"Zabeležena stran duha..."

Misli, sanje

Objavljamo nekaj razmišljanj in zgodb Gregorja Rozmana. Novejše so pri vrhu, nekaj zgodb pa je celo napisal v svojih najstniških letih. "Sem bil pač tak mladenič, ki je rad pisal šolske spise, in ker so bili le-ti tako poredki, sem to svojo 'vrelo umetnost' zapisoval tudi večkrat na teden. Tako sem spisal šest malih zvezkov in jih vse simbolično poimenoval 'Zgodbe nesrečnikov'. Tako gre bolj za žalostne zgodbe in celo za groteske." Ker je bilo zgodb tako veliko, da na internetu niso vse našle svojega prostora, obljavljamo le tri krajše. Zgodbe je avtor nekoliko popravljal, vendar je sam sinopsis ostal nespremenjen. "Stran se konča z začetkom romana, ki ga verjetno nikoli ne bom dokončal. Romanu je naslov Gladiator. Gre za zgodovinsko-pustolovsko-fantazijski roman." zaključuje Gregor s predstavitvijo svoje proze na medmrežju.

zakaj ankh zvoni trikrat
ankh, 04062004


"prasec si, ankh!" se je slišalo skozi okno. cucek je zalajal, vendar me je bolj motilo njeno naglo spremenjeno počutje. preden sem šel po cigarete in omako ter odpeljal na sprehod njenega ljubljenčka, sva se namreč dobro pofukala. in ta ženska, čeprav ne kuha, mi je celo obljubila kosilo.
"hej," sem izustil, v bistvu pa mislil: "pička smotana, kaj ti je spet?"
"ženske se ob tebi počutijo kot bi bile enkrat v peklu, drugič v nebesih. mi smo na zemlji!"
da bi raziskal to naglo spremenjeno vedenje, sem se hotel zanesti na svoje sicer slabe retorične sposobnosti med štirimi očmi, vendar mi ni dala priložnosti, ker ni hotela odpreti vhodnih vrat. lep obraz, ki so ga krasili dolgi, vranje črni lasje, in ki je bil iz mojega zornega kota videti še prav posebej ljubek, je potegnila nazaj v stanovanje.
"prekleto," pomislil sem, da so mi sitne ženske usojene: "kaj ji je?"
s svojimi skolioznimi pleči in dvignjenim desnim stopalom naslonjen na zid sem tako prižgal cigareto in čakal. morda se bo čez čas umirila.
smrkavec, ki je prišel mimo, me je gledal, kot bi ne bil iz tega sveta. gotovo sem se mu zdel problematičen čefur. nosil sem oprijeto črno majico, temnosiv usnjen plašč, oprijete modre kavbojke, ki so mi vedno, ko sem sedel, stiskale moda, in ponošene lakaste črne klubske čevlje s širokim podplatom, ki bi z lahkoto iz njenega cucka naredile mesno omleto, podobno tisočkrat prevoženim crkovinam, ki jih na večjih slovenskih cestah lahko zgroženo opazujemo med paritvenim obdobjem malih živali.
ponovno sem pozvonil.
nobenega odziva.
ves besen sem na njen zvonec odzvonil odlomek iz turškega marša.
vrnila se je. tokrat na balkon.
iz četrtega nadstropja so proti betonskim tlakovcem začeli deževati kosi mojih osebnih stvari.
najprej je bila na vrsti pidžama. zaradi mojega ponosa in nepripravljenosti lovljenja je padla naravnost v plitvo mlako, ki se je kot en redkih preživelih otrok zadnjega majskega dežja, bojevala z žarki zgodnjega junijskega sonca. sledila je kozmetična torbica. zadišalo je po blagem moškem parfumu, ki mi ga je za novo leto kupila neka lepotička. nato so bile na vrsti še spodnje hlače, nogavice in moje erotične tangice. takrat sem se spomnil, da sem pri njej pozabil svoj erikson. vendar je bilo prepozno. poletel je še on in se, podobno kot povprečen wtc jumper, raztreščil na najmanj pet koščkov.
zbirajoči se radovedneži so poskrbeli za zanimive boje v moji notranjosti. počutil sem se kot v sanjah. bil sem nag in ljudje okoli mene so s prsti kazali name ter se mi smejali.
poiskal sem sim kartico, pobral padec moje garderobe in drugih osebnih stvari iz nebeške omarice pobesnelega angela, ter vse to ves osramočen zaprl v prtljažnik moje fieste.
vrnil sem se na mesto zločina. privezal sem njenega psička ob drevo, odpel hlače in uriniral po njem. moj falos je še smrdel po spermi in njeni slabi pički. prisegel sem, da nikoli več ne bom porival sitne ženske, pa če je spolnost vse kar si deliva.
ob zgroženosti opazovalcev sem zapustil smrdečega psa, vpregel sedemdeset konjev in se odpeljal domov.

divji otrok
ankh, 02062004


komaj sem čakal, da se odpravim na pot.
končno je bila ura pol treh. odpeljal sem se k mojemu malemu bratcu na kosilo, ki ga je pripravila moja novopečena svakinja. uro kasneje sva že sedela v avtu. podala sva se na pot. bilo je nekaj, kar sva morala opraviti sama. dva brata. vreme nama je zagodlo, da najinega izleta nisva mogla oplemenititi z vožnjo na njegovem fatboyu, ki si ga je po letih varčevanja in zadolževanja privoščil lani ob stoti obletnici harley davidsona. in ko se je zapletlo pri dobavi, je pisal v ameriko, da bi zanj prodal še dušo hudiču.
tako sta usnje in čeladi zamenjala črn jeans in bombaž, glasba, ki se sicer najbolje poda jezdenju jeklenega svizca, pa je tokrat odmevala v majhnem fordu. bila sva dva človeka v črnem v avtomobilu kovinske barve s težko kovinsko glasbo v ušesih. in dušah.
peljala sva se na koncert izvrstnih ameriških legend in zvezd v zatonu, w.a.s.p., ki so vladali predvsem v osemdesetih. orpheum v gradcu je bil, kot krajši postanek na njihovi "the neon god, pt.1" turnejski postaji, najbližji slovenskemu občinstvu, ki smo jih v osemdesetih in začetku devetdesetih naravnost oboževali. podobno kot "druge sex, drugs & rock"n"roll" glasbene skupine, ki so konkurirale pop in jugo poslušalstvu, s katerimi se še danes, kljub generacijskemu bratstvu, na glasbenem področju nikakor ne morem ujeti. so pač neumni in ne vedo, da zamujajo glasbo, nabito s čustvi in energijo.
na takratnih srednješolskih plesih in odmorih so bile take skupine redne gostje kasetofonov, medtem, ko v cd medijih danes prevladujejo imena, ki v svojih titulah nosijo veliko naslednjih črkovnih zaporedij: "dj", "mc", "siddh", "gam", "over", "be-po", ipd. siromaštvo. gre za glasbo brez ognja, gre za kultivirano plastificiranje glasbenega okusa naše mladine, gre za nekakšno votlo sranje.
gre prav za to, proti čemur se že dolga leta bori frontman w.a.s.p.: proti cenzuri. je namreč že tako, da se žena ala gora, predsednica washingtonskega združenja žena že dolgo bojuje z njim in besedili, v katerih je seveda veliko fuka, krvi, psihoze, pljuvanja po hinavski družbi, v kakršni mrgoli manipulatorjev z mladino, ki so bolj pedofili kot pedagogi. in o tem priča tudi zadnji konceptualni album. mladega dečka kot siroto sprejmejo v sirotišnico, kjer ga neka sestra spolno zlorablja. deček kmalu pobegne. sreča čarodeja, ki ga nauči živeti. čarodej umre, deček, zdaj že fant, kmalu spozna, da zna manipulirati z ljudmi. zgodba se očitno nadaljuje v naslednjem albumu, "the neon god, pt.2".
brat, nedvomno večji poznavalec wasp, me je spomnil na nekaj tožb fondacije "washington wives" proti tekstopiscu in skladatelju blackieju lawlessu. slednjemu je bilo končno dovolj tožb. na enem izmed shodov teh puritanskih žena so slednje citirale besedila ene izmed blackiejevih najbolj krvoločnih skladb, ki seveda slabo vplivajo na ameriško mladino. mnogo slabše od uradne vzgoje, izobraževanja in medijev. odkupil se je za vse težave, ki so mu jih povzročile, in jih tožil, ker so v javnosti uporabljale njegova besedila brez njegovega prejšnjega soglasja. tožbo je dobil. pirova zmaga, ki ji, čeprav ni bila podarjena, ne gre gledati v zobe.
ime skupine w.a.s.p. še vedno ostaja skrivnost. nekateri trdijo, da gre za "we are sexual perverts", spet drugi, da gre za klasično "white anglo-saxon protestants". blackie o tem modro molči, sicer pa povdarja, da mu je všeč predvsem zadnja primerjava, čeprav ni nekakšen rasist, poleg tega pa wasp pomeni tudi žuželko, ki dobro ponazori delovanje skupine.

ker rad hitro vozim, sva kmalu prispela v gradec. navigacijske sposobnosti mojega brata so naju kaj hitro pripeljale do orpheuma, kjer je napovedan koncert. avtomobil sva parkirala v sosednji parkirni hiši in se odšla sprehajati po prelepem središču tega kulturnega mesta. na reki muri je na kablih pričvrščena sodobna kovinsko-steklena zgradba nosila napis "insel caffe". v nekoliko pretirano kultivirani zadevi sva spila vsak po dva piva in se vrnila v orpheum, kjer sva nadaljevala s pitjem piva in v preddverju kulturnega doma poslušala nastope obeh predskupin.
medtem, ko je druga predskupina ogrevala publiko, sem še zadnjič odšel na wc in sprostil svoj rezervoar predelanega avstrijskega piva. v ironiji trenutka sem se spomnil blackiejevega samogovora: "it"s a real bitch when you take a piss and your dick smells like a bad pussy." pomislil sem na koko. prisegel bi, da sem še vedno čutil njen vonj. pa ni bila slaba pička. ubogala me je. bila je pridna punčka. taka kot morajo ženske biti. moški namreč vladamo temu svetu pod taktirko vlažnih pičk. brez njihovih pomiritev bi se testosteronsko pobili v raznih vojnah in terorizmu.
pred umivalnikom sem glasno rignil in prdnil. nekaj takega mi že dolgo ni uspelo. počutil sem se kot butt-head, the ass-wipe & fart-knocker. kako lepo. ponosen sem bil nase kot v dneh, ko sva se s partnerko večkrat, povsem spontano, sprehodila do elizejskih poljan skupnega orgazma, le da sta bila skupni prdec in riganje mnogo bolj redek in cenjen pojav. kdo bi razumel moje bivše ženske, ki tega nikoli niso razumele.
vstopil sem v koncertno dvorano in ugotovil, da je le-ta manjša kot sem pričakoval. v desnem kotu spredaj je bila točilna miza, pri kateri se je seveda dalo dobiti le pivo. sem ter tja so bile mize, ki so vsemu koncertnemu prostoru dajale nekakšen kultiviran videz.
"že predskupina med slabim ozvočenjem povzroča skupini približno tisočih predobiskovalcev lažjo srčno aritmijo, kaj bo bilo šele takrat, ko bodo na sceni pristali waspi." sem pomislil in bratu podal pivo.
kmalu sva se premaknila v ospredje in njemu je uspelo ostati v prvi vrsti na ograji. kdo bi mu zameril? wasp so njegov band. kljub temu, da je dodobra zaposlen kot vsak slovenski perspektiven računalnikar, ima vse albume in druge artikle. zbirka več kot ducat zgoščenk šibi najino že tako težko polico s težko metalno glasbo. wasp in njegov harley sta njegov stik z divjino, ki mu jo prepoveduje delo v pisarni in zakonsko življenje. kmalu sem ugotovil, kako zelo podoben mi je mali bratec. oba sva urbana kaotika. spraševal sem se kako to, da je potemtakem on našel srečo v ljubezni, sam pa jo še vedno iščem. odkril sem, da je težava v meni, in da se moram spremeniti. takrat sem sklenil, da moram, ko se vrnem v slovenijo, storiti nekaj pomembnega.

med dolgo pavzo pred glavnim nastopom sem srečal fricota in dadija. dva sokrajana, ki sta me, velikega kot sem, opazila v drugi vrsti. prvi je bil eden botrov mojega vstopa v metal legijo, drugi pa zdaj znani slovenski pop pevec. še pred nastopom wasp smo zvili družinca in si privoščili dodaten požirek piva. nahajal sem se v nekakšnem opojnem stanju.
in potem se je zgodilo. iz teme so prišli w.a.s.p.
kako je bilo na samem koncertu tukaj, mestoma, ne bom opisoval.
"kdo vas jebe! mar bi šli tudi vi! gotovo je v vsakem od vas, "you fat ass bitches & crazy motherfuckers", še delček divjine, delček waspa!" si mislim, ko pišem te vrstice.
s koncerta pa vendarle manjši utrinek. ko so zaigrali moj najljubši waspov komad "wild child", sem se spomnil nuše. vedno sem bil prepričan, da mi je lagala, ker sem vedno bolj zaupal svojim prijateljem, katerim so zlobne govorice zameglile miselnost in dobroto. še vedno jo ljubim in pomislil sem, da je ženska v življenju moškega vredna največ. šele nato so vsi prijatelji. pa čeprav so mi mnogi pravili, naj ne pozabim na prijatelje, ko se zapletam v ljubezensko razmerje. ženske odidejo iz življenja moškega, prijatelji pač ne. in ta razcepljenost je rasla v meni in jo oškodovala za ljubezen, ki ji je nisem izkazal, a še vedno živi v meni. med današnjimi mislimi, napolnjenimi z utrinki s koncerta, sem ji na kupid poslal glasbeno čestitko.

w.a.s.p. - wild child
"i ride, i ride the winds that bring the rain
a creature of love and i can`t be tamed
i want you , cause i`m gonna take your love from him
and i`ll touch your face and hot burning skin
no, he`ll never ever touch you like i do
so look in my eyes and burn alive the truth
i`m a wild child, come and love me i want you
my heart`s in exile i need you to touch me
cause i want what you do
i`m a wild child, come and love me i want you
my heart`s in exile i need you to touch me
cause i want what you do
i want you
tell me, tell me the lies you`re telling him
when you run away cause i wanna know
cause i, i`m sure it`s killing him to find
that you run to me when he lets you go
cause i`m burning, burning, burning up with fire
so come turn me on and turn the flames up higher
i`m a wild child, come and love me i want you
my heart`s in exile i need you to touch me
cause i want what you do
i`m a wild child, come and love me i want you
my heart`s in exile i need you to touch me
cause i want what you do
i want you
a naked heat machine, i want your love
when the moons arise we`ll feel just what it does
i`m a wild child, come and love me i want you
my heart`s in exile i need you to touch me
cause i want what you do
i`m a wild child, come and love me i want you
my heart`s in exile i need you to touch me
cause i want what you do
i want you"

v naslednjem pismu sem ji priznal, da jo ta "pofukani umetnik za tipkovnico" še vedno ljubi, ker je "najlepša pička na svetu, in da sem pijan, in da pijanci vedno govorijo resnico".
ker je bila prijavljena, mi je takoj odpisala, da si to želi slišati iz mojih ust.

