale druga drugi z raznimi nasveti ter izkušnjami.
čeprav je šlo za sanje, je bila misel spet večja od privida. moški so jih zapustili, da bi nadaljevali svoj lov in nabiralništvo. ostale so same v svoji praskupnosti. nihče, razen sadov, ki jih nosijo v sebi, jih nima več rad. obsojene so bile, da postanejo samohranilke in še sad njihovega telesa se bo vse življenje hranil z njihovo ljubeznijo.
počutil sem se kot stroj; avtomat, ki je svoje seme, ko je še bil moški, daroval na oltar rodovitnosti. proučeval sem edino možno obliko trajnejše ljubezni na tem svetu: ljubezen matere do otroka in otroka do matere. videl sem popkovino in se zavedal boleče ločitve od maternice, ko sem se rojeval, in prsi, ko sem zapustil materino naročje. s tem sem začel odraščati in ločil ljubezen od telesa, kar mi je vedno služilo v mnogih načrtnih spolnih srečanjih z različnimi priležnicami. tega, da bi se moral vrniti v uterus, mi se nikoli več ni bilo treba bati, saj sem popkovino uspešno pretvoril v falus.
zbudil sem se prepoten in zgrožen ugotavljal, da so bile sanje v njihovem vidnem delu zelo enostavne, da pa je njihovo spoznanje kruto in resnično. vstal sem in se razgledal po svetu okoli sebe. močni, zdravi, pametni in drugače zavedno samozavestni moški ne ljubijo. pravzaprav komaj čakajo, da se jih, po spolnem kontaktu, ženska preneha držati in objemati. taki moški nočejo biti očetje svojim konkubinam, niti jih ne pestovati s pozornostmi kot otroke. dotikati se jih želijo le med njihovim zalivanjem zibeli s tekočino življenja.
iz misli me je predramil glasen zvok mopeda. nekdo je že raznašal dnevno časopisje. prižgal sem si cigareto in v dimu zaklical:
»kreten!«
imelo me je, da bi čez balkon na njegovo betico vrgel izpraznjeno steklenico viskija.
pred neprijetnostjo so me spet rešile ženske. vsem svojim ugotovitvam in ponavljanjem navkljub sem se spomnil potekajoče spolne revolucije in žensk, ki so stopile vanjo, zdaj pa z njo zavlačujejo, da le-ta nikoli ne bi bila izbojevana. želijo si klasičnih moških pozornosti, biti izbrane in nato izbirati, obenem pa zahtevajo svojo enakopravnost na vseh področjih.
ker se številnim takšno obnašanje tudi obrestuje, lahko le upam, da bom v naslednjem življenju lepa ženska, in da me okus semenske tekočine ne bo motil.

://nesramna fiziologija
v minulih sobotnih majskih zgodnjih jutranjih urah sem svojo krepost preskušal v nočnem lokalu z namiznimi plesalkami.
prihajale so z vseh vetrov. in svet ima obojih veliko. njihove eksotične postave so vame vlivale občutek majhnega porednega fantiča, ki opazuje nekaj, česar ne bi smel. počutil sem se kot starejši deček, ki sanjari o sošolki in se, med poukom, samozadovoljuje v toaletnih prostorih svoje osnovne šole. tako čiste, tako lepe so se mi zdele te hčere svetovnih vetrov, da jih niti meni, umazanemu ženskarju, ni bilo sram primerjati s kraljico maja, ki jo častijo katoliki. vsak katastrofalen odgovor mojih prestrašenih oči na nadvse profesionalno spogledovanje teh lepotic me je pomladil za nekaj mesecev, dokler nisem postal dojenec, ki si želi poln upanja grizljati njihove mehke dojke. na barskem stolu sem sedel nemočen.
k sreči me je iz teh doživljanj kmalu zbudil trepljaj rahlo opite kolegice socialistke, ki se je v nasprotju z njenimi in mojimi prepričanji znašla na tem mestu in me prosila za ogenj. prižgala sva cigareti in za hip sem trenutno nastopajočo lepotico pogledal skozi ogenj vžigalnika. za to, kar dela nam, moškim, je bila ta hip obsojena v tartar. vendar je uživala v tej žgalni daritvi hedonističnemu zaslužkarstvu. ko sem jo primerjal s kolegico marksistko, sem ugotavljal njune različnosti v prostovoljnem prihajanju na zabavo, ki sem je bil deležen. prva je bila plačana, da je name delala vtis, druga pa bi za možnost opravljanja enakega vtis verjetno plačala sama.
»ej, tastr!« me je vnovič streznil trepljaj po rami. obrnil sem se in tam je stal kerber! ne, bil je kolega z močnim vratom in trapezi, ki so me spominjali na čuvaja tartarja. ob tej priliki sva se nasmehnila ideji o prostovoljnemu žrtvovanju, in nastalo komično situacijo zaokrožila z ugotovitvijo, da bi trenutno nastopajoči kaj rada oba prepustila iniciativo.
kraljice noči svojih oblačil niso rade zadrževale na sebi. kosi cunj so letali po zraku vse dokler niso na teh prekleto lepih mladenkah ostali čeveljci raznoraznih oblik in trakci, ki jih danes milijoni moških po vsem svetu častijo kot ubijalke starodobne seksualne domišljije - tangice.
kmalu sem ugotovil, da me od neprestanega opazovanja dogajanja za točilno-plesno mizo že bolijo vratne mišice, in ker je bila masaža izven konteksta, sem sedel na prijetno oblazinjene stole.
najlepša izmed njih je kmalu prišla do mene, mi sedla v naročje, in s svojo popolno zadnjico začela drgniti moje kavbojke. plaho sem jo pobožal po bedrih in ji zašepetal: »ti prija dotik ledenih prstov ankha, zlobnega faraona, napol boga, napol človeka, entitete, ki z enim dotikom spremeni puščavo v ledeno goro?« morda me ni slišala zaradi razbijajoče glasbe, ali pa si je predstavljala, da sem domišljav kosmatinec, od čigar v resničnem svetu zaradi njegovih proletarskih ambicij ne bi mogla nič pričakovati. nisem se pustil motiti, nadaljeval sem z božanjem. njena mehka koža me je spominjala na nušino. na eni strani prelepa državljanka ukrajine z delovno vizo republike slovenije, katere cena golega telesa raste sorazmerno z zatikanjem denarja za preostale kose oblačil, na drugi strani krepostna nuša. lepotica, ki je v najinih dneh pozirala le meni. majhna kot ona. krhka kot ona. lepa kot ona. vendar mnogo dražja. plačljiva z valuto krvi iz mojega srca. ob vsem tem navideznem vabljenju torej nisem začutil ničesar spolnega. manjkala mi je nuša.
ko je bila plesalka še v mojem naročju, sem se počutil kot bedak, kakršni smo moški, ki pustimo, da našim stotim kilogramom, od pogleda, pa vse do ejakulacije, vlada tistih petdeset kilogramov nesramne ženske fiziologije.

://velike nerodnosti majhnih osvajalcev
minuli vikend sem gostoval na dolenjskem. na izletu po rodni deželi mojih staršev mi je družbo delala atraktivna brunetka, do katere sem čutil nekakšno osebnostno sorodnost in nekaj spolnega.
v lokalni piceriji sva si, med neutrudnim obletavanjem muh, razdelila veliko pico in svoje gurmanske užitke sklenila ob izvrstnih rezinah tiramisuja. strinjala sva se, da je šlo za enega boljših kar sva jih jedla. nasičena z ogljikovimi hidrati sva se odpeljala na bližnji grad bogenšperk, priljubljeno izletniško točko kultiviranih zaljubljencev in uradno končno postajo nekaterih parov, ki optimistično vstopajo v zakonska razmerja propadajoče monogamne skupnosti.
ob poslušanju radia, s katerega so nama v ušesa prihajala notna zaporedja tomasa albinonija z adagiom v g molu, sva, globlje od te mojstrovine, občudovala suho krajino, kjer v slogi z naravo še živijo preprosti ljudje. med potjo sva tako pri domovanju enega takšnih zasledila prav prisrčen napis »prodajam kozličke«.
