![]() |
|||||||
|
štel sem si v veliko čast, da sem lahko pod taktirko poklicnega režiserja branka kraljeviča prvič stopil tudi na odrske deske. vseeno v prihodnje želim ostati na drugi strani četrte stene. premiero smo odigrali 8. aprila 2006, ugo pa se predvsem zaradi neučinkovite promocije in pomanjkanja časa protagonistov ni prijel, tako da smo to dramatično komedijo ponavljali le petkrat. |
|||||||
|
carla
vistarini: prevedel
in režiral: igrajo: po nenavadnem spletu okoliščin se v stanovanju nezaposlenega alberta in ambiciozne simone znajde nadvse čuden stvor - nekakšen vmesni člen, ki je lahko gorila, lahko pa tudi človek. splošno zmedo, ki traja zaradi pričakovanega obiska simoninega direktorja na domači zabavi, ta stvor iz evolucijske preteklosti, na katero smo s svojo družbeno avtomatizacijo pozabili, samo še potencira. alberta vsakodnevna sproščenost in simonine tendence po večji družbeni prilagodljivosti spravljajo v precep in obup, ki meji na vsesplošno nesposobnost. simono, na drugi strani, pa njena kariera napravi podčrtano kolerično in čustveno hladno žensko na prehitrem začetku krize srednjih let. v procesu v dveh dejanjih, skozi kateri boste kotalili klopčič z navideznim gordijskim vozlom zapleta vse do prihoda simoninega božanstva in albertovega posmeha na zabavo, vas bo humanoidni ugo opomnil na tisto pristno človečnost, ki ste jo izgubili v medsebojnih odnosih stresno naravnane potrošniške družbe. predstava bo morda v vas prebudila nekakšno nostalgijo, da ob naslednji priložnosti v vašem življenju ne boste oklevali odpirati vrat trkajoči zveri, da bi vas, kot taka, edina lahko spomnila na pozabljenega človeka.
|
|||||||
![]() |