kljub temu, da sem se počutil kot herkul, ki je prebrodil reko sfinks, preden se je soočil s kerberjem, sem premagal svoje strahove in sem jo takoj poklical.
"ljubim te, nuša."
"prepozno je, ankh."
"vedno te bom ljubil, mala moja. vse dokler zvezda, ki nosi čas, ne vsrka najine ljubezni v črno luknjo."
"ne poslušaš me."
"ljubim te tako kot si. četudi si mi lagala."
"ne moreva biti niti prijatelja, če meniš, da sem te varala." zvenela je kot bi želela odložiti slušalko.
"ne menim tega. nisem ti mogel več zaupati, ker si mi lagala o svoji preteklosti in sem se bal, da bi tudi sam, čuden kot sem, kmalu postal tarča tvojih laži. strah naju je pokopal."
"zakaj mi takrat nisi tega povedal?"
molčal sem. pomislil sem, da slovenski operater mobilne telefonije blazno služi s klici, ki jih bivši moški opravljajo dekletom, do katerih še čutijo neko spolno privlačnost in morda celo naklonjenost, ki je bila v mojem primeru več kot očitna.
"nekaj sem se naučil." sem spravil iz sebe.
"da?"
"naučil sem se, da zaupanje ni sestavina ljubezni."
obmolknila je. kot bi čakala na nadaljevanje misli.
"če ne zaupaš, imaš človeka rad bolj telesno kot duševno. pametna si in veš na kaj mislim."
"vem, ankh."
"zadnje dni pa se mi je nekaj zgodilo. začel sem verjeti v to, kar si mi napisala na okrasno bučo, in v to, kar si mi 13.11.2003 ob 19. uri in 29. minut napisala v sms. da me ljubiš."
ostala je brez besed, pa nisem rekel sonce.
"sam nosim krivdo, da je bilo tako. isti sem kot moj brat. in zakaj njemu uspeva? zato, ker ne dvomi v ljubezen in ljubi. zato te ne bom spustil. upam, da boš premislila, šla vsaj na sprehod z menoj ali na kavo."
"čaj, ankh, čaj."
"vem. le preizkušam, če me poslušaš."
"ha ha ha." se je namenoma zaigrano dolgočasno zasmejala.
dogovorila sva se, da se srečava.

"bog nebeški daj mi moč. še nikoli nisem prosil od tebe ničesar drugega. daj mi moč, da jo divji otrok ljubim. veš, da imam globoko srce. in veš, da ga redko kdo razume. prosim te, daj mi moči, da bom lahko ljubil izgubljeno malo mojo ljubezen."
iz te molitve me je prebudil klic prijatelja pinga.
"ke si feget? a greš na basket?"

tigrove solze
ankh, 31052004


včerajšnji obisk dolenjske je minil v znamenju poslavljanja od bratrancev iz kanade, ki sta se po bratovi poroki mudila v sloveniji.
starejši bratranec "a" je tipični "suburban canadian". v svoji garaži že nekaj let sestavlja star general motors avtomobil, v katerem bo motor s 420 konjskimi močmi. toda njegov hobi že leta trpi zaradi računalniških poslov, s katerimi od jutra do večerja preživlja sebe in svojo simpatično ženko.
mlajši bratranec, "d", je bolj ali manj nasprotje bratranca "a". je tipični zabavljač, pacifist in goreč nasprotnik militarističnega vodstva južne sosede. ljubitelj dobrega piva, cigaret in nočnega življenja ter lepih žensk se ukvarja z opremljanjem lokalov z raznimi spektakularnimi svetili.
zabava, namenjena posebej poslovitvi od naših kanadskih zdomcev - strica in njegove žene, bratranca "a" in njegove žene ter bratranca "d" -, je bilo tisto prijetno družinsko snidenje po moji materini strani, s katerega si želiš pobegniti kolikor hitro je to le mogoče.

in prav v času, ko so mi nekoliko pretirano staromodni ljudje okoli mene že začeli načenjati potrpljenje, me je poklicala moja priležnica koko. dejala je, da se nahaja v ivančni gorici, in da če sem blizu, da se lahko kam skupaj odpeljeva. spomnil sem se najinega dogovora, da bova skupaj še ta, zadnji vikend, in ji ustregel.
dobila sva se v enem izmed najlepše urejenih slovenskih pubov, od koder sva se peljala mimo radohove vasi in kmalu prispela do velikega gabra, kjer je mrgolelo gasilcev. ob cerkvi je bilo še posebej živahno. očitno je šlo za nekakšno vajo, saj je bilo gasilcev več kot drugih obiskovalcev. peljala sva se mimo.

vtis dolenjske vasi veliki gaber je v meni pustil nekakšno žalost. spomnil sem se namreč serije materinih bratrancev, ki so vsi izhajali iz teh krajev, in ki so bili po vojni zverinsko pobiti v kočevskih jamah.
iz ene teh je ušel tudi mamin bratranec "c" in kot duhovnik služboval v črni gori. kasneje se je vrnil v slovenijo in nekaj časa bogoslužil v iški fari, varen pred pokojnim komunističnim psihopatom mačkom, ki je, naj omenim mimogrede, jakčeve originale obešal kar po ploščicah svoje zamegljene kopalnice, njegov najljubši hobi pa je bilo jahanje in bičanje. ne konjev. zaprtih duhovnikov! sloves duhovnika "c", ki me je tudi krstil, je tak, da se ga spominja še slovenski župnik v londonu, gospod "s", ki se bratu njegovemu ni uspelo rešiti iz zubljev kočevskih grobnic, in ki sva nekajkrat, po mojem napornem pohajkovanju po londonu, prijetno pokramljala.
ah da, kočevje! izlet v bazo 20, na poti do katere je nešteto smerokazov na različna grobišča, je prava ironija trenutni slovenski vladajoči politiki. le-ta ne zagovarja liberalnosti na eni in delavstva na drugi strani, kot je to slutiti iz obeh njihovih firm, ne. prekleti pofukani komunisti in jugonostalgiki v dveh najbolj konzervativnih strankah slovenske politične scene z zatiskanjem oči zagovarjajo partizanstvo in povojno bratomorstvo, kar ob dokaj nesposobni in nespametni desnici, revnemu, naprednemu in svobodomiselnemu državljanu, kakršen sem, ne omogoča ravno lahke volilne izbire. vseeno pa slednja nima opraviti z ljudmi, ki se na predvolilnih plakatih volitev v evropski parlament slovenskemu volivcu režijo v obraz in mu obljubljajo nove slovenske zmage.
in ko sem v velikem gabru zavil levo na prednostno cesto, proti trebnjemu, zibelki dolenjskega partizanstva, se je v mojem želodcu nekaj premaknilo. namreč tisti trenutek, ko sem zagledal ti geografsko ime, sem, ne vem zakaj, le-tega povezal s svojo uradno vzgojo. ob spominjanju na pionirsko rutico in titovko, prepevanju raznih pesmi, mi je šlo na bruhanje. na eni strani vsiljena vzgoja in izobraževanje zaradi komunistično alteriranega kurikuluma, na drugi strani materino vzgajanje v veri v boga in upanju v domovino.
razcepljenost med krščansko-socialističnim domom ter komunistično propagando titovega šolskega sistema.
tisti trenutek je značilno zvonenje mojega cenenega mobilnega telefona oznanjalo klic prijatelja "j". zapeljal sem na zapuščen odstavni pas, kjer sem se z njim lahko v miru pogovoril. ob prijetni temi in naprezanju svojih sicer zelo omejenih retoričnih sposobnosti, sem popolnoma spregledal sopotnico, ki je odpenjala gumbe z mojih hlač in mi začela masirati moškost. s prijateljem sem tako hitro zaključil pogovor
"koko, nehaj, pizda ti materna, ne vidiš ljudi?!"
moje branjenje jo je le še vzpodbujalo. začel sem uživati v masaži.
ugasnil sem motor.
falos je postajal vedno večji. kmalu se je dotikal volana. še malo, pa bi zatrobil. počutil sem se kot "dolgorepi žrebec" v internetnih porno filmčkih "blacks on blondes".
nastajajočo in najbolj prijetno notranjo krvavitev je kmalu nagradila s felativnim obdelovanjem. nekajkrat se je z glavo udarila ob volan. to ji je nehote dalo vzgona, da je moje predsedstvo začutilo toplino njenega grla. med ljubkovanjem z mojo palico radosti sem bil večkrat verbalno obscen, grob in prav nič romantičen. za hip sem pomislil in upal, da z njo ne bo poškropila armaturne plošče, ki sem jo pred štirinajstimi dnevi dobro očistil.
užival sem.
nekajkrat sem jo klofnil po licu, dvakrat pa celo pljunil v njena suha usta, ko me je nagajivo pogledala v moje sive oči.
prišlo mi je hitro.
ekstaza najbolj umazane moških dominacij.
"goltaj, prasica!" sem zahropel z nizkim glasom.
pogoltnila je prvo armado prišlekov iz ankhovih genetskih globin.
sedla je nazaj na svoj sedež, odprla steklenico jacka, ki sva ga, napol praznega, odtujila z nočne, sobotno-nedeljske zabave, in splaknila ustno votlino s požirkom ognjene tekočine. solze, ki so nekoliko načele njeno maskaro, niso bile rezultat konzumiranja ognjene vode, ampak dokaz davljenja z nabreklim falusom.
pomislil sem, kako lepo je moškemu v avtu imeti žensko, ki golta. to zelo praktično. odkar imam koko, v avtomobilu ne hranim ne toaletnega papirja, niti ne robčkov.
zavedajoč kakšen prasec sem, sem odpeljal.
v ogledalu sem pogledal za prednost in opazil, da imam vedno večji rilec.
moška šovinistična svinja.
kurbir.
prasec.

moja, najina naslednja postaja je bilo zijalo. gre za drugi izvir temenice, ki med trebnjem in mirno pečjo izpod pečine priteče na plano.
koko zaradi neprimerne obutve ni mogla slediti moji naravoslovni avanturi. počakala me je na obronku gozda.
v tem sušnem obdobju je bila v senčnem in hladnem gozdiču v manjši soteski struga zijalastega kraku te reke skoraj prazna. kot izkušeni naravoslovec sem hitro ugotovil, da je v njej še pred tednom dni tekla voda.
opazil sem sekuljo, ki se je plazila pod podrastjem. ta zelenim žabam podobna vrsta rjavih žab je navajena hladnih podnebij in se izvrstno znajde v slovenskem alpskem svetu. med prvim parjenjem samice mrest velikokrat odložijo pod ledeno skorjo. kljub mojemu kazalcu, ki jo je božal po hrbtu, je ostala mirna. izločala je namreč kiselkasto sluz, ki pa je človeku neškodljiva. prelepa žival je vedela, da mi na mehki gozdni podlagi ne bo mogla uiti. taktiko hitrih in dolgih skokov je zamenjala z izločanjem kisline. plan b je deloval, saj sem hitro odmaknil roko in prepustil naravi obrambno zmagoslavje.
"jej, ta moja simpatija do dvoživk..." sem zašepetal in se po krajšem raziskovanju terena vrnil k sopotnici.

odpeljala sva se v izvrstno picerijo v radohovi vasi. kmalu sva bila spet v avtomobilu in se peljala nazaj v ljubljano.

padal je mrak in med sedenjem za mizo se mi je milo storilo. toliko lepih misli je bilo v tej glavi, da nisem več zdržal.
zajokal sem.
prišla je k meni.
ko je stala, sem položil glavo na njeni dojki. njena koža je skozi majico kmalu začutila mokroto in iskrenost mojih solz.
"zakaj jočeš, ankh?"
"zato, ker sem zloben."
"nisi zloben."
"pač..."
žal mi je bilo, da sem bil grob, da sem ji govoril grdo, da sem si jo želel subordinirati.
"oprosti, ker sem bil grd do tebe."
"nisi bil. rada počnem te stvari, saj veš."
"tudi govoril sem ti grdo."
pobožala me je po hrapavi glavi in pihnila v moje naročje cigaretni dim.
"nisva se znala pogovarjati."
"ko sem odraščal, se doma nikoli nismo veliko pogovarjali. edino bitje, s katerim smo se veliko pogovarjali, ni bil človek, ampak bog."
"tudi mi se nismo," je bila razumevajoča in nadaljevala: "zato pa bi se midva oba morala potruditi in premagati posledice najinih preteklosti."
"pizda, no. ne morem verjeti. jočem. gotovo misliš, da sem psihopat."
"ljudje smo taki. vsi imamo trenutke, ko spravimo iz sebe misli in čustva v najrazličnejših oblikah. ta tvoja je zelo lepa."
s poljubom je obrisala solzo z mojega lica še preden bi utegnila kaniti njej na mehke, bogato obdarjene prsi.
pomislil sem, da že nekaj let nisem videl ženske, ki bi jokala v mojem naročju. vse so bile kipi. čutno nelabilne in nesposobne. take so jih gotovo naredili številni moški, ki so izkoriščali njihove majhne ustrežljivosti, in prodirali v njih s svojimi posladkanimi falosi. tokrat sem jokal moški, prekleti samec, obsojen na samotno smrt.
nekje sem slišal, da so moške solze iskrene. nagnil sem še zadnji požirek viskija, a vodnjak solz je bil izčrpan, da bi lahko od vročine v grlu potočil še zadnjo kapljo.

in bila je spet tišina. kot spoznanje je prišel tudi dan. počasi se je prikradel v najino samoto in učvrstil najin objem. nedelja. zadnji dan. vsak trenutek najinega kratkotrajnega razmerja sva se zavedala, da nimava prihodnosti. tokrat pa sva vedela nekaj novega. to bo najina zadnja noč. v glavi so zvenele njene besede:
"ali jaz ali ona. vem, da te ne vzburjam kot ona. vem, da si ji povedal zame, in da nima nič proti, toda ne morem te deliti z nobeno drugo."
najinega fuk razmerja nisva nadgradila s primerno spolno združitvijo. pravkar sva doživela nekaj čustvenega. bil je dober dan za jok, slab za fuk.
v objemih in poljubih sva zaspala.

zjutraj sem ji skuhal kavo in odhitel v službo.
ključe stanovanja je pustila v poštnem nabiralniku s sporočilcem:
"NE JOČI TIGER!"

ljubeči prsti
ankh, 28052004


pravkar sem se vrnil s klepeta s starim prijateljem...

