tapkanje na mestu

prvenstva v tapkanju na mestu:
- medvode, klub jedro, 20.04.11, ob 20:00, predstavitev
- ljubljana, konzorcij, 22.04.11, ob 10:00, tiskovka
- ljubljana, knjigarna wolfova, 30.06.11, ob 20:00, večerni postanki

neuvrščeni (v knjigi neobjavljene zgodbe in spregledane kritike)
http://gregor.rozman.si/tapkanjenamestu

mnenja

literati in mediji so zapisali ...

andrej blatnik za cankarjevo založbo

zbirka kratkih zgodb gregorja rozmana se dogaja v negotovem času, ko mora vsakdo poskrbeti zase, in v nevarnih krajih, kjer se ne ve več, kdo so dobri fantje in katere so poredne punce. navidezno naivni pripovedovalec, ki ne le po svojem besednjaku, temveč tudi po svojem življenjskem slogu včasih spominja na charlesa bukowskega, ki je odraščal v času socializma, se nam hkrati zagnusi in prikupi, morda pa tudi zasmili. ne, brez rezkega humorja teh zgodb res ne bi bilo.

slovenska tiskovna agencija

ulični roman gregorja rozmana z naslovom tapkanje na mestu je po blatnikovih besedah napisan s pozicije slovenskega lumpenproletariata in je preizkus bralčeve tolerance. junak romana po življenjskem slogu spominja na razvpitega ameriškega pisatelja, pesnika in potepuha charlesa bukowskega. znajde se v finančni in čustveni zagati, saj je na svetu vse manj košarkaških igrišč, na katerih bi se splačalo odigrati protinapad, in tako junak ostane pod svojim košem in tapka na mestu, je o svoji drugi knjigi razmišljal rozman, prejemnik nagrade urška 2008, ki ji je sledila objava kratkih zgodb, zbranih pod naslovom crux.ansata.

ana jud

tapkanje na mestu me je opomnilo na prevečkrat pozabljeno dejstvo, da so se ljudje znali smejati tudi v socializmu. če tega ne bi zmogli, sploh ne bi preživeli.

dlake na jeziku

predstavitev druge zbirke kratke proze gregorja rozmana tapkanje na mestu? pa kaj še?! »zaradi vsesplošnega divjanja k doseganju košev je tapkanje na mestu danes nepriznana olimpijska disciplina. vseeno obstaja nekaj igrišč, na katerih ni glavni cilj steči v kontro in zabiti. eno takšnih je lahko tudi izvirno leposlovje« (sam presvetli gregor rozman). je potreba po »tapkanju na mestu« vrlina, manjko ali preprosto simptom? morda simptom ohromelosti zaradi ponorelega, hektičnega, vse manj občutljivega in obzirnega sveta okoli nas? je potreba po tapkanju vrlina v smislu prepoznane potrebe posameznika po občasnem odmiku in iskanju občutka za lastne vrednote, lastne potrebe in stremljenja? tokratno »tapkanje na mestu« je bilo v znamenju puščanja literarnih sledi nekega občinskega uradnika srednjih let, ki se avtoironično poigrava s sabo ter ironično z drugimi in drugostmi okoli sebe. neusmiljeno iskren, predrzno pogumen. kako pa gre vam tapkanje na mestu?

mojca pišek za knjiga.dnevnik.si (dnevnik, 3. junij 2011)

recenzija knjige tapkanje na mestu gregorja rozmana: »kurčevito upiranje«
»duće res ni prvi ali edini »fukfehtar« med slovenskimi literarnimi junaki, čisto lahko pa je najuspešnejši.«

tekmovalna disciplina agresivno pasivnega junaka dućeta je tapkanje na mestu, ker je pač, kot pravi, danes malo igrišč, na katerih bi bilo vredno steči v kontro in zabiti. in tako se junak večino časa bolj brani, akcija, ki ga je vredna, so seksualni pohodi, včasih zgolj čez dvorišče v sosednji blok, pa nasploh nikoli pretirano daleč, kvečjemu med turistke na morje. in ker duće ni noben prvak v doseganju najvišjih ali vsaj optimalnih donosov, gre skorajda razumeti njegov trening v paradni disciplini šarmiranja lokalnih lahkoživk, barskih starlet, problematičnih in od hormonov potolklih mladoletnic ter spolno spečih diplomantk ekonomije.

sočno izrazoslovje, avtorjev neizpodbitni adut, je skoncentrirano okoli opisov seksualnosti, ki kot da pognojeni z besednjakom drug za drugim slikovito brstijo. duće res ni prvi ali edini »fukfehtar« med slovenskimi literarnimi junaki, čisto lahko pa je najuspešnejši, četudi se prestopa na mestu, je, ko pride do žensk, poln zamisli in pripravljenosti na mig pa fleksibilnost glede tehnik, krajev in položajev. kljub bližini žgečkljivega žanra so zgodbe obenem silno resne in je vohati v njih sumljiv socialni smodnik. da je nevaren in vnetljiv, težko, duće svojo razkošno energijo raje in pametneje usmerja v železni luftarski repertoar, tam med »kavsom in ravsom« bi kako iskro upora zanetil kvečjemu po nerodnem.

emotivni prispevki tipa »pogubil edino žensko, ki bi jo do konca ljubil«, ki naj bi pripomogli k empatičnemu branju, se neprilagojenemu silaku pogojno podajo. ker se od samega začetka zdi, da se duće (smo omenili, da je v prostem času pisatelj?) z neobdavčenim cvenkom od koke, svojo robovno pozicioniranostjo in premlevanjem problematike kite - nekoliko kiti.

matej bogataj za književne liste (delo, 8. junij 2011)

bes in moč
»potem je prišla demokracija in vse zajebala.«

pripovedovalec rozmanovih kratkih zgodb, en sam in trden v sto spremembah, kar zbirko poenoti in zgosti, čeprav v različnih poklicih, se zaveda, kdaj se je vse začelo in je šlo samo še navzdol. ko se je nehal socializem in so tajkuni razprodali blagovno znamko za mlečno-čokoladni namaz, ki mu ga je polizala sošolka. vendar se takrat še ne zave tiste resnice, do katere se dokoplje na koncu, ko pošlje vse v genitalije in poziva k uporu. on je kot pujšek, vojko, fajter, potrebujež in zvijačnež, kot pero iz bluza fužinskega si želi malo več z ničemer izzvanega nasilja. se na obračun tudi pripravlja, švica, bilda, boksa, ampak s pametjo, malo ga tepejo, kadar jih je več, zna pa tudi vrniti. tepe ga življenje, še bolj kot soljudje, nima temeljev, nima čustev, razen impulzivnih, nima kluba ali nacije, za katero bi navijal. predvsem je jezen na ves svet – in blaaazno potenten in strašen jebač. javna mesta, lokali, spovednice, lokali, avti, maratoni v interierjih, sosede in profesionalke, nič človeškega mu ni tuje.

