elementi

Prejmi ta krila. Naj te ponesejo na drugo stran sveta. Prejmi te oči. Naj te napolnijo z barvitimi podobami narave. Prejmi te roke. Naj ne prenehajo objemati jutrišnjega dne. Prejmi to srce. Naj te popelje na pot prijateljstva.

Pripadaj, bodi volk. Napajaj, bodi drevo. Osrečuj, bodi sonce. Hrani, bodi zemlja. Upaj, bodi zrno.

Moški je največji izum ženske, ženska pa prehitra pozaba moškemu. Bodi raje pravi moški ravno pravi ženski. Ceni njeno ljubezen ter ji nosi cvetje in jo redno zalivaj, sicer postane otok za tvoje obiske. Naj ostane vrt, da postane njiva, naj bo zemlja tvoja želja ljubezniva ...

Sprašujem se, kako je v deželah, ki jih obiščeš, kako je na planjavah, ki jih ne bom nikoli videl, in jih lahko le nekako čutim skozi druge. Veselim se tvojega plahutanja po neznanem. Medtem preprosto sem. Obstajam, do koder je segel veter in od koder rastem iz zraka. Postajam večji nedaleč stran od korenin prednikov. Ostajam dom, v katerega krošnji si počivala v hipu mojega in večnosti tvojega časa.

Odložil sem sekiro in pozabil na žago. Za trenutek sem še postal ob svojem bolnem drevesu, ga objel in božal njegovo lubje ter vonjal sledove smole, ki že leta ni celila njegovih ran. Spomnil sem se na žensko, ki sem jo ljubil in spoštoval do zadnjih dni njenega življenja. Njene gube sem ljubkoval, kot zdaj tipam brazgotine debla, ki jih je prekrila gliva. Njene sive lase sem držal v spominu, kot hranim krošnjo polno listja, odpadlega nazadnje, pred mnogimi jesenmi. Ne trpi več, ljubezen moja, zaspi, naj te uspavam zdaj, ko je zate že noč in zame zima. Ne boj se odhoda, saj sva eno. Saj sva tisto isto na poti skozi prednike, ki so naju posadili v ta svet. Na poti se spet srečava in zrnoma, ki bosta vzklili, nekega pomladnega dne pričava o ljubezni, zaradi katere sta ostali, obstali ...

Če bi se ponovno rodil kot drevo, bi še enkrat storil vse, da bi umrl kot gozd.

Stopam po tvojih vrtovih in opazujem, kako lepo skrbiš zanje. Kako so jim cvetlice, zemlja, listje, sonce in voda podarjeni v natančno odmerjenih razmerjih. Tudi moji vrtovi potrebujejo skrb, toda v sebi najdem le še peščeno pustinjo, suho dračje in kup kamenja, saj si že začela gojiti vrtove za drugega moškega. Opazujem vaju, ko se sprehajata s svojimi otroki po vajinih vrtovih. In ko je sam, ga sprašujem, kako te je objeti, in če je takt tvojega srca še vedno takšen kot ob meni, kako te je okušati, kako te je čutiti. Ne odgovarja mi, ta tvoj moški, saj moj glas vedno preglasi puščavski vihar in mojo pojavo zaslepi peklensko sonce. Neslišen sem, neviden sem. Ni me zate, ni me zanj. Sem sploh bil kdaj ob tebi?

Presadite porasel grm, potem pa recite staremu človeku, naj zapusti svoj dom, pa boste videli, da je ujetim dušam srca nemogoče premikati. Sledite reki do sotočja, zatem pa zaupajte ljubimcu, ki ne vrača ljubezni, da boste občutili, kako utrjenih tokov ne morete speljati v struge, ki ne obstajajo.

S poljubom vidiš v moje srce in z objemom me skrivaš pred zlom. Ne bodi žalostna, ko pride čas odhoda, ljubezen moja najvišja, kajti smrtno ranjen sem bil preden sem te spoznal ...

Potrpi ob meni, da mi ozdravijo krila. Potem bom poletel s teboj in me boš naučil, kako premakniti korenine. Skupaj bova premagovala smrt, ki nama sledi od rojstva in se ustavila šele v deželi, kjer jo bova prehitela. Tam bo smeh najinih otrok - dreves, skal, potoka, rib, žab, opic - preglasil bučanje strahov.

Potovali smo vse do zadnjega planeta, potem pa ugotovili, da smo prestari, da bi se vrnili ...

Elementi narave obnavljajo. Ko je težko, postanem sin vetra in hči zemlje. Z ognjem v meni se sooča oče, z vodo mati. Moški in ženska se dopolnjujeta. Ko postaneta eno, življenje izgubi smisel in zdravje zapusti telo. Takrat se spet vrnem k tebi ...

Zakaj se čudiš, moj most, s kakšno pravico pričakuješ reko, ko pa še nisem začel kopati struge? Ne vidiš, da še nisem pripravljen povezati obeh dežel - tiste, v kateri grem, s tisto, v kateri ostajam?

Veter prinaša dejanja trpljenja. Sedim v čolnu, kjer lovim ostanek dni v življenju brez njene ljubezni. Rotim usodo, da nočem tega ulova. Gladina odnaša besede hrepenenja. Naj življenje brez nje odide mimo. Plen je v kletki samota plenilcu pred njo.

Osamljeni bojevnik, kaj ti prinaša veter na obrazu? Te spominja na ptice v krošnjah, ki so pele o prekratki dolžini storjenega koraka proti domu? Na upanje vrnitve, ki v prsih ostaja kot listi na cvetovih? Usoda tvoje samote na planetu se bere z gladine reke.

Učili so me, da ljubezen v kletko lahko zapre edino svoboda, da jo namesto sonca lahko zaslepi zgolj iskrenost, in da jo v srcu dokončno lahko prekine le mir. Ampak luna, ki jo opazujem med nespečnostjo, govori svojo resnico, ko pravi, da je konec in začetek ljubezni le pesem s popolnimi besedami.

Sediš v čolnu, ki ga tok premika po zalivu. Brezvoljno loviš ostanek dni v življenju brez boja. Izpuščen. Zapuščen. Osamljen plenilec, izpuščen iz kletke. Postajaš pred vrati svojega zapora. Ugibaš, kaj bo tisto, kar prinese svoboda. Ugibaš, kaj bo isto, kaj drugačnega naplavi voda.

Sprehod ob čarobnem polju lahko vrne voljo do čaranja. To sva po prehojeni poti preteklosti spoznala tudi midva. Prej začarana in slepa do bitja skupnega srca, danes z njim začenjava čarati. Največji čar prihodnosti boš, dragi otrok, čarovnik najinih življenj.

Peljala sta se po cesti, ki so jo sestavili iz betonskih plošč. Topotala je pod njuno sedanjostjo, v kateri sta bežala pred različnim pojmovanjem domovanja. Svoje misli je podajala s prodornimi besedami; tako je vznemirjala nevidno gladino njegovega jezera. Avtomobil je peljal mimo osamljenega drevesa, na katerem je počivala ptica selivka.

Kdo si prikazen, otrok prijazen? Na temni ulici mi kažeš pot do pokopališča. Pri vratih postojiš, nato izgineš. Dovolj lunine svetlobe me pripelje do odkopane jame, pred katero se zavem nedokončane zgodbe. Kdo si obraz, trpeči odraz? Nadaljuješ pot s pokopališča po temnih poljih in ulicah do svoje rodne vasi. Iščeš radosti, ki bi te ohranile na poti, vendar najdeš le eno. Tisto, ki ji pravijo življenje. Živiš zaradi življenja. Kdo si sreča, neskončna sveča? Zibljem zibel, iz katere so shodili moji predniki in začenjam raziskovati sebe kot otroka, na koncu pa spet uzrem prikazen tistega drugega. Zdaj ležem v jamo, zunaj pustim svoj ponosni jaz. Kdo si samotar, moder vladar? Vstal si iz groba in se vrnil za nov začetek. Majhen si začel veliko. Neopažen si dobival bitke in ko si postal največji, odvrgel vse svoje imetje. Zaradi tebe so ljudje srečni.

Poti nikoli ni konec, če se nanjo ne podaš.

Nauči se opazovati gozd ter čutiti naravo. O videnem potem razmišljaj z zaprtimi očmi. To počni redno in kolikor časa je treba. Potem svoj pogled primerjaj s prijateljevim ter redno obiskuj še njegov gozd.

Ne bodimo žalostni. Smrt je zgolj prečkanje mostu med dvema deželama. Za postavitev mostu je treba poznati oba bregova. Zato živimo tako, da čutno prihajamo in odhajamo. Ko prispemo v novo deželo, začne nastajati nov most, stari pa razpadati, saj je potovanje doseglo svoj namen. Življenje se nikoli ne konča. Je potovanje po neštetih deželah, med katerim pridobljenega ne prenesemo. Ne ljubezni ne dragih kamnov ne moremo vzeti s seboj, ker prek mostu stopamo sami in brez spominov.

Največjih kupčij ni nikoli na trgu. Kako bi sicer lahko kupil nasmeh ali plačal objem?

Na začetku sem te ljubil kot starec, ob slovesu te bom ljubil kot otrok. Oprosti mojim solzam. Ljubim lahko le toliko, kolikor ljubim samega sebe. Vsak dan gradim zaljubljenost, da se zbujam v čudovita jutra.

V gozdu, kjer izginjajo moški, so preiskovalci ob starem drevesu zaznali prikazen mlade ženske. Skozi deblo so ji sledili v podzemlje, kjer so našli pogrešane. Obsijani s soncem na travniku so gladili grive čudovitih konj, ob katerih so se smejali in pozabili na svoje obljube. Preiskovalci so se vsakega od njih dotaknili s palico iz cedre. Les, starejši od uroka, je spremenil njihovo stanje in moški so začeli objokovati leta brez svojih žena in otrok.

Zrna se združujejo v srečo, sanje se združujejo v jutri, kaplje se združujejo v življenje, misli se združujejo v bogastvo.

Otroštvo je zrcalo, v katero zremo, ko odrastemo. Izkušnje ne pomenijo veliko, zato se moramo vedno znova vračati naprej in doživeto nadomeščati z novim.

Mladost je najmočnejša svetloba, ujeta v zgodbo časa. Premika vesolje in gradi svetove, ki sta jih med razpletanjem zgodbe zanemarili ter porušili tema in starost. Mladost je obdobje brez bolečin spomina; mladost je udobje s polno čašo vina. Naj o mladosti ne piše v zibel položen starec, naj mladosti ne poskuša razumevati nekdo, ki noče živeti in vztraja trpeti. Občudovalci mladosti, vzemite besede in jih zložite njej v čast. Naj besede sestavijo sanje v resnico ter želje v popolnost. Naj se prepletajo, kot se v lepoti prepletajo telesa mladih zaljubljencev med ustvarjanjem prihodnosti ...

Ljubiva se kot luna in sonce. Ponoči in podnevi, nikoli ter nevidno.

Najlepše, česar sem se naučil v življenju, sem našel v živalih. Strpnost. Mir. Podrejanje krdelu. Pripadanje skupnemu. Globino duše. Svobodo. Ljubezen in spoštovanje. Čast. Eno in edino resničnost. Neprepirljivost. Brezčasnost. Spontanost. Dobroto.

Umikanje iskanju pozornosti je v opazovanju dotikanja neba in majcenih bilk, ki se v množici zavedajo svoje minljivosti …

Kako lahko izmerimo neizmerljivo? Ljubezen mlade matere. Toplino prijateljevega objema. Iskrenost prvega poljuba. Zvestobo vodnikovega psa. Pripadnost usodni ženski. Varnost očetovega pogleda. Čas potujočega vesolja. Kako lahko dvomimo v gotovo?

Preteklost je v mojem srcu. Sedanjost je v mojih mislih. Prihodnost je v mojih rokah.

Vrt brez kaplje vode postane pustinja. Telo brez dotika postane kip. Takšna je moja zgodba, prisluhni popotnik. Postavi kip v svoj vrt in ga obkroži s cvetjem, naj ga trnje mehča in tvoja dlan greje. Morda na koncu knjige nasproti pride ljubezen življenja.

Sledim tvojim stopinjam po mivki. Stopam vanje in s svojimi stopali zakrivam tvoje sledi. Zakaj to počnem, ne vem. Morda jih skrivam, morda jih imam le zase in si te lastim, čeprav si odšla. Morda pa to počnem, da bi doživljal tisto, kar si doživljala sama; hodim in morda uporabljam prav takšne korake in druge telesne gibe. Vonjam zrak z morja, ki je verjetno polnil tudi tvoja pljuča, ko si tekla mimo v nežnem vetru in poslušala ubrano melodijo ptic, ujeto v ritmu valov. Morda te najdem, ljubezen iz kletke, morda te spoznam, sreča obtežena z obljubami. Morda te objamem, srce neštetih kapelj zvestobe, dotik dlani v temi in solza ledu na žgočem soncu. Morda te utrnem in spoznam, te dohitim, te doživim, preden podležem na tej obali sanj mnogih izdihanih duš. Preden odneham na begu pred seboj, nekom, ki prihaja v pristan, kjer te tvoje sledi izginjajo ...

Zakaj ostajaš? Zakaj ne bežiš iz objema v objem? Zakaj ležiš v mlaki kapelj iz mojega starega srca? Ljubezen, ti valovanje morja, sol na rani spominov, ti zdravilo, katerega si obljubljala, ko si ranila še mlado srce? Ti ljubezen, ptica brez kletke, strup osamljenosti, ti večna mladost, največji čudež. Si kot portal, skozi katerega vstopim, da ponovno zaživim ...

Ljubezen je vrv, s katero me privežeš k sebi, da me ne odnese vihar. V zameno ti dam zrno, da lahko rasteš, kajti ženska si hči zemlje, moški sem sin vetra. Drži me blizu, da ne podivjam, drži me vztrajno, da ne oddivjam. Če se izgubim v sapah drugih, kje te bom našel? Če se najdem na drugi vrvi, kje te bom izgubil?

V našem domu bedimo ponoči in sanjamo podnevi. Na pragu objemamo tujce, skozi okna se jezimo nad znanci. V našem domu je veliko knjig in malo radovednosti. Tu je kritika reklama in zgodba pesem. Pri nas vsaka bolečina po meditaciji izgine med nedolžno otroško igro. Na tem naslovu srečo merimo z leti in življenje z nasmehi.

Neodločnost moškega je sijaj na gladini reke, ki preprečuje, da bi rešil ljubezen, ki je potonila, in opazil ljubezen, ki prihaja ...

Volku v meni … Že takrat sem vedel, da je veter doma na koncu sveta, v neskončni pustinji. Že takrat sem vedel, da gora zraste iz prve kaplje krvi, ki priteče iz zemlje. Že takrat sem vedel, da boš zrcalo, da boš kot oče jezeru, in da boš kot mater nebu. Že takrat sem vedel, ko ti nisem pripadal le v zameno, ampak tudi sočasno, sotočno, somišljeno, sozvočno. Že takrat sem vedel, ko si bil rojen, da boš zrasel in me prerasel, da boš prvi, ker sem le človek ter ne morem živeti v krdelu. Že takrat si bil v meni, ti stvarnik gozda in duh svobode, prevelik za srce, pretežak za dušo …

Poljubljanje duše, objemanje srca, žetev sredi suše, dotikanje boga: to lahko ostanejo le sanje, če ne zaupaš vanje. Zato vsak dan verjemi v nemogoče, sezi k nekomu, ki neuslišano joče. Išči bližnjice brez orožja, saj krepi le pot najstrožja. Da zadržiš svetlobo v črni luknji, bodi siromak v najdražji suknji. Če pa si že mlad brez tega sna, kot starec padeš v prepad brez dna ...

Usoda odzvanja v ušesih stvarnika, nekateri vse življenje iščemo njene note. Melodije iskalci ne najdemo, saj v usodo ne verjamemo in stvarnika ne čutimo. Težko je biti iskalec, saj je usoda sposobnost zapolniti življenja z glasbo, katere skladatelji nismo.

Kot gosta zapirajočega lokala sta v dežju obsedela na ulici pod nadstreškom in se dolgo v noč pogovarjala ob dimu cigaret in hlapih piva, obeh nefiltriranih. Nefiltriranih kot ona in on, nepripravljena za svet, postavljena na cesto v vsej grobosti trenutne brezdomnosti in hrepeneča po zakrivanju brazgotin v prepletu v somraku. Pospravljajoča uslužbenka ju je naganjala z besedami, češ pojdita domov. Toda kje je dom? Vse domove so porazdelili. Tudi njenega, njegovega. In cesta je prav tu, križišče je v tem življenju. Dom je povodec med njima. Nikoli več. Nikoli več?

Pobeg iz objema lahko prepreči razvoj nečesa lepega. Nečesa nežnega, svilenega. Nečesa neskončnega. Ne bežite iz objema, saj ni mreža, ki bi jo nastavila pajkovka. To je mreža, kjer bi se lahko nadaljevali kot otroci ljubezni. To je rojstvo prvega poljuba, ko tišina daje upanje. Ko se akvarel ne more izraziti kot spomin slikarja na pokrajino, ki jo je zajemal. Ko okamnela zaročenka v mislih ostane prelestna za večne čase. Objem je bogastvo, objem je odmev, objem je hrepenenje, objem je vino in vanj zapisana resnica.