videl ga nisem vse od najinih prvih ur ljubiteljskega učenja glasbene teorije v lokalni glasbeni šoli. v najinih deških letih naju je odlikoval izvrsten melodični in ritmični spomin. najina navdušenost nad deli johana sebastjana baha in baročne glasbe nasploh naju je še dolgo povezovala v nekakšnem kolegijalnem razmerju na daljavo. odšel je namreč študirati v tujino. edina stvar, v kateri nisva našla skupnega jezika, je bil najin različen pogled na umetnost kot institucionalizirano iluzijo.
minila so leta, in medtem, ko sem sam zavozil svoje življenje z mamili, alkoholom in težkim metalom, je on postal pravi mojster na orglah in čembalu. skozi vsa ta leta mi je sem ter tja poslal kakšno zgoščenko, na kateri je mrgolelo raznih kantat, kanonov, tokat, fug, gig in celo koral. da, z leti je postal tudi zborovodja in dirigent.

za najino srečanje sem kot nalašč izbral lokal, v katerem imajo pianino. in ker je bil dobre volje, se je s svojimi veščimi prsti sprehodil po tipkah.
po dokaj praznih prostorih tipičnega slovenskega lokala so plastično, kolikor se pač lahko slišijo iz pianina, odmevale goldbergove variacije. kljub skorajda popolnemu ritmu sem se ob poslušanju počutil kot nacist oziroma človek, ki se utaplja v ironiji do trenutne svetovne nasičenosti z židi in njihovo amerikanizirano ter dokapitalizirano voljo.

nadaljeval je v b molu z odlomkom iz bahove klavirske knjige 1-24. skbno sprehajanje po klaviaturi me je spominjalo na prste, ki so se sprehajali po rekvizitu moje umetnosti - lepih ženskah. dvignil sem dlan ter prijateljevo ljubljenje z belimi in črnimi tipkami opazoval skozi raztegnjene prste. ko bi le ženske, s katerimi sem bil, tako lepo igrale kot ta stari pianino! tako sem se kmalu spotaknil ob staro ankhovo pravilo, da je spolna tankočutnost deklet v obratnem sorazmerju s stopnjo njihove izobrazbe.
spil sem požirek portovca in s prijetnim nasmeškom dočakal konec tega ubranega glasbenega zaporedja.

na željo ene izmed dveh dam, ki sta te slabe pol ure osuplo prisluhnili čarobnim zvokom virtuoza, je naposled odigral svoje variacije za obe roki na pahelbelov kanon v d duru.
ah, ti prijetni spomini! spominjal sem se na dogodke v letu 1999. takrat sem poznal dekle, ki je po prometni nesreči postala paraplegik. pred tem tragičnim dogodkom nisva načrtovala ničesar spolnega. bila sva čista, platonična. dva angela ujeta v tem prekletem svetu kurb in kurbirjev. ko sem ji kljub njenemu fizičnemu stanju še naprej izkazoval nekakšno pripadnost, če ne celo ljubezen, me je nagnala z besedami, naj grem ljubiti drugo. šopek rož je padel na tla. žalosten sem odšel.
da, pahelbelov kanon, to je bila njena najljubša skladba. še danes me bolj kot na pogreb princese diane, ta melodija spominja na to malo žensko zelenih oči in rdečih las, blede, nekoliko pegaste polti ter lepih, nadvse simetričnih obraznih potez.
skladbo je zaključil jazzovsko. takoj sem se spomnil na izvrstni performans dream theatrovega klaviaturista v ljubljanskih križankah in postal ponosen na zagovarjanje perfekcionizma in progresivnosti tako v težkometalni kot klasični glasbi.

iz te ponovne, meni že kar nekako usojene, nostalgične zasanjanosti me je prebudil lastnik lokala, ki se je po končanih variacijah zbrani družbi približal in se maestru zahvalil s pretrganim računom.
večer je bil prijetno sklenjen.
od prijatelja sem se poslovil in mu zaželel uspešnega nadaljevanja glasbene kariere na dunaju.

odpeljal sem se domov in svojo kovinsko ljubico spravil v garažo. ob zaklepanju vrat, pred domačim stanovanjskim blokom, sem glasno prdnil. pomislil sem, da če bo šlo tako naprej, bom moral čim prej obiskati lečečega zdravnika, dokler moje družabno življenje še ne bo prejelo nekih hujših smrdečih udarcev.

helenino srce
ankh, 26052004


naključje je hotelo, da sem si minuli petek v kinu ogledal trojo. film je v meni kljub nekakšnim paradoksalnim precedensom zopet sprožil razmišljanja o ženski in domovini ter o umiranju za ti dve največji moški ljubezni. v času prevlade žensk in redkosti domovin je žrtvovanje na teh dveh oltarjih postalo nevredno.
računalniško posladkan holivudski produkt je bil sicer skromna in površna retrospektiva homerjeve iliade. kolikor je lahko trditi za sicer zgodovinsko in geografsko nemarne američane, je temeljil na bolj zgodovinskih kot epskih dejstvih. zgodba je bila prikrojena povprečnemu gledalcu, ki je, poleg tega, da je medijsko-manipulativno možgansko opran in zabranjen ogleda fahrenheitu 9/11 podobnim filmom, zaradi nepoznavanja resnične zgodovine lahko še toliko večji naivnež. sedel sem med množico ljudi, ki niti niso poznali epskega ozadja zgodbe, niti se jim ni sanjalo kakšen zgodovinski pomen je imela bitka za trojo, po kateri in po ustavitvi darijevih perzijcev je mala azija postala del evrope. tako sem se prepustil skoraj triurnemu uživanju ob egejskem prepletanju starogrških božanstev, smrtnikov in konj.

med običajnim skomercializiranim uvodom pred samim filmom me je razmišljanje vodilo v otroštvo. spomnil sem se grške mitologije, ki sem jo rad prebiral, medtem ko so moji vrstniki v razne albume zbirali sličice, divjali s kolesi in igrali računalniške igrice. nostalgično sem se vrnil v telo nedolžnega fantiča, v katerem je mrgolelo svetov zgodovinskih obdobij, ko so kralji še držali meče in so bile bitke bojevane s hladnimi orožji, ter so bogovi krojili usodo ljudi. v teh svetovih ni bilo prostora za strahopetce; v njih je koža prelito sovragovo kri vpila hitreje od prepojene zemlje.


ob meni, osamljenemu in črnogledemu poražencu bitk z ženskami, ob vseh teh krvavih in črnih mislih, je sedela neplešasta pevka. do nje sem čutil nekakšno ustvarjalno podobnost, ki bi se ob pravšnji meri alkohola nekoč lahko manifestirala v spolnem aktu. spoznal sem jo na enem družabnih večerov lokalnega mladinskega centra in jo povabil na to nekakšno sintetično reprizo prebadanja ahilove pete.
bila je tiha lepotica in bil sem smrdljiva zver. med predstavo zaradi zaželenosti tišine njej ni bilo usojeno trenirati prelesnega glasu, meni pa prav tako ni bilo dano, da bi brez predsodkov spuščal vetrove. tako sva morala oba ostati neslišna.
tako razglasitev obveznosti tišine še ni pomenila, da ne bi mogel valiti dima izpod prenapihnjenega črevesja. to mi je povsem neslišno uspevalo tako, da sem polagoma dvigoval želeno polovico zadnjice in spuščal vetrove. tako sem se izognil vibriranju danke, ritnic in posledično glasnemu izpuščanju odvečnih plinov. zopet ta prekleti grah!
najini sosedje so se med predstavo prikrito razburjali zaradi neprijetnega vonja, vendar me nihče ni posredno obtoževal ali napadal. ujeti so bili med nesramno dobro holivudsko produkcijo in nesramno smrdljivim sosedom. gotovo sem mnoge spomnil na priljubljeno pop skladbo "should i stay or should i go". ležali so tam kot bi bili v stanju nekakšne hibernacije. naposled sem se počutil kot alanfordov superhik, ki je v trenutku, ko ni kradel revnim in dajal bogatim, uspaval množice.

navkljub vsem umazanijam v glavi je v meni ostalo dovolj prostora za postavitev nove, čistejše dispozicije. bila je ona.
in že je stala v meni, poosebljeni žalosti in samoti, ta belina, mladost, nedolžnost, ta angel brez kril. njen nasmeh je bil obsijan s tisoč sonci, ki so pozabila na vse svoje planete in življenja na njih, ki jih hranijo s toploto in lučjo, samo da bi prišla k njej in svetila njeni srečni lepoti.
bila bi moja prva ljubezen, če bi le začutil, da bi moje seme na njeni njivi obrodilo simpatijo. bila je lepa, toda kakršnokoli poželenje sem takrat čutil do nje, ga nisem želel nadgraditi s telesnim stikom. tudi če bi kljub svojim rosnim letom do nje že čutil nekaj spolnega, svojih občutenj pa bi ne znal dostojno izpovedati, bi pomenil njeni dehteči koži komaj nekaj več kot dotik luskavca ali gobavca. čeprav se mi je zdelo, da je bila le-ta mehka, dišeča in svilena kot afroditina, nisem zbral poguma, da bi s poljubom počastil nejno ženskost.
in moje oklevanje je bila moja rešitev. takrat se niti še zavedal nisem, kako ljubezen boli, ko se konča. še sanjal nisem, da bom nekoč zaradi njene veličine skoraj zblaznel. preprosto nisem verjel, da lahko nekaj tako čudovitega kot ženska lepota iz svoje zlobne notranjosti iskreni ljubezni moškega zaluča sulico v hrbet.

misli so me vodile k nuši in spominom na odlomek iz nedavnega pisma, ki sem ji ga poslal.
"sam bom do tebe vedno čutil nekaj erotičnega in spolnega. mnogo bolj kot karkoli platoničnega. zato bom vedno norel in trpel, ker te ne bom mogel videti gole in se te dotakniti. tako bo pod konicami prstov vedno tipkovnica kot substitut za tvoje telo. in njen orgazem ne bo spočetje življenja, pač pa najlepših besed, ki jih bom zmožen. in enostavno bo pisati. zamišljal si bom tvoje modre oči, polne ustnice, mehko kožo in čvrsto telo. še ko bodo prve porumenele, druge razpokale, ko se bo koža nagubala in bo telo boleče, bom tipkal o njem. ne morem pa trditi, da bom oboževalec tistega, kar je v tvojem telesu. ko nisi bila več v meni, sem šele spoznal, da nisi to, kar si trdila, da si. morda si si želela postati."
obtoževal sem jo laži kljub temu, da še vedno nisem prepričan o tem ali mi je lagala o sebi, da bi me zaščitila, ali zaradi svoje sebičnosti. laži, ki mi jih je trosila, so bile dovolj, da sem kljub nastajajoči osebni tragediji zaključil z najinim razmerjem. nadaljeval sem s spomini na odlomek tistega pisma.
"preveč lepo bi bilo, da bi postala. in takrat, ko si šla iz mene, so bile solze namenjene le še spominom in ne kipu, ki je odšel iz mojega življenja, ko sem najbolj potreboval ljubezen. prišel sem v obdobje svojega življenja, ko verjamem, da ni ljubezni. nobenemu ne zaupam. edini človek, ki je bil sposoben nesorodstvene ljubezni, je bil kristus. in so ga ubili. bodi vesela, da imaš starše, nuša. ko oni umrejo, ne bo več nikogar, ki te bo ljubil."
v tej lepotici se je skrivala zver. visela je nad menoj kot demoklejev meč. vendar ne zgolj v času pojedine. bila je lepa deklica sirena. in ko je odvrgla svoja oblačila, so me njeni nežni zvoki tako privlačili, da me je, ko sem se približal tej erotični figuri, brez mojega nasprotovanja preklela. toda nad menoj je to prekletstvo viselo mnogo dlje od demoklejevega. pol leta je bilo obešeno na žimi! a sam v njenem popotnem epu nisem bil odisej kot drugi, bolj izkušeni moški, in se nisem dal privezati ob jambor. ankhu, temu naivnemu ljubimcu se je žima pretrgala, in človeku, ki je želel biti njen kralj, je meč razklal betico. izrabila ga je z igranjem čistosti, zavite okoli hipokrizije peklenskih zubljev, v katerih kljub hefajstovim kovaškim mojstrovinam ne bi dolgo zdržali ne ahilov oklep, ščit, niti ne meč.
a vseeno ostaja moja helena. moja zona in sam njen mane. ljubim jo in vedno jo bom ljubil. čeprav mi je iztrgala srce in mi ga vrnila suhega, bi storil vse mogoče, da bi dobil novo srce prepojeno z njeno ljubeznijo, če bi bil prepričan o iskrenosti le-te.
kljub dvomom v njeno integriteto, je v obdobju moje slepe zaljubljenosti bila ženska, za katero je bilo vredno sedemkrat umreti. vojni zanjo bi žrtvoval sedem življenj. toda niti to lahko ne bi bilo dovolj. tako je naključje hotelo, da sem svoje notranje boje med spremljanjem filma hitro primerjal vidnejšim osebnostim bitke za trojo. nikogar ne bi bil mogel upodobiti in žrtvovati bolje od sedmerice veličastnih.
menelaja, razuzdanega kralja šparte.
patrokleja, ahilovega varovanca in prijatelja.
hektorja, prvaka troje in krotilca konj.
ahila, nepremagljivega vojščaka, poosebljenje slave in ekstaze.
priama, ljubečega očeta in kralja troje.
agamemnona, krvoločnega imperatorja zedinjene grčije.
parisa, lokostrelca in častitelja ženske lepote.
vsi so v trenutku postali del mene. in dogodilo se je, da je orakelj v delfih prerokoval padec prvih šestih. in naključje je, da je bilo temu tako na filmskem platnu kot tudi v meni. teh šest osebnosti sem žrtvoval. ostal je le erotik in pesnik paris, ki po padcu troje še vedno išče heleno. a dovolj mu je bojevanja. njegov lok je trd in tulec poln puščic. s tipkovnico pod prsti se je napotil iskati izgubljeno ljubezen.

z jazz pevko sva prijeten večer sklenila v koktajl baru, kjer je naročila rdeče vino, sam pa sem posegel po pivu. v mojem želodcu je še vedno ostajalo nelagodje po zaužitem kosilu in po nekaj požirkih piva mi je uspelo spahniti se.
uživala sva v kanadskih cigaretah, ki mi jih je poklonil bratranec, s katerim preživim veliko časa odkar je na obisku v sloveniji. pomislil sem na nezdrav način življenja, ki že nekaj mesecev sledi osebni ljubezenski katastrofi. iz ponovnega padca v osebno pomilovanje me je rešil mil glas.
"kak se ti je zdel muvič?" je pihnila vame.
"veš, storil bi vse mogoče, da bi dobil helenino srce."

povest o štirih materah
ankh, 20052004


minuli torek je bil sončen dan. bil je še toliko lepši zaradi rojstnega dne moje matere. že vse od bratovega poročnega vikenda naprej sem se spraševal kaj naj ji kupim. naposled smo se ožji družinski člani odločili za skupno darilo. vendar me je ljubezen do matere, edine ženske v življenju moškega, ki tega platonično ljubi, premagala.

glede na njeno nesolidno zdravstveno stanje sem se odločil, da ji prinesem čudežne vode iz zaplaške kapelice matere božje. čeprav to vodo bojda uporabljajo predvsem za zdravljenje očesnih bolezni, sem bil v svojo namero trdno odločen.
sedel sem v kovinsko sivi ford; pot me je vodila na dolenjsko. od radohove vasi sem vzdolž železniške proge in meandraste reke temenice prispel skoraj do velike loke pri trebnjem. od križišča pred naseljem sem strmo pot nadaljeval proti čatežu. vila se je med skorajda posušenimi travniki, vijugala med drevesi temnega mešanega gozdu.