v trenutku, ko sva zapeljala iz gozda, se nama je na desni strani prikazal prvi stolp konzerviranega obzidja sicer dobro ohranjenega romanskega gradu. belo osamljeno zidovje se je v soncu in še bolj belih peščenih stezicah, speljanih po skrbno negovanih travnikih, bleščalo kot belina tkanin v propagandnem filmu za katerega izmed popularnih pralnih praškov.
sprehod za gradom sva nadaljevala po aleji in ravno v trenutku, ko sem se ji približal, se ji zazrl v zrcali duše, ter se nekoliko priklonil, da bi prvič preizkusil sladkost njenih ustnic, se je zgodilo.
limonino pivo, ki sem ga spil pred nekaj trenutki, mi je naglas zagodlo in morda je kakšna kapljica iz želodca izpahnjenega zraka zadela tudi njen obraz.
v ogorčenju spremljevalke in skupinice sprehajajočih se povzpetnikov, ki sta jim nadutost in dvigovanje glav potrjevala obstoj njihovih občutljivih meščanskih karakteristik, sem se zavedel svojih dejanskih korenin ter svojega družbenega položaja. za razliko od predvidljive nerazgledanosti v prezgodno uveljavljajočem se kapitalizmu nastajajoče slovenske buržoazije, je bil takrat v mojih mislih shakespeare. dramaturg moje usode je v trenutku zamenjal vlogo romea pri juliji za vlogo malvolia pri oliviji in moje maščevanje njihovemu ponosu je bilo obsojeno s tragikomičnim zapletom. kljub mojemu spretno igranemu opravičevanju za slišano nerodnost, je padel zastor in v temi za zavesami sem se hipoma počutil samega. nato je nekdo prižgal luč in znašel sem se gol na odru in se nerodno priklanjal smejočemu občinstvu.
dama je poklicala prijateljico, da bi jo prišla iskat, sam pa sem umirjeno prižgal cigareto in globoko osramočen v sebi zapuščal mesto zločina.
kmalu sem frcnil cigaretni ogorek, sedel v avtomobil in odpeljal z vso naglico. trenje gum na razbeljenem asfaltu je naznanjalo padec iz šarlatanskega raja v mojo resničnost. bil sem kot prestrašen in osramočen adam, izgnan iz paradiža lepih deklet. hitel sem, se spotikal ob sklopko, zavore in plin, ter si pred pogledi vseh v glavi ustvarjenih živali zakrival svoje sramne dlake z listjem lastne percepcije na nov malomeščanski slovenski svet. in to listje so bila sončna očala, ki v primerih vsesplošnega moškega nastopaštva zakrivajo ogledala duš sicer labilnih osvajalcev ženskih src.
kljub vsem tem notranjim bojem, ki so se sicer manifestirali v samo-potrditvenih zmagah, sem vedno ostajal pir. ob tem adamu tokrat ni bilo eve. oblečen, a poln sramu, spet pozabljen in prekleto sam.
oziranje na sodomo in gomoro nedeljskega dogajanja na grajski slavi valvazorja danes prepuščam tistim, ki sem jim zaupal to pomladansko zgodbo. prepričan sem namreč, da bi se v nasprotnem primeru spremenil v steber soli.

://ljubeči prsti
pravkar sem se vrnil s klepeta s starim kolegom.
videla se nisva vse od najinih prvih ur ljubiteljskega učenja glasbene teorije v lokalni glasbeni šoli. v najinih deških letih naju je odlikoval izvrsten melodičen spomin. najina navdušenost nad genialnimi stvarjenji bacha in vpliv baroka na najin okus za moderno glasbo sta naju še dolgo povezovala v nekakšnem kolegialnem razmerju na daljavo. odšel je namreč na študij v tujino. vsa ta leta in še danes je jabolko edinega spora med nama najin različen pogled na umetnost, ki jo, empirik in ljubiteljski umetnik, kakršen sem, pogosto označujem kot institucionalizirano iluzijo.
minila so leta, in medtem ko sem sam zavozil svoje življenje z alkoholom in ženskami, je kolega postal pravi mojster na orglah in čembalu. z leti je tudi veliko vodil zbore in dirigiral. med tem je sem ter tja name iz samozaložbe naslovil kakšno zgoščenko, na kateri ni manjkalo variacij in priredb.
za najino srečanje sem kot nalašč izbral lokal, v katerem imajo pianino. in ker je bil dobre volje, se je s svojimi prsti sprehodil po tipkah.
po dokaj praznih prostorih slovenskega lokala so plastično, kakor pač lahko zvenijo iz kratkih strun pianina, odmevale goldbergove variacije. kljub vsej tej aktualni židovski nadvladi, ki svet počasi premika v tretjo svetovno vojno, na paradni zastavi ankhovega počutja ni plapolalo nič ksenofobičnega. stavek, ki je v meni obudil ljubezen do sočloveka, me je pomiril in vlil upanje v prihodnost brez vojn, brez terorizma.
da pa ne bi ostal zgolj pri variacijah za čembalo, je nadaljeval v b molu z odlomkom iz bachove klavirske knjige dobre volje. skrbno sprehajanje po klaviaturi me je spominjalo na moje prste, ki se sprehajajo po rekvizitu moje prve umetnosti - lepih ženskah. dvignil sem dlan in jo raztegnjenih prstov pridržal, da je delno zastirala moj pogled na prijateljevo ljubljenje s tipkami, ki so s črno-belimi orgazmi obarvale prijetno večerno razpoloženje. ko bi le ženske, s katerimi sem bil, tako lepo igrale. taval sem z mislimi in tako zaslepljen sem se kmalu spotaknil ob lastne izkušnje in se spomnil svojega starega pravila, da je spolna zadržanost deklet narašča v razmerju z njihovo telesno lepoto. spil sem požirek portovca in s prijetnim smehljanjem na minule misli dočakal konec tega ubranega glasbenega zaporedja.
lepa beseda na primernem mestu nikoli ni bila tako slabo cenjena kot danes. za razliko od vse bolj siromašnih piscev so naši kolegi glasbeniki na področju dvorjenja uspešni. kolega te uspešnosti iz neznanih razlogov ni želel spreminjati v namene zadovoljevanja ene od najstarejših potreb človeka. na željo ene izmed dam, ki sta zavzeto okušali opojnost zvokov virtuoza, je vendarle naposled odigral svoje variacije za obe roki na pachelbelov kanon v d duru.
spominjal sem se dogodkov izpred nekaj let. takrat sem spoznal dekle, ki je igrala klavir izjemno natančno, po mali sreči v veliki nesreči pa postala paraplegik. ta je bila njena najljubša skladba. še pred tragičnim dogodkom nisva uspela telesno manifestirati obojestranske privlačnosti. najprej je bila ljubezen; platonična in čista, polna objemov. rodila se je iz prijateljstva in počasi rasla v nekakšno globljo naklonjenost. bila sva keruba, ujeta v svetu spolnega uživaštva. ko sem ji, kljub njenemu novemu fizičnemu stanju, še naprej izkazoval nekakšno vljudnost oziroma pripadnost, morda celo ljubezen, me je nagnala z besedami, naj se grem ljubit drugam. šopek je padel na tla in žalosten sem odšel. nisem je poskušal niti prepričati in ta očitek me še danes preganja. rad sem imel to drobno žensko zelenih oči in rdečih las, blede, nekoliko pegaste polti ter lepih, simetričnih obraznih potez.
iz ponovne zasanjanosti in pomilovanja preteklih osebnih ljubezenskih situacij me je prebudil lastnik lokala, ki se je približal najini mizi in se nama zahvalil s pretrganim računom.
od prijatelja sem se poslovil in mu zaželel uspešno nadaljevanje glasbene kariere na dunaju.

://ledena gora
spominjal sem se dogodkov pred leti, ko sem bil dlje časa suženj prijetne izmenjave telesnih tekočin z isto žensko.
toda v tistem obdobju je bilo drugače. vse bolj sem pogrešal njene mehke prsi in polne ustne ter koprnel po celjenju njene mednožne rane. ljubila sva se namreč vedno redkeje in začel sem se spraševati, kaj je narobe.
da sva izstopila iz začetne zaljubljenosti, mi je bilo jasno, ko je prvič zavrnila najino združevanje. se me je morda naveličala? sem se spraševal in z razpoložljivimi notami ljubezni začel igrati novo melodijo. upal sem, da bo potem, ko sva preživela povsem sproščen večer, kaj drugače.
nič.
odziva z njene strani ni bilo.
ostala je ravnodušna, koža ob njej pa vedno bolj okužena z njeno lepoto. srbela me je od želje, da bi se je dotikala, vendar skrinje z zakladom s svojim ključem nisem smel odpreti.
znan po svoji tišini, v kateri nenehno premišljujem ter postavljam neka pravila, ki v danem prostoru in času veljajo bolj zame kot za druge, sem potrpežljivo tajal ledeno goro.