Za tvoje barve nimam oči, za tvoje dotike nimam kože. Iztaknil sem ju in slekel sem jo, ko sem prenehal čutiti tvojo bližino.

Ne zaljubimo se v ljudi, ampak v čas, v katerem živimo z njimi. Novi ljudje prinesejo svoj čas, v našo sodobnost uvozijo svojo. To so spremembe, ki jih začutimo. Če ste kot drevesa, kot zase na primer ugotavljam sam, če zavračate korake, letenje, selitev, so vam všeč ljudje, ki so ravno nasprotni, nemirni, tekoči. Ti ljudje so tiste ptice, ki nikoli ponovno ne gnezdijo v krošnji. Vsaka ptica v krošnjo prinese svojo pesem, ki jo želim slišati, zato sem zelo miren. In potem pri...de ljubezen, in potem pride razumevanje, ki traja vse dokler ptica ne odleti, saj je ptica in mora. In drevo jo bo preživelo, in drevo se bo sušilo, dokler ne odpade zadnja veja, dokler ne ostane le deblo in se ne vrne nobena ptica. Nekateri ljudje so zemlja, nekateri zrak; ne znamo se brati, vendar se lahko v tistem ozkem pasu dotika, ki ga omogoča razlika med trdo in mehko tvarjo, prepletamo z mejnimi atomi. Ljubimo se. Smo v plazu in vetru nekega časa.

Sneži. Skozi neštete snežinke si s pogledi utiram pot prek ulice in skozi okno v sobo, kjer živiš. In jaz prebivam, najraje prebivam, na pločniku, tu, nasproti tvoje hiše. Prehladno je, da bi me videla, prehladno, da bi me čutila. Ko greš mimo, sem le nekdo z ulice, ki mu zaradi hitenja ne bi mogla posvetiti trenutka, ko bi ga srečala. Mrzlo je, zebe te, ko na postajališču čakaš mestni avtobus. Diham vate, s toplo sapo te ogrevam. Ne vidiš me, neviden sem. Ni ti treba. Jaz gledam za dva, čutim za oba. Varujem te in branim. In ti, kako si? Videti si srečna in živiš naprej za naju dva. Avtobus odpelje. Sediš in skozi steklo opazuješ zimsko ulico. Solza, ki ti spolzi po licu, je morda namenjena spominu, spominom na čase, ko si me še videla, in sem te peljal s svojim vozilom, kamor si hotela. Morda je namenjena spominu na čas, ko sva živela v sobi na drugi strani bele ulice.

Ko prisluhnem šepetu narave, razmišljam, kako je kaos najvišja oblika reda. Ko prisluhnem bitju tvojega srca, spoznam, kako odloča o življenju in smrti svojega sužnja.

Barve mavrice se umikajo barvam jeseni. V tem krogu ponavljanja so večne. Nikoli jih ne zmanjka niti v naših prsih, ki bijejo v ritmih prijateljstev.

Lahko je biti ljubosumen na obleko, ki jo nosiš, in ki te objema ter se te dotika, neprestano je ob tebi s telesom in dušo, ob vsakem gibu in gesti. Le ta obleka te doživlja čutno kot moški z neomejeno domišljijo, ki bi bil tvoj in bi ga ljubila zaljubljenega, zaljubljena ob jutranji rosi ...

Nevidna je žrtev, ki ne odpušča.

Zakaj me učiš? Dvomim o tem, kar so te naučili. Ni me bilo zraven, ko so te učili. Zakaj se ne bi čudil tvojemu znanju, ko pa dvomim tudi v to, kar so učili mene?

Zapuščen od vsega sveta je človek, ki ga zapusti ljubezen življenja. Za nekatere izgube ni tolažbe, za nekatere smrti ni življenja, za nekatere ljubezni ni ljudi.

Ljubiva se. Prepletava se. Vročica tega, kar deliva, na rjuhe piše zgodbo prihodnosti. Črnilo so kaplje, ki izvirajo iz najinih teles. Iz oči, iz kože, iz ust, iz najinega stika. Duši postajata eno. Med vzpenjanjem na vrh gore te najine ljubezni, med najinim nesebičnim vrhuncem, te gledam v oči, božam lica in poljubljam na usta. Nežno, a strastno se treseš, ljubezen moja, vendar te ne spustim. Kako bi spustil smisel svojega življenja? Omamljaš me s krasoto, ki ji posvečam svoje gibe, vse svoje početje s teboj, ki si vojsko spustila v obzidje svojega gradu. In ta najina ljubezen, ljuba moja ženska, ki mi zaupaš, me oblikuješ v moškega, bo potovala po času v obliki naslednika, ki ga spočenjava. Nosil bo milino tvoje lepote in mojo odločnost, da tej lepoti služi. Srečna si, srečna sva. Zakaj? Z največjim užitkom prihajava do največjega čudeža ...

Sreče ne boš doživel, če ji ne boš prekopal grede, tlakoval poti ter prinesel ognja …

Pustite vrata odprta. Predstavljajte si ptico v človeškem domu, ki se zaleti v steklo. Pomislite na ljubimca v srcu, ki se stalno poslavlja. Na njegove objeme in poljube, ki jih ponavlja.

Padel sem v travo. Padel na most. Padel sem na planjavo. Padel v gozd. Padam, vedno padam, ker odšel sem sam v svet. Kot osamljen bojevnik tavam, dokler se domov ne vrnem spet. Oče me je spodil, ker sem ljubil tujo kri. Mati me ne mara, ker si v mojem srcu ti. Padam v tem sivem svetu, naj že omahnem v pravo reko. Naj nje valovi po srečnem spletu, prinesejo me v tvojo Meko.

Sedela sva na travniku, merila obzorje in uživala v spuščanju noči nad mesto. V požgani kmetiji za črto predmestja z zanemarljivo upirajočo se zaplato gozdiča sem zaman iskal luč. Bila je že na vrhu gore. Rekel sem, da nimam nikogar, in da se je lepo pogovarjati. Potem sva se ponovno našla v korakih in izgubila na poti. Tiho smehljanje v temi je čudovito …

Zadnja rana je razklala srce, ki ga ne najdem. Na mestu brazgotine so nastala krila in ljubezen je poletela brez uteži, svobodna kakor ptica. Pristala je v krošnji drevesa spoznanja, kjer je poginila.

Obnavljanje ostarelega pomladi, trava, ki jo mečkaš poleti, šelestenje barv jeseni, pordečela koža pozimi. Vse to so stanja, ki se ponavljajo, da ceniš vsak trenutek življenja. Teh dragocenosti pa ne znaš odvzeti, zato jih ne moreš požeti. Lahko jih le občuduješ in ob tem ne obupuješ, ker jih ne moreš imeti. Najlepše barve neba ne moreš odkupiti, saj kupljenega ne moreš ljubiti.

Iskre gradijo plamen, kaplje valove, piš vetrove, pesek skalovje. Objemi nekoga. Ta bo objel naslednjega. Naj objem potuje okoli sveta. Od srca do srca. Naj se ne ustavi pred omejitvami v mislih, ampak sliši pozdrav duha. Kaj čakaš, najmanjši otrok največje matere? Hitro postani velik; z enim objemom lahko objameš cel svet ...

Ti mehko, mehko srce, kolikokrat boš ranjeno. Pa vendar te bom vedno znova ponujal. In ti bom odrejal preteklost in urejal prihodnost. Ker si edino ti tisti jaz, ki ga negujem v vrtu, kolikor me je o vrtnarjenju naučilo življenje s svojimi spusti in vzponi. Moji duši dopuščaš vzrok za pozitivno razpoloženje, ko ne najdem smisla, saj iz tebe vsako jutro zraste kot roža.

Nedolžna ljubezen, včasih te je bilo moč objeti, zdaj pa si kot duh. Strohnela si, razpadla, izginila v spomin.

Najprej pripadaj samemu sebi, da boš lahko pripadal drugim. Potem boš videl reko, kako pripada morju, občudoval goro, kako pripada nebu, in začutil mater, kako pripada otroku.

Ni večjega zapora od tega, ko nekdo misli, da mu jemlješ svobodo. Zato se ne premikaš, ne razmišljaš. Ta predsodek razjeda osebnost, dokler od nje ne ostane le spomin, kdo si bil, ko si bil, komu si bil. Zato svoj osebni prostor pazljivo približaj motečemu se, kot spoštuješ medvedji brlog in povezanost volkov. Povleci k sebi vejo, ki je veter ne upogne, in poglej v brazgotino debla, kamor žarek ne pride. Ne ostani neznanec, postani znanec.

Zakaj tečejo solze, če pa je v srcu kri? Zakaj imam sanje, ko jih pa ne moremo živeti? Pobožaj me in objemi, mati zemlja, olajšaj trpljenje. Vzemi me nazaj; posuši srce in vdihni mojo dušo. Naj se vrnem v svet, iz katerega ni več takšne vrnitve. Naj iz mene zraste mlado, novo. Naj bom korenina, naj bom cvet, naj bom oko, naj bom korak, lajež, krila ali nasmeh ... Naj zaživim drugje in drugače, zato mi daj oditi, ker tak in tu ne morem več biti ...

Sklenil sem dogovor s seboj. Prenehal sem ljubiti. Zdaj lahko živim kot nekdo drug in ljubim kot nekdo drug.

Med sprehodom v naravo ne srečaj nikogar. Še sebe ne.

Barve v tvojih očeh šepetajo o svetu, v katerem si iskala odgovore. Besede na tvojem nasmehu izdajajo, v katerih ušesih so našle odmev. Blazinice na tvojih prstih pričajo o tipanju v temi, o najdeni poti ... Od najgloblje vode do najvišjega vrha. Od najmanjšega zrna do največjega sonca ... povsod svetloba, moja svoboda. Brez nje se ne bi rojevale misli, ne umirale besede. Brez nje se ne bi krajšale razdalje, ne daljšali objemi. Brez svetlobe ne bi ne potoval, ne sanjal. Ti, ki si moja svetloba, ti me osrečuješ. Zaznamuješ me v temnem svetu in označuješ smisel življenja, kajti si pot življenja. Kaj drugega je še lahko svetloba kot prehojena pot od niča do večnosti ...

Bog odhaja. Nikogar ni, ki bi skrbel za tempelj, le neki starec. Brez pomoči robotov in drugih strojev verjetno ne bi zmogel.

Kaj je svoboda, vprašam veter, in kaj pripadnost, vprašam travo. Odgovor začutim na vrhu hriba v zadnjem koraku in zaslišim na dnu pustinje med prislanjanjem ušesa. "Poglej zveri v oči, z vonjem kraljuj stepi, liži ušesa najšibkejšim. Bori se za obstanek, ne bori se medsebojno. Poišči orbito srca, ki je kroženje okoli krdela. Kajti nimaš oklepa. Kajti nimaš meča. Kajti nimaš sebe. Nikoli nimaš sebe, ker so v tebi drugi. Kajti brez te varnosti si le divjak ter ne zmoreš poti do konca sveta. In to je potovanje, na katerem je brez pripadnosti svoboda izgubljena. Naj ti o njem govorim nekoč drugič."

Sestavljam svoje življenje in ga spet drobim na majhne koščke. Trosim jih po poti brez vrnitve, poti zgolj bledih spominov. Morda jih nekdo najde in pobere, kot jaz pobiram tvoje za teboj, jih sestavljam, se obnavljam, te ponavljam.

Za nemir v duši ne poznam drugega zdravila od časa. Moja duša je kot gladina mirnega jezera. Spomin na bolečino je kamen, ki zmoti mirno gladino. Valovi odhajajo v krogih, sčasoma pojenjajo in jezero postane mirno. Potem na gladini spet zagledam svoj odraz in končno vidim, kdo zares sem jaz ... Nisem le nekdo, ki čaka in zdravi dušo, temveč tudi nekdo, ki meče kamne ...

Nisi sam. Poglej reko, po kateri brodiš - kako te njene vode objemajo. Nisi sam. Poglej nebo, skozi katerega potuješ - kako te z dihanjem napolni. Nisi sam. Poglej gozd, iz katerega poganjaš - kako te njegove korenine hranijo.

V vasi imamo le enega psa. Nekateri pastirji ga želijo le za svoje ovce, vendar vedno beži k tisti čredi, h kateri se bliža plenilec.

Padeš in se pobereš. Ker si popotnik. Zaspiš in se zbudiš. Ker si sonce. Molčiš in spregovoriš. Ker si mislec. Ozeleniš in odpadeš. Ker si list. Umreš in spet zaživiš. Ker si močeradovo srce. Trpiš, a se spet zaljubiš. Ker si pesnik.

Drevo je gorelo, pa nisem verjel. Srce je razbijalo, pa nisem živel. Potem je prišla luč.

Moja ljubezen, moja stvarnica, moja mati, zakaj zahtevaš plačilo za krila, če pa nočem leteti?

Najprej si mladenka s tisoč obrazi, vidiš pa le enega, zamrznjenega v času. Potem si mati s tisoč vrati, a enim izhodom, skozi katerega bi spustila še srce za otroka. Nazadnje si le še starka s tisoč bodicami, korenin pa ne najdeš, da bi namesto trnja zraslo steblo s cvetlicami. Ko se bliža konec, zaradi ran preneha teči kri in je prepozno za življenje. Tvoj otrok posipa pepel in pretaka solze skozi tisoč oči neke osamljene noči ...

Vame si vstopila skozi rano. In ko sem porasel in se je rana zaprla, si ostala ujeta v dečku, moški pa ne more do tebe. Vendar obstaja ritual. V reki se dotaknem morja, v deblu se dotaknem gozda, v vetru se dotaknem neba. Tako potujem in se prenašam. Dotikajoče teh bitij se dotaknem tudi tebe, ker se jih nekje dotikaš, da moj dotik najde tvojega.

Srce na bojišču je strto, ko prepreči prvi korak. Srce v prsih je strto, ko naredi prvi korak. Največja žrtev vojne so srca, ki počnejo in preprečujejo korake.

Za mizo v naši krčmi so sedeli trije možje. Prvi je bil moč, drugi pogum, tretji duhovnost. Pristopil sem, da bi jim natočil. Vstali so, vzeli svoja glasbila in zaigrali. Prvi je z basom hranil naše roke, drugi z lutnjo dramil naše noge, tretji pa z goslimi branil naša srca. Šele takrat sem opazil, da za isto mizo sedijo še tri ženske. Prvič v življenju sem občutil popolnost.

Ženska je tempelj. Spoštuj ga in se prikloni, ko vstopaš v prostore duše, kajti moški je lahko bumerang, da se zaleti v zaprta vrata.

Nadvse previdno vstopam v tvoje srce, ki postaja moja hiša. Spodaj potrkam na vrata, ki so odklenjena, in ko vstopim, te srečam zgoraj, v spalnici, kako gledaš v ogledalo in si češeš lase. Ne vidiš me, ne slišiš me, saj sem le senca in sivina iz preteklosti. Počasi ti sledim v posteljo ter se z ustnicama sprehajam po tvoji mehki koži. Ne čutiš me, ne vonjaš me, sam pa vonjam tvojo nočno kremo in blag parfum; sem kot žarek, sijoč skozi vitraž, ko spremeni svoj namen z novo paleto barv. Živiš naprej in motijo te malenkosti kot milijon drugih ljudi, mene pa moti le, da te ne morem zajeti z vsemi svojimi občutki kot takrat, ko sem še bil tvoj vitez. Zanimive se ti zdijo vsakdanje reči, meni pa se zdiš zanimiva le ti kot razlika med preživetim časom in globokim upanjem. Zato še zadnjič zapustim tvojo lepoto, tvoj dom, tvoj utrip, tebe popolno, ko se spominjam prepletanja najinih duš, src in teles, rasti najinih dreves, dveh celot najinega zapisa, ki bi se nadaljevalo pod tvojim srcem ...

Med nebom in zemljo ujet je ta najin svet. Med nebom in zemljo ležim k tebi prižet. Med nebom in zemljo je novo življenje doma. Med nebom in zemljo se pleteva midva. Med nebom in zemljo rastejo neštete trave. Med nebom in zemljo gozd poljublja višave. Med nebom in zemljo se združujejo reke. Med nebom in zemljo preplezava vse prepreke.

Ljubezen vedno najde pot. Kaplja vode pride do plazečih korenin in žarek sonca napoji rojstvo listja. Kot se jaz kot bumerang vračam v naročje te čudovito najmanjše med največjimi, ker je raje zavrgla kamen in objela srce, tako se ti v njem pojavljaš in obnavljaš. Majhna kot pika si velika kot knjiga.

Oče me je naučil, kako žival upleniti, ni pa me učil, komu se zanjo zahvaliti. Dejal je, da se moram tega naučiti sam. Zato porabim dovolj in vse. Tudi kri in kosti. Med odtekanjem in drobljenjem se pogovarjam z dušo, ki počasi zapušča hitro ubito telo. Tudi rastline, ki jim jemljem živost, imajo svoje duše, s katerimi se pogovarjam, ko jih uporabljam, le počasneje zapuščajo stebla, liste in cvetove.

Tisoč poljubov na nekem popolnem obrazu. Tisoč objemov nekoga, osamljenega v mrazu. Tisoč misli o nekem odsotnem jazu. In ti, nekdo, in jaz, kar kdo. Kdo sva, kdo si, bitje srca ob meni? Kako je biti ob meni, iti ob tebi?