še preden sem sploh dosegel čatež, sem jo že videl - to prekrasno cekrev z dvema zvonikoma! hipoma sem se zavedel svojih katoliških korenin in postal ponosen na tradicijo, ki je v moji družini že mnogim pomagala pri vzgoji po nekakšnem nepisanem kodeksu kreposti. zato, in ne da bi se želel ogniti levstikovemu duhu, ki že poldrugo stoletje hodi od litije do čateža, sem v samem kraju zavil levo, proti zaplazu.
po dokaj strmem klancu sem zapeljal v prelepo majhno hribovsko vasico, ki je ostala v mojem spominu iz otroštva kot nekaj nadvse prijetnega. od cerkve do kapelice z zdravilno vodo, na pol poti, tam, sredi vasi, leži nekoliko zanemarjen ribnik, v katerem sem še kot otrok opazoval in lovil urhe.
na moje prijetno presenečenje so bili še tam. zaplaška dinastija urhov se kljub sušnim poletjem zadnjih desetletij ni prekinila. ta posrečena in preprosta oblika dvoživk iz družine bombina bombina je še naseljevala to območje. brž, ko sem se približal tej vodi, so se ti prijazni lenuhi nehali sončiti, poskakali v vodo in odplavali proti sredini mlakice. tisti bolj izkušeni so čez svoje oči navlekli mrene, zajeli sapo in se potopili na dno ter po nojevsko potisnili svoje glave v blato. tisti, površniški, so bili bodisi bolj pogumni, bodisi nevešči potapljanja. glave in okončine krakov vitkih samčkov so molile iz vode, medtem ko so breje, z jajčeci napolnjene samičke z debelimi abdomni v dokaj komični situaciji komaj ostale na površju in nerodno plule v vertikalnem položaju ter uspele iz vode moliti le oči in nos, katerega nosnici sta ob dihanju nadvse hecno utripali.
zajel sem enega od tistih podvodnih mojstrov in ga kmalu po odtekanju vode spustil na kopno. že ko sem ga imel v pesti, se je ustrašil, se zvil in izbočil svoj rumeno-modri trebuh. zgledal je kot olupek okrasne buče ali gnile pomaranče. pogled na nekaj, česar nisem videl že skoraj dvajset let, me je zelo osrečil. pustil sem naravi svoje prepričanje in se odmaknil od njega, češ da me je prestrašil in odvrnil od tega, da bi ga s svojim štorkljastim kljunom ali kačjim gobcem iz višjih členov prehranjevalne verige stisnil in pripravil za nekakšno gurgitacijo. zmagal je!

med nadležnimi mušicami in komarji sem nadaljeval pot proti vodni kapelici. vse to in hladna pot sta me navdajala z občutki nekakšne nedobrodošlice. počutil sem se kot mladi lovro kuhar, ki je s spustom v pekel po solzice, da bi jih prinesel svoji materi, premagal svoj največji strah. pomislil sem, da ljubezen vedno premaga strah, vendar sem se nahajal v mnogo bolj zrelem položaju. položaju ljubezni, katerega so neštetokrat izrabile druge ženske, bolj dolžne kot mati v primeru prežihovega voranca. svoje misli sem vlival vsepovsod, predvsem pa v svojo preteklost in sedanjost. nezadovoljen s tem kar sem, ko sem kot odrasel moški vstopil v svet strahospoštovanja žensk, ki izrabljajo ljubezen, in skupnega življenja. takemu moškemu ni več pomoči. enkrat, nekomu ne zaupa, nikoli več ne ljubi. takrat hitro, še tako zaljubljen idiot ugotovi, da postaja kurbir; postaja usoda, ki so jo zanj izbrale lažnivke današnjega hedonističnega sveta: plehke skurbane babnice.

te umazane misli je zbistrila kapelica matere božje. kakšen preskok iz dna družbe v nebeške višave. prispel sem.
iz kapelice sta molili pipa in ročica za pumpanje vode iz vodnjaka. potisnil sem za ročico in urno nastavil roki pod pipo.
umil sem si obraz.
za večjo karizmatičnost.
najprej sem si umil teme.
za bistre misli.
odpel sem srajco in si vode natrl tudi na prsa.
za dobro srce.
nadalje sem namočil srebrno verižico z ankhom.
za zdravo spolnost.
nazadnje sem se še odpasal, spustil hlače in si navlažil ritnici.
za manj kosmato rit.
pomislil sem tudi na falos.
ne, nisem ga namočil. po zatrjevanju nekaterih dam imam bojda pravšnjega.

napolnil sem najlepšo izmed manjših plastenk z vodo in se odpravil nazaj proti avtomobilu.

zavitega mojstra potapljanja na kopnem ob ribniku ni bilo več. gotovo se bo od zdaj naprej potapljal globlje in bolj proti nedosegljivi sredini vode. sami lužici se niti nisem približeval, da ne bi vznemirjal tega naravnega kraljestva meni najljubših živalic. žal mi je bilo, da nisem svojega izleta načrtoval ob mraku, ko se začne prijetno petje in ne reganje na vasovanju.

napotil sem se še okoli cerkve, notranjosti katere si nisem ogledal. poleg tega, da je bila zaklenjena in bi ključ dobil v kateri sosednjih hiš, mi je ostalo kaj malo časa, saj so bili na praznovanju v hiši mojih staršev že vsi zbrani. ob počasni hoji sem si jo ogledal, lepotico zaplaško. dotrajan les, rja na železnih elementih. skromno. nič kaj bleščeče in katoliško. nobenega znamenja bogatstva. ničesar, čemur bi oporekali številni slovenski nostalgiki komunizma, bratomorilci in antikristi, ter drugi veliki sovražniki cerkve in slovenske tradicije.
cerkev dveh zvonikov. velika. skromna.
kot nekakšna epizoda zgodbe iz pozabljenega sveta, v katerega sem se ujel po nekakšni zaroti črne magije. čas in ključ zanikujeta moj vstop in zveličanje. izven cerkve, vse naokoli, name preži nevarnost. črna prihodnost in slutnja smrti. blodenje po sivem svetu brez ljubezni. sam, preklet med vsemi hinavci, lažnivci, ki se izražajo pisano, čeprav so njihova življenja siva, okužena s smrtjo, ki visi nad nami vsemi.
iz temnih razmišljanj me je prebudil telefon. bila je moja prijateljica jojo. dokaj lepa, nekaj let starejša ženska, neurejena in nekoliko preveč usekana umetnica, da bi do nje zapleteni empirik kakršen sem čutil kaj spolnega. take, boemske, ženske niso moj tip. obljubil sem ji večerni pogovor ob cigareti in pivu, se poslovil od belega cerkvenega zidu in se odpeljal proti ivančni gorici. kmalu sem pripeljal mimo šentvida pri stični, kjer na skoraj tisočletju starem pokopališču počivata moja babica in ded, ter zaradi gneče komaj parkiral avtomobil pred hišo mojih staršev. ob spuščanju po stopnicah sem premišljal iz kako lepih krajev prihajam. blokovsko predmestje, v katerem živim, je slab substitut za zeleni dolini hrastovega dola, iz katerega izviram po mamini, in globodola, iz katerega izviram po očetovi strani.

očitno sem bil manjkajoči delček rojstnodnevne družinske sestavljanke. vsi ostali so že bili zbrani. mati, oče, moj mali bratec, njegova žena, tašča in tast. najraje bi jih vse objel. mati je bila vesela mojega nenavadnega darila, toplega objema in iskrenega poljuba. kmalu so prispeli še mnogi drugi sorodniki, s katerimi smo si ogledovali prve razvite amaterske fotografije z minule poroke. bila sta zelo lep par. vtis večnih zaljubljencev je v teh dneh več kot očiten; oba, drug v drugem na le enem nebu, kot ljubezni dotik in zmagovalni stih darje švajger na daljnjih kvalifikacijah za evrovizijo.

lepo nam je bilo.
tako kot sem mestoma opisoval izlet na zaplaz, samega družabnega srečanja ne bom opisoval. le kako naj piše o tem rak samotar, človek brez medčloveških odnosov, namišljeni mizantrop brez prijateljev in ljubezni?
sedel sem v avto in poklical jojo.
čakala me je pri kurilnici v stari ljubljani. kako primerno za človeka, kateremu mnogi pravijo kurjač. pila sva pivo in kadila kot turka. dobesedno zmetala je vame razne floskule, ki so se ji porodile iz njenih čustveno omadeževanih umotvorov. kot izkušeni stezosledec spolnega gambita sem vsakič znal prebrati njene namere; na drugi strani mize je sedela prikrito pohotna smrtnica, ki je svoje najlepše besede namesto svoje pičke polagala ob vznožje ogromnega kipa dioniza z nabreklim falosom.
naenkrat mi je bilo dovolj vsega. pomislil sem, da bi ovrgel alkohol, tobak, nezdravo spolnost in lenarjenje ter začel spet iskati ljubezen, zdravje in moč - izgubljene življenjske kreposti. imelo me je, da bi zopet postal vitez. potem pa sem zopet sčasoma prišel do spoznanja, da je čistost pri ljudeh vedno izrabljena s prevarami in lažmi. kako naj človek ljubi v svetu, ki mu vladata orgazem in denar?

vrnil sem se domov in se dvakrat predal spolnim užitkom takratne priležnice šanate. pomislil sem, kako malo vredne so ženske, ki vstopajo in izstopajo iz mojega življenja. šibke so. štirim materam ne sežejo niti do kolen.


tako bi te vrstice rad posvetil materam, ki jih ljubim.
mati rojenica; dala si mi življenje in me vzgojila v poštenega človeka.
mati marija; brezmadežna in čista, moja kraljica, imaš moj meč in vero.
mati narava; zaradi tebe lahko božam živali in lepoticam poklanjam rože.
mati dolenjska; rad se vračam v tvoj objem, dom si vsem trem materam.

nesramna fiziologija
12052004


v sobotnih zgodnjih jutranjih urah sem svojo krepostnost preizkušal v nočnem lokalu z namiznimi plesalkami. v mislih sicer nimam tistega namizja, s katerega se mi, ob zagonu hroščastega operacijskega sistema, vsak dan nasmihajo prelesne zajčice. ne. mislim na prave barske plesalke, ki se jih lahko dotakneš v živo, ne da bi se ti bilo potrebno bati dosmrtnega sitnarjenja ženskih hormonov.

prihajale so z vseh vetrov. in svet jih ima seveda veliko. tako vetrov kot deklet. njihove eksotične postave so vame vlivale občutek majhnega porednega fantiča, ki opazuje nekaj, česar ne bi smel. počutil sem se kot mlad ministrant pomočnik, ki se samozadovoljuje med sveto mašo med opazovanjem na steni zakristije visečega olja matere božje. da, tako čiste, tako lepe so se mi zdele te hčerke svetovnih vetrov, da jih niti meni, zvestemu katoliku, ni bilo sram primerjati z majniško kraljico. vsak katastrofalen odgovor mojih prestrašenih oči na nadvse profesionalno flirtanje teh božjih devic me je pomladil za nekaj mesecev, dokler nisem postal dojenec, ki si želi poln upanja grizljati njihove mehke dojke. ležal sem tam nemočen.
k sreči me je iz teh doživljanj kmalu zbudil trepljaj rahlo opite kolegice, ki me je prosila za ogenj. prižgala sva cigareti in za hip sem trenutno nastopajočo lepotico pogledal skozi vžigalniški ogenj. za to, kar dela nam, moškim, je bila ta hip obsojena na tartar. vendar je uživala v tej žgalni daritvi hedonističnemu zaslužkarstvu.
"ej, ankh, tastr!" me je streznil trepljaj po rami. obrnil sem se in tam je stal kerber! ne, ni imel dveh glav. bil je človek; kolega, s katerim sva se ob tej priliki nasmehnila forumski ideji o gambitu, in nastalo komično situacijo zaokrožila z ugotovitvijo, da bi trenutno nastopajoči kaj rada oba postala žrtveni jagnji.

kot berete, kraljice noči svojih oblačil torej niso rade zadrževale na sebi. kosi cunj so letali po zraku vse dokler niso na teh prekleto lepih mladenkah ostale le še cunjice, ki jih danes milijoni moških po vsem svetu časti kot tangice, ter čeveljci raznoraznih oblik in petk.

kmalu sem ugotovil, da me od neprestanega opazovanja dogajanja za točilno-plesalno mizo že bolijo vratne mišice, zato sem kaj kmalu sedel na prijetno oblazinjene stole.

najlepša izmed njih je prišla do mene, mi sedla v naročje, in s svojo popolno zadnjico začela drgniti moje kavbojke. plaho sem jo pobožal po bedrih in ji zašepetal: "ti prija dotik ledenih prstov ankha, faraona, napol boga, napol človeka?" zaradi glasbe me očitno ni slišala, ali pa si je domišljala, da sem domišljavi kosmati prasec. nisem se pustil zmotiti in sem nadaljeval z božanjem. njena mehka koža me je spominjala na nedosegljivo muzo nušo. kljub siceršnjemu preziranju površnosti balkanske glasbe sem si zapel: "nušo, blago onom ko te ima, ko te ljubi, dok ja lutam ulicom... jer je bolji čovek nego ja..." na eni strani prelepa ukrajinka, katere cena golega telesa raste sorazmerno z zatikanjem denarja za na njej preostale kose oblačil, na drugi strani krepostna nuša. lepotica, ki je pozirala le meni. majhna kot ona. lepa kot ona. vendar mnogo dražja. plačljiva z valuto krvi iz mojega srca. ob vsem tem navideznem gambitu torej nisem začutil ničesar spolnega. manjkala mi je nuša. kreposten sem ostal zvest svoji muzi.
plesalka je prepozno zapustila moje naročje. prepozno v mentalnem smislu, da ne bo pomote; prijetnejšega telesnega kontakta med nama seveda ni bilo. še ko mi je bila v naročju, sem se že počutil kot bedak, kakršni smo moški, ki pustimo, da našim stotim kilogramom, vse do ejakulacije, vlada tistih petdeset kilogramov nesramne ženske fiziologije.

drage kolegice, spoštovani kolegi. ste kdaj očitali svoji figurativni spolni simpatiji fiziološko nesramnost?

ob tej priliki bi se rad zahvalil nekemu kolegu in njegovemu dekletu, ki sta mi omogočila nadvse zabavno noč.