»je kaj narobe?« sem jo prijazno vprašal v polmraku in z desnico prešel skozi njene zlate lase.
»utrujena sem,« me je ledeno zavrnila in se obrnila na bok. tema je pokrila njen obraz in moja samozavest je padla z ledene gore v ocean brez raziskanega dna.
ko sem nemočno tonil vedno globlje, sem videl titanik in ga primerjal z najino ljubeznijo. praska na njegovem trupu je zarezala do duše in v njej pustila usodno opustošenje, katerega posledic ni bilo več mogoče odpraviti.
namesto odkritosti in pogovora o naju, ker sva tonila v recesijo, sem se poglobil v pestro dogajanje na nogometnem trgu.
takrat je bil na tapeti prestop petita in overmarsa iz arsenala v barcelono. preklinjal sem izgubo francoza in nizozemca ter se bal, da gre za usoden udarec wengerjevi taktiki zapiranja prostora in hitrih protinapadov. kot ljubitelj arsenala in angleškega nogometa sem bil razočaran, obenem pa besen.
krivca za slab dan sta bila kar naenkrat dva; manager, ki je dopustil, da je ekipa postala nekonkurenčna manchester unitedu, in ženska, ki sem ji poklonil najboljša leta.
nameraval sem se izpisati iz kluba navijačev, žensko pa nagnati nazaj k njenim staršem, da bi se lahko nemoteno posvetil vrednejšim izzivom.
nisem se zavedal težav, ki jih nepotešenost pusti na percepciji mladega moškega. vse poskuse v sebi bi moral brzdati v zrelo reakcijo na negativne vibracije v razmerju, toda to sem počel z molkom in odlašanjem neodložljivega.
še vedno sem jo imel rad. v prsnem košu mi je razbijalo, da sem komaj zaspal.
ko se je titanik potapljal, se nisem menil za krike žensk in otrok z navijaških tribun. navijali so za razmerje in me rotili, naj ne odneham.
toda ni mi bilo mar za umirajoče varuhe navezanosti nanjo. odveslal sem po zelenici v svet kolektivne zavesti.
prebudil sem se v kopalnici.
v košari z uporabljenim perilom sem poiskal njene črne spodnje hlačke in jih vonjal med onaniranjem. ta čut me je zasužnjil in vrnil v čas najinih ljubezenskih dogodivščin. v prihajajočih minutah fantazij sem pozabil na druge ženske, saj sva se po brodolomu na otoku znašla sama.
seme sem usmeril na pregrešno tkanino nedosegljive. zlivalo se je v potokih. v upanju na združitev je poskušalo aktivirati ostanke tekočine, ki jo je pustila na hlačkah.
zaman. tokrat z njim nisem zalil njene maternice in po krčih, ko se je vame spet vrnila dostojnost, sem se spomnil pentljastega prekletstva, ki pravi, da je največji užitek moškega obenem tudi v njegovem največjem čudežu - zalivanju zibeli življenja s tekočino življenja.
ovit v zblaznelo dominacijo ženskega mednožja nad še zdravim funkcioniranjem načete moške mentalitete sem se naslednjič zbudil v kuhinji. v rokah sem držal steklenico piva in listal športni časopis.
špekulacije o prestopih nogometašev v nove klube so se skrile v senco vzporednega vprašanja aktualnega igralca o prestopu iz frigidnega razmerja v novo razmerje.
ko sem se vrnil, je spala. spet sem se zaljubil. odgrnil sem rjuho in se dotaknil njene gole kože. če ne takrat, ko je budna, bo moja ponoči.
ogrel sem jo še v spanju. ko sem jo prebudil, sem ji končno zadišal, meni pa ni uspelo sestaviti ustreznega odgovora na njeno ponudbo.
srednji napadalec je prestopil v drug klub in njegova zadnja priložnost za dosego zadetka je splavala po ledeni vodi.

://helenino srce
dejavnost novodobnih kinematografov, v katerih zdolgočaseni čredi prikazujejo uspavalne komercialne filme, sem vedno preziral. a celo tako vztrajno preziranje se je znalo umakniti volji priljubljenih žensk za preživljanje prostega časa z neusmiljenim kritikom filmskih projekcij.
zadnje tako naključje je hotelo, da sem si ogledal trojo. k tej sintetični reprizi prebadanja ahilove pete sem spremljal simpatijo z otroštva.
film je v meni, kljub nekakšnemu paradoksalnemu precedensu, sprožil razmišljanja o moškem umiranju za žensko in domovino. namreč ti dve največji klasični moški ljubezni je povozilo zobovje časa, saj danes moški ljubimo le še sami sebe. po spolni revoluciji in evropski integraciji je namreč žrtvovanje življenja na teh dveh oltarjih postalo nesmiselno. ljubitelji viktorijanske definicije ženske in častilci slovenske suverenosti dehidrirani zahajamo v pustinjo svobodne spolnosti in globalizacije.
posladkan filmski produkt je bil sicer komaj dostojna retrospektiva homerjeve iliade. sedel sem med množico ljudi, ki za kritičen ogled spektakla verjetno ni dovolj dobro poznala epskega in zgodovinskega ozadja, da se filmski produkciji ne bi prepustila voditi za nosove. večjemu delu se morda niti sanjalo ni kakšen pomen je imela bitka za trojo, katere izid je malo azijo trdneje povezal z evropo.
navkljub nenehnemu sprehajanju po notranjosti je v meni ostalo dovolj prostora za postavitev nove, čistejše dispozicije. bila je misel nanjo. rodila se je predvidljivemu poražencu bitk z ženskami. ob nenehnih črnih mislih in pomilovanju samega sebe, je sedela dolgoletna simpatija in prijateljica sopranistka, ki sem jo poznal že drugo desetletje. še danes med božičnimi prazniki rad prisluhnem njenemu vokalu v izvedbi händlovega mesije 'in nahranil bo svoje črede kot pastir'.
še vedno je bila lepa kot takrat, ko sem jo prvič skrivoma ljubil in sem želel ukrasti njeno naklonjenost; toda kakršnokoli poželenje sem tokrat še čutil do nje, ga je platonično omejevanje spolnega občudovanja premagalo. čeprav bi, če se vrnem v preteklost, kljub svojim rosnim letom, do nje čutil tendenco do telesne manifestacije ljubezni, svojih občutenj pa z dotiki zaradi deške seksualne nedefiniranosti ne bi znal dostojno izpovedati, bi njeni mehki koži prstni odtisi pomenili kot dotik gobavca kateri izmed hčera olimpa.
orakelj v delfih je njeno ženskost posejal na polje te usodne ljubezni, a zaradi odhoda bogov zrna nikoli niso vzklila. do nje sem tako ohranil duševno podobnost, ki bi se v zrelih letih in ob pravi meri alkohola v krvi, lahko manifestirala v intimni izmenjavi telesnih tekočin.
toda danes… naj bo prekleta! še je ostala v treznemu meni, poosebljeni žalosti in samoti, ta belina, ta svežina, mladost ter nedolžnost, ta angel brez kril ljubezni, ta helena izven homerjevega papirusa in petersenovega platna. posedovala je čistost, trdno kot ahilov meč in tega zaradi kovaških mojstrovin hefaista kot očeta nikoli več ne morejo načeti ne kerberovi čekani, ne zublji hadove najbolj peklenske lave.
v enakomernem dihanju je premikala prsi, sicer pa mirovala ob nervozni feromonski privlačnosti, ki me je silila v obup. ni vedela, da mi ni mar za projekcijo, in da jo skrivaj gledem. med opazovanjem njenega sem pozabil na svoje dihanje, se tega zavedel in ob podivjanem bitju srca komaj prikril sopihanje.
poročena ženska blizu tridesetih, katero bi ukradel njenemu možu in žrtvoval vseh svojih sedem osebnosti, da bi ustavil njegovo vojsko, si je morda zastavljala vprašanja o moji nervozi. bila je ženska za ljubezen. za heleno in parisa. zanjo bi dal vse svoje osebnosti, vsa življenja.
patrokla - ahilovega ljubimca.
menelaja - kralja šparte.
hektorja - prvaka troje in krotilca konj.
ahila - nepremagljivo poosebljenje slave in ekstaze.
priama - plemenitega očeta in kralja troje.
agamemnona - imperatorja zedinjene grčije.
odiseja - pustolovca, diplomata, kralja itake.
ko bi vsi pomrli, bi se v meni prebudil speči paris, resnična ankhova osebnost, večni mladenič, lokostrelec, častilec ženske lepote, erotik in pesnik, ki po padcu troje išče heleno. dovolj ima bojevanja; lok je razpokan, tulec prazen; pero polno. z njim išče ljubezen, ki jo bo lahko cenil do smrti.
s prijateljico solistko sva prijeten večer sklenila v koktajl baru. pila sva rdeče vino in uživala v dimu lahkih kanadskih cigaret.