če ne bi z nami takole zaupljivo, med brati, kramljal, se nam zaupal, kot dobrim frendom, recimo tisto o izgubi nedolžnosti ali pa o pohotni fukatožni celulitični ločenki na morju, bi si mislili, da naklada. da gre za tisto važenje, ki smo ga sicer vajeni pri fantih, ki si iščejo svoje mesto znotraj druščine in pretiravajo, vsi, samo eni se bolje sprenevedajo, lažejo bolje in so potem tudi v življenju, ko zapustijo peskovnik in športno igrišče, direktorji in tajkuni in poslanci, drugi pa ostanejo vedno papki in slabi lažnivci in jih zato preganja policija; ta proza ima uporen podton, pripovedovalčev gnev nad razmerjem sil in stanjem sveta je neizmeren, tudi ker si eni ženske kupujejo z avti in položaji in doktorati, medtem ko si jih pravi moški enostavno vzamejo. rozmanov pripovedovalec ga namoči kjer koli; med odsotnostjo ženske gleda v bloku nasproti žensko, ki se nastavlja, in ko ima po parih dneh zadosti ročnega dela, pozvoni – in evo ga, ona je že čakala, mokra. ali pa ga obiščejo kar na domu, ali pa je zasebni detektiv in prinese dokaze, one pa se stasno maščujejo za partnerjevo prevaro. pravzaprav je za dučeja oziroma deusa – rozman vse piše z malo, to je proza, kjer se nič ne začne na veliko, razen vstopa v svet kože in sluznic – fuk isto kot sofisticirani umori za poirota ali revščina za mater terezo. kamor koli pride, povsod naleti na isto, vse je en sam poligon za jebačino, še v arestu mu širijo sfinkterje in ima zato malo večjega. čeprav precej pod povprečjem, kolikor razumemo. ampak vztrajnost in naprezanje in mišična masa in permanentna naperjenost tudi nekaj štejejo.

jasno, kadar mu pride, mu pride dvakrat. izdatno, na vedra. žensko, ki že pred skoraj izteče, to je pocasta in podmazana proza, morajo, citiram eksperta, polivati z mrzlo vodo, da pride vsaj malo k sebi. po hoji se ji potem še dolgo pozna. to je ena taka bolj kamionarska erotika. taprava torej.

rozmanu uspe predstaviti ulico in uličarje, to so ljudje, ki so izločeni, ki poslujejo z mamili, ki jih zaznamujeta jeza in izločenost in so potencialno prevratni, praktično pa agresivni. skozi obujanje časov izgubljenih iluzij in čudne nostalgije za davnim svetom mladosti, ko še niso bili pošiti po glavi kot žoga, se kaže tudi prikrita kritika stanja, ki jo rozman izpisuje v kratkih, odsekanih stavkih, ki se približujejo aforistični zgoščenosti. včasih so fragmenti dolgi en sam stavek, zašiljen, pogosto mu uspe z zgoščevanjem in bližnjicami povezati ločeno in samo včasih, kadar je preveč splošen, stavki izzvenijo malce pretenciozno in kot da prezahtevno za rezonerja. to je proza, ki na neujemljivi meji ironije izraža stališče o tranziciji in odvzema ostanke iluzije.

pilgrim v forumski temi junijsko branje (knjižni molji, med.over.net, 17. junij 2011)

gregor rozman: tapkanje na mestu

zbirka kratkih zgodb, polna kurcev, pičk, fukanja, drkanja in kar je še takega. ni za nekoga, ki ga motijo kletvice ali dosledno ignoriranje velikih začetnic. drugače pa močno cinično, sočno, dobro napisano, sveže in (v dandanašnjih družbenih razmerah) zelo na mestu. tudi humorno.

če mene osebno eksplicitni opisi spolnega občevanja preveč ne navdušujejo, je to moj problem. sem pa bil zato toliko bolj navdušen nad po obsegu najkrajšimi zgodbami v knjigi, že kar nekakšnimi haikuji, še posebej eno z naslovom dan mrtvih (ali nekaj takega).

priporočam v branje, tudi kot dopustniško, le eno ali dve zgodbi preberite prej za pokušino.

ana geršak za pogledi.si (pogledi, št. 16-17, 10. avgust 2011)

diagnoza: seksapizem
»zbirko z dobrim startnim materialom kljub vsemu ohromi prav naslovno »tapkanje na mestu«.«

pisatelj, multimedijski in intermedijski ustvarjalec gregor rozman je v lanskem intervjuju za airbeletrino svojo drugo kratkoprozno zbirko označil za »surov, sodobni realizem«, zapisan v »novejšem, urbanem, prostaškem stilu«, katerega rezultat so t. i. »kurbizmi«. tapkanje na mestu opisu povsem ustreza, tako v dobrem kot slabem smislu. v dobrem, ker gre za zanimiv jezikovni poskus, ki v sodobni slovenski leposlovni produkciji ni prav pogost. v slabem, ker se ponavljajoče tematike, enoličnih likov ter ploskosti zgodb bralec sčasoma naveliča. deus, imenovan tudi »duče«, ima v življenju veliko prostega časa, zato se lahko aktivno posveča tistemu, kar ga zares veseli: zbiranju trofej, pri čemer se spogleduje s katerim od trših žanrov. duče ni izbirčen. z enakim veseljem se spušča v bližnja srečanja različnih vrst z blokovskimi ekshibicionisti, mozoljastimi sošolkami, mamicami vilendorfskih proporcev, beloruskimi prostitutkami, emo-mladoletnicami, razočaranimi gospodinjami in še bi se našlo. kakor je za slovensko prozo značilno, se mu ženske kar same mečejo v objem. saj ne, da nima drugih ambicij, občasno si zaželi v življenju še kaj početi, recimo biti nogometni sodnik, tat, izterjevalec ali hišnik na zasebni otroški kliniki, odvisno od zgodbe. še najbolje mu gresta od rok dilanje in pisanje, ki je, glede na dučejev polnokrvni življenjski slog, primerno začinjeno.

tako kot za avtorjev prvenec crux.ansato (2009) je tudi za tapkanje na mestu značilna velika mera eksperimentalnosti. na jezikovni ravni je to očitno že v zapisu, ki velikih tiskanih črk ne prenese niti po piki niti na začetku stavka. obenem se tapkanje predstavlja kot zbirka kratkih zgodb, čeprav se te med branjem skoraj samodejno združijo v romaneskno celoto, kar je posledica slogovno prepoznavnega prvoosebnega pripovedovalca in tematske enotnosti. dogajanje je časovno linearno, od socializma prek tranzicije v kapitalizem, temu pa ustreza tudi razvoj pripovedovalca od dečka do mladeniča. agresija dogodkov postopoma narašča in se v zaključku celo izpoje v nekakšen bojni klic razsrediščenega subjekta, ki očitno vidi zadnjo možnost preživetja (in s tem svoje ponovne sestave) v radikalnih družbenih spremembah. toda pod dučejevim vodstvom je vsak podoben poziv obsojen na neuspeh. duče se s problemi ne more spopasti. raje beži od enega ženskega mednožja k drugemu.

zgodbe sprva rešuje ironični podton, ki spremlja spopad plitkega, stereotipiziranega pripovedovalca z večinoma komičnimi okoliščinami, v katerih se pojavlja. k temu pripomorejo še lapidarni zapisi tipa »v našem kraju so najboljše kurbe in telovadnice zasedene med osmo in deseto uro zvečer«. problemi vzniknejo, ko želi avtor izpostaviti pripovedovalčevo sentimental(istič)no plat. »[z]akaj zabijam čas z vedno novimi ženskami? zakaj se ne morem premakniti z mesta? bom res crknil sam?« v trenutku, ko duče najde sanjsko žensko, se kot običajno vse sfiži, za kar poskrbi tovornjak na napačnem voznem pasu. z narativnega vidika se je nesreča pač morala zgoditi zato, da pripovedovalec napove spremembe. ker pa je naslov knjige tapkanje na mestu, je odveč pričakovati drastičen zasuk, kvečjemu kup variacij na isto temo. temu se pridruži še kanček melodrame v obliki osebnoizpovednega momenta, kjer izvemo, da je imel pripovedovalec kaj klavrno otroštvo. oče ga je maltretiral, izmenično uporabljal kot pepelnik in straniščno školjko, dokler ga ni pokopala ciroza jeter. in tako je za vse deusove neuspehe kriva odsotnost avtoritativne očetovske figure. novost je le v tem, da se pripovedovalec v takšnem psihoprofilu prepozna, kar pa mu ni ravno v pomoč. zbirko z dobrim startnim materialom kljub vsemu ohromi prav naslovno »tapkanje na mestu«.