samec
10052004


današnji popoldan sem imel bolj malo časa, zato sem si za kosilo pripravil testenine iz graham moke in zelenjavno omako s šampinjoni. na omakini plastični embalaži ene od verig gospodinjskih pripomočkov je, zaradi kondenza po včerajšnji odstavitvi iz zmrzovalnika, počasi odstopala etiketa, na kateri je pisalo: "ZELENAVNA OMAKA OD MAME, 10.4.04". bila je dovolj redka, da sem lahko kar v njej pripravil testenine in dodal na hitro popražene šampinjone. zadeva je bila pripravljena v slabih petih minutah.
med iskanjem večje sklede, v katero bi stresel pripravljeno brozgo, sem se spominjal otroštva. oče je vedno, ko matere ni bilo doma, in ko sva si z bratom že sama zagotovila svoj topli obrok v šoli, konzumiral kuhano hrano kar iz lonca, v katerem jo je bil poprej pripravil. stari namreč še danes ne pozna drugega kot žlico in lonec. meni, da bontonski protokoli niso za lačne ljudi in še dodaja, da kakršen si pri jelu, tak si pri delu.
ob tej pravkar rojeni tipični moški in vojaški volji sem prijel za vroč lonec, ga nemudoma odnesel na mizo, ter si postregel s cenenim, 50%, pomarančnim sokom, katerega sem v usta zlival kar neposredno iz embalaže. šaranje z žlico po vroči hrani me je navdalo z nenavadnimi občutki, ki jih je v današnjih dneh deležen malokateri urejen človek.
počutil sem se kot nekakšen filmsko upodobljen samotarski lik johna waynea, ki je po uspešnem streljaškem dnevu upihnil svoj smith & wesson, zaigral večernico na orglice in si privoščil ponev polno pečenega fižola. premišljeval sem, kako lepo je biti sam v tem plesnivem stanovanju, kjer ni žensk, ki bi me silile v mazanje keramike, drugega jedilnega pribora in pogrinjkov.
po končanem obedu sem, po daljšem prizadevanju po izločitvi plinov odvečnega zraka iz želodca, še prav pošteno rignil in se, med preoblačenjem za večerni fitnes, prav po moško počohal po bolj ali manj kosmati zadnjici.
popoln popoldan!

dragi samci, se strinjate?

plačanec
07052004


svojih sanj skorajda ne pomnim. nedavno pa sem sanjal ter se zjutraj uspel spominjati. kljub teden dni ohranjenemu spominu na te sanje, ne gre za nekakšen arhetip dogodkov, pač pa za, upoštevajoč globino in pomen teh sanj, zastrašujočo in nepozabno kompenzacijo nedoživetega.

bil sem plačanec. bojeval sem se s pošastjo. ta krvava kolizija je bila neizbežna, ker sem sprejel naročilo. v sanjah sicer neznanemu naročniku sem namreč moral prinesti njeno glavo.
prepričan v svojo moč sem sam dajal takt bojevanju in jo podil po črnem sajastem polju, kjer je nedavno gotovo potekala kakšna bitka. potiskal sem jo vse do utrjenega templja dokler se ni ujela v konkavo nekakšnega meandra obzidja. spominjam se dveh korintskih stebrov, ki sta ponosno stala in nekako naznanjala točko razpleta bojevanja.
začutil sem, da se bojujem proti demonom, ki so mi v preteklosti že bili škodovali. z vsakim zamahom svojega velikega meča, sem v sebi potlačena sovraštva vlival v sovraga. čutil sem, da najin boj, ta krvavi proces žrtvovanja najinih moči, poteka že tako dolgo, da bova morala oba vanj vložiti vsa svoja skrita znanja in spretnosti. tako je mojemu pogledu iz sanj sicer neznana figura pošasti začela kmalu spreminjati svojo podobo. iz začetne nekakšne drakonske plazilske abominacije, ki je bila še najbolj podobna zmaju z nadvse trdo in debelo plastjo kože, vse do še nikoli videnih pošasti in raznih humanoidov. v svoji zadnji podobi je bila bojevnik. vitez v verižni srajci. kot da bi poznal vsako mojo kretnjo, se je branil tako kot bi se branili največji mojstri tega častnega orožja. od zahodnega klejmora do vzhodne katane.
delček, trenutek, sekunda. misel. moj meč. edini, ki mu zaupam. moja kovina. moja moč. moja spretnost. to je vse, kar je ostalo človeku v svetu brez ljubezni. v svetu črnem od trpljenja in pomanjkanja časti. v svetu, ki mu vladajo magi, ljudje umetnih moči. črn je bil ta svet. tako črn, da je bil za mojega nasprotnika nazadnje usoden žarek sonca, ki se je odbil od moje zveste kovine v vitezovo oko. od polkrožnega zamaha je izpustil svoj meč in moj zvesti dvoročnik je našel pot do njegovega vratu.
pošast je še zadnjič spremenila svojo obliko. tam, pred menoj, na konici mojega meča je za svoje življenje na kolenih prosila moja mati. zamahnil sem. njena glava se je odkotalila po tem prekletem polju.
prisegel bi, da se je v vsej moji grozi ob prebujanju v ta nič manj temen svet, da se je v meni za vedno vtisnil spomin na njen pogled. na obglavljeno telo, ki je kot kip v večnosti sekunde klečalo pred menoj.

menite, da so me sanje opozorile na svet, v katerem živimo? na svet, v katerem je denar bolj pomemben kot sreča, družina, duhovnost, ljubezen in nenazadnje življenje? na svet, globaliziran, ekonomsko-politično izčrpan?
v upanju, da ne zvenim preveč jungovsko, želim lep vikend vsem bralcem in razpravljavcem.

velike nerodnosti malih osvajalcev
03052004


včeraj sem gostoval na dolenjskem. na izletu po deželi mojih korenin mi je družbo delala prelesna rjavolaska, do katere sem čutil nekakšno osebnostno sorodnost in nekaj spolnega.

v izvrstni lokalni piceriji sva si razdelila veliko pico z dodano koruzo in svoje gurmanske užitke sklenila ob dveh izvrstnih rezinah tiramisuja. strinjala sva se, da je šlo za enega boljših kar sva jih jedla. tako nasičena z bližnjezahodno in daljnevzhodno bazirajočo hrano sva se odpeljala na bližnji grad bogenšperk, priljubljeno izletniško točko kultiviranih zaljubljencev in uradno končno postajo parov, ki polni upanja vstopajo v zakonski stan.
ob poslušanju sicer komaj slišnega adagia neznanega baročnega stavka, katerega identitete mi zaradi čarov sopotnice in zahtevnosti cestnih serpentin ni bilo moč uganiti, sva neprestano občudovala te prelepe slovenske kraje, kjer v slogi z naravo še živijo preprosti ljudje. med potjo sva pri domovanju enega takih zasledila prav prisrčen napis "prodajam kozličke".
ob času, ko sva pravkar zapeljala iz gozda, se nama je na desni strani prikazal prvi stolp lepega obzidja dobro ohranjenega romanskega gradu. prispela sva. belo osamljeno zidovje se je v soncu in še bolj belih peščenih stezicah, speljanih po skrbno negovanih travnikih, bleščalo kot belina propagandnega filma katerega od cenenih pralnih praškov. sprehod za gradom sva nadaljevala po aleji in ravno v trenutku, ko sem se ji približal ter se nekoliko priklonil, da bi ji ukradel prvi poljub, se je zgodilo...
stročnica, izpred nekaj ur zaužita, mi jo je naglas zagodla. v ogorčenju spremljevalke in skupinice sprehajajočih se finés, ki so jim ob njihovi nadutosti in dvigovanju glav manjkali zgolj še senčniki, ki bi le še potrdili spoznanje njihovih občutljivih in razvajenih meščanskih riti, sem se zavedel svojih dejanskih barbarskih in uporniških korenin ter svojega družbenega položaja, ki ga določa moja podpovprečna slovenska bruto plača.
mestoma sem se počutil kot malvolio brez gospodarice olivije in moj ponoven poskus po začetku želenega dolgotrajnega ljubezenskega razmerja je ponovno odšel po zlu. dama je poklicala taksi, sam pa sem povsem umirjeno prižgal cigareto in globoko osramočen v sebi zapustil mesto zaudarjanega zločina. nisem se oziral na sodomo in gomoro vetrovnega nedeljskega bogenšperka. prepričan sem bil, da bi se v nasprotnem primeru hipoma spremenil v steber soli. frcnil sem cigaretni ogorek, sedel v avtomobil in odpeljal z vso naglico. vozilo z vso njegovo notranjostjo je bilo prestrašeni in osramočeni adam, izgnan iz raja. hitel je, se spotikal in si pred pogledi vseh teh živali zakrival sramne dlake z listjem. a v tem kovinsko sivem adamu ni bilo eve.
oblečen, a poln sramu. predvsem pa pozabljen.
prekleto sam.

ob tej priliki bi rad navzoče občinstvo povprašal o njihovih nerodnostih na zmenkovanjih. o nerodnostih, ki vam spremenijo življenje. o nerodnostih, ki ubijajo naše naslednike, njihove svetove in genske zapise. o nerodnostih, ki so v posmeh našim paralelnim vesoljem.

Cronos est Mortis?

(razmišljanje 2003)

Neozdravljiva smrtna bolezen, s katero smo vsi okuženi od rojstva, je smrt v sodelovanju s časom.
Usoda je to, kar iščemo sami. usoda ni določena. je splet dejstev in okoliščin resničnega, v katerem živimo, in imaginarnih, v katerih čutimo. Usodo sooblikuje naša okolica. družba in narava.
Z neozdravljivo smrtno boleznijo iz prvega odstavka te objave smo bili okuženi že takoj ob rojstvu. Vsi ljudje. In vsem nam sosedni primitivni organizmi. Tvorci flore in favne. Simptomi se nekaterim kažejo prej, drugim kasneje. Nekaterim napredujejo z veliko naglico, drugim počasi. Vedno pa vztrajno.

Čaše nesmrtnosti nam na zemlji ni moč najti. Toda lahko bi bila drugje. Na noč po pogrebu znanca sem sanjal, da so jo s seboj odnesli bogovi, ko so zapuščali zemljo pred začetkom našega štetja in naselili svoje planete. Toda kateri izmed njih jo je odnesel? Kam jo je odnesel? Morda Kronos ob padcu z Olimpa? Zato tudi časovna zanka. Čas ubije vse. Morda se zdravilo smrtnosti skriva v eksploraciji vesolja.
Kljub nenehnemu minevanju organskega, iz roda v rod duh išče pot. Definiramo oziroma predstavljamo si ga vsak drugače. Verstva nirvansko, nebesno, reinkarnacijsko. Astrologija v luninem znaku. Znanost v paranormalnem. Vsi: mistično.
Kljub nenehnemu minevanju organskega, se razvija naše pojmovanje. Ustvarili smo celo stroje, ki mislijo namesto nas. A hkrati se vedno bolje učimo uporabljati možgane. Častimo genijalnost.

Ste se kdaj vprašali zakaj je občutek ljubezni in orgazma najboljši občutek, ki ga človek lahko občuti? Najboljši sedativ smrti je ljubezen. Najboljše preprečevanje zgodnjega staranja je seks.
Zato: imejmo se radi, ljubimo se, dragi sobolniki!

Neuničljivi kamen na dnu srca

(zgodba 2003)

Bila je zora človeštva. Era, ko so bogovi hodili po zemlji. Njih stopala so takrat v obliki smrtnikov teptala našo mater. Starci so pripovedovali, da pod njihovimi podplati zemlja nikoli več ni dajala sadu.
Iz njihove čete je izhajal demon neuničljivega kamna. Maska, drugačnež. Zlobnež. Polbog prezira in laži. Demon. Iskal je lepoto. Legal je k najlepšim ženam človeka. Tako je vlival svoje superiorne misli in moč v porajajočo se lepoto - svoje otroke. S potomci si je želel zagotoviti večnost in ponovno utelešenje. doba bogov je minila. otroci so ostali.

Anelopa je slutila, da je minulo noč k njej leglo božanstvo. Bilo je čudovito. Doživela je serijo užitkov, ki so s strehe viškov v senzualnih čevljih pristajali na tleh sivega sveta. S strehe, ki je ločevala izbranim ženskam užitek od bolečine. Strehe, pod katero so zaupljive, ljubeče, zadovoljene, varne, preskrbljene, brez predsodka o prestolu moškega šovinizma, doživele serijo orgazmov.
"Ah, sladka mala Anelopa."
Zjutraj je v trati zagledala stopinje, ki so v sotesko vodile iz njene kolibe. Prepričana je bila v svoje slutnje. Še vedno je čutila toplino v sebi. Ni se zavedala, da je tisto, kar jo žge, demonsko seme.

Bilo je včeraj. Anelopa je rodila. Mineval je danes. Njen sin je rasel, Anelopa je izdihnila. Godilo se je jutri. Bili sta dve srci, dve misli, ena duša. Mentalno ločena v iluziji zasebnosti.

"Rad te imam, Medeja." je dejal, ko jo je objel z levico. Glavo mu je naslonila na ramo. Da bi jo ogrel pred severnikom, je njeno golo telo prekril s krilom.
"Ljubim te izelor, a bojim se prihodnosti." je dejala, mu sedla v naročje in pritisnila mehki dojki k njegovemu potnemu čelu. Ob njej se je kljub svoji fizični moči počutil kot nebogljenec v materinem naročju. A čustvo otroške odvisnosti od matere je nadomestila privlačnost njenega vitkega telesa in globina njene dobre duše. Na kolenih je začutil vršiče njenih dolgih las, ko je nadaljevala: "Drugačna sva, poglej..." nežno mu je gladila iz lopatic poganjajoča krila: "...imam rdeče oči, pepelnato sivo kožo in snežno bele lase, ti pa imaš krila...". Tesneje ga je objela in mu zašepetala: "Ne moreva se združiti. Nočem, da bi najine potomce razlikovali, kot razlikujejo naju."
Naslednji dan se je Izelor prebudil. Upal je, da je bil njun pogovor le del sanj. A žal temu ni bilo tako. Medeje ni bilo več. Žalosten je obležal. Ležal je dan, dva. Želel si je, da je ne bi spoznal. Pozabil je na svet. Iz njegove duše je izhajala njena navzočnost. Poskušal jo je preboleti in medtem se je v duhu krepila prisotnost njegovega zlobnega očeta. S to prisotnostjo se je boril vse do danes. Odločil se je zapustiti svet hipokratov. Kljub temu, da je to tudi svet mnogih dobrih ljudi. Odletel je na mesto v zraku in vstopil v portal. V tem svetu je od njega ostal le še odmev štirih besed.
"Medeja, pridi za menoj!"