»kakšen se ti je zdel film?« je dahnila vame, ko sem zrl v njen dekolte.
»storil bi vse, da bi dobil helenino srce.«


://tigrove solze
bila sva tam, kjer se imamo lepo.
odklepala sva vrata življenja.
bil sem utrujen in svojo najbolj prijetno notranjo krvavitev sem kmalu posvetil oltarju njene nebeške lepote. med najinim združevanjem sem bil grob in verbalno obscen. kmalu sva doživela ankh in obležala na škripajoči postelji. telesno manifestacijo ljubezni sva počastila s pokajeno cigareto, dvema prstoma viskija in zasluženim počitkom.
bila je mlada, lepa in nepokvarjena, idealist. medtem, ko je končno zaspala z roko na mojih prsih, sem se previdno splazil iz postelje. v kopalnici sem se zazrl v ogledalo. zagledal sem čistejšo podobo, svojega viteza, polnega časti, ki si je prizadeval vrniti vame in mi zavladati, sam pa ga še nisem bil pripravljen spustiti vase. preveč je lepih žensk, ki se jih še nisem dotaknil. pride čas tudi zanj. ubogljivi moški so tisti, ki se nahajajo v razmerjih in častijo ženske; tisti pravi, divji, pa imajo enostavno previsoko mero samozavesti, da bi svoje potrebe po svobodni izmenjavi telesnih tekočin prepustili v urejanje družinskim standardom.
padal je mrak. pojedla sva naročeno pico in nekakšne ročno narejene škotske bombone. bili so ogabni. med sedenjem za mizo sem se spomnil na svoje grde besede in dejanja ter vse skupaj povezal z občutkom samote. bil sem sam in za ta luksuzen način življenja plačeval tudi ceno v potrtosti. milo se mi je storilo. krut, siv svet je burkal svoje valove ob čeri neštetih lepih misli in z leti načenjal obalo harmonije v večni ljubezni. nisem več zdržal. zajokal sem.
prišla je k meni.
ko je stala pred sedečim menoj, bila je le v majici, sem položil desno uho na njeno srce. njena koža je skozi majico kmalu začutila mokroto in iskrenost mojih solz.
»zakaj jočeš, crux?«
»zato, ker sem zloben.«
»nisi zloben.«
»pač...«
žal mi je bilo, da sem bil grob, da sem ji govoril grdo, da sem si jo želel podrediti.
»umrl bom v samoti. oprosti, ker sem bil grd do tebe.«
»kaj govoriš! ne boš in nisi bil. rada se ljubim s tabo, saj veš.«
»govoril sem ti malo, toda grdo.«
pobožala me je po hrapavi glavi in pihnila v moje naročje cigaretni dim.
»nisva se znala pogovarjati.«
»ko sem odraščal, se doma nikoli nismo veliko pogovarjali. edino bitje, s katerim smo se veliko pogovarjali, ni bil človek, ampak bog.«
»tudi mi se nismo,« je bila razumevajoča in nadaljevala: »zato pa bi se midva oba morala potruditi in premagati posledice najinih preteklosti.«
»prekleto. ne morem verjeti. jočem! gotovo misliš, da sem kakšen psihopat.«
»ne. poznam te. ljudje smo takšni. vsi imamo trenutke, ko spravimo iz sebe misli in čustva v najrazličnejših oblikah. ta tvoja je zelo lepa …«
»vse, kar je lepo, mine.« sem zašepetal med njeno tolažbo.
»… všeč mi je, da moški jočejo.«
s temi besedami sem pomislil na nevarnost, da je bil to zadnji dotik njene venere in mojega marsa.
glavo mi je stisnila v objem, močno k sebi. s poljubom je obrisala solzo z mojega lica, še preden bi utegnila kaniti njej na mehke, bogato obdarjene prsi.
pomislil sem, da že nekaj let nisem videl ženske, ki bi jokala v mojem naročju. vse so bile kipi. skrivale so solze kot puščavski pesek prve kaplje dežja. take smo jih gotovo naredili številni moški, ki smo izkoriščali njihove majhne ustrežljivosti, in prodirali v njih s svojimi posladkanimi falusi. tokrat sem prvič jokal moški, prekleti samotar, obsojen na družbeno stigmatizacijo. nekje sem slišal, da so moške solze iskrene. nasmehnil sem se tej neumni trditvi in nagnil še zadnji požirek viskija, vodnjak solz pa je že bil toliko izčrpan, da zaradi suhega grla, ki me ni peklo zaradi žgane pijače, ampak zaradi občutka žalosti, ne bi mogel potočiti še zadnje kaplje.
in bila je spet tišina. kot spoznanje je prišel tudi dan. počasi se je prikradel v najino samoto in učvrstil najin objem. nedelja. zadnji dan. vsak trenutek najinega kratkotrajnega razmerja sva se zavedala, da nimava prihodnosti. tokrat pa sva vedela nekaj novega. to bo tudi najina zadnja noč.
v objemih in poljubih sva zaspala.
zjutraj sem ji skuhal kavo in odhitel v službo. ključe stanovanja je pustila v poštnem nabiralniku s pripetim sporočilcem: »ne joči, tiger!«

://al dente
bila je hladna januarska sobota.
ležala sva na postelji in gledala film o zasebnem detektivu, ki raziskuje umor človeka, katerega srce nosi. skozi metaforo je konec filma v meni sprožil ugibanja, čigavo srce nosi lepotica ob meni. taka ženska težko ostane zvesta izgubljenemu moškemu blizu tridesetih, ki ne sledi trendom potrošniške družbe. pojavljalo se je vprašanje 'kaj vidi na njem?'
poklanjal ji je besede, poljube in darila, čeprav je dvomil v pristnost njene ljubezni. v zameno za to sužnju te ljubezni z dejanji ni dovolj lucidno potrdila. igrala se je in gotovo je bil zgolj nekdo, ki je bil drugačen od njenih materialno bogatejših poslovnih prijateljev, katerim je v sodobnem ženskem koristoljubju nudila sladke telesne sokove.
tistega popoldneva se je zgodil en redkih čudežev. ona je bila tista, ki si je prva zaželela telesnega stika. nikoli se me ni posebej rada dotikala, in to je v meni vsakič puščalo vtise nezaželenosti, kar je poglabljalo prepad med nama. navadno je bila kip, in edino jaz kipar, zdaj pa se me je držala kot klop in me poljubljala, grizla in praskala. poln dvomov in naveličanja tipičnega ženskega spremenljivega vedenja sem si prizadeval znebiti tega njenega nerodnega povabila v spolnost z besedami, da je čas za kosilo. želel sem naj še ona, vsaj enkrat, doživi občutek zavrnitve. iz njenega objema sem želel vljudno pobegniti. ni me spustila. ker nisem želel biti grob, sem jo vzel v naročje in odnesel v kuhinjo. gledala me je kot bi bilo vseh njenih petdeset kilogramov izgubljenih. bil sem pošteni najditelj in pravkar sem jo bil dostavil na urad za izgubljene predmete. prepričan sem bil, da bi me nekdo lahko celo nagradil za najdbo, ker do nje nisem imel nekih ekskluzivnih pravic.