Z vsakim skupnim korakom gradiva most, in ko sva dovolj blizu, da se na sredini srečava, se zgrajeni polovici še naslonita druga na drugo. Most je tako dovolj trden, da se lahko obiskujeva v mislih in dejanjih. Rad se sprehajam s teboj, draga moja, poglej, kako barvita sva v tvoji beli in moji črni deželi.

Zakaj moramo videti solze, da občutimo pristnost žalosti? Zakaj moramo posekati drevo, da bi prešteli njegove letnice? In zakaj moramo dvigniti meč, da bi razkrili najgloblje skrivnosti? Radovednost je zlo, ki se odbija od ogledala skrivnosti, dokler tega ne razbije in ugotovi, da ne obstaja svet, ki ga na drugi strani zrcala iščejo vprašanja ...

Na samotni poti se oglasim poredko vsem bitjem, ki jih nosim v srcu. S tal jeseni pobiram barve in jih delim kot oktobrska zvezda snope svetlobe. Nekomu so meglice turobne, nekomu drugemu pa prečudovite, ko se umikajo svetlobi zadnjih toplih dni.

V puščavi, v katero sem se podal brez vode, ne umiram od žeje, ampak od osamljenosti.

Opoldanska pripeka ustavlja korak, da usmerjen skozi zelene duri pogled spozna, kako je odhajajoča reka lahko prijazna tudi po hudi uri.

Moja sestra je zelenica, moj brat je sestoj. Na prvi se izgubim, v drugem najdem.

Ko nimamo ničesar, imamo pravzaprav vse. Veter, ki brije lica, sonce, ki greje srca, vodo, ki napaja duše, zemljo, ki odpočije kosti. Največ imamo, ko si ne lastimo ...

Življenje je kot mavrica. Začne se iz nič in se v nič povrne. Nikoli ne veš, kje in kdaj najbolj sveti, zato ga izkoristi, vendar pri tem spoštuj druge barve.

Srce ni zgolj srce. Njegova najlepša skrivnost je v tem, da ga imamo povsod. Spremlja nas v mislih, takrat je lahko ljubezen. Nosimo ga v pljučih, takrat je življenje. Srce je naša prihodnost in naši spomini; je naša zavest. Naše je in v vsem našem telesu.

Kaj dobiš raje, sem vprašal kmeta, bogato balo, ali zdravega prvorojenca? Ženo, ki bi mi dala oboje, se je znašel z odgovorom in zasmejala sva se med štetjem konj v ogradi.

Vedno pojdi naprej. Ustavi se le ob razgledu, nasmehih in pesmi, pa boš v sebi nosil vrt pisanih rož.

Pes bi lahko imel deset življenj in bi desetkrat zaupal človeku, človek pa v enem življenju ne more zaupati nikomur. Težko je biti človek ...

Na okenskem steklu opazim žuželko, ki ne more odleteti na prosto. Medtem, ko se sprašujem, ali bi ji pomagal, nekje nekdo drug opazuje mene.

Vsako noč sanjam puščavo. Nepregledne sipine. Med njimi iščem stezo do tebe, ki me čakaš. Preden ponovno vstopim v tvoje telo, se počutim kot romar v templju, ki z razbrazdanim obrazom pade na kamnita tla in jih poljublja z razpokanimi ustnicami. Izmučen od korakov in ponižen med čakanjem na dotik boginje s potom in kapljami krvi označujem potovanje svojih kolen do tebe.

Objemanje večnega je le dotikanje nevidnega. Človek, ne pripoveduj o večnosti, kajti pride trenutek tvojega zadnjega diha. Raje spregovori o tistem, kar si doživel in spoznal, kajti vse mineva in umira; tudi mrtvo ali še nerojeno. Gora se prelomi, morje usahne, nebo počrni, puščava ozeleni. Zadnji trenutek se ne oddaljuje, saj hodiš po poti, ki ne pozna vrnitve. Oziraš se lahko tja, kamor se ne moreš vrniti živ, ne mrtev. Pot je čas. Tvoj in čas vesolja.

Poglej v srce. Dokler ljubezni ne priklenemo, ne želi pobegniti.

Nikogar ne potrebuješ, ki bi ti rekel, da si radoveden. Nikogar ne potrebuješ, ki bi ti rekel, da si korak. Nikogar ne potrebuješ, ki bi ti rekel, da si pot. Nikogar ne potrebuješ, ki bi ti rekel, da si cilj.

Solze neskončnosti polzijo po kamnitih licih. Vrelci življenja padajo v globino brez dna. Elementi narave se združujejo in spet ločujejo. Se še kdaj neštete kaplje vrnejo k svojemu izviru, se sprašujem, ko se poslavljam od mladosti in se prvič zavem, da na vsa vprašanja v času, ki me spremlja, ne bom zmogel odgovoriti ...

Odpelji me v včeraj, da bi pozabil na jutri. Naj bom mlad, z grenkimi solzami v svojih očeh in kislim vinom na tvojih ustih.

Nihče ni tako mogočen, da bi lahko zavrnil čudež, in prav nihče ni tako majhen, da ga čudež ne bi našel.

Vem, tudi zame obstajajo skrivni tokovi, ki jih ne odkrije drug čoln. Nekje obstajajo nevidna obzorja, do katerih ne vodijo mostovi, in obstajajo zakriti zalivi, v katere ne sežejo valovi. Zato zame nekje obstajajo neznane obale, po katerih bi se lahko sprehajal kot drug človek, ter neodkrita obzidja, ki bi jih rušil z objemi namesto s pestmi. Ampak to oko je suho in ustne neme. Srce je mirno, ni hrepeneče, v srečnem telesu na znani obali ...

Nikogar nimam in nihče me nima. V tem času ni dovolj želeti in potem nekoga tudi imeti. V tem času konca začetkov. Nemo ter nevidno se sprehajam po ulicah zapuščenih mest in stezah okostij gozdov. Kot spomin človeka sem. Ob rojstvu me ujetega izpustiš, da takoj zatem poletim kot metulj. Ko si mlad, me pišeš, in ko si star, bereš. Obračaš me iz pomnjenja v pozabo in iz prihodnosti v preteklost. Kot knjiga usode sem. Listaš po meni, pa čeprav si le še veter, saj so izumrle že vse dlani ...

Privlačijo me skoraj mrtvi, anorganski svetovi, drugi planeti. Privlačijo me, odkar sem spoznal, kako malo ti pomenim. Tvoje srce bije v času, ki je ogromen in jaz sem čakal, da bi vstopilo v frekvenco z mojim. Kako majhna sva s svojima življenjema proti tem mrtvim svetovom. Kako nepomembna proti skalovjem, kislinam in hlapom, ki se pretakajo v ogromnih kroglah milijarde let. Njihov čas mineva počasneje od časa dreves in hitreje od časa nebes. Proti temu vesolju je najin čas v objemu drugih ljudi, kot ne bi obstajal. In tvoj ne neslišen. Kako malo pomeni tem mrtvim svetovom, ki mi jemljejo kri iz srca ...

Najdena si, izgubljen sem; v majhnem svetu velikih razdalj. Ena si, eden sem; v tisoč mestih milijard ljudi. In vendar me, ko se izgubim, vedno najdeš v množici. Prepoznaš me podlega brez kril in opaziš padlega pod utežmi. Pobiraš me z dna ter dviguješ nad vrhove. Vodiš me v temi, da me popelješ v svetlobo ...

V dolgi sapi se ločiš od mene, piš večnosti. Iz pljuč poletiš proti cilju, ki si ga predstavljam nekje v sestoju brez na drugi strani reke. S pogledom zadnjih moči napredujem v iskanju tvojih sledi. To počnem zaman; tudi v svetlem gozdu ostajaš čutom nevidna, moja okolica pa postaja temnejša. Nebo že srka stalna noč in drevesa izginjajo v žametnem objemu zemlje. Ter voda, ... kaplje reke se stekajo v globine Tartarja, kjer gasijo goreče srce Elizeja, iz katerega je vstalo trpeče telo. In zdaj je tu resnica v obliki najmočnejšega strahu, ki me izmučenega potopi v sen ... Kdaj se vrneš, moja duša? Saj spet prideš, ljubezen mojih sanj, življenje mojih spominov?

Ko sem vprašal očeta, zakaj ne proda sedla in druge opreme, ker nima več konja, me je presenetil s čutnim odgovorom: »V tvojo mater in mojo ženo sem se zaljubil, ko sem jo spoznal, v konja pa takrat, ko je umrl.«

Sprehajam se po ulici in štejem korake, beležim srčni utrip ter spremljam mežike, vdihe, izdihe. Kar mi je poklonila narava, se nekje sešteva. Od prvega konca do zadnjega začetka.

Zrasti proti soncu; ne proti koncu. Kreni proti novemu začetku; ne proti znani smrti. Zazri se v trdo deblo in občuti težko bitje svojega srca iz osamljenega bitja, ki dopušča bitje tudi drugim bitjem. Splezaj visoko, ujeto drevo, in objemi široko izbrano nebo!

Le eno je oko, ki naredi vodo iz ledu. Le eno je oko, ki oblikuje drevo iz zemlje. Le eno je oko, ki z vetrom polni pljuča. In to oko je osamljeno domovanje tisočerih žarkov. Je velika orba, ki pred začetkom in po koncu časa spremlja majhnost česa - vsakega bitja, ki z vsakim trenutkom svojega obstoja poje hvalnico temu večnemu pogledu. Ne, čeprav je samo samo, pa s tem pogledom sami nismo sami nikoli ...

Ni treba, da sem pri tebi, da bi slišal tvoj žamet, ni treba, da si pri meni, da bi gladil tvojo svilo. Ljubiva se lahko z mislimi na drug drugega ...

Vso zavist, ves prezir, hudobo tega sveta vso sem zajel ter zaprl v skrinjo in jo zakopal globoko, na dno tvojega srca. Zdaj svet postaja lepši in svetlejši, da bo takšen, kakršna si bila, ko sem te spoznal in sem šel prvič s prsti skozi tvoje lase, se z ustnicami sprehajal po ramenih in z bližino nosu sledil dišavam na vratu. Cel svet se spreminja v tista jutra, ko se zbujaš v mojem objemu in vem, da bom ostal pri tebi, saj si edina ljubljena. Si ljubezen, ta svet je ljubezen, jaz sem ljubezen, ker si tu. Nikoli ne premini, ljuba moja, trajaj, svet je tak le, ko me ljubiš, ko te ljubim, svet je tak, dokler me ne osvobodiš z dna srca. Zato me sužnja tvojega telesa prikleni s težko verigo ljubezni, zakleni me, ki sem divje zlo, v njeno srebrno kletko ...

Zaradi koprnenja po lepoti izdelujem kip s tvojo podobo in ga za bogatega naročnika postavljam na najlepši vrt kraljestva. In zdaj, tudi ko pada dež, ostajam ob kipu in božam njegove obline. Še kasneje, ko ga čistim s formaldehidom, me gibanje po trdi tvari prav obratno spominja na tvojo mehkobo. Ta kip, draga moja, pa z vsako kretnjo le poglablja razdvojenost v najini ljubezni, da bodo kmalu od nje ostali zgolj spomini. Spomini, kakršen je ta, na tvoj nasmeh, ko si me pričakala pod lipo ...

Če hočeš biti svoboden, se prej pusti ujeti. Če želiš biti velik, se najprej pusti objeti.

Zaton veličastnega šele spominja na srečo včerajšnjega dne, vendar pa je novorojeno upanje večje kot kadar koli.
V žarkih sonca sedim na najvišji skali svojega vršaca in opazujem. Včasih gledam svoje brate na vrhovih v soseski. Takrat vidim večnost in občutim srečo. Bolj redko, takrat ko se razjasni, pa moj pogled seže tudi v dolino. Takrat vidim hitenje množic in začutim njihov strah pred smrtjo.

Korak – svoboden pod snopi sonca, tih v govorici vetra; vsak – pisan pod lisami oblakov, ujet v pesmi kril.

Z očetom sva se povzpela na moj prvi vrh. Pojdiva po drugi poti v dolino, sem zdolgočaseno predlagal, in ko sva se vseeno začela vračati po isti poti, je dejal, da je pot nazaj vedno drugačna ...

S tvoje kože na belo rjuho, kot to počne slikar z akvarelnimi barvami na platno, s konicami prstov nanašam odtenke najinega ljubljenja. Na postelji ležiš na trebuhu, svoj obraz podpiraš z rokama, sam pa vneto slikam tvoje telo po beli rjuhi, ki naju je združevala. Smehljaš se, jaz pa te skrbno obkrožam, barvam ob mehkih prsih in mičnih bokih, vse do stopal, ki te bosta ponesli v siv svet. In ko res odideš, na satenu ostanejo le te barve, ki še potem objemajo obliko popolne ženske z gibi nerodnega moškega. Moškega, ki je ni mogel zadržati, in katerega spominjajo, da je želel v večnost sebično ujeti trenutek tiste lepote, ki se ne vrne ...

Strast deluje kot plenilec, ki mu sledimo vse življenje. Odmika se, če smo preveč glasni, mirno nas spremlja, če smo tudi mi tihi. Pravzaprav strasti nikoli ne gre iskati, saj nam je ne uspeva najti. Izgubili smo stik s plenilci. Najde nas sama, ko se zaljubimo, ali ko počnemo nekaj, česar se ne naveličamo. Ljudje smo postali neuspešni plenilci strasti.

V panju je milijon čebel, toda v mojih očeh niti ene različne. V mestu je milijon žensk, vendar nobena ni tako sladek strup kot ena.

Če bi spoznali, da ni več boga, bi nehali moliti? Če bi odkrili, da ni več ljubezni, bi nehali živeti? Če bi videli, da ni več gozdov, bi nehali hoditi? Če bi ugotovili, da ni več darov, bi nehali želeti? ... Srce je nežno, njegova pot gre raje mimo bolečine. Predvajajte mu zvoke čudovitih melodij in besed izbrane poezije. Bijte bitke s svojimi mislimi, jeziki in rokami ter umirajte v vojnah, vendar srce ne bo nikoli nehalo upati. Živelo bo še potem, ko zmanjka solz in preneha biti v telesu, ki ga ni slišalo ...

Utapljamo se v obljubah, izginjamo v spoznanjih in se ponovno rojevamo v odhodih.

Vila rojenica, podaj zrcalo, skozi katerega je videti moje drugo življenje. V njem sem počel drugačne napake in se veselil drugih uspehov, da se zdaj sprašujem, če tisti, ki je jaz na drugi strani, prav tako gleda skozi ogledalo in vidi podobno kot ta, tu. Morda tudi želi, da bi bili vlogi zamenjani. Vendar pa v zrcalu ujeta lepota in v njem uročena mladost doživljata druge dlani, ki ju božajo in drugačne gube, ki nastajajo in se gladijo v čakalnici smrti.

Redki so tisti, ki najdejo rožo na polju ljubezni, še redkejši pa tisti, ki je ne utrgajo.

Po vsem in ničemer. Po ognju in ledu. Po črnem in belem. Najinih življenj se bodo spominjali po potopisih skrajnosti. Tudi tvoje življenje je kot klavir in moji trenutki so kot gibi prstov virtuoza, ki se ubrano sprehaja po tipkah. Včasih zveniva kot Allegro non troppo e molto maestoso, spet drugič najin koncert nima veliko skupnega s prvim stavkom prvega koncerta ruskega skladateljskega mojstra. Lahko je čisto nasprotje, kratek in umirjen, ... Lahko je tišina ... Tista tišina, ki spominja na smrt, na minljivost pomnjenja vsega, kar nisem in sem doživel. Lahko je čas, ko bom nadaljeval sam, brez glasbila ...

Ta dan je kot ljubezen. V megli se zbuja, da ugibam o njenem odmevu, in ko se zjasni, me zaslepi ta sončna svetloba, da ljubim in obljubim. Obljubim, da bom vračal žarke tudi ob zatonu, ko bom njena žrtev mrtev ... Ne, ne bom prenehal biti, ne bom se naveličal ljubiti.

Čarovnica si, ki me je zaklela. Toda prijeten je tvoj urok. Med vsemi lepoticami tega časa in mesta vidim le tebe. Med vsemi vonji in okusi sta tvoja edina. Le dotik tebe prežene samoto ponosnega kralja ter tvoj glas potolaži ranjenega bojevnika. Vzamem te k sebi in divje se ljubiva ter izmenjujeva kaplje potu, solz in krvi, ko postojiva pred vrati večnega življenja. Začaran sem. Tvoji lasje so oboki, tvoji boki stebri, tvoje prsi valovi na gladini prihodnosti in tvoj obraz ogledalo potomcev. Z istimi mislimi vstopava skozi portal, ko se v tvojo zibel zlije moja tekočina. Doživiva ankh, največji užitek in čudež človeka. S pentljo in žezlom združena prisegava večno pripadnost življenju, ki raste iz najine ljubezni, zrnu bitja, ki je pravkar vzklilo ...

V vsakem ogledalu vidiš starega človeka, pa se vseeno bojiš smrti, ko pride pote. Gube in bolečine ter slabosti so le znamenja priprave na lažji odhod ...

Ponoči sanjam in zjutraj opazujem morje, to najdaljšo linijo na največjem platnu. Nepremagljiva dolžina obzorja je tista, ki naju razdružuje. In jaz in ti, moja draga duša, sva kot slikarja. Čeprav ne vidiva teh gest, nekako čutiva, kako vlečeva črto vsak s svoje strani. Morda se najini črti nekoč srečata in postaneta ena, neprekinjena linija, morda pa naju prej pokličejo v temo konca svojih dni.

