| 6. Devetnajsto stoletje in predvojni čas kot obdobje narodnega prebujenja, marčne revolucije in dokončnega zloma Avstrijskega imperija
6.1. Devetnajsto stoletje v svetu
1825 - prva železnica, točneje: v
Angliji
6.2. Devetnajsto stoletje doma
1814-1815 - Dunajski kongres,
uveljavitev reakcije, legitimizma in absolutizma v Evropi
6.3. Upravna ureditev po Ilirskih provincah in v zadnjem obdobju absolutizma
Ureditev v prej francoskih deželah in avstrijska upravna ureditev sta predstavljali nekakšen kompromis med stanjem pred francosko dobo in med francoskimi reformami. Povratek k staremu marsikje sploh ni bil več mogoč, marsikje pa si tudi avstrijska vlada sama ni želela obnove starega. To je bilo docela v skladu z značajem avstrijskega režima: na eni strani je bil to reakcionaren sistem s težnjo ohraniti vse staro, fevdalno, na drugi strani pa so kljub strahu pred revolucijo še vztrajale nekatere tradicije prosvetljenega absolutizma s težnjemi po modernizaciji in krepitvi državnega aparata. In tako so, ko se svojih lastnih reform niso več upali uvajati, sprejemali že uvedene tuje (francoske). Vrsta francoskih reform (odprava cehov, deljivost zemljišč, ukinitev patrimonialnega sodstva itd.) je torej ostala v veljavi - v tem je trajni pomen francoske dobe - vrsta pa jih je bilo odpravljenih in je bilo deloma obnovljeno staro stanje (npr. glede šolstva in cerkve), deloma je bilo ustvarjeno nekaj novega, srednjega (npr. v sodstvu, upravi). Vse do leta 1848 torej lahko govorimo o precejšnji razliki med ureditvijo v bivših francoskih deželah in v vseskozi avstrijskih pokrajinah. Te so v glavnem ohranile stanje, kakor je nastalo po terezijanskih in jožefinskih reformah. Popolnega podržavljenja vse uprave iz francoske dobe Avstrijci niso ohranili. Prav tako niso vrnili zemljiškim gosposkam nedkanje vloge v administraciji. Francoske upravne meje, ki so zaradi večje sistematičnosti pomenile napredek, so ostale v glavnem upoštevane. Upravna slika dežele Kranjske v predmarčni dobi je bila naslednja: pod ljubljanski gubernij je spadala skupaj s Koroško. Meje med Kranjsko in Primorsko so se zdaj uredile in ostale nespremenjene vse do propada monarhije. Pod okrožji so bile okrajne gosposke, ponekod pa okrajni komisariati. Okrajne gosposke so bile v rokah večjih dominijev. V preje francoskih deželah, kamor je v celoti sodila tudi Kranjska, okrajne gosposke niso imele več patrimonialnega sodstva. Tod so mairije spremenili v glavne občine. Podobnih enot v pokrajinah, ki so bile ves čas pod Avstrijo, seveda ni bilo. Sploh je v upravni razdelitvi velika razlika med razdrobljenimi, neenakomerno velikimi, z enklavami razbitimi okrajnimi gosposkami na Štajerskem in vzhodnem Koroškem ter med zaokroženimi, že dokaj moderno urejenimi in razmejenimi okraji in komisariati z glavnimi občinami na nekdanjem francoskem ozemlju. Nižje enote so bile jožefinske davčne občine, v prej francoskih deželah od Francozov nekoliko preurejene in zdaj navadno imenovane podobčine. Župani (rihtarji) in v glavnih občinah nadžupani (oberrihtarji) teh malih upravnih enot so bili vsi imenovani, bili so le pomožni organi okrajnih gosposk in med kmeti kot nekaki biriči večinoma zelo nepriljubljeni. Ko so s franciscejskim katastrom na novo uredili zemljiški davek, so jožefinske davčne občine zamenjale nove, nanje naslonjene franciscejske katastrske občine, na katere so po revoluciji leta 1848 navezali tudi prve moderne politične občine. Ureditev davkov z uvedbo stabilnega (po vladarju franciscejskega) katastra je bila ena redkih reform, ki jih je prinesla predmarčna doba. Vsa zemljišča so natančno premerili in ocenili. Glede na rodovitnost so jih porazdelili v različne razrede, izračunali, koliko