stala je pred mano in podlegel sem njenim feromonom. počasi sem jo slačil, dokler še zadnji kos njenih nesramnih oblačil ni grel hladnih kuhinjskih tal.
kurja polt vsepovsod. njeno blago potenje me je pahnilo na rob blaznosti. bila je sveža kot je josephine, ki je pričakovala vrnitev napoleona iz rusije.
segel sem po kuhinjskem predpasniku, ji ga nadel in zavezal. takoj zatem sem pristavil še vodo, potresel sol in prižgal plin.
opazovala me je z globokimi očmi. plaval sem v njih.
vzel sem kuhalnico in jo nežno našeškal.
njena zadnjica je bila čudovita, skoraj popolna. ob vsakem pristanku kuhalnice se je zatresla kot puding. bila je mehka in topla kot jutranja žemlja iz pečice, a ko sem jo poljubil, so brbončice mojega jezika pričale še o njeni sladkosti.
zopet sem vzel kuhalnico in z ročajem nežno vbodel ter mešal njen prepovedan sadež. nato sva pognala kri po najinih telesih. zvijala se je po pultu kot kača. čeprav je ni imela, sem oskrunil njeno čistost. kmalu sem se zlil po njenem abdomnu in razmazal svojo vročino po njenih hladnih čustvih.
bila je carbonara al dente. kot najina ljubezen. mlada, pripravljena na ekstremni užitek, gosta kot tekočina življenja, a obsojena na zob in padec v peklenske globine tartarja.

://adagio
bilo je kot bi vstopil v sceno senzorialnega gledališča. pričakala me je kot bulgakova polnočna margareta v sanjah svojega mojstra. in tako sem se tudi počutil. bil sem njen mojster. prešla je v moj roman prek obeh, tako behemonta kot tudi vollanda, da bi se mi predala v razpolago kot čelo rokam virtuoza. ko sem vstopil v njeno stanovanje in začutil vonj znanega kadila, ki je buril nostalgijo, je nekje v ozadju pikajoče igrala nežna najlonska kitara. sintetičen vokal je odmeval med škripanjem starega parketa in tiktakanjem velike stenske ure.
takrat je rekla, naj spregledam. snel sem prevezo in se ozrl po tej modro-zeleni svetlobi, ki je prihajala iz njene spalnice. na postelji bela rjuha, ki je segala vse do tal. dal sem ji vrtnico in jo poljubil na vrat. dišala je po vračanju mladosti v srce puščavnika.
glasba, čutenje in potencirana ljubezen do ženske. obsedenost s temi senzacijami spremlja mojo zavest že vse odkar sem prvič potopil oko v žensko mehkobo in posodil uho tej ubrani nevidni lepoti.
minulo jesen in zimo sem odkril izvir ter postavil novo osebno pravilo, da je ženska najlepša in najbolj nežna takrat, ko je žalostna. takrat se boji ostati sama. brez moškega, ki ga ljubi. ko je svet siv in on barvit. takrat je zaljubljena. pričakoval sem, da bi v ta izvir namakal gobo tako dolgo, dokler ne bi vsrkala še zadnje kaplje tega kislega spoznanja, ki je v meni vzpodbujalo moško predrznost. gobo bi nesel k ustom, da bi potešil svojo žejo po ljubezni, vendar je bilo zame že prepozno. lahko bi pil, a se ne bi nikoli odžejal. v petih ranah bi nosil grehe moških tega sveta in iz njih izgubljal tekoče življenje.
da; v tej žeji sem spoznal, da ženska takrat resnično ljubi. a v takem primeru ni nikogar, ki bi ji podarjeno vračal v obliki nekakšne sorodne čutnosti ali morda celo iskrene ljubezni. takrat sem se prvič v življenju zavedel, da moški ne moremo ljubiti. misel sem končal z novim pravilom. ugotovil sem, da moški, ki je vreden ženskih solz, te nikoli ne bo pripravil do joka.
bila je tišina in bil sem edini, ki je slišal glasbo. prepletala sva se kot melodiji oboe in violine v adagiu prvega izmed brandenburških koncertov. nisva imela ne čembala, ne viole da gamba, da bi naju spremljala. najina glasbena podlaga je bila nebeška belina brezmadežnih rjuh, najina spremljava čvrsti prijemi, strastni poljubi, dišeče potenje in globoko dihanje. na rjuho najinega notnega črtovja sva enega za drugim s potom in krvjo pisala takte, ki odpirajo vrata življenja.
bil sem kipar in moji roki sta gladili njeno telo kot bi že ne bilo popolno. in bil sem kot bi njeno nesramno lepoto želel vtisniti v nekakšen tridimenzionalni spomin. njeni dolgi nohti so se vdrli v mojo kožo in na rane igrali pizzicato. skozi proces te prijetne izmenjave telesnih tekočin so trgali hrapavost lusk in svoje prizadevanje nagrajevali z žrtvovanimi krvavitvami.
iz mene je izvabljala zvoke nesebične ljubezni, kot bi me ne bila ujela na ta senzorični spolni protokol. žrtvovan sem bil, nedolžno jagnje, na oltar erotike. ob vsaki njeni želji po vhodu vanjo, si je duša vtirala pot na elizejske poljane. a moj mehak dotik si je želel ostati na zemlji. ni mu bilo mar za dušo. okušal je sladkobo in odpovedal se je raju, da bi lahko še naprej grešil. a ta prekleti dotik me je hipoma postavil na trdnejša tla. spomnil sem se namreč na vlogo, ki jo igrajo ženske v mojem življenju. niti ene še nisem trajneje cenil. odidem, ko mine zaljubljenost.
ko je bilo konec, sva obležala na postelji. segel sem po kozarec šampanjca in ji s poljubom ponudil požirek. nato je bila tema. prikazale so se zvezde in nekje daleč je spet zaigrala glasba.
takrat je bil najin zadnji telesni kontakt. koncert se je končal brez aplavza in bolečina je svoje zdravilo našla v času.
danes sva sedela v lokalu, v kotu in pila kavo, tisočkrat pozabljena od nepozornega natakarja.
lase je imela ravne, spuščeni po licih so ji podaljševali že tako ljubek obraz. obžaloval sem to najino novo razmerje dveh znancev prijetne preteklosti.
»jokala sem.« mi je zaupala svojo takratno žalost.
»kako?«
»zadnjič... jokala sem,...«
vedel sem. žalost je skrivala v obliki solze v temi. ljubila me je, a drugemu je posvetila zibel življenja v ankh.
vidno ji je bilo nerodno, toda nadaljevala je bolj sproščeno.
»...ko sva se zadnjič ljubila; se spomniš; madredeus, dišeče palčke, modra svetloba, tisti ambient! nisem vajena romantike in nadzorovanih čustev hkrati.«
tudi, če bi solzo videl, se ne bi spremenil.
»jokala si, pa mi nisi povedala?«
nisem hotel biti hladen: »je bilo zato vsega konec? gotovo sem te razočaral.«
»nisi;... če bi me, se ne bi vračala pote. povedal si, da ne želiš razmerja. bil si nežen, kot sem te hotela. in prav to je narobe. ne bi smel biti tak. zaljubila sem se v kombinacijo tvojih dotikov, vonja, glasbe, prostora... moral bi me vreči na posteljo in si me vzeti kot zver. vedno znova. nikoli zame ne bi smel odpirati pandorine skrinje...«
»vzela si mi besede z ust...«
»nisem mogla tako dalje... ti si moški, tebi je vseeno.«
»ni mi vseeno, le pokažem ne. morda zato, ker kultiviram sito za komplikacije, ki jih prinese razmerje.«
»saj jih tudi sama nisem želela, a nekaj v meni je upalo, da bi le imela kaj več, po drugi strani pa nisem mogla. otroka imam z njim in ne morem ju zapustiti.«
»res je. vsa ta romantika... ne bi se smela iti tega z menoj.«
»čeprav je bilo krajše, je bilo lepše. stavim vse na ljubezen.«
»ženska sladka naivnost...« sem pihnil enega zadnjih cigaretnih dimov.
»vama še kaj prinesem?« naju je zmotil natakar, a ljubezni nama ni mogel prinesti. bila je nekje v nebu nad berlinom.