aljoša harlamov za mentor (revija mentor, jskd, oktober 2011)

ubijati ali uživati?

gregor rozman (1974) spada med tiste redke mlajše slovenske umetnike, ki se znajo posluževati svetovnega spleta – kot intermedijalni, internetni umetnik uporablja računalnik in splet kot orodje za ustvarjanje, kot pisatelj za objave celotnih tekstov ali odlomkov oziroma nedokončanih osnutkov; torej za odprt, zastonjski stik z bralci in nenazadnje za promocijo svoje literature (klik na: http://gregor.rozman.si/). po prvencu crux.ansata (2009), ki mu ga je kot uršljanu 2008 izdal jskd oziroma mentor v svoji zbirki prvenke, se letos predstavlja še z drugo zbirko kratkih zgodb, tokrat izdano pri cankarjevi založbi in zgovorno naslovljeno s tapkanje na mestu. zgovorno zato, ker prvič, na mestu »tapka« njegov pripovedovalec, in drugič, ker se zdi, da to počne tudi avtor, saj gre v marsikaterem pogledu zgolj za razširitev prvenca, njegovega nepoetičnega, realističnega dela, kakšna zgodba se – sicer nekoliko prenovljena – celo ponovi (ena teh je urbani kaos).

za samo branje je izredno pomembno vprašanje zvrsti. več kot verjetno je namreč, da imajo zgodbe vseskozi istega pripovedovalca, zato bi lahko knjigo upravičeno imeli tudi za roman v fragmentih. sam sem celo prepričan, da tako branje knjigi prinese več prednosti kot pomanjkljivosti, pravzaprav so nekatere pomanjkljivosti knjige veliko manj izrazite, če jo beremo kot roman, če zgodbe obravnavamo kot poglavja in ne kot samostojne enote. minimalistični, dogajalni, ekspresivno nabit in neposreden slog, ki ga avtor imenuje kurbizem, namreč v posameznih zgodbah izpade kot zgolj banalen in cenen poskus šokiranja, šele v kontekstu, sopostavitvi z drugimi pa bralec v identiteto pripovedovalca in knjige vgradi tudi bolj poglobljene socialno-kritične in eksistencialistične teme, ki brbotajo pod površino: nezadovoljstvo z življenjem v sodobnosti oziroma v kapitalizmu, strah pred smrtjo, praznina ljubezenskih razmerij, absurdnost bivanja, nasilje kot edini možni odgovor na notranjo stisko, na dvom … tak slog sicer ustreza duševnemu profilu pripovedovalca dučeja oziroma deusa, ki je dežurna mala baraba, diler koke, mizogin, ki med seksom rad ponižuje ženske in o njih razmišlja samo skozi ozko špranjo njihovega mednožja, predvsem pa je torej ženskar in ljubimec – ali v slogu knjige: fukač. edina težava s tem, da knjigo beremo kot roman, pa je, da iz tega potem v resnici nastane zbirka – in sicer zbirka, niz različnih deviantnosti (pedofilija, uriniranje po očetovem grobu, dilanje droge …) in različnih, tudi precej eksotičnih spolnih praks (seks v cerkvi, seks s pomokanim prtom, voajerizem itd.), kar potem deluje precej naivno epizodično oziroma enciklopedično.

na platnici knjige in v nekaterih medijih se zaradi sloga in tematike pojavljajo primerjave s chrlesom bukowskim, vendar bi sam za tradicijo tega pisanja prej pogledal po našem dvorišču: franjo frančič, zoran hočevar, tudi milan kleč se zdijo primernejši avtorji. z rozmanom jim je skupna poetika marginalca, odrinjenca na družbeni rob oziroma slehernika, čigar identiteta je pogosto osrediščena ali celo edino osmišljena z brezsramno erotiko. tudi tehnika prvoosebnega nezanesljivega pripovedovalca, je v teh delih pogosta, predvsem nezanesljivega presojevalca, kakršen je tudi duče, čigar vrednote, presoja, izkazuje jo najočitneje skozi neposredni komentar, posredno pa v dejanjih, se pogosto radikalno razlikuje od vrednot in presoje bralca ter istočasne kulture, ki ji bralec, delo in avtor pripadajo. po drugi strani pisanje brez velikih začetnic nekoliko spominja na jezik oziroma pravopis novih komunikacijskih naprav (e-pošta, sms, blog …), naslovi besedil pa tu za razliko od prvenca niso več računalniški.

če knjigo beremo kot zbirko kratkih zgodb, kot očitno želi avtor, kljub temu da je zanjo izbral naslov, ki zbirki skoraj vsiljuje enotno temo, ji je poleg banalnosti in postmodernega hedonizma, pripisati mestoma tudi anekdotičnost, ki jo že nekaj časa omenjam v zvezi s sodobno kratko zgodbo. gre preprosto za to, da marsikatera kratka zgodba deluje kot nekoliko razširjena anekdota oziroma šala z obveznim končnim komičnim "punch-linom", ki včasih skriva tudi prikrito moraliziranje. kadar knjigo beremo kot celoto, kot roman, to toliko ne moti, saj gre v tem primeru resnično lahko za anekdote iz življenja pripovedovalca, zraven tega pa enotni pripovedovalec poveča občutek bralca, da gre za govorjene pripovedi – iz nekaj namigov v posameznih zgodbah namreč lahko izluščimo, da avtor, ki ga pripovedovalec imenuje rozi, sestavlja knjigo po njegovem pripovedovanju –, anekdota in šala pa sta v prvi vrsti seveda govorjena teksta.

podroben, nerezerviran prikaz duševnosti nekega marginalca, avtoironija in humor so glavne odlike tapkanja na mestu. vse to je le še en dokaz nezanesljivosti pripovedovalca, ki torej daje knjigi neko enotnost, obenem pa ji izredno viša vrednost. uvodna zgodba, drek na kruhu, navidezno nostalgično zre v čase socializma, ko je bilo vsega manj, a je bilo vse boljše, v resnici pa bralca seveda zavaja. ali je pripovedovalcu res mogoče verjeti v njegovi obsodbi »dobe individualizma in korporativne korupcije, v kateri bogatijo najbolj sebični drekomešalci« (str. 7)? ko pa se vendar stran za stranjo knjige sam neprestano razkriva kot tipični otrok te dobe: promiskuitetnež, popoln egoist in infantilnež, ki ga zanimajo le lastne potrebe, zadovoljevanje lastne spolne sle. ko omalovažujoče komentira in kritično ocenjuje okolje okrog sebe, čas in prostor, v katerem živi, hkrati pa ne zna o sebi in iz sebe povedati ničesar, kar ni hvalisanje o lastnih posteljnih dogodivščinah. vendar pa ravno on, kot otrok te dobe, paradoksalno tudi najbolj občuti njena bremena – hinavstvo družbe, ki potiska male kriminalce na rob, medtem ko se veliki gostijo pod žarometi, vsem na očem, občutek nesmisla, votlosti, ki jo čutijo generacije, ki so jih v klopeh še učili »bratstva in enotnosti«, potem pa so se »v kombinezonih znašli v hipermarketu« (str. 7) itd.