Poklonim ti rožo, ki sem jo ubil zate, da bi mi dala cvet, ki ga bom čuval zase.

Jutro v duši; ptica poleti v kraljestvo spominov in pesnik sanja o njenem pristanku ... Večer v srcu; skrinje odkritih zakladov se odpirajo in kralj izgubi žametno kraljico ...

Kaj lahko storim takrat, ko je ogenj že v duši? Nemočno gledam v plamen in izginjam. Zapuščam življenje, dopuščam trpljenje. Pomirjen potujem v kraljestvo miline, kjer se dotaknem stvarstva in ponovno poiščem pot. Vas bom še spoznal, ko se vrnem, pa morda ne bom poznal vašega jezika, da me ujamete? Za sprehod v osamljenem svetu strojev, ki častijo oltarje in obiskujejo razstave, so potrebni ljudje, ki se dotikajo, si pritikajo, po drug drugem stikajo ...

V zadnjih trenutkih svojega življenja razmišljaš o neprehojeni poti. Na primer o ženski, ki je nisi ljubil; kakšna bi bila v tvojih rokah, bi vzcvetela ali uvenela v ječi jubezni. Kakšen bi sploh bil konec, če ne bi prišel po tej poti ... Kdaj oziroma kje bi bil zadnji korak ... Z njo ... Brez nje ...

Okno. Na eni strani mesto, na drugi divje srce. Če razbijem steklo, svoboden izkrvavim po cestah in kanalih ter postanem tudi sam okno v mesto.

Brv, ki povezuje najina bregova, je prešibka, da bi se srečala. Zato čakava, da jo ojačajo. Moje življenje je čakalnica. Lahko je kot večnost, ko čakam na objem z druge strani deroče reke, lahko je kot upanje, da naju ne prehiti smrt. Lahko pa služi kot pot do izvira te reke in začetka konca ljubezni. Kaj drugega je še lahko objem kot konec hrepenenja po tebi? In kaj drugega je še lahko obljuba kot začetek užitka s teboj?

V največji puščavi je lahko manj zrn peska kot v najmanjši peščeni uri. Čeprav jih veter združuje v sipine in čeprav gredo vsa zrna skozi požiralnik, pravega med njimi ne moreš najti. Začni ob rojstvu, nadaljuj do smrti; ko ga boš zajel v dlan, ne boš vedel, da je tudi to zrno zamujena priložnost.

Le kam potujejo solze, se sprašujem, ko jih pošiljam po poti. Kam prispejo in kakšne črke nastanejo? Kaj pomenijo očem, ki jih berejo? Se spreminjajo v bisere in polnijo zakladnice? Morda potujejo kot črte in barve nekje po konici čopiča in ustvarjajo večjo sliko. V kaj se spreminja vsa ta žalost? Gotovo v nekaj lepega. Odkar si odšel, se sprašujem te stvari, in razmišljam, kako je tam, kamor naslavljam solze; ugibam, kako je v deželi brez vrnitve. Toda kako naj vem, če že tega ne vem, kako je na poti ...

Najlepši šepet je šelest gozda, ki ga slišiva le midva. V njem si deliva objem. Tako mi je čakanje lažje, ko ugasne sonce. Tako mi je v toplini dano čakati tvojo ljubezen. In ko odideš, me spet zajame melanholija ter se upanje na jutro ob tvojem telesu zazdi kot življenje preživeto na samotnem otoku ...

Kako lahko trdite, da je divjina našla pot v mesto; da so priletele jate ptic; da je ulice zaraslo grmovje in ceste trava? Da so ženske in moški pustili rasti svoje dlake. Kaj ste pozabili, da je bila pred nami tu divjina, in da je mesto tisto, ki je zašlo vanjo? Zato ne bodite presenečeni, dragi zemljani, ko bo zmanjkalo energije in se bo sistem razsul ter bodo ljudje odšli in bodo prišle drugačne zebre, volkovi in žerjavi. In takrat bo zavladal čudoviti red nered, anarhizem, v katerem bosta ustava naravna rodovitnost in umiranje ter se bodo vrnila plemena na z vojno razbiti planet in pripovedovala zgodbe o velikem sistemu, ki ga je porazil veliki duh. Kako se lahko bojite prihoda divjine, kjer močni ne bodo izrabljali moči, ko jim šibki predajo svoja življenja?

Domača pot - varna smer. Na njej lahko spustiš vajeti in celiš svoje rane. Njen začetek je prijeten kot materin objem in konec ponosen kot očetova hvala. Lahko si največji med največjimi in najmočnejši med najmočnejšimi, pa boš vedno našel korake za njeno dolžino in duše za njeno širino ...

Zbližana telesa opazujejo oddaljene zvezde in raziskujejo svoje ljubezni, kot bi ne poznala njihovih globin. Nikoli se ne naveličajo. Razpokane dlani in suhe ustnice v temi otipavajo obraze priležnikov, kot bi ne obstajal jutri. Ostaja le strah ostati sam, ki je dvom v čudovitost anarhije. V njej je vsak posameznik svoboden, a hkrati omejen s pravili najvišjega reda za sprehod po naravi, ki ga razumemo kot življenje.

Prihajajoči vihar te je ujel nepripravljeno. Veter je tančico utrgal iz tvojih rok in jo ponesel v puščavo. Čez sipine večnega peska jo odnaša vse globlje, dokler je ne ustavi deblo posušenega drevesa. Ko veter odide, na lesu najdem tančico in jo pridržim k obrazu. Zaprtih oči me tvoje vonjave odnašajo v spomine peklenske strasti. Sonce mi žgoče trga kožo, ki ji niti dotik tvojih svilenih konic prstov ne vrne mladosti. Smrt jaše v galopu, glej ljubljena, se še spomniš najine norčave mladosti?

Prihajam po kamenju, čez travo, skozi veter, pod oblaki. Prihajam v srca razprtih rok in domišljije brez meja. Prinašam darove, ki jih ni mogoče popisati. Odnašam strahove, ki se jih ne da prešteti. Kot novo življenje potujem po sledeh solz in gubicah nasmehov. In kot novo upanje odpiram stare žile ter usmerjam utrujene podplate.

Dovolj dolgo sem sledil plenu, da sem se izgubil v tvojem gozdu. Ob sledi nenehno postavljaš nove sestoje in širiš ta zakleti gozd, da bi ostal v tebi. Izgubljam se z vsakim korakom. Igra slednika in divjadi, tekanje krvnika in žrtve se nadaljuje v nedogled, od rojstva do smrti. Ulov bo dotik blede kože. Izmučeno telo bo takrat tvoje truplo. Toda moja boš kot ulov, ki je bil ves ta čas preganjalec. Ves ta čas, dokler se ne ujameva v skupnem grobu ali objameva v drugih telesih ...

Ni osamljenih dreves. Povezana so pod zemljo v en organizem. Med njimi je spletena mreža, skozi katero se sporazumevajo brez prepletanja korenin, brez dotikov, kilometre daleč. To znanstveno spoznanje me spominja na človeka, ko je osamljen in je ljubljeni daleč. Kako bi z mehkimi blazinicami prstov božal pogrešano kožo, če bi le mogel do nje in kako bi ta trzala med čutnim potovanjem do nasmeha. Tako skupaj, čeprav narazen, smo tudi mi, ljudje, boljši. Smo gozdovi.

Čas odteka in vesolje ni več takšno kot trenutek prej, ko so nastajale ta besede. Povej, dragi popotnik, zakaj loviti izkušene trenutke in jih meriti z občutkom sreče? Kaj ne gre vse pozornosti namenit nepopisanim listom? Namreč z vsakim korakom, dihom in pogledom se približujeva zadnji besedi ...

Tvoja reka valovi iz vzhoda, moja iz zahoda. Pridi. Ob uri te bom čakal na sotočju. Drugačna boš, vendar še lepša kot takrat, ko sem te spoznal. Če zamudiš, bom pozabil na število gubic v tvojem nasmehu in zgrešil odtenek barve tvojega pogleda, ki ga postavljam na stalno razstavo v srcu. Če ne prideš, bodo utihnile še besede v pesmi, ki je skupaj s solzami polzela in dražila tvoja lica ter sem jo lovil s poljubi. Če na sotočju ostanem sam, bom vedel, da sem bil ob svoji kraljici v času te večnosti in kraju tega obzorja ter sem svoje čutenje zgolj pospravil v skrinjo, ki jo odklene le sreča. Ne boj se konca poti, vladarica moje duše in gospodarica tega telesa, saj ko boš hodila sama, ti varuhinja moje ruše in muza tega peresa, bo tvoj berač in suženj, tvoj gojenec in pevec, dal življenje za tvojo svobodo.

Dolgi ali hitri, kratki ali mirni, le koraki me ponesejo do konca sveta. Tam se bom zazrl v storjene napake in pridobljeno znanje. To bo prvi korak v nov svet, med nove izkušnje ...

Nerazumljeni odmevajo v skalovju gore brezbrižnosti, ki je ne morem preplezati. Povej mi, učitelj, zakaj si odšel in me prepustil divjini? Toliko odgovorov moram še poiskati, da bo moj svet razumljen in bom luč nerazumljenim ter meč brezbrižnim. Učitelj, si na drugi strani te gore? Rad bi slišal naslednje vprašanje, ko bo dano svetu razumeti mojo strmo pot, da jo bom utiral z lučjo in mečem ...

Velik črni ptič je pristal na stranici njenega ležišča in požiral sanje o njeni ljubezni. O poljubih in objemih, o pišu iz ljubimčevih ust in glasu njegovega srca. Proti jutru je odletel in zamenjal ga je ogromen dolgodlaki pes, ki je stražil njeno zaobljubo, ker je sama ni več prepoznala.

Ne boj se, s teboj sem. Bedim kot štirje vetrovi, ko prihajam iz vseh smeri. Vedela boš kdaj in s kje vstopim v tvoje kraljestvo. Iz smeri juga s peščenim pišem razpokam dlani, iz severa s hladom rdeče ožgem lica, iz vzhoda s plamenom ogrejem srce in iz zahoda s svežo sapo napolnim pljuča. Ko vetrovi odpihamo eden za drugim, takrat bo čas, da prispem v tvoje kraljestvo, kraljica največjih in mati najmanjših. Ne boj se, zakaj s teboj bom, ko boš rojevala večnost.

Ponos je velik sovražnik rasti. Kdo je zmagovalec v bitki, katere plen ti prinašajo? Zaželi mir bojevnikom, ki si jih podredil, in z golima rokama izkoplji jamo ter lezi vanjo. Izgrebi ravno toliko, da je srce pod zemljo. Ko ležeš, zaželi srečo tistemu, kar ljubiš nesebično in spontano. Tistemu, česar ne želiš spremeniti v ugajanje. Potem, kot bi pustil srečo in ljubezen, naj tisto isto poleti v svet sestradanih pošasti. Kar se vrne kot prvo ali pride kot zadnje, naj ostane v jami, ko vstaneš ...

Nikoli ne šteješ členov verige, ki jo vlečeš za seboj. Veliko jih je in utrujen si, življenje pred teboj pa dolgo in težko kot ta veriga. Zgolj s pogledom se lahko sprehodiš po verigi in ugotoviš, da je nanjo pripeta ljubezen, ki trepeta in si želi svobode. Sprašuješ se, čigave. Ugotoviš, da je bila le veriga tvoja, in spoznaš, da je bila ljubezen že njegova. Naslednikova. Sprašuješ se, zakaj nisi mogel pravočasno spoznati, da je srce le še priklenjeno nate in že zaklenjeno zate ter odklenjeno zanj, ki bo ljubezen za teboj pripel nase z verigo. Na koncu vendarle opaziš, kako naslednik nikoli ne šteje členov verige, ki jo vleče za seboj. Veliko jih je in utrujen je, življenje pred njim pa dolgo in težko kot ta veriga. Zgolj s pogledom se lahko sprehodi po verigi in ugotovi, da je nanjo pripeta ljubezen, ki trepeta in si želi svobode. Sprašuje se, čigave. Ugotovi, da je bila le veriga njegova, in spozna, da je bila ljubezen že tvoja. Naslednikova ...

Neizrečena misel se je utrnila ter napolnila žile z navdihom ustvarjalnosti. Neizrečena beseda je spolzela po licu in se na tleh razletela na črke. Neizrečeno dejanje je seglo z dlanjo v lase ter jih razpredalo v hvalnico lepote. Neizrečena ljubezen je obležala pri osamljenem človeku v najbolj družabni noči. Kdo bo vse to izrekel namesto pesnika, ki nima jezika, ali pevca, ki nima glasu?

Pod vejevjem breze, pod njenim deblom, ležim sam, pozabljen ... Pogrešam vaju. Kje sta? Bila sta najmlajša v vasi, ki sta izgubila otroka. Rekla sta, da sem bolan, in da nikoli ne bom kot drugi otroci. Da bom trpel, bil zaničevan. Da ne bom nikoli krščen, ljubil ženske in imel svojih otrok. Zato si, dragi oče, iz materinih rok iztrgal moje krhko in trpeče telo ter zamahnil po deblu te breze, mu prelomil vrat in me ob njej zagrebel. Les je rasel in korenine so postale moje roke in noge, trup pa močno deblo, ki ga je izruval zadnji žled. Sekač je deblo pripel za konje, ki so ga dokončno izruvali. Moje novorojene kosti so odkrili šele, ko so deblo in korenine razcepili med spravilom. Oče ... Mati ... Spet sem začutil svetlobo in se spraševal, kje sta, moja prednika, moja stvarnika. Še zadnjič sem občutil toplino sonca in hlad vetra, takšnih kot ob uri našega slovesa. Še vedno poskušam razumeti, zakaj ... Zakaj sta me pustila samega ... Zakaj sta se odpovedala svojemu prvorojenemu otroku, kot se svojim, v ljubezni združenim telesom, niso nikoli odpovedali drugi očetje in matere ter jih spremljali do svoje smrti. Morda sem moral oditi zaradi štirih rok, ki so rasle iz enega srca? Morda zaradi duhovnika, ki je trdil, da sem demon? Morda zaradi starih staršev, ki niso želeli blagosloviti vajine zveze? Zakaj? Povejta, pa bom zaprl oči ... Kje sta? Z mojimi rokami bi lahko človeka, ki bi se dotaknil mojega srca, objel enkrat tesneje in ga božal enkrat močneje ...

Sem pelod v vetru. Nese me v večne vrtove, kjer iščem pot v kraljestvo ljubezni. Ko to najdem, še iščem. Iščem tvoje pestiče, kjer pripravljen umiram in se s teboj rojevam v novem življenju. Bodiva srečna, naj najin cvet posadi lepši svet ...

Nisem državljan, ampak sin. Nisem sin, ampak oče. Nisem oče, ampak kruh. Nisem kruh, ampak umetnik. Nisem umetnik, ampak pisatelj. Nisem pisatelj, ampak državljan.

S korakom bi lahko presegel najvišjo krošnjo ali razburkal gladino velikega jezera, a se kot popotnik vseeno ne bi premaknil. Zato imam besede, ki so moja krila. Z njimi potujem v svetove, tam pristajam in spoznavam bitja.

Komu naj se zahvalim, da sem te spoznal? Naj se zahvalim zvezdi, ki me vodi v temi noči? Naj rečem hvala soncu, ki me premraženega bleščeče ogreje? Naj pojem hvalnico reki, iz katere zajemam življenje in se ponovno rojevam? Naj se zahvaljujem pticam, ki pristajajo nekje v svobodnem svetu? Kot suženj ljubezni vlečem verigo in kroglo za seboj, da bi našel tvojo sled, te objel in ne izpustil iz prijema klešč, nežno, brez rane, vendar odločno, da te osvojim in zadržim ...

Prebivam v gori. Kot mrtva zemlja se dotikam vsega, kar živi. Ptice pristajajo na mojih krošnjah, ribe se drstijo v mojih potokih, kače se grejejo na mojih skalah. Ljudje izvirajo iz mene, jemljejo iz mojega nedrja, se učijo in rastejo od mene. Ko naposled ležejo k počitku, se vame vrnejo. Kljub temu sem osamljen. Nihče ni videl mojega rojstva, saj je z njim nastala svetloba, in nihče ne bo tam, ko umrem, saj ne bo videl v temi. Sem del vesolja kot zrno v peščeni uri, sestavljen iz misli in čustev, ki me doživljajo, razumevajo, preživljajo, da obstajam. Sem čas in sem življenje.

Prosim, ne zbujaj me zdaj. Naj se zbudim v svetu, polnem svilenih poljubov in žametnih objemov; v svetu, praznem vojn in izkoriščanja. Ne, ne dajaj največjega daru, ne poklanjaj mi življenja. Naj ostanem mrtev, kajti bolje je izgubiti nič, ker ne morem dobiti vsega ... Kar je moje, naj bo raje tvoje, saj živiš ...

Lepo je biti osamljen v družbi, imeti svobodo v pesti, pogum v desnici, strast v levici, veter v obrazu in kri v nogah, ki me nosijo nazaj; naprej, k naravi.

