AVTONOMNA CONA EKSCES!JA >>> SPLETNA LITERARNA ZB!RKA

0     1     2     3    

KOBROWSKY

16.05.08

KAKÓSMO PRSTARMAM UKAŠČ ŽÉLVO SPÉRAM NAPIL

Stari déda, dap méu mér,
pred babo vkašči skriva pér.
Tja smo zmuznil se sprjatli,
da bi krvno se pobratli.
Tisti cajt še ni bló AJCA,
sabo smo prinesli zajca.

Bil uhat je in kosmat,
zdéu sej nam, da pér bi rat.
Dva sóda sta bla žé načéta,
prjatla trétga šeo dpreta.
Da bi déd kaj ne posumil,
včasih je vteatru glumil.
A bólj pogósto, koj pil pivo,
védno bólj je glumil glivo.

A uhatko, len ne bódi,
žé podi se tam med sódi.
Pér ga niti neza nima,
nako rene sepri lima.

Jaz in še koléga Vito,
se zapodiva gor v žito.
Po njem doséževa police,
kjér skorenjem soko zice.

Pograbva zajca za ušésa,
zvléčeva gadolko pesa.
Zvéžemo muroke, noge,
v oči ga glédamo ubóge,
odpremo pipo brž na sódu,
zajcu vse tó ni po gódu.

Aše prédn prva kaplja steče,
pošténgah žélva dol priteče.

KAKÓSM PR 60ih STOPINJAH CÉLZIJA V SAVNI ŠČURKE JÉDU, PA STA MI DVA NAKLA PADLA IN JE JOŠKATA BLONDINKA V PREMAJHNI BRISAČI NANJU STOPILA

Vsavni jeskor stósto pin,
móral bibit vpale rin,
sajnonstop tista suha vlaga,
name kaplce polaga.

Kmal vréčko vtrpem, sajratam lačn.
Sevsédem kakor Turki.
Zajtrk mój bómaldru gačn,
saj v vréčk’ so Ščurki.

Enpo enmi grejo vusta,
vsak v svojem tónu hrusta,
mi nožice zust štrlijo,
ščurki v vréčki sevla žijo.

Védno bólj sobeštje spólzke,
med prsti mi polzijo,
napihnjeni kot zgódbe lóvske.
O čise misol zijo.

Vlaga védnomanj namdéne,
tkóščurkom kotpa meni,
vgrlu mena kašelj sili,
Ščurki sore jeni.

Vsena enkrat vusta zbašem,
danebi pobe gnili,
akarna lépem bruhnem vkašelj,
skor uto pimsev slini.

Kašljam, kašljam, Ščurke vustih
zjezikom zadr žujem,
skor vsem pobeg prepréčim,
dvapa lei zpljujem.

Dolna deskah dvako mada,
hropeta pravplitko,
očitno sei mata rada,
sešlatata zaritko.

Nakar naspróti mene
megla malo se razblini,
zaglédam se bolščé med stegna
in višje v oblini.

Brisača strgana je, majhna,
kot da bi je sploh ne bló,
dekle sej’ bliže primaknilo,
Vščurka stópi lo.

Zahre ščiji podno gami,
kona peti seo brne,
erótično miritna stavi,
lekdójo lohza vrne.

Žézdr žimsi joza bóke,
po hotno setre sómi roke,
“Daj me,” šépne pože ljivo,
ajaz obrnem jo igrivo.

“Všéčsi mi, bi te, nemara,
al’ si baba vščurkih stala!

ŽILÉT

Stópam enko rako tebe,
sajneda semza tebe jebe,
léo časi hrabim mir,
dagrém skricev svójkvar tir.
Kadar pate dóvhni póme,
zmréžo sio jamem róme,
da mina gósli gódejo
inmikvar tiro krade jo.

Kosem zópet nači stini,
spétra zmišlam ode klini,
akerme nibló tólko lét,
upo rabla ježi lét.