v tem je mogoče mimo pripovedovalca videti razloge, vzroke za t.i. postmoderni hedonizem, ki smo mu priča na straneh vmes, med začetkom in koncem, s čimer pa je le-ta do neke mere uspešno pervertiran oziroma reflektiran; ne more namreč biti naključje, da izrazita družbena kritika v knjigi stoji na tako pomensko izpostavljenih mestih. predzadnja zgodba, premalo metkov za preveč bedakov, je tako napoved razrešitve tega konflikta, napoved, da bo pripovedovalec morda le odvrgel breme, poiskal smisel na edini način, ki ga pozna, ki mu je ostal, z edinim odgovorom, ki ga družba še razume, ki družbo še šokira – z nasiljem, z napovedjo strelskega obračuna. ne da bi se z njim strinjali, a saj ni strahu, da bi to tudi uresničil, niti upanja, da bi poskusil kako drugače resnično rešiti konflikt – duče je velik nakladač. že trenutek zatem se, v zadnji zgodbi, iz ene povedi in z razkrivajočim naslovom današnji časi, vrne k rešitvi vseh nas narcisoidnih egoistov enaindvajsetega stoletja, h konvencialnemu, družbeno pričakovanemu odgovoru, ki konflikta ne bo rešil, ampak ga bo samo odložil – kar je počel celoten roman, pardon, celotno zbirko kratkih zgodb: »najboljše ti pride, če si ga zdrkaš pred ogledalom« (178). in se nadaljuje tapkanje na mestu.

simona k. v forumski temi tapkanje na mestu - vaše mnenje o knjigi (knjižni molji, med.over.net, 30. november 2011)

spoštovani gregor,

jaz prebiram tvojo knjigo. moram povedati, da sem se morala prisiliti v branje tako neposrednega jezika, moj bralni okus je namreč veliko bolj pesniški, v tem pogledu sem tipična ženska, čeprav tokratne izpovedne moči tovrstnemu izražanju nikakor ne oporekam. tvoj jezik je zelo spreten in bogat. kakršne so tudi izkušnje oziroma situacije, ki jih pripoveduješ v zgodbah. ker pišeš tudi o socializmu, v katerem se je naša generacija znašla povsem izgubljena zaradi odsotnosti marsičesa, je knjiga dragocena v dokumentarnem smislu. sploh zato, ker je marsikaj še vedno tako podobno, isto, nespremenjeno, skoraj pikolovsko primerljivo z današnjim časom ... žalostno, strašljivo in hkrati olajšujoče.

ko sem začela brati, sem skozi omenjane like v knjigi prepoznavala ljudi iz svojega kraja, čeprav nama ti znanci, nekateri že pokojni, nedvomno niso skupni. priznam, da sem knjigo vzela v roke zaradi tvojega pojavljanja na teh forumih. drugače ji najverjetneje ne bi dala niti priložnosti po branju prve strani, ker me tovrstna literatura pred odvrača kot pritegne. a odločila sem se prav. da sem nadaljevala z branjem. knjiga mi daje misliti. spomnil si me, koliko preklinjanja, "kurb in žaljivk" sem preposlušala v tistem času. kolikokrat je foter prišel iz službe slabe volje in nas namlatil krive brez krivde. kako so mnogi doma prebutali ženo in otroke za potrebe bolnišničnega zdravljenja, že v nedeljo pa so pobožno sklanjali glavo med kolena in se kesali. in vsak teden isto. iz meseca v mesec huje... in koliko "igric in skrivalnic" je bilo, pa šepetanj med odraslimi! mnogi smo posegli po odklonilnih dejanjih, ene je pokopal heroin, nekatere vrv, nemalo jih živi v psihiatričnih ustanovah. nekaterim nam je uspelo. predvsem takšnim, v katere ni verjel nihče. vsak ima svojo izkušnjo in svoj odnos do spomina, ter obliko in stopnjo nostalgije.

jaz sem med tistimi, ki verjamemo v sodelovanje. a ne po meri, "če nisi z nami, si proti nam."
onavljam: tovrstna literatura mi ni blizu, a moja odločitev glede tvoje knjige je: za!

srečno pot knjigi, v tem času je potrebna.

jasna mlakar (dobreknjige.si, 9. november 2015)

izraz tapkanje na mestu, sicer vzet iz košarke, bi simbolično morda lahko pomenil obtičanje na neki življenjski točki, čeprav nas avtor s turbulentno hitrostjo pelje skozi dogodivščine svojega glavnega junaka, verjetno kar svojega alter ega, promiskuitetnega mladega moškega dučeja, ki mu spolnost predstavlja glavno gonilo bivanja. rojen in odraščajoč kot otrok socializma, se je ob nestimulativnem in nasilja polnem družinskem življenju kalil kar na ulici, v odrasli dobi pa se preživlja kot mali diler z afiniteto do pisateljevanja. nesposoben zvestobe je torej ujet predvsem v lasten spolni nagon. sicer je v preteklosti tudi ljubil, vendar se je ljubezen tragično končala s prometno nesrečo. jezik, ki ga avtor uporablja, je vulgaren, prizori spolnosti dokaj eksplicitni, njegov surovi in realistični stil pisanja s kletvicami skoraj ob vsaki vejici pa vendarle deluje zelo naravno, kar je ob sicer striktni uporabi knjižne slovenščine precejšen dosežek. po obliki je delo zbirka kratke proze z romanesknim priokusom, saj spremljamo istega junaka v posameznih zgodbah oziroma bolje rečeno prizorih iz njegovega življenja. leta 2008 je gregor rozman prejel nagrado urška, ki se podeljuje na festivalu mlade literature v slovenj gradcu in ga prireja revija mentor. temu je sledila objava zbirke kratke proze crux.ansata.

klub jedro, 20. aprila 2011

foto: janez pelko. utrinek predstavitve tapkanja na mestu, pogovora z lirskim subjektom dučetom. posebna hvala glasbenemu gostu primožu oberžanu in improvizatorjema kobrowskemu ter arneli odobašić.

neuvrščeni

kot obljubljeno v knjigi lepim tekste, ki sem jih izločil na predlog urednika in skupine študentov filozofske fakultete, ki se jim zahvaljujem za seciranje gradiva za knjigo. zgodbe so objavljene po sklopih izločanja, in sicer po sedem zgodb in po pet zgodb. zveste bralce pozdravljam tudi na tem mestu. pripominjam, da besedila niso lektorirana in ne dopolnjujejo knjižne vrednosti. pravzaprav so porazna in ne vem, zakaj jih objavljam.

knjiga me ne briga

boli me kurac za knjige. ampak res. danes je vsak kurac od pičke lahko pisatelj. šolske spise je dobro pisal, prebral nekaj knjig, plačal za tečaj in je že kar pisatelj. kurac. pa bralci tudi; mislim, komu se pa danes še da brati? škoda časa. jaz, da bi bral? kurca. že tako se težko skoncentriram, če ne berem kakšne črne kronike ali pornografije, zdaj pa, da bi bral še kakšno leposlovje, me pa ne zanima. pa saj nisem nepofukana stara pička, da bi moral brati knjigo, niti ne intelektualec, ki kožico potegne dol samo takrat, ko gre scat. in tudi preveč dela imam s preživljanjem.