dajejo pridelkov, če so obdelovana z normalno pridnostjo in na način, kakor je navaden v tistem območju. Preračunali so to po povprečni ceni pridelkov v denarju, obračunali stroške za obdelovanje ter tako dobili čisti donos zemljišča, ki je postal temelj za določitev davka. S franciscejskim katastrom je bilo definitivno uveljavljeno načelo, da plačuje zemljiški gospod davke prav tako in po enakih principih kakor kmet. Ob merjenju zemljišč so izdelali tudi posebne katastrske mape, ki so ob neprestanem dopolnjevanju in vrisovanju vseh sprememb ostale v veljavi vse do danes. Prav tako so se kot davčne občine ohranile do danes tudi franciscejske katastrske občine (seveda brez nekaterih sprememb v mejah ni šlo). * * *
6.4. Pomen marčne revolucije za Slovence in zahteva po Zedinjeni Sloveniji
Zahteva po Zedinjeni Sloveniji, katere prvi celostni program je nastal v "pomladi narodov 1848", je bil po vsej Evropi čas vzpona na oblast za liberalno meščanstvo, ki je po osvojitvi gospodarske moči zahtevalo tudi politični odstop plemstva in kronanih glav z družbenega prizorišča. Poglej brat moj, dežela se budí, G. R. Slovenske dežele so se takrat vključevale v industrijsko revolucijo, ki je prinesla v svetu silovite spremembe kot sta dvig produktivnosti dela in uveljavitev delavstva. Industrijska revolucija pa je s svojim resda nečloveškim izkoriščanjem obudila idejo po najhujši prihodnostni ureditvi družbenega reda, kar si jo človeštvo more predstavljati (fašizem in nacizem kot predpostavki današnjega nacionalizma, ter komunizem in socializem v obliki teoretičnega marksizma). Iz zagovarjanja delavskih pravic so vstali Hitler, Mussolini, Franco (sovraštvo do pripadnikov določenih narodov) in med njimi najabsurdnejši Stalin (sovraštvo do politično drugače mislečih). Pomlad narodov je na Slovenskem imela več duhovnih središč. Tajnik Kranjske kmetijske družbe, živinozdravnik Janez Bleiweis, je začel 1843 izdajati Kmetijske in rokodelske novice, katerih hišni pesnik Jovan Vesel Koseski je z okorno mogočnostjo budil narodno zavest, Bleiweis sam pa se je zavzemal za enakopravnost slovenščine v šolah in v državnih uradih. Lavantinski škof Anton Martin Slomšek je 1838 pridigal, da je rojen Slovenec, ki svoj narod zataji, kakor preoblečen vran od vsih zaničvan. Duhovnik Andrej Einspieler iz Roža, profesor slovenščine na celovški realki, je zahteval od dunajske cesarske vlade, naj da Slovencem v slovanskih okrajih ravno tisto in ravno tistej meri, kar Nemci in Lahi v svojih okrajih imajo - uvedenje narodne jednakopravnosti v javno življenje. Najtrdnejši program pa je postavil Prešernov krog (naš največji pesnik, Matija Čop, Andrej Smole), ki ga izraža celo Zdravljica: lastna slovenska oblast, enakopravnost in svoboda vseh narodov, ter popolna neodvisnost slovenskega naroda. Tri dni po dunajski marčni revoluciji - 16. 3. 1848 je v Ljubljani prišlo do demonstracij in neredov, med katerimi so porušili vsa osovražena znamenja oblasti. Kmetje so po vsej Sloveniji napadali gradove in oblast je naposled morala z vojsko narediti začasni red. Dunajski Slovenci so 20. 4. 1848 v svojem novem društvu Slovenija sestavili in dali potlej pri Jožefu Blazniku v Ljubljani natisniti program Zedinjene Slovenije: 1. Da se politiško razkropljeni narod Slovencov na Kranjskim, Štajerskim, Primorskim in Koroškim kakor jeden narod v eno kraljestvo z imenam Slovenja zedini, in da ima za-se svoj deželni zbor. 2. Da ima slovenski jezik v Sloveniji popolnoma tiste pravice, ktere ima nemški jezik v nemških deželah, da bode tedaj naši volji pripušeno, kdaj in kako hočemo slovenski jezik v šole in pisarnice (kanclije) upeljati. 3. Da bode naša Slovenija obstojni del Austrijanskiga, ne nemškiga cesarstva.20 Nadalje: Časi so minuli, v kterih so vladarji in njih malopridni svetovavci mislili, da ljudstvo ni zavoljo drugiga na svetu, kakor k temu služiti, de vladarji in njih prilizovavci s potam in kervjo podložnih njih strastim služijo. Hvala Bogu! Ti časi so minuli, resnice večna luč je žalostne dni dolge in bridke sužnosti končala.21 * * *