Pozdrav z Marsa

(zgodba 2003)

Draga moja;
je že danes? Pišem ti pismo v upanju, da pride jutri. Življenje naju je ločilo in prepričanje obsodilo na izgon. A bojim se, da to ni vse kar v moje kosti vliva brezupnost. Prepričan sem, da so nama ječarji ustavili čas.
Kako si?
Morda že veš; živim na senčni strani Marsa. Življenjski pogoji so zadovoljivi. Navajen sem skrivanja pred soncem in iz mraka črpam svojo moč. Nekoliko hladno je v tej majhni sobi, v tej 'življenjski komori'. Hrana iz replikatorja je okusna, komora pa ravno dovolj velika, da lahko hodim. Pogrešam te. Ker tukaj ni dni, ne ur, je težko oceniti koliko časa je že minilo, odkar sem zadnjič poljubil tvoja mehka lica. Zato mi je težko. A težo tega vedno znova pretehta teža spoznanja, da te morda nikoli več ne bom videl...
Iz obvestila, ki so mi ga ječarji pustili na mizici, berem, da deliš podobno usodo. Na Veneri. V komori na sončni strani tega vročega planeta. Praznina temní stran, katere ne obseva sonce. Žarek sveti od tebe proti meni. Iz svetlobe v temo. Zato solzno oko izgublja upanje, da bi nekega dne še sprehodilo pogled po tvoji mehki koži. Tudi če bi oba lahko zapustila komori in prehodila vsak pol svojega planeta, tudi če bi se najina pogleda lahko srečala nekje ob modrem planetu, boš ti v senci, sam pa bom na soncu. In oba bova spet trpela...
Se spomniš basni, ki sem ti jo pravil preden sem zadnjič zrl v tvoje sive oči? Bila je zgodba iz prvega veka. O samcu pol-volka in samici pol-sokola. Prvi je bil moški podnevi, druga je bila ženska ponoči. Človeka sta se ljubila, a le ob sončnem vzhodu in zahodu. Podnevi si je moški zakrival obraz, da mu samica sokola ne bi izkljuvala oči, ponoči si je ženska branila stran, da je samec volka ne bi ogrizel... Da, spominjata me na naju. Morda lahko iščeva rešitev v zenitu najihih planetov. Morda lahko poskusiva.
V upanju, da to sporočilo pride k tebi in te najde v zdravju, te pozdravljam
vedno tvoj
Grega

1. Bitje

(razmišljanje 2002)

Čutim, torej živim. Živim in živimo. V svetu napredka. V svetu avtomobilov, telefonov in računalnikov. Mar je preveč, da bi pričakoval napredek tudi na duhovnem področju? Sem čudak, ko obsojam skrunitev ljubezni kot najvišje vrednote duhovnosti? Mar sem svetniški, ko obsojam seksualni avanturizem? Sem torej konzervativen, čeprav zahtevam napredek tudi na duhovnem področju?
Ljubezen je bitje. In to bitje živi. V meni, v tebi. Ti si njena mati, sam njen oče. Lahko pride čas, ko njena mati odideš. Lahko pride čas, ko jo oče zapustim. In bitje umira.
Kdo smo? Kdo ste ženske, če ne ravno njene matere? Kdo smo moški, če ne ravno njeni očetje? Smo ljudje. Ljudje lahko rodimo ljubezen. Rodimo jo v srce. Tam raste in se razvija dokler duša in telo ne spoznata, da je zrela za telesni kontakt. In otrok se rodi v svet. Ljubezen postane življenje, ki ga damo otroku. Ljubezen postane druga vrsta bitja. Zato se ljubezen rodi v srce, otrok v svet. Zato je eno in isto bitje. Ljubezen je otrok v nas. Nekateri ga negujemo, drugi zanemarjamo. Je bitje, rojeno načrtno na prvem zmenku, ali je bitje spontano: v knjižnici, lokalu, na ulici,... Ne kontracepcija, ne splav, ne bolezen, ne žalost, ne pest ali palica tega bitja ne morejo umoriti prej preden ga lahko ubije posledica ločitve, razdružitve.
V svetu otroka obsojamo umor in objokujemo smrt. Kdo to počne v nas, v svetu ljubezni? Mi sami?
Otrok je bitje. In to bitje bo živelo. Ob meni, ob tebi. Ti boš njegova mati, sam njegov oče. Gotovo pride čas, ko njegova mati umreš. Gotovo pride čas, ko mu oče zaspim. A bitje bo živelo.

2. Ankh

(razmišljanje 2003)

Razmišljam. O življenju. Ne glede na to kje sem, ko mi je težko zaradi samote ali odsotnosti bitja, se primem znamenja. Moje znamenje je ankh. Nosim ga okoli vratu. Vedno. In ko to znamenje z vso močjo pesti objamem, začutim moč življenja. Takrat vem, da imam to, kar mi največ pomeni. Življenje. In kaj je življenje, če ne ravno ljubezen?
Ankh je manifestacija življenja. Je prvobitno znamenje križa, ki izvira še iz antičnega Egipta: zanka je ženski simbol, ki predstavlja maternico, podaljšek je moški simbol, ki predstavlja penis. Vodoravna ločnica predstavlja stik oziroma čutnost. In čutnost je poleg prvobitnega nagona tisto kar nas sili v željo po telesni ljubezni. Čutimo z dotikom, pogledom in drugimi čuti, ki v nas porajajo željo po telesni ljubezni. Z ljubeznijo dajemo življenje. Z življenjem smo ljubljeni.
Storil sem korak več in ankh povezal z bitjem, o katerem sem že razmišljal. O bitju, ki je ljubezen. O bitju, ki je otrok. In kaj je ankh, če ne ravno trenutek, ko se bitje s telesnim kontaktom med žensko in moškim iz srca preseli v svet? Duhovna ljubezen tako z nekakšno čarovnijo postane telesna ljubezen...
Ankh predstavlja začetek starševstva, prenos genov, naše nadaljevanje oziroma nesmrtnost. Ankh je in bo predstavljal tako telesno kot večno življenje, saj nam je z lastnimi otroci nesmrtnost zagotovljena. In naši otroci? Blagor vam, ki jih imate. Stvarniki ste največjih čudes v življenju! Srečni vi, ki si jih želite. Okusili boste edinstveno čarovnijo življenja!

Oblačilo ljubezni

(zgodba 2002)

Antični časi. Dvodeželje. Takrat in tam je živela kraljica ebenovinastih las in smaragdnih oči. Bila je lepša od zarje nad Nilom, privlačnejša od dežja v Dolini kraljev in veličastnejša od Sahare. Njena navzočnost je obračala vstran obraze kraljev, obličja faraonov in bogov, da so dvigovali roké na svoja lica in jokali od njene silne lepote.
A kraljica je imela prazno srce. Tako kot se v puščavi izgubi kaplja dežja, tako ljubezen v njenem srcu ni okusila obstoja. V vsem kraljestvu ni bilo rešitve, dokler ni Rajev duhovnik napovedal, da ji srce napolni le oblačilo halje najpogumnejšega človeka, najsrčnejšega bojevnika. Potovala je iz oaze v oazo in ga iskala. Na zahodu je njeno karavano napadla skupina puščavskih razbojnikov. Može so pobili s kopeši, njo pa odpeljali v odkup.
Tisto noč je neznani bojevnik in stezosledec sanjal o ujeti puščavski roži. Prebudil se je. Spomnil se je stopinj, ki so ga v sanjah vodile čez sipine. Osedlal je svojega konja in jezdil ponoči v kamp razbojnikov. Na tla je pobil stražo, da še danes šakali ližejo kri, ki je puščava ni želela zase. Med umirajočo pokrajino je zagledal puščavsko rožo in jo utrgal.
Preostanek mrzle noči je prebila v njegovem varstvu. Slekel je svoje ogrinjalo in z njim pregnal mraz noči s pokritjem njenega lepega obličja. Srce se je zganilo, in ko se je kraljica zbudila iz sanj, je odprla oči, se z njimi sprehodila po njegovem obrazu in se zaljubila...

Škorpijon

(zgodba 1993)

V Ljubljani živi siromak. No, ne vem, če še živi, kajti videl ga nisem že nekaj let. Spominjam se dne, ko je prišel pred moje stanovanje v stari študentski hiši in prosil za prenočišče. Želel je biti vsaj v predsobi. Privolil sem in v zahvalo mi je ponudil čokoladne piškote. Daru nisem sprejel, rekoč: "Kolega, bolje si potreben jela kot jaz!". Povabil sem ga naprej in tistega večera mi je klošar, ki sem ga prvič videl v življenju razkril svojo skrivnost. Ne vem, če bi temu lahko rekel skrivnost; mogoče kruta preteklost...
Bil je sin povprečnih slovenskih staršev, delavcev. Oče in mati sta se smrtno ponesrečila in revež je ostal sam na svetu brez sorodnikov. Nekaj časa se je preživljal s socialno štipendijo, potem pa je opustil srednjo šolo in si začel iskati delo. Zaradi slabega zdravja ni mogel dobiti dela, dokler se ga niso usmilili pri nekem slaščičarju, kjer je prenašal škatle s pecivom. Za plačilo je dobil vsak dan nekaj denarja in škatlo čokoladnih piškotov, s katerimi se je tudi deloma tudi preživljal. Deset let pozneje je tako naletel name. Ker je živel novo življenje, si je nadel tudi novo ime. Škorpijon.
Ker sem ob predpostavki drugačnega razpleta dogodkov v mojem življenju videl tudi sam sebe v njem, sem postal verjetno njegov edini prijatelj. Še več. S Škorpijonom sva postala velika prijatelja.
Med tem sem diplomiral. Vrnil sem se zopet v svoj domači kraj. Slovo od Ljubljane je bilo težko. Prijatelja siromaka nisem mogel pozabiti.
"Le kje je sedaj škorpijon?" sem se včasih vprašal.
Nekaj let kasneje sem se odločil, da ga poiščem v stari Ljubljani. Dospel sem do mojega nekdanjega študentskega stanovanja, ki je bilo zapuščeno že par let. Verjetno sem bil celo sam zadnji podnajemnik. S koraki, kratkimi in hitrimi, sem se približal vratom in jih odklenil s starim ključem, ki ga ob izselitvi nisem vrnil. Vrata so zaškripala in pogledal sem na prašna peščena tla. Za njimi, na tleh je ležala škatlica čokoladnih piškotov. Ko sem jo pobral in odprl, je iz nje pridrsal diamantni škorpijon.

Android

(zgodba 1993)

Hodil sem po temnih ulicah. Sam, človek med roboti. Spominjajoč se zgodovine človeštva. Žal mi je, da sem edini preživeli stare rase. Izum, pri katerem sem sodeloval, se je razbohotil po vsem planetu in kamorkoli sem namenjen, me spremlja občutek, da nisem sam. Na vsakem koraku me spremlja za umetno kožo skrito železo. Nič kolikokrat sem že preklel ta planet in vse, kar je na njem.
Predramil sem se iz teh misli in šele sedaj sem zagledal pred seboj enega izmed mojih kovinskih vajencev, ki ni kazal nikakršnega obžalovanja, da me je predramil iz teh težkih misli.
"Doktor! Povsod sem vas iskal. Ne pozabite na današnjo proslavo." je ropotal.
"Saj res! Proslava. Skoraj bi pozabil." sem odvrnil in ostal naprej sam s tistim čudnim občutkom kovine.
Zopet sem se poglobil v misli svojih misli. Slavnostni govornik danes bo sam predsednik ZDA. Škoda, da ni pravi, ampak le kup železa. Le zakaj sem pod pretvezo smrtnega virusa, ki je ogrožal obstoj človeštva, menjal žive osebnosti in jih nadomeščal z lažnimi - kovinskimi? Ko bi le mogel...
"Doktor, do slovesnosti je le še slaba ura!" me je znova zdramil železni sodelavec iz mojih temnih misli. Nič kaj temnejših od realnosti.
"Dobro!" sem rekel in nadaljeval: "Še domov skočim, da se slavnostno oblečem in ponovno zaženem svoj operacijski sistem."

Teror

(zgodba 1993)

Hodim po temni, umazani cesti. Za seboj vlečem svoje dolge noge. Zavijem v prvo ulico, ki je imela podobo tiste značilne uličice v revnih delavnih predmestjih Londona. Rešetkasta okenca so spuščala črno svetlobo, ki jo z ulice s strani osvetljene z bledo svetlobo ulične svetilke, ni bilo moč opaziti. Skozi razpoke v okencih je curjala na dan zelena sluzasta tekočina, ki je imela vonj po krvi.
Ko sem tako hodil, sem z levo nogo udaril ob roko, ki je ležala na cesti. Opazil sem, da je nekdo drug pred menoj opravil delo, toda vseeno sem se sklonil in oguljeno roko vzdignil. Odščepal sem do bližnje svetilke in opazil, da je na roki še nekaj hrustanca. Veselo sem zapičil svoje gnile zobe v komolčni hrustanec in tako glodal, da sem izgubil levi zgornji kočnik. Sklonil sem se, da bi pobral izgubljeni zob, toda videl nisem ničesar, ker je dno mojega telesa obkrožila meglica, ki se pojavi dve uri za tem, ko sonce zatone za krvavo rdečo mesnato goro. Do kolenih v megli sem blodil naprej in ura je pravkar odbila polnoč. Zamujam, zato sem pospešil.
Prišel sem do pokopališča, dvignil svoj pokrov in spet legel k zasluženemu počitku.

Gregor Rozman
Gladiator
Zgodovinski pustolovsko-fantastični roman
začetek pisanja v letu 1995, nedokončan

I. poglavje, prolog:

BREZMEJNIK

Svoboda je človek, brezmejni korak,
ki brez kril vodi ga krokarjev jata.
Svoboda je, ko na dušo pade mrak
in poje na veji še ptica zlata.

Stal je v gozdu lovec po imenu Asthor, barbar; obut in zavit v krzno; nosil je lok, tulec puščic na rami in sekiro za pasom. Bil je velik kot medved in močan kot bik. Roke je imel močne, in kadar je stisnil pest, so se napele mišice in prikazale žile. Okoli vratu je nosil talisman proti vplivom boginje noči s podobo krokarja. Iz obraza so v daljavo strmele modre oči, ki so izstopale od temnejše polti in kosmatega obraza; v vetru so plapolali svetlo rjavi lasje, ki so pokrivali manjšo plešo. Na bližnji jasi je zagledal srnjaka in prijel za lok. Z desno roko je segel v tulec in počasi potegnil na plan prvo puščico. Z neverjetno spretnostjo in hitrostjo je z laketjo levice atraktivno odbil tetivo, poravnal lok in vpel puščico v tetivo, ter ustrelil. Žival je nekajkrat pobrcala in poginila. Barbar je pospravil lok. Odkorakal je po plen, s sekiro odsekal rogove in srnjaka dal na pleča, tako da so tace visele naprej in jih je lahko prijel z roko. S prosto roko je zagrabil za rogove in se dodobra otovorjen, a ničbolj oviran v hoji, vrnil po stopinjah, ki jih je naredil v za dve pedi visoki travi, nazaj v listnati gozd...