obstajajo izjeme. imam prijatelja med pisatelji. včasih prinese kakšno knjigo, ki jo čim hitreje v antikvariatu zamenjam za liter belega. v zahvalo mu kdaj kaj povem. pripovedujem kaj takega, kar se je zgodilo na ulici, da bi lahko uporabil v svoji knjigi. kdo ve, verjetno bova, ko crkne, z njo zaslovela.
in kot da ne bi bilo dovolj, me v zameno za polovico slave včasih tudi prosi, da hodim po ljubljanskih knjižnicah in povprašujem po njegovi knjigi. v tiste knjižnice, ki je nimajo, se vračam kot duh in spet sprašujem. včasih pošljem še kakšnega prijatelja. lojze, stane, bojan, slavko, vsi so že pomagali. pisatelj se potem še bolj vneto zahvaljuje in prinese literco. pravi, da denarja nima, da se ne druži z literati, in da se mu kurcev urednikov ne da vleči, ter da je sam kriv, ker je njegovo delo slabo brano, k dvigu rejtinga, če izdajaš v samozaložbi, pa lahko pripomorejo le bralci, ki povprašujejo po knjižnicah.
projekt skupinice ljubljanskih klošarjev je bil uspešen in po nekaj mesecih je prijadral k sidru, me klofnil po ramenih, ponudil čik in nekaj krehal, da je prečekiral kobis in ugotovil, da se je pojavil v treh novih knjižnicah. da ga je tako razveselilo, da mi je prinesel literco in knjigo o fužinskih čefurskih dijakih. da to pa moram prebrati. da je knjiga desetletja. da mi bo všeč. pa sem si mislil, literco imam, božam te, ljubezen moja, ljubkujem te, ko gladko tečeš po grlu, imam te, knjigo tudi, najbolje, da se uležem na klopco in načnem obe.
ko sem ju požiral, sem se spomnil na afero, ko so policisti na zaslišanje pozvali avtorja, ki je policiste poniževal. točneje rečeno, glavni junak, čefur, jih je poniževal. in ker je bil pisatelj kolumnist pri časopisu, ki je pod kontrolo politične stranke, ta pa je imela v rokah policijsko ministrstvo, sem povezal, da je bilo itak vse dogovorjeno za čim višjo prodajo. pa saj ljudje niso neumni, da ne bi videli dogovora med ministrstvom in avtorjem. knjigo verjetno kupujejo zato, ker je, če drugega ne, vsak človek s policisti kdaj doživel kaj neprijetnega in bi knjigo kupil že zaradi pošiljanja organov v organe. ampak zanima pa me kako se bo avtor knjige, ko ga bo ustavil navaden policist in mu do pike pregledal avto, izgovoril, da ni on te knjige pisal, ampak njegov lik. kako mu bo obrazložil, da besede niso njegove? gotovo mu bo škif kaj našel. če drugega ne, bo imel prvo pomoč pretečeno.

ko sem knjigo primerjal s to medijsko predstavo, sem ugotovil, da me knjiga še manj briga. slovenčki so takšne pičke, da niti enega pisatelja ne premorejo, ki bi scal proti vetru. vsi bi se naslanjali na politiko in kasirali. nič nenavadnega za deželo, v kateri ima največjega kurca med pisci svetlana makarović.

ljubljanska vojna

ljubljanski folk mi gre na kurac. jebem jim mater nevrotično. zdaj so še bolj razdraženi, ko je recesija in morajo paziti, koliko zapravijo, pa ker se ne morejo več iti luksuza.
ampak pazi ti to, ko se nekaj pizdijo, pa potem jaz stopim iz kible, človek od dveh metrov, čez sto kil, pa pridem zraven pa gledam dol, a mislite, da se kdo kaj boji, in da neha težit? kurca neha. saj se zavedajo, če bi koga na gobec in mu razfukal par zob, bi me tožil in se mi obesil na premoženje, samo čakajte malo, naj me kar tožijo, itak nimam nič, kar bi mi vzeli, tako da enkrat bom enega samo na gobec, kakšno smotano pičko bom pa tako po joških, da ji bo silikon ven skočil, jebem ji mater, da jo bom.
pa kaj sem jaz kriv, če je po novem treba dati za parkirnino?
povejte mi, kaj sem jaz kriv?
pa pojdi s trolo, pizda ti materina razvajena, če ne moreš sto metrov peš.

zadnjič je rekla moja pička, ki dela v trgovini z dragimi cunjami, da je ena kuzla prišla s tremi karticami in iz vseh treh skombinirala za petsto evrov drago torbico, potem pa je pri blagajni pribila, a zdaj ste mi pa še to vzeli, in kaj bodo pa moji otroci jedli.
kaj pa jih imaš, pizda nepofukana! pa pička ti materina, naj še kdo reče, da narod ni razvajen, in ko jim zagusti, se potem fiksajo s karticami.

naj bo že enkrat svetovna vojna, da narkiči pocrkajo!

nora politika

zakaj moj drek ne smrdi?

ples mrtvecev

»kje si bila?«
»je važno?«
»je. ker si moja pička in te imam rad. spodobi se, da poveš, kje si bila.«
»...«
»molčiš in ... pizda, se celo smejiš?! vseeno ti je! kaj je s tistim ljubim te, kaj je z rada sem s tabo, ker me pomirjaš, se pogovarjaš in fukaš z mano? je človeka težko ljubiti, ko je v težavah? zakaj sva fukala, zakaj?! zaradi besed? nimam velikega kurca, nimam denarja, nisem zanimiv, kaj sem?«
»dovolj mi je tvojega nezaupanja in ljubosumja!«
»meni pa je dovolj tvojega organiziranja tega razmerja. to in to takrat in takrat. sit sem tudi zamujanja, laži in prikrivanja. pizda, lahko bi dvignila telefon in sporočila, da boš zamudila za eno uro, ker te fuka nekdo drug, in da se moraš prej stuširati, ker bi ga lahko zavohal, ko bi lizal tvojo gnilo pičko!«
»norec labilni, bolan si!«
»ne, čuteč sem. čutim te v tem pofukanem razmerju. ti tega ne znaš, ker si kurčev stroj! misliš, da bom slepo prenašal tvoje flirtanje, neprestano iskanje boljšega moškega?«
»pusti me!«
»ne bom te izpustil, prasica, dokler ne poveš, kje si bila! ne boš se rešila, kot si se rešila bivšega! klical te je, midva pa sva se smejala in fukala. z mano greš do konca! obljubila si!«
»nor si, pusti me, boli me!«
»nikamor ne greš, dokler natančno ne poveš, kaj si delala danes zvečer!«
»ne bom!«
»...«
»midva sva itak mrtva. pleševa ples mrtvecev. okostnjaka izven omare. drugi naju vidijo, le sama sebe ne. nimam te več rada, ker me dušiš. na začetku tega nisem videla, zdaj vem. to ni ljubezen, ampak ječa ...«
»ljubezen je fuk z drugimi?«
»kdo je prvi začel?«
»priznam, da ti nisem zaupal, toda na to sem te opozoril, ker sem čustveno labilen.«
»to ni noben izgovor. zadušil si me s svojo obsedenostjo. zate sem angel in vendar si mi nadel verige. pusti me!«
»ne bom te ... še ... pustil ...«
»ah ...«
»se zavedaš, da se pogovarjava?«
»to je zato, ker me siliš v to.«
»vzgoja te ni, te bom pa sam prisilil v to, da se boš pogovarjala s partnerjem!«
»ti nisi moj partner! ti ... ti si ... pošast!«
»ne bi smel biti, pa sem, ker sem naiven. obseden sem s tvojo ritjo, joškami, tvojimi vonjavami. spravljajo me v obup. predraga si ... za moja čustva.«
»ubožec nesposobni!«
»kurba nespodobna!«
»pridi sem!«
»kar daj me, prasec, ti veš, kaj mi je všeč ...«
»prasica si, moški te samo malo stisne in si že vlažna, poglej se!«
»da! udari me, prefukana kurba sem! daj kondom! se spomniš? kurba sem!«
»briga me, če te je prej pofukal! zmešal bom svojo z njegovo spermo ... prvi bom priplaval ... boljši sem ... pridi sem, kaj se upiraš, pofukal te bom bolje kot on danes!«
»ti je všeč, ko fukaš mojo pičko? poglej se, patetičen si, sploh me ne znaš kaznovati, ... ah ...«
»prasica ...«

sedeminštirideset mesecev

tudi v socialističnem idealizmu so pizde oblastniške kradle, ali če se kultivirano izrazim, po svoje vihale veje oblasti. a vendar so ti enostrankarski pofukanci vsaj ostajali na oblasti, da so sčasoma nakradli, kar se je nakrasti dalo, in so se tega početja zaradi prenasičenosti tudi naveličali.
stereotip, da ljudje krademo, danes najbolj zagovarjamo tisti bebci, ki smo odkriti in priznamo, da bi kradli tudi mi, če bi imeli priložnost. a ker imamo vsaj vest, hkrati pa se nam fafanje upira, ne zaplujemo v politične vode. zato se še tako neumnemu, kot sem sam, zdijo vse politične zdrahe okoli volitev eno navadno populistično sranje.