://božični portal
preklet sem. živim življenje in njegov čas mi je podarjen. z njim lahko ravnam po svoji volji. lahko bi ga preživel z nekom, a empirik, kakršen sem, sem se ujel v pajčevino, ki me je potegnila vase. svojemu prepričanju v resničnost navkljub že dolgo nisem ničesar čutil, ker sem bil omrtvičen od pajkovega strupa in zavit v nekakšen kokon. pozabljen.
resda nikoli nisem bil ekstremist in sem tovrstne subjekte vedno označeval kot psihotične ter skozi dejanja sebe referiral kot nekakšno zrelo uravnoteženost, toda moje življenje je te dni doživelo skrajnosti o katerih si nisem drznil kot fantič niti sanjati.
nek večer preteklosti sem še danes v sebi čutil kot nekakšno travmo. in taka bolečina ponavadi povprečnega človeka prežene izza toplega kamina. velika gotska vrata so se zaloputnila za menoj. zmrazilo me je. nekaj centimetrov sveže zapadlega snega je meni obudilo fotografski spomin. zrcalil se je v mirnem, hladnem vetru, ki mi je žgal obraz in šepetal besede s pozabljenim ženskim glasom:
»srečo zadrži nežno. samo sposojena je.«
ko sem tako v sebi listal po tem foto albumu, je mojemu trenutnemu jazu zopet zavladala nepremagljiva nostalgija.
toda sneg ni bil edini razlog zanjo. v žepu sem bil nosil pismo, ki sem ga prejel včeraj, pa ga nisem želel prebrati. na ovojnici sem namreč že takoj prepoznal njeno pisavo, ves ta čas pa je v meni zvenel jazz šanson nine simone 'i put a spell on you'. kot dodatni portal v minuli svet je služil blag vonj francoskega parfuma, ki ga je pošiljateljica uporabljala pozimi, in ki je vel iz pisemske kuverte. še tako slab detektiv bi ugotovil, da pismo ni potrebovalo podpisa.
odprl sem ga. na veliko presenečenje je bilo v njem vabilo na njeno poroko. toda srce ni začelo razbijati zato, ker ga ni bilo tam, ampak zaradi drugih razlogov. v bistvu sem se počutil olajšanega kot zvest pivec piva, ko se vrača iz toaletnih prostorov. kot bi bilo prekletstvo mojega mesa z duhom dvignjeno.
»ne ve, da sem...« je slišal moje besede fantič, ki je nosil domov vrečko polno izdelkov iz slovenske košarice. preklet je bil kot večina ljudi iz geta, v katerem živim. v njihovih majhnih obrazih so se lesketale številne okrasne svetilke magnatov na vrhu potrošniške verige. deset tisočič sem preklel ekonomijo, ki vlada ne le znanosti in umetnosti, ampak tudi temu majhnemu slovencu.
božič je dihal na duri. vsi smo bili nekam namenjeni. skoraj vsi domov, sam pa sem korakal proti 'najinemu' tolmunu, in ko sem stopil na led, so njeni plesni koraki odmevali v mojih premraženih kosteh. drselo je takrat in še vedno, vendar je način tako prekleto nostalgičen, da se počutim kot nekakšen programiran stroj.
vstopil sem v portal in bil je vse, le tolmun pozabe ne. med plesom me je objemala vsa zaljubljena. čustva, ki jih je čutila do mene, je bilo moč čutiti v mojem posušenem srcu. ležala so vsepovsod naokrog. v zvezdah, ki so ji dale življenja, v luni, ki so ji uresničevale sanje, in v moškem, ki ji je podarjal lažno ljubezen.
čeprav bi povprečen moški ob taki ženski želel biti kot njen nakit, ker bi ga le tako cel dan imela na sebi, ga varovala in čistila, sam do nje nisem čutil ničesar temu podobnega. nisem je ljubil, čeprav je bila lepa v oranžni jeseni. še ko sem že bil stopil iz portala, so mi ta čustva to očitala in zaradi tega nisem mogel mirno spati.
»gospodič ansata, zmrznili boste!« me je predramil moški, ki je živel v mojem bloku. streslo me je kot bi prijel za nizkonapetostno žico. odložil sem jacka in se postavil na noge. čeprav je moški že bil odhajal, sem mu govoril:
»prišel bi na njeno poroko,... toda ona ne ve... fantić ima merkatorjevo košarico v rokah... in tista pička ne ve,... že takrat, ko sva plesala, ni vedela, da sem ves ta čas... en pofukan mrtvec.« so odzvanjale besede v prazno. hud veter je bril mimo mene, ko sem tulil besede v noč kot bi avtomatiziran uradnik žigosal črnilo na papir. in zrak je tudi vse prenesel, kajti nihče me ni slišal; nikogar ni bilo, ki bi me videl; le zapiti nek poet je naslednji dan napisal pesem.

://maščevanje
(objavljeno v prilogi mag, ko je bila ta še naklonjena tovrstni prozi)
poletnega popoldneva v naglici zapuščam razmetano pisarno. hitim v pozabljen lokal v zapostavljenem predmestju ljubljane. utrinek misli na zanemarjeno predmestje iz obdobja pred uveljavitvijo odloka o protipotresni gradnji kmalu ugasne kot cigaretni ogorek, ki ga frcnem v kanalizacijo, prazno meteornih voda, polno fekalij.
stara simpatija - nova stranka že čaka v zgornjem prostoru zatohle okrepčevalnice. neučinkovitost počasnega stropnega propelerja, ki z vsakim zamahom katerega od krakov v najino smer potisne nekaj postanega zraka in zašumi z značilnim pišem, ki ga je moč primerjati s počasnimi posnetki akcijskih strelskih obračunov na filmsko podivjanem zahodu, pripomore k nadaljevanju njenega potenja. tega prikrivajo poletna oblačila, vendar je hlad tekočine na vroči koži moč opaziti na njenem vratu in mu slediti v globine tartarja.
»crux, tu si.« me pozdravi z neko manično dobrodošlico in se nasmehne z desnim delom ustnic. nato vstane. odložim slamnik. v pozdrav približam svoje lice njenemu in sedem nasproti.
kmalu naju zmoti glas postrežbe, ki zaradi socialistične navade ali kapitalistične razvade poišče svojo pot skozi reže stopnišča in povpraša po najinih željah ...
z mislimi ostaneva drugje od tisoč ljudi, ki se srečujejo po lokalih, ne da bi dejansko kdaj razmišljali o tem, kaj bodo naročili. da bi se natakarjev znebili, lahko naročilo tudi izostane. če obstaja, je nemarno, ali pa vsebuje priporočilo.
medtem, ko so njene misli o pozivu ležerne postrežbe neznane, sam svoje skoncentriram na prilagoditev dani situaciji, v kateri se vse od uspešno posnetih fotografij tiho sprašujem o njenem načrtu maščevanja.
'vroče ali hladno?' sledi vprašanje samemu sebi. s kovaškim kladivom hefajsta ga splošči le njena prisebnost: »dve pivi!«
»izvoli,« prekinem vrzel, ki potencira njeno neprijetno strmenje v moje oči in darilo, ki ga držim. na mizo spustim ovojnico. raztrga jo, da se natisnjene papirnate fotografije vsujejo na mizo. preden jih obrne, da bi se materialno prepričala v zvestobo svojega moža, se natakarica vrne z vrčkoma točenega piva. kot naročeno bo naročeno služilo ohlajanju njenega mediteranskega temperamenta, kajti zasebni ambient etaže slabo prezračenega lokala bi lahko dosegel vrelišče.