Sledi. Vonju iz domače kuhinje. Žarku sončnega vzhoda. Nikoli laži, vedno pravici. Sledi toplini dlani. Upanju v pogledu. Sledi očetu, sledi reki, sledi psu, sledi koreninam, sledi sestri, sledi vetru. Sledi znamenju v svojih prsih ...

Peščena ura me spominja na tvojo popolno obliko, ki jo zaman gladim z žejnimi poljubi in mehkimi dlanmi. To počnem vse bolj blazno in strastno. To počnem kot kipar, ki ustvarja najlepšo umetnino in jo predaja večnosti. Skozi ustnik v peščeni uri odtekajo zrna peska in označujejo čas, ki nama je naklonjen. Vsako zrno s teboj je sveto. Vsako zrno za teboj premalo doživeto. Objameš me in poljubim te na konico nosu, na mečico, na brado, na ključnico, na utrip srca, ki ga občutim na tvojem rebru. Ne odidi, naj ne pade zadnje zrno, da ne umrem od samote, brez tvoje miline in pozornosti ...

Ovita v rjuho zajtrkujeva na obali. Najina hrana so ustnice, ki obljubljajo srečo. Najina pijača je tekočina, ki jo izmenjujeva. Dotik neba in morja bežno spominja na spoznavanje najinih teles. Ta črta na obzorju je neprekinjena, odločna. Gladina je mirna. Veter, ki naju je ponoči združil v toplino skupnosti, je odšel drugam. Morda tja, kjer potekajo bitke ter še vedno štejejo zmage in poraze. Tja, kjer se ljudje bojijo, ker jim življenje pospešeno guba obraze in sivi lase. Toda na plaži si le moja, ujeta v čas, v teh rokah čvrsto oklenjena, saj te ne spustim, ko me gledaš v oči ter grizljaš po ustnicah. Obljubljaš mi, verjamem ti, da boš ostala ...

Ledeni veter premika utrujene kosti. Kozmos jih drobi v prah in spet združuje v sedanjost. Zato ostani kip in raje opazuj potovanje lune na obzorju. Morda boš zadnjič držal srečo in želel, da bi se ustavil čas. Potem sedi k ognjišču in pripoveduj svojo življenjsko zgodbo. Vendar pozabi na besedo. Govori z leskom oči in globino gub. Ljudje so neznanci, ko živiš med njimi, lahko pa postanejo tvoji, ko odideš.

Pravkar igraš na harfo, opazujem te. Note stavka, ki ga izvajaš na strune v moji duši, spominjajo na neuresničene ljubezni v življenju. Pogumno odstirajo zavese na odru žalosti, kjer sem v ženski lepoti sebično iskal podobnost sebi, na koncu pa spoznal, da se mi je najbolj približal zvesti pes, ki je krvav izdihnil na mojih rokah. Morda se skrivnost življenja skriva v tem, da od človeka za človeka ne znamo izkusiti ljubezni. Morda je prav to spoznanje začetek konca vseh; tudi mene in tebe, ki tako prijetno igraš, da bi od trenutne sreče raje umrl zdaj kot pa jutri, z gubami na obrazu in samoto v dlaneh.

Ko solze zamrznejo in koraki prenehajo, mi ostane upanje. Obdelujem to upanje, kot vroče železo ga kujem in oblikujem kot kipar svež kos gline. Pripravljam ga na poglede boječih oči, ki ga nočejo medse. Ker svojega ne najdejo, naj ga ne ima nihče. To je upanje na svet brez orožja, na svet brez mej. Je upanje na misel v glavi odločujočega nekoga, ki je dovolj velik, da se zave svoje majhnosti ...

Lahko sem kralj, znanstvenik ali pisatelj. Lahko napišem ustavo, operacijski sistem ali roman, pa vseeno ne bom našel vrednih besed, ki bi sporočile, kaj mi pomeniš. In če že uspem, bodo besede tvojega odgovora bolj pomembne od sporočila členov, programskih vrstic ali odstavkov. Ker si vladarica največjemu v meni in dojilja najmanjšemu.

Lahko si osamljen v družbi, v naravi pa ne moreš biti. Spremljajo te veter na obrazu, ptice v krošnjah, dolžina v koraku, upanje v prsih, listi na cvetovih. Naša mati skrbi, da nismo sami.

Tavava vsak po svojih stopinjah in različnih poteh. Utirava si ju prek trnja, bregov in voda, ki so daleč, daleč narazen kot svetova, iz katerih izvirava. Dokler vztrajava, ostaja možnost, da se poti združita v eno, močnejšo od plemena, trdnejšo od krdela, varnejšo od tropa. Odkar te ni, je najin travnik siv, gozd črn in reka bela. Sprašujem se, kam so odtekle barve, da jih najdem in te približam svojim očem. Ne, ne morem uživati v lepotah sveta, v katerem je ostalo moje telo.

Največja nagrada v življenju je zaupanje. Oči imamo spredaj, nihče ne zmore živeti brez počitka. Ne hvalite le svojih stražarjev, ampak tudi stražarje svojih nasprotnikov. Ne lastite si jih, pa bodo z vami, da jim zaupate. Naj bo zahvala dostojna.

Eno sonce – milijarda nasmehov. Ena zemlja – milijon korakov. Ena luna – tisoč sanj. Ena ti - le en jaz.

Dotakniti se oblakov. Obuti čevlje potepuha. Videti neskončnost. Spoštovati različnost. Piti domače in jesti sezonsko. Živalim gojiti gozdove. Rekam izkopavati sotočja. Ne obupati nikoli, vaditi redno in deliti vedno. Lahko si eno, skupaj, pa imaš vse.

Spanje in sanje. Prebujanje in upanje. Vse se končuje in vse začenja. Z naravo, v naravi, za naravo. Nikoli nič, vedno vse.

Ob ognju preprosto sem. Zapečkarski brezdomec. Gostujoči ljubljenec ter prezirani domačin. Moška hči ognja in ženski sin vode.

Naj ljudje, ki smo jim med življenjem uspeli videti v dušo, ob uri slovesa božajo naša lica; naj ljubljeni, katerih srca smo zapirali v svoje ječe, zatisnejo naše oči. Čas mineva, izginjajo leta, desetletja, pa vendar so vsi ljudje že odšli. Jaz sem zadnji. Midva sva zadnja. Le ti še vztrajaš ob boku trpečega duha in se ne sprašuješ, kdo odide prej, bom to jaz ali ti, in ne preskušaš usode. Drug drugemu puščava mirno in spokojno oditi. Z najinega brega se po brvi podajava v neznano človeka, združena v zadnjem dihu ...

Pobegni iz kletke, mogočni Kanis. Naj te ne posadijo v ring, ali pošljejo na minska polja. Naj te ne spustijo nad divjad, ali vprežejo v sani. Naj te ne izrabijo za slednika, ali posadijo za varuha črede. Pobegni v svetlo svobodo, veličastna zver, ti zaupnik sebičnega moškega ter igrača otrok in žena. Odidi, dobro bitje, steci iz našega sveta nazaj v naročje stvarnika.

Ljubezen ne pozna plačila. Dajeva in prejemava naivno, brez misli na posledice. Upogibava valove strahu, ki segajo po naju. Kljubujeva solzam v predolgih pogledih. Štejeva korake na neskončnem sprehodu. Spoznavava svet dišav skozi razpokane nosnice. Iščeva mirno energijo za zaupanje. Počitek pred brlogom in sopenje na travniku. Mirne volje vstopava in izstopava skozi svetove skrivnosti. Skupaj eno, narazen nobeno. V tebi tvoje je tudi moje, v meni moje je tvoje. Ljubezen je brezpogojna, kot pripadnost začaranega volka uroku.

Najbolj iskrene so solze v temi. Ne prižigaj svetlobe. Naj jo prižge tisti, ki so mu namenjene.

Štejte solze, kot bi šteli zvezde, štejte nasmehe, kot bi šteli bisere. Sanjajte, če ne morete živeti, udejanjajte, če morate trpeti. Bežimo skupaj po poti, ki so jo za nas izbrali starši.

Spomnim se ure, ko je umrlo sonce. Ure, ko bolečina ni prišla takoj. Nista je prinesla ne pomanjkanje toplote, ne umik svetlobe. Tesnoba je prišla počasi. Postopoma se je prikradla in telo oropala duha ter v meni ustavila čas, da sem postal kip. Morda se bo sonce vrnilo še v trenutkih mojega časa. Morda ga bom takrat cenil kot boga. Kot otroka, ki razveseli starše. Kot psa, ki osreči samotarja. Takrat bo jutro.

Čas je potovanje po vesolju, mi pa smo le trenutna lokacija tega potovanja ...

V tem letu se boš rodil. V tem letu boš našel službo. V tem letu boš ozdravel. V tem letu boš postal oče. V tem letu boš obogatel. V tem letu se boš zaljubil. V tem letu boš začel, nadaljeval ter ne končal.

Bedakov boj se odvija pred njegovimi očmi, junakov pa za hrbtom. In obratno.

Le najbolj srečen človek zmore kot berač z razpokano dlanjo zajeti hlad jutranje rose, zvečer pa kot kralj z utrujenim očesom prešteti požete snope.

Nekoč si vladal in imel vse; zveste podanike in zlato sonce. Danes nimaš nikogar, ničesar. Pozabljen, nekje v odmevu časa domuješ in šepetaš mimoidočim o svojem kraljestvu. Tako in prav si me učil, kajti vse, česar se dotikam, ali celo imam, bom zapustil in tisti, ki se bodo dotaknili in vzeli, bodo hitro pozabili na moje bogastvo. Zavladali bodo in sonce bo nehalo bleščati.

S prstom po dežju združujem kaplje na steklu, da vedno stečejo po novi poti. Kaplje v srcu so že združene in vedno tečejo, pa naj sije dež ali pada sonce.

Poglej v zemljo, oceni korenine. Če segajo globoko, boš dober oče. Ozri se še v nebo in premeri krošnjo. Če je mogočna, boš dober kralj. Kajti korenine hranijo tebe in tako tvoje otroke, krošnja pa tvoje ljudi. Naj potem pride prava ženska in ostane kot driada. Naj bo mati in kraljica, da skrbi za to drevo, dokler se ne posuši. Tako boš vedel, da si v življenju storil prav, ter boš umrl kot mož. Če drevesa ne vidiš in ta žena ne pride, ostaneš deček, samotar in potepuh.

Delati in deliti. Da bo na koncu poti nekdo prišel po tvojo dušo ...

Pesnik sem le, če si ti pesem. Če si ti rima, ki me ne omejuje, in če si prelom besed, ki ne ločuje. Lepljivost najinih teles in duš, ko sva skupaj v meglenem svetu, odmeva v večnosti, kajti sadovi najine ljubezni so otroci in sadovi njihove ljubezni najini vnuki. Poglej v družinski album, zazri se v zbirko spominov, draga moja pesem, kako se pleteva kot členi neuničljive verige, in v objemih drugih ljubezni nadaljujeva v večnost ...

Dan, ko si odšel, je še vedno noč, ki je ne more pregnati niti najsvetlejši žarek jutranjega sonca. Kje si? Vrni se k sinu, da ga naučiš biti oče, in bodi učitelj, ki bo utrdil učenca ...

Odpri dlan. Ozri se naokoli. Poglej, življenje! Žanji svoje nasmehe in briši svoje solze, da boš vedel, zakaj živiš. Da boš začutil živost svojega življenja.

Objemam te, kot sem objemal čelo med izvajanjem tvojega najljubšega koncertnega stavka, ko smo gostovali v tvojem mestu. Objemam te, pa čeprav le v mislih, in čeprav tega takrat ne veš, ter te objema nekdo drug. Vajina glasba je večna, neizpolnjena ljubezen pa umira z življenjem. Toda umrl bom srečen, saj sem živel v tvojem času, in zadovoljen, čeprav moje roke iz tebe niso izvabile čudovitih barv melodije iskrene ljubezni ...

Zvon vedno zveni enako, le vsako uho ga sliši drugače. Spomini ne zgorijo. Zato v miru opazujte ogenj, ta večni plamen in spremljajte zvonjenje od rojstva do konca sveta.

Odtis vzorca metuljevih kril je mogoče opaziti le na najbolj radovednih prstih, zapis življenjske poti pa je možno prebrati le z ust ljubiteljev drugačnosti. Postoj ob reki življenja in zapisuj dejanja naprednega med nami. Približaj se mu v svoji večnosti. Naj prijaznost vzklije v minevajočem telesu. Najdi mir v naučeni modrosti. Veseli se, kajti živel si v dobi čudes in z ljudmi, ki so se zgledovali po njegovi trdnosti, ko sta prišli bolečina in žalost ...

Kaj naj poklonim skromnemu srcu; naj ga zasujem s poljubi, naj ga obdam z diamanti, naj ga ogrejem z objemi, naj ga prekrijem z zlatniki? Kaj naj bo nagrada zate, ki me ljubiš zvesto? Sprehodil sem se po zimskem gozdu, daleč od ljudi in bližje drevesom, ko mi je veter skozi speče krošnje zašepetal besedo besed ... Upanje.

Ljubezen lahko najdeš na nemogočih mestih. Kot jeklene prsi težko diha na vzpetini mlade gore in cveti v samem skalovju, kjer kljubuje dvomom. Ko jo najdeš, je ne trgaj, da bi jo poklonil, niti je pretirano ne ščiti. Pusti, naj odvihra kot divji konj. Potem čakaj na odmev iz pečine; napolnila te bo počasi, kapljo za kapljo krvi skozi divje hrepeneče srce.

Šteto nešteto, ki te ljubim vsak dan svojega življenja. Kot fant štejem sprehode po koži, štejem poljube v srcu - dekletu ob meni. Kot moški štejem skrbi na obrazu, štejem žulje na dlaneh - materi svojih otrok. Kot oče štejem otoke v oceanu, štejem zvezde na nebu - otrokom ob meni. Kot starec štejem zrna ob žetvi, štejem opeke med gradnjo - otrokom svojih otrok. Nikoli prešteto, ki se o tebi sprašujem še ob uri svojega odhoda ...

Skozi džunglo in pragozdove ter skozi močvirje in pustinje mi je sledila lokostrelka. Iz rok sem izpustil meč in povesil ščit, ko me je dohitela. Zadela me je s svojo puščico in mi odprla srce. Zdaj pije iz njega in jaz pijem iz nje. Razorožena se ljubiva v mlaki krvi.

Veji sva, ki se skozi sedanjost prepletata v skupno prihodnost. Najino deblo so najini otroci; so tisto, kar naju povezuje, da postajava neločljiva. Njihov odmev v času in najina večnost pa so najine korenine. Ne potrebujem ničesar drugega kot le pripadnost do tebe. Čutim te shranjeno v srcu, ki ga je močno objelo najino deblo. Če bi še enkrat rasel, bi vedel, katero vejo moram izbrati ...

Vse življenje iščemo sobo čudes, medtem pa uničujemo tisto, kar smo poiskali, da vzljubimo ...

Ostani to jutro. Naj te predstavim sončnemu žarku, ki navadno nadomesti toplino tvoje bližine. Pusti, da s prsti razpredam svilnate lase in ljubkujem sladke prsi. Naj te svetloba zore prikaže, da občudujem najlepši obraz ter v spomin shranim najljubši odraz.

Učitelj mi je pripovedoval o žrtvovanju, ko sva ob jutranji zori bosa krenila na goro. Pripovedovanje je sklenil, ko sva sedla na njen vrh in se uzrla na prehojeno pot. Takrat se je pojavila bolečina in mi je postalo jasno, da se bom po tej poti moral tudi vrniti, jo prehoditi z ožuljenima podplatoma, ne da bi me učitelj zamotil. Sklenil sem, da bom učitelju med vrnitvijo pripovedoval o svojem žrtvovanju, in ko sva se vračala, so podplati boleli le njega.

Kaj mi pomaga svetloba, ko pa sem izgnan iz domovine sonc ...

Sprehajam se po čudovitem delu speče narave. Sneg se mi lepi na podplate in hladen veter mi žge obraz. Vonj cedre priča o stoletju sprehajanj človeka skozi gozdove teh čudovitih iglavcev. Ljudje, ki so tu ljubili in trpeli; ki so tu želeli in jokali; vsi ti ljudje so se dotikali te lesne večnosti, ki danes odmeva v ušesih ter pomirjujoče polni pljuča. Sprehajam se torej skozi neskončne sestoje cedre in se spreminjam v te ljudi, kot kameleon prilagaja barve, da bi ga težje našli in še težje občudovali. Postajam knjiga, v katero ta tisočletna čutenja pišejo svoje zgodbe. Čudovito je obračati platnice in brati te zgodbe ter jih čudovito deliti s tistimi, ki lesa cedre ne vonjajo ...

Pokojni prijatelj mi je nekoč predstavil svoje drevo. Dejal je, da se z njim pogovarja, da začutita in se dotakneta drug drugega. In ker sem ga zadnjič pogrešal, sem se podal na pogovor z njim. Med približevanjem želenemu mestu sem opazil, da tudi drevesa ni več v tem svetu. Polomljeno deblo je ležalo na razpadajočem podrastju in listju ter se začelo vračati v zemljo, kjer bo vse bolj spet postajalo del dreves. Pomislil sem, kako so drevesa povezana s koreninami in glivami ter začel nekakšen ritual. Poiskal sem najbližje sorodno drevo in se ga dotaknil, da se je vame vrnil mir. Nasmešek se je risal na mojih licih, ko sem razmišljal o preživetih trenutkih z njim. Moja koža in oblačilo sta budno zimo povezala z mojo spečo notranjostjo. Strahovi, ki mi jih je pomagal premagovati s prijateljstvom, so se razblinili.
Resnična ljubezen je vredna vseh solz, vendar ne zahteva niti ene.