tako sem včeraj v lokalu, katerega številko drobnega inventarja nosim, komaj še sprotno in neslišno spahoval zrak ter kultivirano vlival mlačno pivo v globine svojega prebavnega trakta. mimogrede sem prisluškoval gobezdanju neke posušene pičke pri sosednji mizi, ki je vodila pogovor s strankarskimi simpatizerji.
bla, bla in bla, pa še malo bla, ter seveda spet bla. vsak bla v znamenju volitev, na koncu pa konkreten bla, ki me je pogrel bolj od postanega piva: »je v našem okraju še kaj takega, kar bi lahko vključili v program, pa drugi še niso?«
odložim pivo, se obrnem in stari šoji zatrobim v obraz:
»spoštovana gospa, pizda vam materina, poglejte, hk, ah, pardon, kampanja se je začela mesec pred volitvami. ja, kje ste bili pa prejšnjih sedeminštirideset mesecev!? cenjena gospa, jebal vam pes mater, ste že sploh kdaj kaj dobrega naredila za naš sfukan kraj? načrti za štiripasovnico so starejši od mene! hk, se opravičujem, akhm,« zbežim na skret, kjer se v hitrem preskoku s politične idile v položaj slehernika zaradi zaklenjenega sedečega veceja skozlam kar v stensko latrino. vse skupaj je podobno pravkar prebavljenem pasulju; jezik, v katerega se še ugriznem, me spomne na priloženo vratovino. kaj bi dal za takšen obrok. odtok se kmalu zamaši in iz latrine proti tlem začno bežati kapljice srednje goste svetlo rjave tekočine, ki postaja vedno bolj prozorna.
ko se razgleda naveličam, se odmajam do šanka k ireni, ki me zadane s kratkim za na pot. opazim, da ima na joško pripeto broško, ki je del celostne podobe neke politične opcije. takšni mi njeni joški niso več všeč.
te pizde so povsod.

»dvanajst evrov, štirideset centov.«
»ta mesec me ne boš več videla!«
»kam boš pa šel, duče, saj nimaš doma?«
»pri kolegu ga bom žulil. fuzbal bova gledala, angleška liga se je začela, adijo, irenca, se vidiva oktobra.«
»pa ja ne boš toliko časa gledal nogometne tekme! no, jaz bom pa gledala predvolilne boje. adijo!«
te pizde so povsod.

in se po glavni ulici odpravim domov.
napaka. povsod štanti. vsi od prijaznosti kar pokajo. komaj se zadržujem, da ne bi komu potlačil kurca v obdelavo, pa da vidimo, če me prepričajo v glas.
te pizde so res povsod.

še moji kolegi se pogovarjajo samo še o politiki! tudi stalna kurba iz oglasnika me je zadnjič, minutko zatem, ko sem se razmazal po njenih očalih – zaradi zadnjega letošnjega naročila storitev je odigrala spomin na učiteljico s tečaja nemščine – vprašala:
»koga boš volio?«
»schatzi,« zaradi sinhroniziranih porničev iz osemdesetih komunicirava v nemščini, »najraje bi tebe, ampak nočem, da ne staknem virusa.«
razočaran nad usodo apolitičnega anarhista si kurca nesramno obrišem v njeno obleko in pička ukrajinska z jugoslovanskim naglasom me vrže ven.
te pizde so prav povsod, še tam, kjer ni obdavčevanja.

potem zvonim. kolega ni doma. morda fuka. kje bom prespal? pa tako se mi gleda čelskega proti spursom. ni važno. res je zdaj končno najboljša liga angleška, vendar ne bo narobe, če zgrešim prenos. najlepše igra arsenal, fabregas pa je novi zidane. in že sanjam o vseh mogočih tekmah v sezoni kot svinja o puški v koruzi.
vrnem se pod most, v veliko in trpežno televizijsko škatlo. drugega ne preostane. vsake toliko se zbudim in pretegnem. z ene strani je most videti kot brooklynski z razglednice, ki mi jo je še na zadnji naslov iz new yorka poslala sfukana intermedijska umetnica, moja bivša. odkar je odšla, poletja preživim na prostem.
»duče, preveč avantgarden, vendar tud len in neperspektiven partner si,« je očitala, preden je odšla. njen denar, ki bi ga dal za stanarino, navadno spičim na pijači in kurbah. pa sicer tudi kaj povsem legalno zaslužim. kdaj pokosim kakšen travnik, poberem odpadke, obrezujem drevesa, pomagam pri gradnji hiš, zadnjič sem celo poziral na neki fotografski delavnici.

zaradi hedonizma, ki se mu ne morem odreči, pa je eksistenca ogrožena. ponoči je že mraz. zima bo kmalu zamenjala poletje in treba bo oditi v trdnejše in toplejše prostore.
lansko zimo me je v svoji prodajalnici nekaj časa gostil šiptar, kjer sem s svojo pojavo strašil mlade čefurske zmikavte, ki so jim stari čefurji zabičali, naj sovražijo obrezane kurce. morda zato, ker imajo črno za nohti, ko si riti perejo s prsti? ne vem, meni so šipci čisto v redu, saj s slaščicami, sadjem in zelenjavo fantastično zapolnjujejo vineršnicelsko slovensko prehrambeno vrzel.
vseeno šiptarja odkrižam. letos me ne bo vzel nazaj, ker sem za novo leto pofukal njegovo šestnajstletno hči. pa kaj, saj je zgledala stara trideset let, za osebno je pa nisem prosil. in je morala delati splav, da je šel ducić h kurcu.
potem sem prenočil v jašku za pošto, kjer so me pregnali, saj je sredi noči nek kmetavz nafukal kubik snega na mojo pičko, da se je steklo vdrlo in sem se komaj izkopal in imel srečo, da se nisem porezal ali zadušil.
na koncu se me je usmilil župnik, ki me je sprejel v neuporabljeno sobico pod cerkvijo, ampak sem mu ga moral vsak teden potegniti, pa še litrco mi je prinesel. prijazen možak, čeprav mi je še cel dan smrdelo iz gobca po gorgonzoli in blagoslovljeni vodi.

tako je. prejšnjo zimo sem bil na dnu, letošnje pa zaradi volitev verjetno ne bom prezimil na robu življenja. ko bi ti kurci vsaj izpolnili svoje predvolilne obljube o socialni državi in olajšali dihanje sto tisočim revežem, med katerimi sem tudi sam, saj ne maram biti ovca. kar dobim od družbe, je denarna socialna pomoč. zafukano je živeti, če nimaš družbeno priznanih talentov. po uvedbi evra višanje cen opravičujejo z višanjem plač. potem pa naj se tisti, ki nimamo plač, jebemo s takšno socialno državo!