spet sva sama. okleva. da ne bi opazil, kako se trese, z desnico seže v lirične pramene temnorjavih las, katerih vonj sem še od najinega pozdrava zadržal v pljučnih rezervah. prsti češejo vse do vratu. dlan najde svoje mesto, mizo, kjer se ji pridruži še levica, pred tem nekoliko sramežljivo skrita. obrne prvo fotografijo, jo pogleda. nato drugo. z vekami nekajkrat trzne. oči postajajo rdeče. na tretjo že kapne prva solza, v kateri barvni dim že opozarja na mešanje barvila mojega cenenega tiskalnika s tekočino njene drage iskrenosti. nato seže, da bi obrnila četrto. dlan imobiliziram s težo svoje. hitro. potem pusti, da s prsti zdrsim po njeni roki. zatem jo odmaknem. zardeva. in se trese. obsedi nekje med jezno in preplašeno. sama. brez idealov in tistega luksuza, ki ji ga je v odraslo življenje katapultiralo anemično otroštvo brez očeta in z materjo, odvisnico od prijemanja vratov steklenic. brez družine. brez ljubezni. vendar s prijatelji. vsaj enim prijateljem. njenim zasebnim detektivom. naenkrat zgrabi mojo dlan in jo premakne na svoje prsi. manever preveč drzen za srce in premalo za nadgradnjo najinega prijateljskega razmerja. ustrašim se, potegnem roko in se umaknem.
nato gledam; le njo, ki se je znašla pred mano. vidim nevidne biokemične procese. v njenih očeh je opažam zmedenost. 'ne vem, so jo povzročila nasprotujoča si čustva?' vstanem. zaradi primanjkovanja kompatibilnega nivoja čustvene inteligence v danem prostoru krenem proti prostoru za počitek, vendar se na pol poti obrnem. konfuzen zdaj še sam. s svojimi razočaranji. njen. vrnem se, ji stopim za hrbet, odmaknem lase in jo počasi poljubim na vrat. globoko vdihne. polovico izdihne. nato jo nežno ugriznem v ušesno mečico in odidem ...
zavlada mi notranji glas. premaga predsodke, ki jih postavlja poklicna etika. začutim, da me potrebuje. 'imeti mora vsaj eno možnost za obstoj nekoga, ki bi lahko zapolnil vrzel po odhodu avtentičnosti njene ljubezni, ki jo je odtujil uradni vršilec dolžnosti. zdaj mora zaupati tistemu, ki bi jo pred padcem lahko prestregel. v njenem primeru je težje, ker je privlačna ženska dvojno prekleta, takšne dame pa nikoli ne vedo kdo je njihov pravi prijatelj. moški pri njih neprestano iščejo priložnosti, kvazi konkurentke pa navadno hinavijo, saj se počutijo drugorazredne.'
ko se vrnem, je prostor bolj hladen. vključena je klimatska naprava, vendar za vročino v naju ne izdelujejo več dovolj učinkovitih hladilnih aparatur. koraki v času. na osem sedem. prisede. nadaljuje s pozicije shranjene iniciative. divje me poljubi. trznem. pot, ki vodi iz platoničnega odnosa, dobi enosmerno prometno signalizacijo. najina jezika se prepletata kot rapirja testosteronskih mečevalcev.
»hočeš?« šepne. v roko mi potisne svoje nesramno majhne spodnjice. otrpnem in se nasmehnem. tkanino ponesem k obrazu in jo gledam v oči, ko berem njen dnevni zapis kot lesar letnice brez napak v lesu, le da je zdaj vonj tisti, ki določi čutne dogodke, ki jih je cel dan vznemirjeno zapisovala s svojim črnilom. srce začne biti hitreje. 'zdaj bom podivjal in zdaj vstopil v svojo dimenzijo.' komaj se zadržujem, ona pa ne neha s svojo predrznostjo, ki me spravlja v sladek obup. drži me, kjer ženske držijo moške tega sveta.
»upaš biti še bolj predrzna?« šepnem v uho, ko sežem pod krilo. igram se in iz nje izvabljam še bolj sladek sok od tistega, ki je ostal na perilu. nasloni se in se mi prepusti. moji prsti se igrajo, oči pa spremljajo vsak njen odziv. gledam jo in že v občutku, da lahko nekomu, ki jo tako potrebuje, poklanjam užitek ljubezni, uživam tudi sam. odnaša me v druge svetove in čase. tam nekje zaslišim massenetovo meditacijo iz opere thais. spomnim se nežnega momenta med baletnima solistoma iz zadnje baletne predstave in spretnosti mojstra luči, ki je s snopom lovil dajanje in jemanje pozornosti njunih odrskih egov.
stopim skozi zanko časovnega portala, ki so se ga skozi zgodovino ženske naučile postavljati moškemu plenu. odpirajo se nova vrata in skozi njih vstopam v svoja prejšnja življenja. postanem kot nekakšen ankh in duh išče pot. ta se spomni nekaterih žensk, ki so mu v prejšnjih življenjih bile usojene, in ki so v nekakšnem stanju reinkarnacije priklicane v sedanjost, kot bi bile spomeniško varovane. take so brezmejne lepote naličene egipčanske priležnice, kateri je s tekočino življenja prvič zalil zibel življenja in skrbel, da so otroci hodili po poti ankha. takšen je dionizični naboj grkinje v enodelnem oblačilu, v družbi katere je presegel status vaškega voditelja in filozofa. takšne so baročne obline muzaste rimljanke, ki je v njem zbudila željo po sestavljanju poezije. takšna sta temperament in ekstaza andaluzijke, ki ga je v renesansi navdahnila z glasbenim posluhom. končno sta takšna tudi modrost in emancipiranost viktorijanske angležinje, ki je poglobila ankhovo spoštovanje do žensk.
prihod tekočine prihodnosti iz telesa preteklosti na ustnice sedanjosti prestavi ankh v sedanjost in znajdem se v lokalu. uzrem novo ljubezen, prekrasen obraz, ki ga bodo nosili najini potomci. nova sreča duha, ki najde pot, je zdaj v tej ljubi južni slovanki, vrnitev iz liričnih v epske razsežnosti najinega popoldneva pa značilno krčevita. od tu in tam. in od tam in tu je ona, maščevalna razočaranka zaradi kršenja poročne klavzule ekskluzivnih pravic do uporabe telesa njenega moža.
»prav bi se bilo ločiti,« pravi. v mislih zmedena in pomirjena, prepričana v naslednji korak ter s potrditvijo, da tisti nekdo, ki se sicer ne spomni samega procesa izmenjave telesnih tekočin, ljubi njeno telo in spoštuje duh njunega razširjenega prijateljstva.
še zadnjič me poljubi. potem sedeva v avtomobila in odpeljeva v najina svetova. med vožnjo se spomnim. pozabil sem ji vrniti tkanino. zavit v moško predrznost ciljam na verjetnost, da se bo naslednjič, na istem mestu, z njo ljubil sedanjik, ne preteklik. na telefon spretno natipkam sporočilo in ji ga pošljem. 'vrnem na naslednji pijaci. jutri, ob osmih, na istem mestu. pridi brez.'
med vožnjo me, iz spontanega stanja paše razuma na travnikih meditacije brez masseneta za pastirja, prebudi pisk. 'prinesi fotoaparat. mascevanje je boljse, ce je servirano vroce.'

://zdravilo
nekaj tednov je minilo, kar sem se nekega nedeljskega jutra vračal z dela. umikajoča noč je bila prijetno hladna, pod kožo pa je že bilo moč čutiti soparo nastajajočega poletnega dne.
zaradi napornega tedna sem bil zbit in bolela me je glava. pravzaprav je v njej močno šumelo. ponavljajoče hude migrene, tablete, kozarec vode na nočni omarici, vlažni piškoti, razmetano stanovanje. skoraj popoln opis razmer tistega obdobja mojega življenja.
obrnil sem ključ in kmalu padel v posteljo. sanjal nisem ničesar. rekel sem ničesar. vmes sem se nekajkrat zbudil in se tepel po glavi. tableta ni prijela, zato sem posegel po kitajski masti ter se z njo namazal po sencih in temenu. kmalu sem zopet spal.
popoldan me je po betici udaril rezek zvok domofona, ki je oznanjal, da nekdo čaka pri gornjih vratih. prekleti akviziterji! obupen zvok v moji glavi je hladil mojo jezo.
pred vrati je stal nekakšen klovn, pantomimik. bel obraz, črna usta. na suho sem pogoltnil in ponovno odprl oči. bila je jilly. prijatelji jo kličejo 'jee' jilly.
"ti si." se zaradi presenečenja nisem trudil v tujem jeziku.
"why don't you call me anymore? are you fucking someone else?"
"i'm sorry, i'm fucked up."