Prva leta absolutističnega režima še v formalno ustavnem okviru so prinesla marsikatero napredno reformo, ki so jo zahtevali: prelom s fevdalnim obdobjem in še ne pozabljene zahteve revolucionarnega leta 1848 in jih je vlada izvedla zato, da bi pomirila meščanstvo in kmete. S silvestrskim patentom je bila 31.12.1851 ukinjena oktroirana ustava. Obenem so bile naglo ukinjene liberalne in narodnostne pravice. Kazenski zakon iz leta 1852 je poostril kazni za politične zločince in žalitve veličanstva. Patent iz leta 1854 pa je celo obnovil telesne kazni, od katerih so se lahko z veliko mošnjo denarja gospodje tudi odkupili. Odpravljena je bila tudi tiskovna svoboda; pred izidom so morali časopise predložiti cenzuri. Tudi kazenske določbe za tiskovne zadeve so bile poostrene. Vsa politična društva so bila prepovedana. Načelo enakopravnosti je izginilo iz zakonov in uradnih izjav že leta 1850, tako je bil od leta 1852 avtentičen samo nemški tekst uradnega lista (tisti v slovenščini je tako prenehal izhajati). Višek absolutističnih reform pa je bila uvedba nemščine kot notranje uradnega jezika na celotnem področju cesarstva (leta 1854 celo na Ogrskem). Slovenski jezik nam črtal je
"uradni" Švab, G. R. Leto 1848, "pomlad narodov" je prineslo tudi meščanske svoboščine. A se je spet absolutistična dunajska oblast kmalu spet postavila trdno na noge, razveljavila svobodoumnejšo ustavo iz aprila 1848, odpravila tiskovno svobodo, prepovedala politična društva, odpravila porotna sodišča, poostrila kazni za politične zločince in celo ponovno uvedla telesno kazen.22 Pozneje, po marčni revoluciji (17. 3. 1849) je bil v zvezi z ustavo izdan začasni občinski zakon, ki ga uvaja geslo temelj svobodne države je svobodna občina. Občinam z voljenim vodstvom je bila dana samouprava glede upravljanja občinskega premoženja, skrbi za varnost osebe in lastnine, skrbi za občinske ceste in pota, živilskega nadzora, zdravstvene policije in drugih zadev. Obenem je bilo nanje preneseno tudi opravljanje nekaterih državnih in izvršilnih funkcij. Občine so dobile pravico do pobiranja doklad k direktnim davkom, kar je bil glavni vir njihovih dohodkov. Teritorialno so se občine naslonile na katastrske meje in so vključevale po eno ali več katastrskih občin. Na ta način so na Slovenskem ustvarjali ponekod zelo majhne, na eno samo katastrsko občino omejene občine, drugod (med drugim tudi na Kranjskem) pa večje, tudi na nekdanje francoske mairije naslonjene občine. Volilna pravica je bila dana tudi ženskam in otrokom, vendar samo tistim občanom, ki so plačevali direktne davke. Vendar pa velja omeniti, da so namesto žensk glasovali tudi njihovi zakoniti pooblaščenci (možje) - tu gre za zakonsko luknjo (pravno praznino), saj zakonik ne omenja strinjanja žensk s postavitvijo pooblaščenca. Toda tudi ta omejena volilna pravica ni bila enaka. Uveljavljen je bil iz Prusije prevzeti sistem treh razredov. Celotno vsoto direktnih davkov, ki so jo plačevali v občini so rezdelili na tri dele. Volivci, ki so plačevali prvo tretjino davkov, od prvega, ki je plačeval naječ, pa do tistega, pri katerem je vsota davkov dosegla prvo tretjino, so spadali v prvi volilni razred; v drugi volilni razred so spadali tisti, ki so plačevali drugo tretjino davkov, v tretjega pa ostali davkoplačevalci (v le-tem je bilo največ volivcev, ki pa so bili tudi bolj siromašni). Vsak