če poznate politika, ki bi pomagal revežem, mu prenesite moje težave. morda me v zameno za glas povabi na pasulj s šinkom. volilna opravila so stekla in vse je mogoče. čas čudežev je trenutek. in ta trenutek je zdaj! pišite, kaj želite od dedka mraza ali božička, pa boste prejeli, sam pa bom verjetno sanjal bolj napol, in sicer, da bo zame novih sedeminštirideset mesecev drugačnih.

socialna pomoč

foter je bil partijec. hedonist. plačo je zabijal na pijači in kurbah. namesto sekretarja je pretepal nas. ko se je stegnila juga, se je stegnil tudi sam.
potem je matka morala delati. ker je bila klasično vzgojena, je kuhala, čistila in skrbela za otroke kriminalca, ki je obogatel z lastninjenjem. ko so jo zamenjali, je na obraz pritrdila masko in odšla na center za socialno delo.

vloga

včeraj me je moja pička zvezala kot ogrsko salamo, da bi me lahko nemoteno mučila in po kurcu tik pred vrhuncem drkala z nežnimi udarci posebnega vrvastega biča in me dražila s čopičem. obenem se lahko dogajata največji užitek in mučenje, ko imaš spermo več minut v cevi in ta ne ve, v katero smer naj gre naslednjo sekundo. na koncu imaš cel dan take krče, da ti vleče hlače v rit in jih moraš vsakič, ko vstaneš, potegniti ven.
povem vam, da je bila moja pička prava prasica za takšne naloge. znala je brati žile in opazovati napetost na kurcu. gledala me je in mučila. ko je ocenila, da je armada blizu, je popustila, za nekaj trenutkov prenehala in s penzlanjem nadaljevala takoj, ko je prebrala, da se je kurčina dovolj sprostila. rekla je, da je treba to valovanje čim bolj umiriti, in da se lahko tako moški nauči, kako doživeti orgazem na suho, brez tekočine.
znala se je tudi podrediti. nekega večera sem jo v klubu za bondage, domino in sado-mazohistične užitke poniževal in prodajal kot prasico, ki ni vredna, da se človek poščije nanjo. po kvadraturi zaprtega lokala sem jo vlačil privezano na vrvici, jo zmerjal, brcal in pljuval, dokler je do izrečene varnostne besede na vešalu ni bičal avstrijec, neki mehki kurac od poslovneža, ki je nadomestek za starostno nesposobnost iskal v mučenju privlačnih žensk.
na koncu seanse je stari iztirjenec zatrjeval, da je glede seksualne agresivnosti oziroma pasivnosti hibridnega značaja, in da se takrat, ko se zaveda svoje dominacije na poslovnem področju, prelevi v sužnja. ženskam, da takrat plačuje tudi po tisoč evrov, da oblečene v fino damsko perilo in obute v mesarsko ostre petke hodijo po njem. na koncu sezujejo čeveljce, primejo za peto in s podplati tolčejo po njegovih testisih toliko časa, dokler ne zajoče gesla ali izda kakšen perverzen fragment iz njegovega otroštva, češ da je moral do dvanajstega leta spati z golo materjo.
kot pravi balkanski ljubitelj uličnih zakonitosti sem v njegovem pripovedovanju predvidel možnost hitrega zaslužka, vendar takoj pomislil, da je moja ženska preveč situirana, da bi se šla to španovijo, in preveč seksualna, da ne bi. predvsem nisem imel nič proti dejstvu, da bi zaslužila veliko, ne da bi morala v svojo pičko ali med žnablje sprejeti sesirjenega kurca tega dedca.
ko sva se vračala domov, sem se ojunačil in ji vseeno zaupal svoj predlog, ona pa me je hladno zavrnila z besedami:
»to sem se z njim že igrala, pa nisem vzela denarja, ker nisem kurba. jaz uživam v igranju vlog. vse skupaj je bolj resnično. ti tega ne znaš oziroma že od samega začetka pogojuješ z denarjem. ker si kurba. moja kurba. za ta neumen predlog te bom zvečer kaznovala s straponom.«

dvocevka

petnajsti september.
dan, ko te odpustijo.
ko je čuze konec.
ko svoboda ni več le na dan dopusta.

takrat se v življenje vrnejo reke.
hribi.
travniki.
gozdovi.
živali.
...
mati narava.
pizda, sem te pogrešal.

pa ženske sem tudi.
potreben sem.
fukal bi.
ampak jeba je, ker ni keša.
starih fukar ni več.
dragih kurb pa kot rusov.
madona, bi ga nekam porinil.

kaj pravite, saj ni nič narobe, če bi ...

nekaj me zanima.
a mislite, da je človek peder, če poriva v rit, ne da bi fasal?
ker jaz to počnem, ko nimam za pičko, pa se nimam za pedra, ker če takim rečejo dvocevka, gre itak v obeh ceveh samo v eno smer. ni res?
pa nisem v analni fazi. mislim, ne brišem si riti z vlažilnimi robčki, ne zanima me dekoracija, ne govorim kot kakšna princesa, ne uporabljam kozmetike, ne sesam stanovanja vsak kurčev dan, nasploh nisem čistun, pa če koga udarim na gobec, ga udarim po moško, pa to zato, ker si je zaslužil in ga ne klofutam nekaj ter cmizdim, ker je užalil moja čustva.
ampak, če me zabarikadirajo v čuzo, pa ni druge, kot da dobim svojo rit. ni govora, da samo drkam, ker nočem starosti presedet na skretu zaradi sfukane prostate.
zdaj, ko sem na prostosti, in ker za kurbo manjka denarja, pa naročim tranzvestita. enkrat cenejši je. napičim ga od zadaj, da ne gledam njegovega kurca, pa še za umetne joške ga lahko šlatam. luknja je luknja, važno, da je topla. od njegove riti me pa itak loči kondom, tako da se tudi tehnično ne dotikam drugega tipa s kurcem.

enkrat mi je en moj kolega, ki je peder, rekel, da so takšni, ki nastavljajo, pasivci, in tisti, ki migajo, aktivci, da pa so tako ali drugače vsi pedri.
že mogoče. ampak me zanima kako bi bilo, če bi se na samotnem otoku znašli sami tipi.
če sem jaz aktivec, še ne pomeni, da sem peder, in da si drkam kurca medtem, ko me nabijajo v rit.
ne maram, da kdo pravi, da sem peder, slišite?
jezen postanem.
nimam se za pedra.
če bo kdo rekel, da sem, mu razbijem gobec.
in to z vami vred, ki berete!

jugoslovanski način

ste vedeli, da fuk lahko uporabimo tudi kot sredstvo za etnično čiščenje?

lansko zimo me je v svoji slaščičarni gostil šiptar.
spal sem zadaj, kjer sem imel jogi in sekret. rekli boste, daj nehaj nalagati, duće, pa kako lahko v gostinskem obratu klošarji spijo. ampak vprašam vas, kateri inšpektor pa danes v sloveniji še pregleduje kutije, v katerih prodajajo šiptarji?
šipcu sem se največkrat oddolžil že s svojo pojavo, saj sem strašil mlade čefurske razgrajače, ki so jim stari čefurji zabičali, da morajo nadaljevati vojno za kosovo. tako je še danes v sloveniji cel kup sovraštva med nacijami. najbolj glasni, ki so v obljubljeno deželo uleteli iz bivše juge, so bodisi četniki bodisi ustaši in samo čakajo kdaj bo spet počilo. ti desničarji bi se samo za ozemeljsko celovitost garbali. potem so tu še bosanci, ki so verjetno še edini pravi jugosi, pa še ti se nekateri borijo proti globalizaciji in postajajo desni, da se potem njihove pičke zavijajo v burke.
zdi se mi, da se edino šiptarji niso nič spremenili. oni so bili vedno desni. tudi v jugi, kjer smo se jih bali še v vojski. ne vem zakaj, ampak vse te nacije iz bivše juge sovražijo šipce. še posebej srbi. že takoj, ko čefurček iz pičke pade, zasovraži obrezanega kurca. verjetno so to stare zamere, ki izhajajo vse od bizanca, s kjer so srbe prvič pregnali prav musliči, da so morali spizditi na balkan, kjer še danes niso varni. v srednjem veku so jih turki nabijali na kole, danes pa se albanci z njimi bojujejo drugače. in srbi jim ne ostajajo dolžni. tema dvema nacijama ne preostane drugega kot večna revanša in etnično pucanje.
ne vem, no, če pa četnike tako motijo ti šiptarji, pa naj tudi oni izfukajo albance nazaj iz kosovskega polja, če jim eno ozemlje toliko pomeni. pizda, ti balkanci so takšni kot živali. s kurci označujejo svoj teritorij. zveri markirajo s scalino, oni pa s spermo.
ampak, če priznamo, je to tudi najboljši način. danes so drugi časi in z vojno ne moreš doseči več ničesar, ker je tudi balkan na poti v evropo, kjer je vojska poklicna. v natu moramo biti vsi moški, ki nismo v vojski, pičke. tudi cajkiči, se razume. to pomeni, da moramo biti pridni in imeti svoje hormone pod kontrolo ter iz generacije v generacijo čim bolj postajati obojespolni usraneti.
nazadnje, ko sem enega kolega, ki je čefur, vprašal, zakaj njegovi tako sovražijo šipce, mi je rekel, da jih on ne sovraži, ker ni četnik, ampak jugonostalgik, da pa mu gre na živce, ker so tisti šiptarji, ki jih pozna, umazani, in da imajo črno za nohti, ker si rit brišejo s prsti, potem si jih pa slabo umijejo. saj jaz si tudi včasih operem rit, pa včasih imam nohte umazane od ulice in fizikalnega dela. ne vem, če je to o šiptarjih res. nikoli jih nisem gledal v roke, ko sem živel z njimi. meni so čisto v redu. s slaščicami, sadjem in zelenjavo fantastično zapolnjujejo prehrambno vrzel med bosansko in turško ponudbo vse do dunaja. turki so pustili pomemben pečat v naši kulturi, ki se ga ne smemo sramovati. no, sramoval se ga boš, če si kakšna ksenofobna kmetavzarska ljudsko krščanska pička, ki je nasedla politiki.