"you haven't called in for weeks, you do not answer my calls, what the bloody hell is the matter?"
res sta minila že skoraj dva meseca odkar sva zadnjič porivala. in se pogovarjala. po njej niti pomislil nisem na mednožno rano katere druge konkubine. tako sem o resničnih razlogih molčal. ne bi jih razumela. prvič zato, ker je bila ekonomist, ti pa ne vidijo sveta takega kakršen je v resnici, drugič pa zato, ker je bila ženska. da, ženska. prišel je namreč čas, ko se ne morem več dotikati njihovih zibeli življenja, niti se ne pogovarjati z njimi. kot bi bile kužne in neumne. čim začutim nekaj spolnega, postanem molčeč in nervozen, vse skupaj pa se lahko manifestira v prebavnih motnjah.
nastale situacije mi je bilo v bistvu žal. nisem šovinist in v navadnih okoliščinah znam ravnati z ženskami. jee sem srečal na nekem zadrogiranem house partyju v wimbledonu. bila je zaposlena v nekem zastopništvu otoških znamk piva. pravzaprav je vodila zastopništvo za 'eastern europe', kamor so nas vedno tlačili tisti angleži, ki nikakor niso mogli sleči svoje imperialistične kože. dejstvo, da je živela v sloveniji, je pomenilo vnovčitev statističnega podatka, da smo slovenci, kljub lastnima izvrstnima znamkama, med najboljšimi pivci piva na svetu.
pozicija, kakršna se mi je že zdela, je bila neznosna, povzročilo pa jo je nenehno razmišljanje o šibkosti in občutljivosti človeške rase, hinavščini, nezvestobi, hedonizmu in krizi ljubezenskih ter družinskih odnosov. prekleti ljudje, sovražim vas! kako naj vam človek zaupa, ko pa ste tako šibki, lažnivi, hinavski in plehki? bežite pred slabim vremenom, ki pesti ljubljansko kotlino poleti, izrabljate sonce naše obale ter potovanja, da vam posladkajo vašo nezadržno pot do smrti. divjate v hiperaktivnosti, da izrabite čas, kolikor vam ga je podarilo naključje, ko je vaš oče vaši materi uspešno zlil v zibel življenja svojo tekočino življenja. vaša majhna in patetična življenja niso vredna ničesar! in vendar se bojite gledati smrti v oči.
prekleto! spet težke misli o ljudeh, ki niso ničesar krivi. hudo potreben novejše psihoanalize, zdravljenja in bogatitve družabnega življenja sem padel vznak. zbudil sem se na postelji, jee pa je držala vlažno cunjo na mojem čelu. le kako je mojih sto kilogramov zvlekla sem?
"you've got quite a mess here." je hvalila urejenost mojega stanovanja.
"thank you my greene queen."
vedno, ko sem jo poimenoval tako, je postala mehka.
nagnila se je nadme in zaželel sem si njenih velikih angleških prsi. pri kraljici viktoriji!
"a speedy recovery?" je opazila pogled na sebi.
res je. bolan ali ne, še vedno sem bil potreben prasec.
"wanna make me worth your while?" sem jo vprašal in že sem imel štafeto mladosti med njenima dojkama.

 ://izdih
dušenje se je stopnjevalo iz dneva v dan. tistega jutra me je spet zbudilo in komaj sem se premagoval, da nisem zakašljal. hropel sem, pljuča pa so me že tako močno bolela, da si ravno nisem želel privoščiti kašlja. toda to ni bil edini razlog za tišino. nisem je želel prebuditi. moje ljubezenske skulpture.
sedel sem na rob postelje in prižgal cigareto. skozi dim sem opazoval njene božanske plave lase. njen hrbet in zadnjica sta me vabila k dotiku. dišala je po sladkem francoskem parfumu in mamljivem potu ljubezni, ki sva jo delila ponoči. sonce je prihajalo na njeno zlato kožo z južne strani nepozornega sveta in razsvetljevalo sobo z veseljem opoldneva. toda hlad je na njej povzročal kurjo polt in izzival bujenje. segel sem po rjuho in zakril njeno nespodobnost.
odšel sem v kuhinjo in se vrnil čez nekaj minut.
»tina, zbudi se... dobro jutro. skuhal sem kavo.«
tistega večera sva gledala motoristov dnevnik in kaljenje mladega ernesta v che guevaro. film je v naju obeh pustil nekakšno željo po dobrodelstvu.
naslednjega jutra ni bilo.
prebudil sem se v bolnišnici. amnezija je bila očitna, počutil pa sem se kot prerojen. gotovo so me napolnili s pomirjevali. sobo sem delil še s tremi moškimi. tisti, na moji levi strani, je hropel, tisti na moji desni pa je v spanju nekaj momljal. smrt je bila v zraku in postal sem nervozen.
vstal sem, se sprehodil do trafike, kupil cigarete, hotel prižgati, se premislil in se vrnil v sobo. toda nisem zdržal brez tobaka. pod kožo sem čutil mravljince. odšel sem v sanitarije in sedel na pokrov. gotovo je bil hladen, a temperature na svoji koži nisem čutil. prižgal sem cigareto. božanskost. že tretji dim me je zadel. pomiril sem se in zopet me je zmanjkalo.
zbudilo me je udrihanje po leseni pregradi, stokanje in globoko dihanje. hipoma sem sicer pomislil na potres, toda kmalu zatem sem razvozlal, da v sosednji kabini dva porivata.
»ko bi tvoj dane vedel kaj počneš tukaj z mano...« je sopihal moški, ženska pa šepetala: »daj mi ga v usta...«
zbijanje je prenehalo, sam pa sem se zavedel svojega hropenja. nisem mogel več zdržati. zakašljal sem.
»kaj za vraga?« se je razburil moški.
»mhmmm, mislila semmm, da je skret prazen.« se je opravičevala ženska.
ojunačil sem se: »ne dajta se motit, nisem ne dane, ne vojer.«
izstopil sem iz kabine, si pri umivalniku osvežil obraz in tiho dodal:
»vajino skrivnost bom kmalu nesel v grob.«
izšel sem iz sanitarij in se počasi vračal proti svojemu ležišču.
v sobi me je čakala tina. sedela je na moji postelji in gledala skozi okno. zopet je sijalo sonce in zopet mi je kazala hrbet, toda že v odsevu okna je bila lepša kot takrat, ko sem jo zadnjič videl. ko sem ji kuhal kavo. slišala je kako so se za menoj zaprla vrata, se obrnila in nasmejala.
lepo se je smejala.
ob ženskah sem bil vedno redkobeseden in tudi tokrat sem svoje občutke o njeni lepoti povzel v kratki povedi:
»kako si lepa...«
vstala je, me objela in položila glavo na moje prsi. začutil sem toplino žrtvovane lepote, ki prodira v moja umirajoča pljuča. poljubil sem jo na lase.
dišali so po večni pomladi, ki je prihajala.
»se greva lahko kam pogovorit?« me je vprašala.
ozrl sem se po sobi in dejal: »pojdiva na sprehod v park.«
prišla sva počasi in sedla na klop. po navadi bi segel z roko v žep, tokrat pa niti pomislil nisem, da bi prižgal cigareto. kot substitut sem čutil njeno pomirjujočo bližino.
»želim imeti tvojega otroka.«
molčal sem.
prijela me je za roko.
»mi ga boš dal preden greš?«
še vedno sem molčal in opazoval njeno solzo, ki je polzela. ustavila se ji je na suhih ustnicah. obrisala jo je, me pobožala po temenu, potegnila k sebi mojo golo glavo in mi prišepnila na uho:
»želim naju pokloniti svetu. morda bova v skupnem telesu kot che guevara, morda bova poboljšala svet in greva...«
»tina,« sem jo mirno prekinil, »to je najlepše darilo, ki bi ga kdorkoli lahko prejel na koncu svoje poti, vendar pa se ne moreva v otrokovem imenu odločiti, da naj ne ima očeta.«
z rokama sem jo držal za vrat, ji s palcema brisal solze z lic in pogled utapljal v njenih zelenih očeh.
»prenehali so z obsevanjem. rad bi le, da je nekdo ob meni, ko umrem.«
ostal sem ravnodušen, ona pa je jokala.
v trenutku iskrenega dneva je bilo narobe zgolj to, da sem prvič in zadnjič v življenju čutil iskrenost ženske ljubezni.
želel sem, da bi s poljubom izdihnil svoj zadnji dih.