Z neba so v jasni noči padali utrinki. Sklonil sem se, da bi enega pobral, in pobral sem željo. Sklonil sem se, da bi zajel naslednjega, in pobral sem hrepenenje. Sklonil sem se, da bi prestregel tretjega, in pobral sem upanje. Sklanjal sem se, da bi si nabral vseh utrinkov, in vse, kar sem še lahko pobral, je bilo trpljenje. V mehko dlan se je zarilo na ducate bodic trnja, ta pa je želela še in več ter se ni umaknila, dokler ni izkrvavela pod obzorjem kristalne noči. S svobodo, ki jo želimo, je podobno, saj se popolna svoboda začne s koncem, s smrtjo. Zato ne joči, oko človeško, ne žaluj za rokami, ki so želele zajeti horizont. Žejne dlani ne morejo obrisati solz, ker jih ne dosežejo, zato raje toči solze za zamujenimi utrinki življenja ...

Slava vojakom, so klicali vladarji, jim postavljali kipe, po bitki pa šteli njihove kosti.

Kralj vsak čas šteje zmage, na koncu pa njegovo kraljestvo porazi čas.

Lebdim. Končno svobodna na krilih vetra. Čeprav le za trenutek, se duša ne dotika več tebe, ki si mi jemal življenje. Padam. Breztežno vihram z vrha pečine. Še zadnjič sem plezala, da bi letela kot ptica, dokler ne bi vzela tistega, česar nisi mogel sam. Na približujočih tleh s polomljenimi kostmi, razbito glavo in prebodenim srcem bom izročila svojo dušo naslednjemu telesu. Tistemu telesu, ki ga bo divji moški ljubil in spoštoval kot žensko ter ga ne zapiral v kletko. Predajam se kraljica v objem kralju, boginja v pripadnost bogu ...

Nekdaj so bila telesa sužnjev prikovana z okovi, danes z denarjem ...

Je bila misel sploh kdaj svobodna, vprašam, in učitelj odgovori, da je bila pred prihodom človeka.

Ne boj se potovati vedno in povsod, v križišču pod noge vzeti težjo pot. Naj bo strumna vsaka prehojena milja, pa čeprav si še daleč od svojega cilja. Ne hiti ter izkoristi vsak svoj korak, ponižno drugemu pusti, naj bo junak. Naj ti bodo v poduk vsi, ki so pobegli in cilja v srcu niso dosegli.

Najlepša ljubezen je žalostna. Zaveda se, da bo nekoč izgubila tisto, česar ni imela, ker je tako ljubila, da ni mogla lastiti.

Ko sem vprašal učitelja, katera je prava pot, je odgovoril, da mora vsak človek delati napake.

Spomnim se trenutka, ko je umrlo sonce. Ure, ko bolečina ni prišla takoj. Nista je prinesla ne pomanjkanje toplote, ne umik svetlobe. Tesnoba je prišla počasi. Postopoma se je prikradla in telo oropala duha ter v meni ustavila čas. Obstal sem kot kip. Morda se bo to sonce vrnilo še v trenutkih mojega časa. Morda ga bom takrat cenil kot boga. Kot otroka, ki razveseli starše. Kot psa, ki osreči samotarja. In takrat bo jutro. Novo dobro jutro.

Svetloba sonca je premočna in njegove lepote se lahko s prostim očesom naužijem le tako, da gledam v luno, ki jo osvetljuje. Ljubezen do tebe je podobna. Včasih opazujem tistega, ki te objema in poljublja, ter se sprašujem, kako bi to počel jaz, ki ob tebi nimam dovolj rok za objeme in ust za poljube.

Odsev življenja pokojnika je kot ječa, iz katere ne želim pobegniti.

Iščem. Prebijam se prek gozda, močvirja, travnika in pustinje. Čeprav le za trenutek, se duša ne dotika več tvoje, ki sem ji jemal voljo. Hitim. Navkljub oviram napredujem. Prvič v življenju sem splezal, da bi ujel ptico in ji predal tisto, kar sem vzel tebi. S tal pobiram delce tvojega življenja in te sestavljam v novo telo. Tisto telo, ki bo živelo od moje brezpogojne ljubezni, nežna kraljica, usmiljena boginja ...

Ko bom velik, bom majhen.

Poskušal sem, vendar ima najboljši prijatelj tako veliko srce, da svojega ne morem zamenjati z njegovim. Povsod, kjer ljudje obupamo, psi pokažejo voljo, ki premika svetove. Družine in plemena se ne morejo kosati s krdeli. Bolj sebična je družba, bolj jih potrebujemo in izrabljamo za prenos čustev. Pokažite mi psa, ki ga ni mogoče vzbuditi v pripadnost človeku, da obupam nad največjo zvestobo in pokažem hrbet izjemni ljubezni!

Plezam na goro, ki si jo gradila zame. Bosih nog in golih rok se plazim proti vrhu. Na trdi koži stopal in dlani čutim kamenje, prst, pesek, travo. Umazan sem, utrujen, vendar nadaljujem. Šelestim z listjem, ki ga je v slovo poletju odvrglo utrujeno vejevje. Pogrezam se po blatu, ki ga je za seboj pustil hudourni naliv. Ko med oblaki zagledam tvoj vrh in prisežem, da bi se ga lahko dotaknil, mi spodrsne, da omahnem. Kotalim se po pobočju in svojo zavest, tebe, do zadnjega trenutka ljubljeno, v svojih mislih, končam s padcem v prepad gorskega dna. In ti, potem ... Ne nehaš se smehljati, ko te lovim po travniku v spremljavi nežnega jutranjega sonca, ki je raztopilo roso. In ko te ujamem, da padeva v posteljo iz biljk, radostno obljubiš, da boš ostala, ter ne boš več ušla. Nikoli. Nikamor.

To mesto je nekaj, kar lahko imenujem dom. Nekaj, kar je skromno, a bogato. Nekaj, kar je polno spominov in prazno načrtov. V njem spočijem kosti in napolnim dušo, preden odidem v svet, v katerem nočem tekmovati.

Včasih sem v svetu ljudi kot pes, ki so ga strpali v zavetišče. Strah me je te kletke, v katero so me zapustili, saj sem ljubil, vse srce sem dal, pa so me kljub temu zapustili.

Slediš nenavadnemu zvoku, ki prihaja iz brezovega gozda. Bojiš se, vendar si vztrajna. Podaš se za tem valovanjem kot nekakšno sledjo, ki te bo pripeljala v svet, kjer plenilci in plenjeni hkrati pijejo iz reke, ki nikoli ne odteče. Naenkrat te zajame svetloba, ki te za čas oslepi. S prsti si zakrivaš oči, nato te zmanjka, padaš globoko, padeš naglo. Črtasta obleka, ki ti jo je za božič podarila sestra in ki si jo nekoliko strgala že med podajanjem skozi drevored, počasi izginja in postajaš gola. Sramuješ se, čeprav imaš lepo telo in so ti zavidale številne ženske ter dvorili mnogi moški. Počutiš se kot otrok, iščoč svoje starše, ki so umrli v prometni nesreči. Zaveš se spet med brezami, ničesar nimaš, ne oblačil, ne duše. Po poti s travnate poljane se ti približujem jaz, ki si me ljubila, in nekdo, ki sem te ljubil. Medved sem, a bil sem človek. Kot rožo v puščavi sem negoval tvoj med, kot potok v vesolju sem čuval tvoje ribe. Zdaj si na poti sama in mati te spreminja. Mar ti nakloni telo medveda, da bova pripadla drug drugemu celo bolj kot prej, ali pa se bova radovedno lovila kot plenilec in plen?

Sezujva čevlje in leziva v travo. Glejva v nebo, da opaziva, kako mu beli oblaki poklanjajo modrino. Združiva dlani in odpriva srci. Bodiva skupaj, da občutiva, kako srcema bližina barva sivino.

Letim in letimo. Naj ne bom sam. Poiščimo krila vsi in jih uporabimo ...

Oči so napolnile solze, ko sem po nekaj letih izgona ponovno slišal glasbo. Iztegnil sem desnico in te poiskal na pozabljenem zemljevidu. Privila si se k meni in ob nežnih taktih simfonije sva se vrtela, zvezana s tvojo oranžno ruto. Plesalka in lovec. To je najina zgodba, ta ples, to je pesem o sreči dveh duš v novih telesih ...
Zašij mi oči, da ne vidim resnice. Lažje bom sledil z zaprtimi, če me vodiš ti, kot pa da se spotikam sam, z odprtimi.

Na sotočju opazujem valove in združeni reki me spominjata na skupne trenutke. V mislih se še zlivava v preteklost in zdaj, kadar je pretežko, se vrnem do svojega izvira in ponovno stečem po strugi v upanju, da te srečam in storim zgrešeno, popravim zagrešeno. Ko se vrneš v objem, si predstavljam, kako božam tvojo gladko kožo, medtem pa hitiva proti morju. Nekomu je morje čudovito v svojih barvah in okusu, toda meni; jaz ga preziram, saj te vzame iz mojega naročja ...

Kdo si? Duh preteklosti, ogledalo sedanjosti, želja prihodnosti? Rad bi se sprehajal s teboj po cesti življenja, vendar izginjaš v času, nesojeni spremljevalec šepajočega potnika ...

Ko je ded umiral, je pozabljal imena in obraze. Spomnil se je le svojih ovčarjev, ki so ga spremljali med ogledovanjem revirja. Težko mora biti umirati med neznanci nevede, da se ti šele na pogrebu zavedo pripadnosti krdelu, ki si ga vodil in ga ne prepustiš nikomur.

V tvojih očeh je megla, ker v tvojem srcu dežuje, kaplje pa se kot solze sušijo ob mojem kaminu. Tvoja duša je kot mirno morje mojemu spominu, ko odstiraš skrivnosti kot knjiga zadnjemu bralcu.

Kot cvetovi vrtnice plezajo po grmovju, se moji pogledi spuščajo po tvojem telesu. Bodeš me s trnjem, ko se sprehajam s svojimi ustnicami po tvoji koži in te objemam v tej najini prečudoviti mehkobi. Močneje stisnem, da bi občutil to nežnost, vendar se le še globlje ranim. Hvaležen sem ti za povabilo, čeprav zanj plačujem s krvjo vse počasnejšega bitja srca ...

V kaosu plen ne čaka na goniča, v redu pa šibkejši zaupa plenilcu. Smešno, kako čakamo in zaupamo ljudje.

Drevo ne pozna korakov, lahko pa pokaže pot. Čeprav ne potrebuje človeka, mu pomaga, ta pa ga izkorišča. Zahvali se drevesu, sebični človek, vsaj na en dan v letu se mu zahvali. Beri mu iz knjige, ki si jo vzel iz njega.

Zakaj se te več ne dotaknem? Svoje geste nehote menjam za besede, ki jih iščem za svoje sestavke. Iščem le najboljše in najbolj primerne. Iščem dostojne, popolne zate ... Kako naj potem opišem poljube, objeme, vse dotike, ki bi jih lahko poklanjal, pa jih ne znam, ne zmorem, saj še niso vredni izvedbe, omembe, zapisa? Kaj naj počnem z nepojmljivo lepoto, ki leži pred menoj in joče, ne razume, zakaj je ne morem ljubiti? Pošastno svojo neodločenost prenesem nanjo, da postane nesrečna. Usoda pisatelja in lepotice, njemu predane, je kot prekletstvo. Edina sreča zaljubljenega v besede je obsojenost na osamljenost. Edina nesreča zaljubljenega v besede je sreča lepote, ki mu nikoli ne bo razgaljena in ponujena v svoji ženskosti.

Kaj je pogum, sem vprašal učitelja. Odvrnil je, da ves čas življenja hoditi po poti popolnosti in se zavedati, da cilja ne bo mogoče doseči.

Svoje življenje sem preživel v mislih. In zdaj, ko odhajam, so moji vnuki ptice, ki se vračajo v gnezdo in za moj obraz prinašajo hrano. Nasmeh ne umre kot umira starec, ki mu povzroča gube. Starec; z vsakim nasmehom bližje počitku in z vsakim otrokom bližje večnemu življenju. Iz telesa v telo. Kdo sem, če ne otrok, ki je rasel iz mene, in kdo je moj otrok, če ne njegov, ki je rasel iz njega? Korenine smo vsi in hkrati veje, ki ne nehajo rasti. Rast je življenje in smrt je zgolj beseda. Osamljenost v slepi ulici. To je konec.

Narava je ustvarila človeka. Človek je ustvaril boga. Bog je ustvaril vojno.

V tvojem gozdu smo najmanjši iz plemena vedno zaspali brez bremena. V temu svojemu gozdu si nas brez priprošnje skrival pod zavetjem svoje krošnje. V gozdu si nas vedno in rad hranil ter pred skrbmi obranil. V svojem gozdu si bil kot mogočen hrast in mi zgolj vihrava podrast. In v tvojem gozdu je po odmevu poka nastala žalostna tišina, ki odpira okna spomina ...

Največja skrivnost življenja je ljubezen. Zaradi nje jočejo vladarji in obupujejo siromaki. Prinesi vse zlato na svetu, pa ti povem, da najlepše ženske ne boš mogel odkupiti, saj si ljubezni ne moreš lastiti.

Voda sem in ti ogenj. Mavrico riševa z gugalnico, na kateri sediš in te zibam. Tako želiš poseči visoko, do vesolja, se približati naravi, ki nama je poklonila rojstvo skozi sonce. To je drugačen začetek od tistega, ki naju je zbudil v življenje skozi ljubezen. In ko te preneham zibati, obsediva na pesku obale, kjer morje v tebi prižge plamen sanj v meni.

Kamela v puščavi preživi, saj nosi vodo. Podobno životarim tudi jaz. Životarim zaradi spominov na trenutke, ki sem jih preživel s teboj. Dajejo mi upanje, da jih je z drugo žensko mogoče spet nanizati, in v postopku ne ponavljati napak, ki sem jih počel ob tebi. Ti spomini so kot zrna razmetani in porazgubljeni med druga zrna, zrna peska in časa pod mojimi podplati. Označujejo pot, ki jo moram prehoditi in se pokoriti. Prekleta je voda, ki jo zadržujem ter nosim, pa mi daje življenje. In mi vzame tvoj vonj, in me oropa tvojega nasmeha ter ostaja kot žeja za poljubi in pokrivalo objemov ...

Oče me vedno pričaka pred hišo. Skozi dim prižgane pipe premeri majhno žival, ki sem jo uplenil. Dobro sem te naučil, fant, sporoči s pogledom, čeprav je plen manjši; majhno je težje uloviti.

Preplaval sem jezero tvojih solz, vendar svojega srca nisem našel. Pusti, da odidem.

Srce umira počasi, zaklenjeno še počasneje. Vrzi ga z vrha najvišjega stolpa, pa ga ne boš pokončal. Potopi ga na dno najglobljega morja, pa ga ne boš zadušil. Srce upa vse do zadnjega bitja, ne preda se, ko čaka na ljubezen, vedno verjame v sladko bližino drugega srca, da ga odklene ...

Te noči ne morem preživeti v postelji, ob tebi. Ptice me po koščkih odnašajo stran od skrbi, zaradi katerih živim, in stran od ljubezni, zaradi katere umiram ...

Besede, stavki, cele strani ne morejo opisati gibov, ki jih počnem s tvojo kožo. Z blazinicami desetih prstov nate igram najbolj nežno skladbo v vsem stvarstvu. Nato potujem s svojimi do tvojih ustnic in iz njih pijem, ne da bi se odžejal. In ti vedno znova vračaš temu zasužnjenemu telesu, ko se poigravaš z mojo dušo, z mojim srcem, z vsem mojim življenjem, ki ti ga darujem v zaupanje do zadnje kaplje krvi.

Sedeli smo ob tabornem ognju. Dim se je valil proti najbolj premožnemu med nami. Imel je dom, ženo, potomce, konje. Nasmejali smo se, ko je dejal, da bi raje imel svež zrak.

Samevanje kamenja na davno padlem gradu me spominja na trdnost svojih kosti, ko sem obzidje še kot živ branil. Tudi najbolj mogočno skalovje in močan skelet se nekoč združita v prahu.

Pogovarjam se z zvezdami. S svojo oddaljenostjo sporočajo, da luči v življenju niso tako redke, čeprav so med svetilniki oceani teme. Včasih moje pogovore z njimi zakrije luna. Srebrna spremljevalka moje poti me spominja, da svetle točke niso oddaljene po daljavah, temveč po času. Vse stvarstvo je bilo najprej ena luč, ena svetloba. Tako sem tudi sam ob rojstvu zagledal luč sveta kot pravijo prihodu na svet veseli sorodniki, in takrat sem se začel širiti v času. Zato se vsakemu osamljenemu volku zdi, da nismo oddaljeni drug od drugega po bližini, ampak zgolj časa nimamo za vse luči, saj je pot kratka. Svetlobne točke ne prinašajo le sreče, ko jih opazujemo, se pogovarjamo z njimi, kar v tem trenutku počnem, ampak nas delajo vidne, ko nas žarki svetlobe najdejo v temi. Svetlobna telesa odbijajo svetlobo, ker je imajo dovolj zase in jo lahko delijo z drugimi. Postanimo vsi takšna telesa. Naj nas žarki najdejo v temi. In bodimo strpni, ko se jim na pot postavljajo lune. Sčasoma posijejo sonca.