Vračal se je v Saraceno, v vas, ki je ležala ob istoimenski reki, katera se je bolj zahodno, pri gorovju Etnus zlivala v Simetus. Vas potomcev pobeglih sužnjev in rimskih dezerterjev je počasi rasla v civilizirano naselbino, v kateri so se večkrat ustavili nevtralni trgovci in špekulanti. Tu je Asthor živel in skrbel za družino: Daseio, svojo žensko in sina. Vas je bila ograjena z debli, ki so bili vezani in zabiti v zemljo. V Saraceno je bilo mogoče priti skozi manjša vzhodna in večja severna vrata, ki so bila nekaj deset metrov oddaljena od brega reke Saracene. V centru vasi so imeli svojega kovača, ki je čarobno koval orožja in orodja iz najtrših kovin. Ob kovačevi kolibi so bili še šotori, v katerih so prebivali: druid boginje noči, druid boginje sonca in stari elder, imenovan Khaan, namestnik poglavarja; vas že več mesecev ni imela svojega pravega poglavarja, ki je z nekaj vojščaki sledil rimski zlati karavani iz mesta Siracuse v pristanišče Catania. Tako je vas Saracena zdaj štela kakih stopetdeset ljudi, v večini žensk, otrok in ostarelih.

Skozi vejevje je zapihal veter smrti, odmevali so kriki groze in zvoki bojevanja. Lovec je spustil rogove in srnjaka na tla. Tekel je v smeri vasi. Gorele so koče, gorela je vas; ko se je Asthor vrnil iz gozda. Pogorela je svoboda, pogoreli spomini. Slutil je, da morda nikoli več ne bo videl svoje priležnice in sina. Hitel je od kolibe do kolibe, od trupla do trupla, od grozote do grozote in iskal znan obraz. Tekel je do njegove koče, da bi rešil sina in žensko. Nenehno se je spraševal, kdo je lahko napadel z visoko leseno ogrado zavarovano vasjo, ki je varovala Saraceno pred napadi razbojnikov in divjih zveri. Je šlo za izdajstvo? Počutil se je krivega, ker ni ostal pri domačem ognjišču in žrtvoval življenje, ter se boril za svojo družino in druge vaščane. Želel si je umreti, nakar se je spomnil svojega sina in vseh trenutkov, ki jih je preživel z njim, ko ga je vzgajal. Šel je do pogorelih šotorov in opazil, da je poglavarjev šotor še gorel. Zagledal je starca, vaškega elderja, ki se je s krvavo glavo priplazil iz svojega šotora in se oprl na bližnje drevo.

"Khaan!" je zaklical lovec in stekel k njemu.

"Asthor? Trgovci s sužnji iz Petrusa... ah... prekleti izdajalec... pomožni legionarji..." je v zadnjem dihu uspel izreči belobradi Khaan. Asthor je opazil, da je imel počeno lobanjo. Z obema rokama ga je držal za glavo, kot bi mu jo hotel izpuliti. Starec je slonel ob drevesu in si z listjem brisal kri z obraza.

"Kam so šli?" je v obupu hitro vprašal lovec in prijel starca, da le-ta ne bi padel. Starcu se je meglilo pred očmi. Komaj je še slišal lovca. Položil je svojo levico na njegove rame in z zadnjo kretnjo pokazal proti vzhodu. Izdihnil je... Asthor ga je počasi spustil na tla. Čeprav je bila pomlad, je takrat z drevesa padalo listje. Počasi je padalo, padalo v smrt, ki je tlela pri tleh. V jeseni svojega življenja in v pomladi svojih misli je umrl veliki modrec in lovec je bil kot izgubljen. Položil je starca nazaj v goreči šotor. Truplo je počasi gorelo in bil je ebriah, kakršnega si je lahko želel vsak barbar.

Barbar je zagledal truplo pomožnega vojaka. V silnem besu je zakričal, zgrabil sekiro in truplu odsekal glavo, ter jo prijel za skalp in zalučal v gozd. Prvič v življenju je tako odkrito sovražil nekoga, ki je napadel njegovo pleme, da čustva ni mogel premagovati in je privrelo na dan kot strahotno poniževanje trupla. Lovci na sužnje so izropali celo vas, v suženjstvo odpeljali mladino in ujete vojščake za gladiatorje, pobili starejše in požgali vse kar je ostalo. Obrnil se je, da bi odkopal meč in ščit, ki mu jih je oblikoval čarovni kovač za vojno, ko je nekaj korakov stran na tleh zagledal svojo priležnico...

Kot bi ga zadela strela iz jasnega, je padel v silni žalosti, ki jo je komaj premagoval in se odplazil do ženske, katera mu je bila telo, ki mu je bilo lepota, ki je prejemalo in mu vračalo ljubezen in toplino obenem; ženska, sinova rodnica in zavetje. Daseia je nepremično ležala in z levico trdo držala za puščico, ki jo je smrtno ranila. Asthor jo je vzel v naročje, ji nežno iztrgal puščico iz oprsja, božal njeno belo kožo, vstal in žalosten hodil naokoli. Gledal je njen obraz, na katerem se je odražala bolečina trenutka smrti in jokal... Njeni dolgi, vranje črni lasje so pometali po krvavi zemlji, roke so se ji povesile, kot bi hotele iz tal pobrati dušo, kamor so jo bile poprej spustile, toda duša je bila zgubljena v času. Lice je bilo hladno in trdo kot kamen, ustnice so zbledele, in zeleno, nekoč bistro kot voda iz srebrnega potoka, zdaj pa zamegljeno oko je strmelo v jasno nebo in negibno bralo vrstice smrti. Videl je, kar je ona videla; slišal je, kar je ona slišala; občutil je, kar je ona občutila - ob trenutku njene smrti.

Visoko na svetlo modrem nebu je krožil ptič mrhovinar.

Barbar je odkopal meč in ščit, ter v jamo položil žensko; vso njegovo, vso mrtvo...

Nižje na sivem nebu je krožil ptič mrhovinar.

Na grob je položil sekiro in naglo odšel za ugrabitelji sina.

Še nižje na ožganem nebu je krožil ptič mrhovinar.

Obrnil se je proti vzhodu in iskal sledi za karavano sužnjev.

Nizko na krvavem nebu je krožil ptič mrhovinar.

Hodil je po južnem bregu Saracene proti gorovju Etnus.

S temnega neba se je že spustil na tla ptič mrhovinar.

Lovec je hodil in počasi se je pričelo mračiti. Sledi so počasi postajale čedalje bolj sveže. Travnati pas ob reki se je ožil in umikal listnatemu gozdu. Na nebu je krožila ptica ujeda in kot sonce sledila popotniku. Asthor je bil na nogah že več ur, ko je pričelo deževati. Skrenil je s poti ob reki, se napotil v gozd in vzporedno sledem hodil pod krošnjami dreves. Reka je v svojem gornjem toku postajala vse bolj ožja, dokler se ni kot potok izgubila v gozdu in tekla po sredini manjšega kanjona. Hodil je vztrajno in ni se bal za življenje, še manj za svobodo; videti je hotel in se še zadnjič dotakniti svojega sina, ki mu je bil dražji od vsega, kar je imel, dražji od svojega življenja, edino, kar mu je še preostalo na tem svetu.

Sinu je bilo komaj pet pomladi. Bil je zdrav, nadarjen in lep otrok, ki bo nekoč zrasel v očetu podobnega, krepkega in pogumnega moža. V mislih si je lovec risal podobo svojega sina. Videl je njegov obraz... Smaragdno zelene oči, ki so izžarevale čarobno karizmo, je podedoval po svoji materi, ki je bila dober telepat. Do sredine hrbta dolgih las mu že od rojstva niso strigli; bili so zlato rumeni, kot najvišje sonce jasnega dneva. Krepost duše in moč telesa je prevzel od svojega očeta, ko ga je učil lova in borilnih spretnosti.

Barbar se je spominjal sina; v noči so šumele krošnje dreves, šumela je reka. V temi je zagledal svetlobo, ki jo je sproščal taborni ogenj. Počasi se je odplazil blizu ognja in se skrival v grmičevju. Tu ni bilo sužnjev, bila je le straža, ki je sledila karavani in z lovom skrbela za prehrano množične legije lovcev na sužnje. Pri ognju so sedeli trije legionarji in govorili barbaru nerazumljiv jezik. Pri njih je bila prava zaloga mesa divjačine, ki so jo poprej nalovili. Očitno je ta trojica mesni zaklad le čuvala, drugi pa so bili še na lovu. Asthor je pomislil, da so lovili le ti trije, saj je že bilo temno kot v rogu, zato se je opogumil in se jim toliko približal, da bi jih lahko presenetil in napadel. Pripravil je lok in puščico, pomeril in ustrelil prvega vojaka, nato je zagrabil za meč in ščit, ter skočil iz grmovja. Preden sta se pomožna legionarja zavedla, je bil že pred njima in ju napadel. Mojstrsko je vihtel svoj težki meč, katerega človek še z dvema rokama komaj obvladuje, in se branil s ščitom. Pobijal je enega za drugim.

Na hrbtu je začutil hladno konico kopja, ki se mu je zarila v kožo. Krvavel je, toda bolečine ni čutil. Želel je iti k sinu, zato ni tvegal svojega življenja, in se je predal. Počasi se je obrnil in zagledal pomožne vojake, ki so ga bili presenetili. Za njegovim hrbtom ni stal nihče drug kot pogrešani poglavar vasi.

"Pes! Izdajalec! Ti si jih popeljal v Saraceno!" je zakričal Asthor in se komaj premagoval, da ne bi zagrabil za meč.

"Rimska legija plačuje s srebrom." je hladno odvrnil izdajalski poglavar. "Pozabili smo nate, Asthor! Postal boš dober gladiator!"

Iz ozadja, kjer je stalo pet vojakov, se je približal glavni legionar in izdajalca potrepljal po rami. Nato je pristopil k barbaru, ga z očmi pomeril od vrha do tal in se nasmehnil.

"Lep kos sužnja smo dobili!" se mu je zarežal v obraz in nadaljeval z roganjem: "Centurion bo zelo vesel novega gladiatorja. Pojdimo zdaj!"

Barbar Rimljana ni razumel. Molčal je in strmel predse. Želel si je videti sina in to ga je stalo svobode. Za silo so mu pozdravili rano na hrbtu, mu zvezali mišičasti roki in ga s kopji prisilili, da je šel z njimi. Nadaljevali so pot in pozno ponoči dohiteli karavano sužnjev, ki je mirno počivala z izjemo straže, ki je bila postavljena ob treh ognjih.

Stotnik je pohvalil legionarje, ki so prinesli nalovljen plen in novega gladiatorja. Ranjenega barbara so odpeljali k skrbno zastraženim sužnjem in mu odvezali roki. Na pobeg si niti pomisliti ni upal.

Od bolečine in od skrbi za sinom ni mogel spati. Plazil se je po taboru sužnjev in iskal, pozorno iskal. Našel je sina, ko je le-ta trdno spal. Prijel je za njegovo lice in ga pobožal. Zanj je bil to tako srečen trenutek, da bi najraje zajokal. Vzel je talisman s podobo krokarja, ki ga je nosil, in ga obesil sinu okoli vratu. Hotel je, da bi imel znamenje, ki bi ga varovalo in po katerem bi se spominjal svojega očeta. Ni ga želel buditi, zato se je vlegel nekaj korakov stran od njega in kljub pomanjkanju svobode, srečen zaspal.

Še pred zoro so njega in druge ujete može prebudili legionarji in še zadnjič je pogledal proti sinu. Sliko spečega otroka si je vtisnil v spomin. Zgrabila sta ga legionarja, mu zopet zvezala roki in ga postavila v vrsto, kjer je bilo trideset bodočih gladiatorjev in garačev. Barbar je vedel, da gredo v Petrus, legendarno mesto na drugi strani zemlje, v mesto iz katerega lahko pobegne edino ptica ali duša mrtvega sužnja.

Hodili so proti vhodu v jame, ki bi ga lahko, če bi šlo vse po načrtu, dosegli še istega dne; zgodaj popoldne. Asthor je hodil poleg vaščana, ki so ga prav tako ujeli in peljali v suženjstvo kot gladiatorja. Bil je mlad druid, visok in oblečen v dolgo belo obredno haljo. Ime mu je bilo Ras.

"Ras!" je načel pogovor barbar in v jutranji temi gozda z rokama slepo iskal njegovo roko, dokler je ni prijel in stisnil. "Ah; ti veš, kaj bodo storili z našimi otroci?"

Druid je nekoliko okleval in premišljeval.

"Ras, druid Semite, me slišiš?" je bil nestrpen Asthor.

"Da, Asthor!" se je naposled oglasil poganski duhovnik in odgovoril v nekoliko zapleteni poetični govorici druidov. "Današnji dan je dan noči in rojstva smrti naše usode! Mi jezdimo tja, kamor Ebriah nas vodi. Naših kosti meso bo streglo meso brez kosti mesu s kostmi."

Barbar si je nekoliko oddahnil, očitno je druida razumel. Neverjetno, toda govor druida ga je tako pomiril, da se je po dveh dneh zopet nasmehnil. Vedel je, da bo sin postal strežnik in opravljal lažja dela.

Gozd je postajal vse gostejši in prehajal v goščavo, zato bi si morali pot utirati s sekanjem, če ne bi bila skozi nadležno podrast že utrta ožja pot. Na levi strani je šumela reka, ki je bila blizu, toda zaradi grmičevja in temnega gozda komaj vidna. Na desni strani je bila strma terasa prepredena s trnjem. Sužnji so hodili v vrsti, eden za drugim. Pobeg je bil nemogoč. Čeprav sonce ni bilo vidno, so Rimljani uganili, da je že popoldne, ko so prišli do vhoda v jame. V gorski steni je bila velika, kakih pet metrov visoka in tri metre široka trikotna luknja, iz katere je v temnejši gozd sijala rumena svetloba. Pred njimi so bile jame gorovja Etnus.

V mesto Petrus je vodila le ena pot, pot pod zemljo. Mesto je štelo nekaj več kot dva tisoč prebivalcev in je bilo skrito med hribovjem. Stene hribov so bile tako strme, da je bila edina povezava z ostalim svetom mogoča le pod zemljo. V jamah, skozi katero je šla pot, se je, kakor pravijo okoliški barbarski druidi, pred stvaritvijo človeka, rodilo zlo. Podzemni hodniki so bili skrivnostno osvetljeni. V zgornjem, rumenem delu jam je prebivalo nekaj zmajev, ki so povzročali Rimljanom mnogo preglavic, zato so jamski vhod pred mestom zapirali s težkimi kovinskimi vrati. Čeprav je bila razvejanost zgornjih labirintov skorajda neskončna, so se Rimljani velikokrat znašli med dvema zmajema in postali žrtve teh groznih mesojedih pošasti. Največkrat so bili med njimi neoboroženi sužnji, ki so kopali rove in prenašali kamenje za obnovo mestnih poti in hiš. Po hodnikih je bilo videti mnogo lobanj, katerih zmaji z ostalim skeletom in trohicami mesa vred niso mogli prebaviti. V srednjem delu je kar mrgolelo strupenih pajkov, pijavk in zveri, ki so prebivale v skrivnostni oranžni svetlobi. Nihče ne ve, kaj je na dnu teh grozovitih jam; nekateri na to še niti pomisliti ne upajo, drugim pa se to vprašanje za že tako kratko življenje zdi nevarno in ne dovolj pomembno.