no, če se vrnem k svojemu pripovedovanju, naš lokalni šiptar mi je pomagal, ker sem pometal in čistil, pa robo vozil in skrbel za kaso, če njega ni bilo. sam je bil, sinova sta se poročila v nemčijo, hčera je bila pa tako grda, sem pomislil, da je ni nihče vzel. in potem sem šel, pa vse skupaj zajebal, ker sem jo za novo leto pofukal. idiot. imela je šestnajst let. kaj sem pa jaz kriv, če je pa kazala, da ima trideset let. da mi naj pa osebno pokaže ji pa tudi nisem rekel, preden sem ji ga vtaknil. pa saj muotra in fuotra ne bi izvedela, če se ravno takrat, edinkrat ne bi prijelo. potem je k sreči naredila splav in je šel še en ducić h kurcu. vesela je bila pa še najbolj ona, ker je niso mogli dati enemu bogatemu staremu ženinu iz nemčije, ker ni bila več devica. tamala mi bo verjetno hvaležna vse življenje, fuotra me je pa nagnal.

tako je moja ideja o ljubezenskem premagovanju napetosti med narodi doživela polom. sicer pa kje ste še videli, da bi takšen čapac, za kakršnega me imajo ljudje, lahko sanjal, kako fuka hčerko povzpetniškega šiptarja?

ne vem, mogoče je pa rešitev v premagovanju medkulturnih razlik v tem, da oblast vse balkance cepi s kakšno špansko muho in se začnemo žgati drug čez drugega. šiptar srbijanko, srb bosanko, bosanec slovenko, slovenec hrvatico, hrvatica šiptarja, ...

jebeš četnike, ustaše in domobrance! jebeš tudi tajkune in mafijce! jebeš vse te pizde v pičko materino!
živela titova jugoslavija!

kako kurcu čas beži

zadnjič je našo župnijo zapustil župnik, čez nekaj dni pa še največji kurbir.
čeprav obeh crkovin za mojim pogrebom ne bo, sem vseeno sklenil, da se bom udeležil njunih žalnih slovesnosti. naj ljudje vidijo, da sem kulturen župljan, čeprav sem po poklicu tihotapec drog, na pogojnem izpustu.

na obeh pogrebih je bilo nekaj sto ljudi. na prvem je mrgolelo starih bab, na drugem pa otrok. oba sta bila bogata. prvega je spredaj in zadaj pedenala cerkev, drugega pa učinkovite odvetniške storitve.
medtem ko so ju pokopavali, sem njuni življenjski poti začel primerjati s svojo in se spraševal, kdo od njiju je zdaj na boljšem in kdo je več doživel.
če vera ni nateg in obstajajo neke skrite pizde od marsovcev na nebu, je v nebesa odšel pingvin, če pa po smrti poleg gnitja ni ničesar, pa je fukator tisti, ki je crknil z nasmeškom na ustih.

in zakaj mislim, da je na boljšem drugi, in da je najboljši raj kar lepo na zemlji?
glejte, nikoli nisem bil veren. enostavno ne verjamem v nekaj, česar ne vidim. nimam ne volje, ne časa za vraževerje, pa naj bo obdavčeno ali ne. sploh mi pa noben far ne more v glavo vbiti prepričanja, da je antični bob marlič nastal tako, da njegov oče ni pofukal mame, in da ga je naredil nek angel, ki je nevidno blagoslovljeno epruveto zlil v najbolj sveto pičko na svetu.
ne boste me ... prej verjamem, ko vidim škorce starega kurbirja, ki so mu jih zvalile žene in ljubice. raje uživam, kot pa verjamem v posvetno sranje in zaklenem kurca.

zato pravim, da kurcu beži čas, in da je treba čim več pofukat, da si ne bi očitali neizkoriščene mladosti.
nekateri boste rekli, da za uživancijo v starosti poskrbijo tabletke sildenafila, toda če stari prduh nima denarja, koga bo pa porival? a ga bo med dva piščančja fileja tlačil? katera pička pa se še pusti tako nategniti, kaj? ali pa mislite, da se bo stari potrebnež zadovoljil, pogoltnil viagro in pritiskal stare pičke z razvlečenimi sramnimi usti, ki bi jih za lažje lizanje lahko zataknil za ušesa? japajade!
je pa res, da so pičke glede starosti bolj v kurcu. stari fukač je lahko vsaj v igri, če zna prikriti svojo starost, šarmirati in učiti mlade nevzgojene razvajenke. stare pičke pa nihče ne bo povohal, pa naj si napenja kožo, sesa špeh, se štema ali fila s plastiko pri kleparju.
je že tako, da ima moški kurca, ženska pa lepoto. ko njegova palica užitka in njeno plačilno sredstvo odideta, pa je za oba vsega konec.
ampak pri tem je vseeno najbolje biti moški. zanimivo, da je žensko prekletstvo tudi v tem, da se kurčina, čeprav ji čas beži, nikoli ne postara. nekje sem slišal, da je od vseh človekovih kož prav kožica na batini tista, ki se ne stara. če mene vprašate, mati ahila ni celega namakala v ambrozijo ali kam ga je že tunkala, ampak je namočila le kurca.
vidite, zato in zaradi viagre pa jaz pravim, da kurcu ne beži čas, ampak le njegovemu nosilcu.
zato je mladost treba izkoristiti! ker ni verjeti, da bi povprečen moški v tretjem življenjskem obdobju ob tej pokojninski reformi lahko porival lepo mlado pičko. ni šans. kaj pa je penzjonist brez keša lahko drugega kot drkadžija? pa še za drkanje bo rabil sildenafil.
gospodje, zato naskakujte kot zajci! pa če ga tlačite v eno in isto fufljo ali v še kakšno za zraven! trositi seme, da bo bogata letina, je vaša pravica in naravna danost! nobena religija ali druga združba te pravice ne sme omejevati!
kurcu beži čas.
fukaj ali bodi pofukan!

kava in čik

zadnjič sem eno punco častil pleskavico in pasulj.
potem sva šla še na bencinsko črpalko na kavo in čik. ko sva čakala, da poveva, kaj bova, je glasno prdnila.

валерия

valerija je bila rusinja, ki se je predozirala in mi umrla na rokah.
izpolnil sem njeno zadnjo željo in jo peljal v postojnsko jamo.