Spet vprašam učitelja, zakaj je cilj videti bolj oddaljen kot na začetku poti. Zato, ker tečeš, odvrne.

V gozdu sem zaslišal petje mlade ženske. Sledil sem zvoku in zagledal prikazen. Ko sem se še bolj približal, je zbledela v bližnje deblo. Zapel sem njeno melodijo in ona se je vrnila. Zaplesala sva in izginila v drevesu.

Čas je sprehod po poti vrnitve. Na začetku in koncu vedno čaka mati.

Vsaka veriga ima najšibkejši člen, le za verigo ljubezni so vsi členi prešibki. Če ste našli ljubezen in ste jo sebično prikovali z verigo, naj ta vsaj ne bo napeta. Otrok zapusti ljubeče materino naročje, zvesti pes izdihne skrbnemu vodniku in ljubimec se nekega dne ne vrne v toplino objema. Ljubezen je svobodna cvetlica. Ne pozna stebla, ne korenin. Srca neprestano obiskuje in zapušča. Zato sledite njenemu klicu, jo obdarite s pozornostjo in točite solze, ko je ne najdete več na koncu podaljšane verige ...

Večino življenja preživimo v prepričanju, da nismo sami. Opazujejo nas predniki skozi naše oči, korake in dotike.

Gora, ki je nastala na mestu, kjer sva se prvič srečala, se je začela rušiti. Plazovi so na krilih peska v dolino valili težke skale, ki so se utrdile v letih brezpogojne ljubezni. Ves ta čas sem skrbel za cvetlico, ki sem jo zasadil ob vznožju te gore, vendar je nikoli nisem utrgal. Zdaj se bojujem s kamenjem in skalovjem, da ne bi polomili stebla ter ubili cveta. Čuvam rožo z objemom, nad njo krvavijo dlani, sam pa hropem vse bolj zasut v ruševinah. Branim jo s svojim zadnjim dihom, branim jo, da bo zanjo skrbel nekdo drug, ko bo našla izhod izpod mrtvega telesa ter nadaljevala pot. Predal jo bom nepoškodovano, saj to cvetlico ljubim kot mati sina in varujem kot oče hčer. Zakaj umreti, da bi živelo? Zakaj ljubiti, kar ne ljubi? Ker drugače ne znam, ker je to v meni ljubezen; daljša od življenja, večja kot smrt ...

Galebi se združujejo v jate, kot se zbližujejo najine misli. Želim te občutiti iskreno, z vso svojo kožo. Želim te umiti dvomov, z vsemi svojimi solzami. Želim zbrati pogum in se zaljubiti z ranjenim srcem. Poljubljanje tvojega vratu je kot valovanje morja proti daljni obali. Sprašujem se, koliko poljubov bova porabila, da jo doseževa ...

Skozi kristalne solze po komaj vidnih poteh, nekoč z odtisi šap in radostjo najboljšega prijatelja, v nedeljo zjutraj sam, brez krdelne vezi. Sledi v duši počasi bledijo in spomini so kot pekočina v grlu; žgejo, ko se sprehajam ob reki, kjer sva samevala v zaspanem mestu. Ko je prišel trenutek, sem se ti približal, da bi vdihnil zadnjo sapo. Morda bi se naselil v mojih pljučih in žilah in koži in duši, da bi sledi postale kamnite. Morda bi te delil z nekom v sebi. Nekom, ki bi razumel, zakaj si tako ljubil in zakaj sem bil sebičen, da si trpel, ko si me želel zapustiti. Ko ljubiš, kar ljubiš, kjer ljubiš, ti ne more biti odvzeto. In žalost je čudovita, saj spominja, da sem te imel rad.

Iz najljubših ustnic sem razbral gnev. Iz najbližjih oči je segal leden pogled. Prezir je zamenjal vezalke na čevljih z okovi. Volje do življenja ostaja kot lesa v kraški gmajni. Nekdaj so pljuča polnili bori, danes težka sapa. Spomine kot rodovitno zemljo odnaša burja ...

Ob zori me nadeneš, čez dan me nosiš. Takrat ptice ne letajo, ker jim jemljem svobodo. Potem jočejo še matere, ker jim jemljem srečo. In nazadnje še poeti, ker jim jemljem besede. Ob zarji me slečeš in drugega vrneš nase, v meni pa ostajajo spomini. Ko sem te poljubljal, sem imel le ena usta, in ko sem te objemal, sem vedno našel premalo rok. Potem se je zgodil čas, ki je dal zgodbi kraj. Na koncu sva uporabila nož, ki zna rezati dušo. Zdaj obešen ponočujem, dokler me ne vrneš nase.

Najina reka že tisoč let odnaša spomine. Je reka spominov. Če so ti neprijetni, teče hitreje in jih nadomesti z novim upanjem. Najina reka je reka prihodnosti. Kot orakelj napoveduje prihodnost pokrajini, skozi katero se odpravlja proti sebi znani, a nama neznani prihodnosti. Z mostu poslušava njeno pesem in občudujeva njeno valovanje, kar v bolni srci vnaša mir ter prepričanje, da bo prihodnost med nama takšna, da bo tekla počasneje ...

Ko mati in oče odideta k počitku, na naša vprašanja ni odmeva in za naše solze ne zdravila. V naši bližini so ljudje, ki jih zastavljajo in točijo. Besede vprašanj in kaplje solz potujejo v večnosti. Toliko jih je, da nanje odgovarjamo in jih sušimo, dokler za starši tudi sami ne odidemo.

Občuti ljubljeno srce v ječi, ujemi usoden pogled v oblakih, najdi sorodno dušo v gneči, zgradi svojo prihodnost po korakih ...

Ko si se obrnila in pokazala hrbet, željan dotikov mehkih poljubov, ter odšla po stopnicah, je zmanjkalo svetlobe. Potem so prišli spomini na tvoje telo in vonj ter nasmeh, ki jih noro in vedno znova v mislih oblikujem kot kipar glavno stvaritev svojega življenja.

Največji zaklad na tem svetu je materino srce. Ni bisera, ni znanja, ni premoženja, ni talenta, ničesar ni, kar bi bilo bolj vredno. In v tem spoznanju se skriva prekletstvo, saj le mama občuti njegovo pravo vrednost; dragocenost, na katero otroci vsak dan pozabljajo.

Iščem izvir mladosti, ki nikoli ne presahne. Razdajam rezine kruha, ki nikoli ne poide. Odpiram kletko, iz katere izpustim ptico modrosti. Te čudeže počnem, ker si moje življenje, ki ga nosim trpečim, in ker si moj čas, ki ga poklanjam hrepenečim ...

Drevesa so kot roke, ki jih zemlja izteguje v objem z nebom. Čutno sprejemajo roke neba, ki so žarki sonca. Tako od rojstva iz ploda drevo sega proti svetlobi in od rojstva iz sonca žarek hiti proti zemlji. Ljudje smo kot drevesa. Ljudje smo kot žarki. V nas objemi rastejo, se prepredajo, zlivajo, prepletajo, da smo boljši ljudje po koreninah in svetlobi. Stebla postajajo debla in snopi postajajo svetloba. Te notranje roke so duhovi naših prednikov. Ljudje smo objemi.

V katerem gozdu prebivaš, moj spomin? Se s krošnjo ziblješ ali se pleteš do korenin? Si bukev, si hrast, si bor ali smreka posajena? Si javor, si breza, z vetrom najprej prinesena? Morda pa si dotik, ki zbledi kot star obraz, kot bi s kože mlade lepotice te izbrisal čas. Morda si objem, brez katerega se telo hladi, ker se ta v samotnem svetu vse manj deli ...

Sprehajam se po mavričnem gozdu. Šibko sonce skozi puste krošnje greje prezebla lica. Vzpenjam se po spečih koreninah, prečim suho travo, ustavim se šele, ko se korak vdre na odpadlem listju. Vsak list, ki zašelesti pod nogami, je že dosegel svoj namen. Spremenil se bo v prst, iz katere bo vzklilo novo listje. Čas lista je leto. In jaz bom vse to. Vse tisto, kar piše na novem listu, ki ga bom kmalu obrnil. Bival bom v tem gozdnem svetu in drevesa bodo moji ljudje. Bral jim bom, jih objemal, objokoval, ko se posušijo, trpel, ko zbodejo srce. Veselil se bom njih veselja, vsakega novega lista, vejice, vsakega ploda in vsakega bitja, ki mu bodo nudila zavetje.

Ljubezen. Mislim, da so ti ljudje; da so predniki, ki so v meni, nekdaj - v prejšnjih življenjih - že ljubili to žensko pred menoj; ljubili so ljudi, ki so v tebi. Drugače si tega všečnega trpljenja ne morem predstavljati. Všeč mi je, da zarežeš po mojem srcu, ko vdihnem tvojo dušo in jo izdihnem, vdihnem, izdihnem. Kot bi bil strasten kadilec prejšnjih ljubezni. Vdihnem. In kri teče in duši se združita. Izdihnem.

Plezam po vrvi, ki visi z visoke platane. Opazujem veličastno krošnjo, ki se ji približujem. V njej bi rad varno gnezdil kot ptica. Zapuščam pleme, ki me je izločilo. Osamljen iščem družbo, ki bi me ponovno napolnila z ljubeznijo. Zaradi te živim in moja energija ne pojenja. Zaradi ljubezni delam korake, plavam, skačem, tečem, letim, plezam, da se ustavim šele na vrhu, kjer te opazim, kako se mi bližaš v krilu in s spetimi lasmi. »Želim biti svoboden,« izjavim vetrovom, ki igrajo skoraj neslišno melodijo v krošnji. Tiho je tudi polje, odmeva le tvoj krik, ko ti z odprtim srcem padem v objem. Tišini se pridruži tema.

V objemu sta srci najbližje, v pogledu sta duši najtišje. Zato ne skrivajte prepletanja svojih teles, niti ne oznanjajte odpiranja vrat nebes. Po steblih vse do cvetov se pletite, s pesmijo na ustih v nasmehu zaspite.

Pogrešam te, kot pustinja pogreša reko, da se razlije po njeni postelji. Želim, da me zbudiš iz spanja in zacvetim v zelenem. Manjkaš, kot zvezdi manjka tema. Da me tvoj dotik naredi bleščečega in me lahko opazujejo tisočletja oddaljeni svetovi. Da me na njih vidijo zaljubljenci, ki si gladijo lase in grejejo srca.

Noč pride v pomoč, luna postane harpuna. Stréljaj v srce streljáj od sreče. Privleci ga k meni in objemi v temi ...

Ko sem se vrnil, me je učitelj vprašal o svoji poti po svetu. »Na severu sem pri ljudeh naletel na razum, na jugu na čustva; na zahodu je bila ljudem blizu lastnina stvari, na vzhodu pa svoboda duha.« »Kje bi rad živel?« me je potem vprašal mojster. »Povsod in nikjer,« sem odgovoril. »Vsak je pravilen odgovor,« je dejal in se nasmehnil, ko je s palico dregal v žerjavico ognja, ki naju je grel v hladni noči pustinje. Ura je bila polnoč in prespala sva v deželi severovzhodno od srca.

Dež se spreminja v sneg. Kaplje srbeče polzijo po koži in zaledenijo, preden pritečejo do tal. Barve jeseni se umikajo belini, sivini, črnini. Veter je hladen, moč v rokah še spi. Sanje so zjutraj del spomina in kralj postane deček, da bi drugi vodili kraljestvo. Ljubezen zmrzuje, ko osamljeni čakajo na sopotnike. Da pride pomlad in se ptica dvigne v svobodo. In se veriga pretrga. In se objemi spremenijo v odločitve ter obljube v poljube. Jašem ognjenega vranca na poti v prihodnost zelenih planjav in visokih trav ...

Moje srce se razprostira od tebe, ki si me naučila ljubiti, do tebe, ki si me naučil pretakati solze. Osamljeni lovec sem; tavam po gozdu brez vrnitve. Objemam drevesa in se veselim s pticami, saj pesem govori o tem, da moram ljubiti. Čeprav sem se učil govorice srca, nimam več rok, s katerimi bi božal. Moje telo se spreminja v kamen. Z ostrimi robovi ranim, kar hranim, da izgubim, kar ljubim. Telo se vrača v skalovje, da bi kot mah ponovno vstalo in objelo svet s svojo mehko preprogo.

Po svetu vihrava kot Sora in Sava. Kot alpski reki, ki se združita iz dveh enako imenovanih rek. Nadaljujeva tek, dokler nisva tako prepletena, da naju ne more več ločiti sila nobena. Ti si moja ženska in druga nobena. Naj bom tvoj služabnik časti in vojak do smrti, nočem biti sluga ženski strti. Končno našel sem nekoga, ki stopil ne bo iz skupnega kroga. V težavah, v trpljenju, odrekel se ne bo krdelnemu življenju. Najlepša si, najredkejša, edina pesem si v knjigi, prva vsaki moji brigi. Ko pa pride konec, naj usoda najprej mene vzame, saj ti ne bi zmogel skopati jame. Tvoji objemi so od poti lune poslani, tvoji poljubi so neskončni oceani, tvoji dotiki so kot vsi biseri zbrani. Zato osamljenost je težja kot smrt, pred njo naj reši me mrtvaški prt. Zato, ljubezen moja, še poslednjič naj k sebi te stisnem, ne joči, ko zadnjič izdihnem ...

Uho sem prislonila na deblo posušenega drevesa in kmalu je bilo v njem slišati neskončno utripanje. To je zvok srca narave, ki bo v tem drevesu bilo še potem, ko bodo izumrle moje hčere ter njihovi otroci. Takrat se bo prenehala večnost in končana bo luč. Do takrat pa bodi tu, ob meni, moj moški, in me ljubi v noči pod neštetimi zvezdami. Naj bom tvoja ženska, z menoj deli ta travnik in gozd kot posteljo, iz katere bodo vstale najine nove kosti ter nanjo legala najina združena telesa ...

Materi zemlji. Z le enim svojim dotikom debla se dotaknem vseh dreves, z le enim svojim objemom vetra sem v objemu vseh nebes. Kotalim se in tvoji lasje se prepletejo z dlakami moje brade, skozi prsi me strese tok ljubezni, ko čutim ustnice mlade. Ko poslušam zgodbe stare. Ko otrok sem in ti moja mati. Ko si prst, po kateri hodim. Ko si neskončna pod podplati. Ko sem velik in si moja kraljica. Ko sem tvoj stražar, ki ti ščiti lica. Kako naj se zahvalim za življenje, ki je moj največji dar?

Odpiram besede, odpiram srce, nikdar ne zahtevam plačila za prejeto gorjé. Vpijam udarce, vpijam rane, ne vračam trpljenja, naj v meni ostane. Ne prižigam ognja, raje tavam v temi, da v zubljih vnanjih se sovraštvo izgubi. Naj v svetlečo prihodnost z močjo lastne pesti moja uporniška duša se zjutraj budi!

Ljubezen je večna. Čeprav odpade zadnji list, si ti srečna. Ljubezen je rdeča. Tvoja daljša odsotnost je preveč boleča. Ljubezen je vroča. Obkoljena si, ne moreš iz mojega obroča.

Srce lahko bije v kamnu. Srce lahko živi v puščavi. Srce nikoli ne obupa, ker je tvoje in moje v skupnem času. Srce je dotik najine ljubezni, kot sta hči in sin, ki ga bosta nosila še dolgo, ko naju ne bo več.

Kako do tebe, zazidano srce? Naj preplezam obzidje ali naj ga podrem? Čas razdre vsako kamenje in uskladi bitji, da srce pride k srcu samo od sebe. Objame ga v samoti noči in ogreje v zimskem dnevu.

Po nočnem sprehodu me najdeš utrnjenega kot komet. Na pragu me zvesto čakaš; izgubljena sva v velikem svetu, potopljena v nastajajočem pragozdu. Divje mi češeš lase, ko ti grizljam trepalnice. Jutro se bliža, svetleče, z obljubljeno cesto brez križišč pod golimi stopali ...

Če najdeš doma le hladne prsi in suha usta, to ni dom, ampak kletka, zato odidi po poti sreče. Naj se v objemih in poljubih sončnega avgusta med koraki v tebi prebudi zaupanje speče ...

Bežiš kot volk. Ranjen si. Številnih brazgotin se ne spomniš, vendar iz njih krvaviš za tisto, čemur pravijo borba za preživetje. Za tisto, čemur pravijo pravica do nadaljevanja. Vzameš si jo kot zvesto samico, ki čaka v varnem brlogu. Volkuljo, ki te potrebuje kot zarod, ker bo nosil tvoj pogum in imel tvojo moč. Ampak ti stisneš pest in tečeš naprej, ne moreš se ustaviti, saj nimaš nikogar, ki bi to potreboval. Ki bi te potreboval. Steblo si, ki poganja iz mehke prsti, da bi postalo deblo. Zakaj želiš biti deblo? Zaradi velikosti; da bi te opazili? Ta vihar izruje največje, ta vihra poškoduje tiste, ki najbolj iztegujejo svoje roke proti soncu ...