Pred karavano sužnjev je bila najhujša ovira na poti do Petrusa. Rimljani so po dvema ujetnikoma skupaj zvezali roki. V jame so tako vstopali v parih, eden za drugim. Svetloba, ki je svetila iz skrivnostnih rumenih sten in se odbijala od redkih kapnikov in stebrov, je bila močnejša celo od svetlobe polne lune. Smrad po razpadajočih truplih, ki so jih zmaji puščali, kadar niso pobijali zaradi potrebe po hrani, je počasi sužnjem polnil pljuča, dokler ni komu izmed njih zmanjkalo zraka in je padel v nezavest, da ga je moral suženj, na katerega je bil vezan, vleči po, k sreči, spolzkih tleh.

Naenkrat so v daljavi zaslišali sikanje in hropenje.

"Dragonus!" je zakričal centurion in se obrnil k legionarjem. "Odvežite sužnje in se obrnite nazaj, šli bomo po drugem rovu." Določil je štiri legionarje, da bi medtem zamotili pošast.

Karavani se je okorno približeval velikanski kuščar. Nobenega dvoma ni bilo več. To je bil zmaj. Tri metre visoka in kakih deset metrov dolga siva pošast je sikala in spuščala paro skozi nozdrvi. Sužnji, katerim so odvezali roke, so hitro sledili legionarjem, ki so jih s kopji gnali nazaj do prvega križišča hodnikov. Zmaj je okorno prilezel do štirih legionarjev in odprl gobec, iz katerega je štrlelo na stotine ostrih zob, in ugriznil prvega legionarja. Kljub temu, da je bil le-ta zavarovan s platinasto srajco in čelado, je ostal brez gornjega dela trupa; le noge so v mlaki krvi ležale na tleh. Medtem, ko je zmaj zagrabil drugega legionarja in ga razmesaril, je drugima dvema vojakoma s kopjema uspelo zmaja malenkostno raniti v vrat. Pošast je močno zahropla in s paro zadušila oba legionarja. Stvor je zagrabil prvo truplo in ga z železno srajco vred požrl. Medtem, ko je bila zaposlena s požiranjem plena, so vojaki s sužnji že ušli. Asthor je nosil nezavestnega Rasa, ki mu je slab zrak prišel v pljuča. Hiteli so po drugem rovu in zmaju uspešno pobegnili. Rimljani so sužnje zopet zvezali v pare in nadaljevali pot. Asthor je opazil, da nekaj sužnjev manjka.

"Ne, niso pobegnili. Zaostali so in požrla jih je pošast." je zadaj nekdo hropel in šepetal.

Slišali so se kriki in hropenje v sosednjem rovu.

Minilo je več ur, ko so prispeli do vrat in do vhoda v mesto. Toda vrata so bila ogromna in šele dvajset sužnjev jih je lahko toliko odrinilo, da se je karavana bodočih gladiatorjev pod prisilo odpravila v suženjstvo...

Mesto je v mraku ležalo pred njimi.

Prvi pogled na Petrus je bil za večino sužnjev naravnost grotesken; za tiste, ki so že bili sužnji tega mesta in so ušli, pa nič manj, celo nasprotno; njihovih teles kosti so se tresle ob misli na to pošastno mesto. Ogromni amfiteater je gostil večerni mrak in luni preprečeval pogled na vhod v jame.

Karavani so se približali štirje stražarji. Enemu izmed njih so legionarji s sužnji nato tudi sledili. Pobegniti? Ne, to bi bilo nesmiselno. Hodili so po glavni ulici, ki je bila edina razsvetljena v mraku. Prišli so do nekakšne ogromne utrdbe, na sredi katere je bila velika gladiatorska arena. Na vzhodni, severni in zahodni strani amfiteatralne arene so bile celice, zunaj katerih so legionarji stražili zaprte gladiatorje.

Nove gladiatorje so legionarji pomešali med dvajset celic, da tako ne bi obdržali stika z znanci, kar bi bilo pri morebitnih pobegih odločilnega pomena. Po hodnikih, ki so bili razvejani s celicami, je bilo temno kot v rogu. Stene so bile hladne kot led in trde kot jeklo. Slišalo se je smrčanje zaspanih in ječanje ranjenih sužnjev. Dasiravno je bil hodnik v prepihu, je iz celic vel slab zrak, katerega se bodo morali novi sužnji še privaditi.

Asthor je, ne da bi zbudil katerega od gladiatorjev v njegovi dodeljeni celici, padel na tla in se ves izmučen posvetil spancu.

Minila je noč. Nato se je barbar bojeval.

Minila je še ena noč. Barbar se je bojeval.

Minevali so dnevi, minevala leta. Barbar je zmagoval...

II. poglavje:

ARENA

Svoboda je dražja od vsega zlatá,
je višja od gore in daljša kot čas.
Svoboda je globlja od vsega morjá,
gori nam še v duši po smrti vseh nas.

Kolikor mesecev ima leto, toliko let pozneje se je to godilo.

Desna vrata arene so se odprla. Počasi, a pogumno je v velik okrogel prostor vstopil mlad in močan gladiator. V zelenih očeh mu je žarel plamen strahu in videti je bilo, da je bil prvič poslan v boj. Vedel ni, s kom ali s čim se bo boril. Oborožen je bil s kratkim, širokim mečem, ki ga je pobral na tleh, in ki je v njegovi močni dlani izgledal kot večji nož. Bos, okoli pasu ovit z grobo vezeno tkanino, ki je segala vse do kolen, je stal pred množico boja željnih gledalcev. Odprla so se še leva vrata in za še enimi vrati - za rešetkami - je bilo moč videti v senci zakrite zveri. V prepihu so gladiatorju zaplapolali do pasu dolgi plavi lasje. Veter je raznašal smrad po truplih in zvereh...

"Vsi, ki ste od zadnjega spopada pol ure čakali, vam tokrat ne bo žal. Dvoboj tretje ure med rumencem, aplavz za gladiatorja začetnika, in sestradano pumo naj se prične!" je vreščal škrbavi napovedovalec.

Mladenič, ki se je prvič boril, je poljubil svoj dolgi nož, sklonil glavo in počepnil...

Pred njim je zaropotalo in rešetke so bile v hipu dvignjene in spuščene. V areno je pritekel veliki črni panter in krožil vzporedno s tribunami, dokler ni zagledal mladega gladiatorja.

Počasi se je zver bližala prisebnemu bojevniku, in ko je bila dva metra pred njim, skočila nanj. Gladiatorja, ki se še ni boril s človekom, kaj šele z živaljo, je skok presenetil in meč je poletel nekaj metrov stran. Naslednji trenutek je panter s prednjima tacama zagrabil mladeniča in ga podrl na tla. Gladiator je čvrsto držal zver za vrat, da ga ta ni mogla gristi. V naslednjem trenutku je vrgel panterja čez glavo in se hitro postavil na kolena, vendar do malega meča ni prišel. Na levem stegnu je začutil ugriz. S svojim besom je premagoval bolečino in zagrabil panterja za zgornjo in spodnjo čeljust. Malo je manjkalo, pa bi ostal brez noge. Čeljusti je vlekel narazen, dokler ni izpulil čekanov iz mišice na nogi. Bolj kot bolečino je čutil svojo moč. Zagrabil je panterja za vrat in ga davil. Zver je brcala in renčala. Gledalci so hrumeli v prve vrste bližnje tribune in metali hrano in manjše dragocenosti v ring. Zver je bila zadavljena! Krvaveči mladenič si je odpel cunjo, si jo tesno ovil okoli kolena in stegna in nag, toda brez sramu šepal proti desnemu izhodu. Najmanj ena smrt je pomenila konec dvoboja.

"Še boste slišali za tega gladiatorja, takoj ko bo ozdravljen, se bo spet bojeval!" je drugo ob drugo mencal dlesni slinasti napovedovalec.

Mladi gladiator je odšel iz prizorišča in množica je počasi utihnila in se razredčila. Stražarji, ki so ga prej s sulicami vodili v areno, so ga trepljali po rami in mu pomagali do padarja.

N E D O K O N Č A N O . . .

Besednjak

barbar - divjak, človek, ki govori Rimljanom neznan jezik. Dandanes ima beseda "barbar" zelo negativen pomen predvsem zato, ker so barbari vdirali preko meja rimskega cesarstva, uničili zahodni del cesarstva in s tem velik del rimske kulturne dediščine. Toda med drugim so bili barbari tudi dobri kmetovalci, spretni rokodelci in pogumni vojščaki.

boginja noči (Moria) - zlobno božanstvo. Simbol Morie je mesec z levo črno in desno belo polovico, v sredini pa je manjši mesec z nasprotno pobarvanima polovicama. Njeni sli na zemlji so bitja in nevarnosti noči (vampirji, volkodlaki, vstali mrliči in zbledeli duhovi prekletih) nad katerimi slonita mrak (črnina) in luna (belina), ter jim dajeta moč. Čeprav se ta bitja zelo redko pojavljajo, pa velja, da jih je več, kadar je luna svetlejša ali celo polna. Včasih se zatečejo v večno temo, v jame. Pred njimi je varen le krokar, katerega simbol so lovci in vojščaki ponoči nosili kot talisman ali vrisanega v kožo.

boginja sonca (Semita) - nevtralno božanstvo. Simbol Semite je puščici orisan krog. Malo je znanega o tem božanstvu. Druid Semite je verjel v nasprotje noči. Zanj je bil dan svetloba in toplota, varnost in življenje. Semita je bila tudi boginja šibkih (otrok, žensk in starejših).

centurion - stotnik rimske vojske.

čarovni kovač - barbari so verovali, da je oblikovanje in vlivanje kovin (železa, brona, ipd.) nadnaravna, čarovna moč. Ob udarjanju kladiva ob razbeljeno kovino  in nakovalo se pojavljajo iskre in v tem je bila čarovnija. Zato so bile okrašene glave sekir in rezila mečev za barbare čarovne in tudi v bojih so se rezila dvoročnih mečev in velikih sekir iskrivo zableščala ob udarcih. Pri tej umetnosti je imela svoje mesto tudi religija. Zavetnik kovačev je bil bog ognja in vojne (Ebriah). Starejši kovač je v vasi poiskal izbranca, ga naučil kovaštva in ga proglasil za novega čarovnega kovača oziroma za svojega naslednika.

druid - poganski duhovnik. Druidi so pri svojih obredih žrtvovali živali in ne ljudi, kot to nekateri zatrjujejo. Častili so hrast in belo omelo. Verski poglavar poganske barbarske vasi, ki je bil zveza med nekemu božanstvu posvečenimi ljudmi in bogovi. Med anglosaškimi in galskimi plemeni, ki so kot sužnji zašla na Sicilijo, se druidi skorajda niso razlikovali. Razlikovali so se od matičnih plemen, saj so bili bolj duhovni, zato ni mogel vsak postati druid. Večina plemen je poznala dvanajst božanstev (šest človeku zlobnih in šest nevtralnih). Tako je npr. druid boga narave (Trian) častil negativnega boga. Naravo (živali, rastline in naravne fenomene) so druidi spoznavali z negativnega stališča: narava je človekov sovražnik, ker človek nikoli ne ve kje ga čaka bolečina ali smrt. Trian je bil zloben bog, saj molitev npr. o dobri letini ni nikoli uslišal, pač pa je upošteval le molitve za preprečevanje naravnih katastrof. Za razliko od zlobnega pa je nevtralno božanstvo uslišalo tako molitve za dobro, kot tudi molitve proti zlu. Bogovi so uslišali samo tiste molitve, ki so bile izrečene iz čistih, vernih misli; zato so bili uspešni druidi predvsem tisti, ki so se pred molitvijo znali dobro skoncentrirati.

ebriah - pogreb. Barbari so trupla svojih vojščakov in drugih mož zažigali v daritev dveh bogov: Ebriahu (bogu ognja, kovaštva in vojne), ter Zaronu (bogu smrti in sna). Trupla žensk so pokopavali, saj so verjeli, da bo zato zemlja rojevala mnogo sadu, kakor so tudi ženske rojevale otroke.

elder - modrec, filozof. Človek, ki je bil v antičnih barbarskih vaseh vir znanja, pripovedovalec legend in mojster alkimije. Elderji so poskušali rešiti obstoječi problem (npr. problem vremena, bolezni, vojne, ipd.) z logičnim pristopom. Znali so brati in pisati. Ti modrijani so velikokrat učili ljudi drugače, kot so pričali druidi. Celo pri napovedovanju prihodnosti so bili dokaj točni.

Etnus - vulkansko gorovje s še danes delujočim vulkanom Etna. V podzemlju Etnusa kar mrgoli podzemnih rovov in dvoran, v katerih (po rimski legendi) prebiva rimski bog ognja Vulkan.

Mi jezdimo tja, kamor Ebriah nas vodi. Naših kosti meso bo streglo meso brez kosti mesu s kostmi. - Ta naporna hoja je naš zadnji počitek (zato zdaj jezdimo, v primerjavi s tem, kar nas še čaka) saj se bomo kot gladiatorji in delavci brez počitka borili in garali. Naši otroci bodo stregli najboljšo hrano Rimljanom.

Petrus - mistično rimsko mesto, skrito v vulkanskem kraterju gorovja Etnus (danes približno 3300 metrov visoke gore Etna na Siciliji), ki je bilo popolnoma uničeno v drugem stoletju n. št. ob izbruhu vulkana. Rimljani so verovali, da v gori prebiva bog ognja Vulkan in da se je razjezil na človeka, ki je stopil v njegov svet, ter zato uničil mesto.

Pomožni legionarji (vojaki) - rimski vojaki, ki so kot tujci služili rimski vojski. Velikokrat so pomagali trgovcem in lovcem na sužnji, saj so poznali barbarska plemena iz katerih so nekateri tudi izhajali (izdajalci ali odpadniki). Po vojaškem činu so bili nižje od navadnega rimskega legionarja.

Saracena (vas) - utrjena barbarska vas potomcev preživelih sužnjev, ki so sem pribežali iz mest na polotoku ali iz galej, ki so nasedle ali se potopile ob obalah Sicilije (pristanišče Catania).

Saracena (reka) - reka, ki je izvirala nekje v podzemlju gorovja Etnus in pritekla na dan pri edinem vhodu v skrivnostne in nevarne jame. Danes reka Saracena ne izvira več iz gora, temveč kot potok približno deset kilometrov severneje od votline.

Semita - glej boginja sonca.

Simetus - danes reka Simeto, ki je v spodnjem toku polna meandrov in se lijakasto zliva v morje približno petindvajset kilometrov južneje od manjšega pristanišča Catania in približno stopetdeset kilometrov severneje od mesta Siracusa.

"Včasih se odklopim. Takrat se rodim v nov svet."