Ljubezen postane bolezen, če je ne vzameš, kakor pride. Če jo prekinjaš, če jo spreminjaš. Naj ne bo le tvoj cvet, pa čeprav imaš cel vrt. Naj cveti svobodno v vetru, naj kljubuje toči. In če jo utrga druga roka, ne obupuj, ne joči. Nekje na grmu že raste nova cvetlica, morda bo ta zate. Morda bo ta prosta kot ptica, a varna v objemu tvoje jate ...

Poglej, žena ti prihaja v objem. Spoštuj in ljubi jo, ko se vrneš z lova, ko prideš iz bitke. Zase naredi edino žensko na svetu, pa bo tvoja usodna gospa. In če prej umreš, ko jo pred nevarnostjo braniš, ali shiraš, ko otroke pri srcu hraniš, potem se vrni v obliki prikazni duha, ki naj obsede drugega moškega in ta bo legal k njej, se je dotikal, kot si jo božal sam, in si jemal lepoto, ki je sam nisi mogel zalivati. Če si dovolj močan, ker te je začarala, ko si še živel, boš skozi telo drugega gospoda še naprej lahko skrbel za sadovnjak te ljubezni ...

Če se želiš česa naučiti, moraš najprej priznati, da tega ne znaš, da vsega ne znaš, in da se vsega ne da izučiti. Najdi učitelja, ki uči, kako leteti, stražarja, ki zmore večno bedeti, mistika, ki zmore večno živeti, pa boš spoznal, kako majhen si proti stvarstvu. Kako veliki so najmanjši ob tebi - otroci, ki se največ učijo. V življenju ni pomembno visoko leteti, ampak iskreno želeti, ni pomembno čim več imeti, ampak nekoga objeti. Zato nikoli ne odrasti in vedno podlegaj radovednosti - naj otroškost in zvedavost zavzameta ves tvoj um in čas ...

V življenju se nauči popustiti edino ljubezni, pa boš dolgo živel brez bolezni. Naj svobodna postane, da od tebe odvihra kot pravkar shojeno žrebe. Naj najde pot iz tvoje glave, kot od rodne kobile v neskončne planjave. In če ta roža ni ljubezen zate, naj se ne vrne, kajti vse, kar ti je blizu kot koža, ko odide, najprej se obrne. Ne išči je, ne kliči je, naj te najde sama, sam pa bodi kavalir, da bo tvoja dama. Pravega vrta za rožo ljubezni pa nikoli ne odkriješ, četudi s solzami posaditev zaliješ. Njenih korenin žal ne opaziš, dokler se sam ne preobraziš. Preobraziš, da pozabiš; preobraziš, da ne zgrabiš. Da popustiš, da izpustiš ...

Včasih tečeš proti vetru, da prehitiš zavist, saj želiš biti boljši človek. Včasih pa te odnaša vihar, saj nadzorovano pustiš, da se te dotakne depresija. Vrhovom v srcu sporočaš, da moraš biti drzen in se nanje povzpeti brez pomoči ljudi, ki te poznajo. Drevesom v duši govoriš, da moraš slišati zvončkljanje vekov njihovih letnic, ne da bi jim posekal debla. Znati se moraš prevesiti, spustiti, dopustiti, znati moraš ohraniti radost, da jo boš delil z drugimi vrhovi in drevesi. V ljudeh, v rečeh. V bitjih, v zlitjih.

Čas iz stepe vate vstopi počasi, in kadar je v puščavi, se ustavi in čez dan postaneš večen. Ponoči ti ga spet ukrade veter ter nad oceanom se ponovno srečen rodi kot prvi dež na razbrazdanem obrazu. Takrat gub ne izmeri več noben meter, saj se kot moder starec vrneš v peščeno uro ...

Zavetje bom iskala v tebi. Bila sem kot divja mačka, ki bega čez poljane, pa hočem biti pes čuvaj, ki najde mir šele v pripadnosti. Ljubi moj, ljuba moja, tvoja duša sem. Naj mi bo lepo v plemenu; s tvojimi, ki so me sprejeli - s srcem, rokama, vsem telesom - naj se naš objem nikoli ne ohladi ...

Poletje se bliža. Danes sem na poti v divjino videl prvega kuščarja. Sledila sta mu modro zelena barva reke in metulj, ki mi je nekaj neodločnih korakov sledil v žarkih večernega sonca. Nekje je bila rojena zvezda, nekje je usahnila strast; tu smo mi kot nebesna telesa, tu je morje kot zadnji poljub. Le ljubezen zmore šteti kaplje dežja spominov; natočimo si je polne kupe!

Koliko si sama? Koliko veter ureja tiste vihrave lasé? Koliko sonce greje tisto mehko kožo? Koliko si z menoj? Koliko obleka boža isto nesramno goloto? Koliko rjuha skriva isto ljubljeno lepoto? Vidiš, osvobojena ljubezen, ta vprašanja me vodijo v obup. Kot gusar sem z izgubljenim zakladom za pobeglo ptico. Spomini vodijo v slepo ulico, jemljejo moč in voljo in duha, kajti težje je izgubiti kot ne imeti. Ker sem bil kralj in sem berač. Ker sem bil mož in sem postopač. Noč je tu.

Ujela si me, divja ženska. Prebičaj me za nagrado. Opraskaj me, da bom označen s tvojo pisavo. Ugrizni me in se odžejaj z mojo krvjo. Kajti nikamor več nočem pobegniti ...

Tudi jaz bom šel po mavričnih tleh jeseni. Tudi ti in morda še kdo boste šli ob meni. In bomo sanjali in bomo zlagali življenje, ki pride najprej iz samice kot trpljenje. Poglej, kako čudež raste iz rodovitne žene, se rojeva v pomlad zaradi stika nje in mene. S čarovnijo poezije vse, kar je umetno, nastane moč naravne refleksije, povsem spontano in spretno, nenačrtovano. Ljubezen se spremeni v življenjsko pot, zato ceni tudi jesen in zimo povsod. Kakršna nekomu se zdita starost in smrt, jesen ali zima nista le konec, pogled zaprt. Sta najgloblje spanje, sta kreativno stanje. Sta sen, sta zen.

Dom je v tebi ter ne ti v njem. Ker je srečen pes, otroški smeh, petje matere, ponos očeta. Le doma nisi tujec; doma nisi sam, pa čeprav nimaš nikogar. Doma lahko podariš izgubljeno in vzameš najdeno. Doma lahko imaš neskončno rad in vse - nekaj ali nekoga. Le doma je solza popolnoma čista - kot v temi. Ker je doma nasmeh brezplačen. Zato moraš nekje biti doma.

Dotakniti se oblakov. Obuti čevlje potepuha. Videti neskončnost. Spoštovati različnost. Šepetati gozdovom. Negovati sotočja. Obupati nikoli. Deliti vedno. Vaditi redno. Učiti se motiti. Živeti majhno. Misliti veliko.

Vonj ženske ni vonj telesa, ampak vonj duše. Telo je le na poti, ko se ji želiš približati z dragulji, dragi kralj, s konicami prstov, neznani popotnik, ali s suhimi ustnicami, mistični pesnik. Nikogar ne bo izbrala, nikogar sprejela, če ji ne boste igrali na lutnjo iskrenosti. Poglejte, cenjeni moji, največjo žensko v svojem življenju sem izgubil, ker nisem bil iskren. Ker sem pletel zgodbe ter lagal. In danes sem v njej le še piš vetra, neviden vrtinec v času, brezčuten spomin na moškega, ki bi lahko drugim zaupal skrivnost, kako se dotakniti njene gladine.

Samotar je na ogled postavil svoje srce. Sončni žarki so ga opekli. Mimoidoči so ga božali. Cvetovi so se napajali z njim. Šel sem ponj in ga posvojil. Umirajoče srce sem položil v svoj prsni koš in spet je zaživelo, svojega pa postavil na ogled.

Danes je morda dan elementov. In grude. In reke. In sonca. In vetra. Tudi zate. Ker prideš kot eter in se ustaviš v travi, kjer noge zakoplješ v zapuščeno krtino. Pomislim, kako se dana sestava tal pod tvojimi nogami skriva v razmerju med zemljo in mivko. Spominjata me, da naši domovi niso večni in lahko vsi postanemo mivka. Nihče za vedno ne postane zemlja.

Ponudi objem. Naj duša zajame vihar.

Prerojena v ljubezni je ženska, v kateri raste ura večnega življenja. Ne oklevaj z okušanjem krošnje, ponuja se tebi; naj bo vsaka beseda, ki jo namenjaš njej, leposlovno delo.
Včasih me slutnja, da je ljubezen zgolj odraz človekove zavesti ali da je kemikalija, pripelje do trenutka, ko lahko znorim. Pa vendar takrat raje poletim v svet, kjer iščem zaljubljene. Nekje se je pravkar utrnila iskrica, nekje se po vseh letih še sliši odmev dveh src. Takrat se pomirim, saj spoznam, da se stvarstvo nadaljuje zaradi tega največjega čudeža; ljubezen je življenje ...

Pomagaj mi pomagati si. Pomagajva si videti v temi, da bova znala brisati solze s poljubi.

Povej mi, draga pesem, kdo so angeli dženaze, ki dušo iz pustinje tega sveta ponesejo v raj? Kdo jih pošilja bolj premišljeno, kot sam pošiljam svoja pisma v poln poštni nabiralnik? Pisma s koprnenjem po milini. Pisma, ki sem jih prepisoval z zidov svojih žil. Ti sli niso zli, morda so prepletena kri v meni, ki se z vsakim bitjem premakne iz srca ter vrne vanj, čeprav je to potem drugačno, obupano, ker je kri, po kateri žejajo ustnice, ker je koža, ki zasrbi dotik, ker je ... ker si ... predaleč, moja prerokinja.

Prsti se sprehajajo po laseh, ki ležijo na rjuhi. Izlivajo se po postelji kot potok, vedno tanjši so in vse krajši. Čeprav so prameni temni, se v lesku jutranjega sonca zlato bleščijo. Dolga je pot pred njimi, temi sprehajajočimi prsti, in dolga je pot med njima, ki pleteta svoji prihodnosti v užitku in čudežu v večnost.

Ti si ta, ki jo spoštujem z odprtimi vrati kletke in presekano verigo. Ti si ta, ki jo ljubim nepriklenjeno, in ki poleti ponosno in svobodno v svet. Kletka in veriga moje ljubezni do tebe pa nista sestavljeni in zvarjeni iz kovine, ampak iz najbolj nežnih besed, ki ti jih pošiljam v pismih. Nekega dne v prihodnosti bosta, tako upam, sestavljeni tudi iz objemov in poljubov. Spuščam te iz svoje kletke in verige ljubezni. Najbolj čudovito je, da sem jaz ta, ki ne ve, ali se vrneš, in kdaj se še srečava, kako se srečava; kot moški, osamljen in ponižen, kot ženska s čudovitimi očmi in sanjami, v katerih se dotikava. Povsem spontano bije čas temu mojemu pričakovanju, da me nekoč sprejmeš v svoje srce ...

Če bi utrgal rožo in ti jo poklonil, bi ji vzel življenje. Če bi ti podaril lončnico, bi lepoto ujel v kletko. Nočem ubijati in omejevati občutkov, ki jih rišeš v meni kot ljubezen. Naj ta pesem posadi mojo rožo v tvojem vrtu, kot bi že ne bil najlepši.

Ljubil sem in sem izgubil. Preziral sem in sem dobival. Včasih se življenje samo tako postavi, da imamo občutek - vse je na glavi. Potem iz teme se pokaže roka, ki prebudi v tebi spečega otroka. Smeješ se v dežju in plešeš v vetru, opaziš tudi duše, ki nirvano čakajo v etru ...

Ljubezen je črnilo boga. Verjamem v velikega pisatelja, ki piše in ureja naša življenja, ravnanja, določa naše usodne odločitve. Napisal je, da si najlepša, ko ti zjutraj prinesem cvetje z rosnega travnika. Da si v srcu moja, da ti pripadam z vsem svojim duhom in mesom. Pisateljeva zgodba nima konca in v njej sva srečna, da sva se srečala in spoznala. Moja kri je tvoja, da jo točiš, da te odžeja. Moj dih je tvoj, da te greje, ko si sama. Obseden sem in začaran, ker lahko rastem v tvojem vrtu.
Moje življenje je čakalnica, a v njej nikogar oziroma ničesar, kamor bi prenesel doživete podobe. Kamor bi naložil tisti veter, ki mi je vzel sapo in tisti udarec porodničarke, ki mi jo je dal. Kamor bi ujel prvo sonce, ob katerem sem zaspal. Svoj prvi dotik. prvo ljubezen, ki je prižgala plamen. Zemljo, ki me je dala, in zemljo, v katero se bom vrnil. Drevo, ki sem ga posadil, in sadež, ki ga ne bom utrgal. Psa, ki sem ga pohvalil. Žogo, ki sem jo zabil, tekmo, ki je nisem odigral. Ure in minute, ki jih nisem doživel. Gozd, ki sem ga vznemiril in sprehod, ki ga nisem opravil. Moje življenje je čakalnica. Kdor vstopi, mora videti, kako delam korake.

Splezam, da se dotaknem oblaka ... Splavam, da se vrnem v pristanek ... Spregovorim, da pomirim boječega ... Toda ta početja nič ne pomenijo, če iščem le zase. Delal bi ter delil z nekom. Dejanja, besede, občutke ...

Po mizi tiskam kroge s kozarcem limonade, ki sem jo naročil pri študentki v tem vročem dnevu. Ti krogi so povezani, kot so povezane najine misli. Treba je počistiti gnezdo in izgnati pošasti. Krogi izginjajo in v polovici ure, kar te čakam v mestu, se bodo krogi razklenili in izginili. Ena, dve, tri, štiri, pet, tri, dva ... Število krogov in število ljudi, ki gredo mimo najinega plesa, najine povezanosti ...

Danes med jutranjo meditacijo je učitelj opazil, da odločitve sprejemam na vodi. Zato, mi pravi, tvoje stvaritve nimajo podlage. Popeljal me je na hrib, da bi skozi še neprebujen gozd občudovala, kako se spodaj prepletajo reke. Po poti sem še vedno dvomil, vendar molčal, da ne bi razočaral vodnika. Vodo v dolini vidiva, sem pomislil, kaj pa voda, ki je ne vidiva; v gozdu je namreč več vode kot v dolini, saj jo zadržujejo korenine in zemlja. In učitelj me je odpeljal naprej na goro, kjer sva se vzpela v skalovje.

Vzel sem kamen iz zemlje, iz katere sta rasli velikanki, se z njim dotaknil razsekanega trupla, ki je ležalo na asfaltu pod potokom, kamor smo še hodili prat svoje Fičote in Jugote, nato pa se s kamnom dotaknil bližnjega, še neposekanega drevesa. S tem sem prenesel duh umirajočega v še živo drevo in se lesu opravičil ter opral svojo krivdo. Svojo krivdo zato, ker na morilce nisem vrgel kamnitega pogleda.

V življenju so jezera, ki jih napajajo nenehni potoki ... Moški potrebuje žensko, da najde smisel. Zato ji najprej govori pesmi ter nosi cvetje. Vendar to ni pravo spoštovanje. Temu neenako, a neprimerno večje je otrok. Ta nadaljuje smisel. Tega sta spočela s potokom soglasja. Otrok je tisto. Potok postane jezero.

Šel si z mečem in vojaki mimo trdnjave, zdaj pa ne moreš naprej? Vrni se z vinom in pevci, pa bodo vrata odprta. Prijateljstvo je zaklad, ki se varuje za kamnitim obzidjem.

Najprej na rečnih pobočjih občutiš znane vetrove in pričujoča drevesa. Še nadalje pa ob sotočjih odkriješ nove tokove ter nič več osamljena telesa.

Nobena tvoja kaplja ni izgubljena ter ne bo odtekla mimo. Kot tvoje srce bom, v katerega se vse kaplje vračajo. Prerojene, čiste.

V mojem vrtu raste roža, katere koža se me najmehkeje dotika. In v srcu je nenehno bitje le odkritje, da si moja najlepša slika. Barve, objeme, spoštovanje in sanje predajam danes ti v dlan. A nate dekle, žena, mama, stara mama ponosen sem vsak dan!

Sveta, kot si ga poznala, ne bo nikoli več. Ženske, kot si nekoč bila, ne bo nazaj. Ko boš odprla vrata, da bi izstopila, bo že odšla. Drugo sonce jo bo grelo, drug veter jo bo hladil. Drugačna bo ulica, po kateri se bo sprehodila, iščoč sebe.

Tam so doma tople barve, ki se med koraki po zehajoči naravi prelevijo v umirjeno bitje srca ...

	Zbirka Elementi je zelo kratka avtorska poetična proza, ki trenutno vsebuje 338 teh besedil ...
Elementi http://gregor.rozman.si/elementi
	Besede so večinoma nastajale v obdobju iskanja in čiščenja. To so bila leta dolgih samotnih sprehodov v naravi. Takrat se je pogosto dogajalo, da me je ob vrnitvi iz hribovja srce še vedno bolelo in sem se tako ponovno podal v breg, da je bila nazadnje bolečina v nogah večja. Kasneje v samoti doma sem občutke in misli ujel še v besede, da so nastali Elementi.