od teh treh volilnih razredov je volil enako število občinskih odbornikov, čeprav si volilni razredi številčno niso bili podobni, kaj šele enaki. Neglede na plačevanje davkov pa je imela volilno pravico le inteligenca. Občinski zakon je za deželna glavna mesta in okrožna središča predvideval posebno ureditev s širšimi pravicami. Zanjo so se lahko potegovala tudi druga pomembna mesta. Leta 1850 je dobilo posebne občinske rede na Kranjskem tudi mesto Ljubljana. Vlada je leta 1850 izdala deželne ustave in deželnozborske volilne rede. Oblika deželnih zborov je v mnogočem spominjala na stare deželne stanove. Ostala je razdelitev po kurijah - svoje posestnike naj bi posebej volili veleposestniki, mesta in podeželje. Medtem, ko so državna ustava in deželne ustave ostale na papirju in niso nikdar stopile v veljavo, so občinski zakon takoj pričeli izvajati. Po njegovih določbah so organizirali občine in izvedli prve občinske volitve. Po odpravi ustave so omejili tudi občinske pravice. Odpravljena je bila javnost občinskih sej in občinska samouprava je bila zožena. Po preteku prve mandatne dobe so volitve odložili in stari občinski odbori so ostali vso dobo absolutizma. Do novih volitev je prišlo šele leta 1861 ob obnavljanju ustavnega življenja. Leta 1849 je bila poleg nove ustavne uvedena tudi nova upravna ureditev. Kar se tiče politične uprave, so bili odpravljeni guberniji in nadomeščeni z deželnimi namestništvi. Kot občinam nadrejeni organ so bila ustanovljena okrajna glavarstva. Stara okrožja (kresije) predmarčne dobe so bila odpravljena. Tako so bila popolnoma odpravljena okrožja tudi na Kranjskem. Upravna povezava med Kranjsko in Koroško je bila ukinjena, vsaka dežela je dobila svojega deželnega namestnika (nemško: Stadthalter). Za sodstvo so bili urejeni sodni okraji. V vsakem okrajnem glavarstvu je bilo več sodnih okrajev. Po velikosti so bili dokaj podobni današnjim komunam. Ta upravna razdelitev se je z malenkostnimi spremembami ohranila vso dobo stare Avstrije. Okrajna glavarstva so sicer leta 1853 ukinili in ustvarili mešane politično-sodne okraje v obsegu sodnih okrajev, vendar pa so jih na začetku ustavne dobe obnovili. S to ureditvijo je bila dokončno odpravljena stara fevdalna, z zemljiškimi gosposkami povezana uprava ter uveljavila moderna državna administracija. Zakon o štetju prebivalstva je leta 1857 odpravil stari način štetij in vso statistiko prebivalstva postavil na moderno osnovo. Prenehalo je tudi biti zadeva vojske. Od tega leta, ko se je štetje prebivalstva v Avstriji prvič izvedlo po novem načinu oziroma po dopolnitvah sistema leta 1869, se je začela statistična služba vse bolj izpopolnjevati v pristojnosti civilnih oblasti. Ko jaz v gomili črni bom počival S. J. 6.5. Kranjski deželni zbor
Za Evropo in Avstrijo je konec petdesetih let 19. stoletja prinesel velike spremembe. Avstrija je vojno s Francozi leta 1959 izgubila in je tako morala odstopiti Lombardijo; v letu dni so se zrušile tudi vse italijanske države. Ko je tako papež izgubil večino svoje države, je bila kasneje Italija zedinjena, kar je pomenilo zmagoslavje nacionalne težnje po slovenskem Primorju in Goriški, vendar pa tudi uveljavitev liberalnih idej. Meščanstvo je želelo politične pravice in ustavo, nenemški narodi so bili vse bolj nezadovoljni in nezaupljivi. Položaj državne blagajne je bil naravnost kritičen (2.265.000.000 goldinarjev dolgov). Po premirju je moral avstrijski cesar v posebnem manifestu svojim ljudstvom obljubiti moderne spremembe v zakonodaji in upravi. 5.3.1860 je izšel cesarski patent, ki je v oktroirani ustavi predvideni in leta 1851 kot posvetovalno telo imenovani državni svet pomnožil z novimi, izrednimi člani, kateri bi po sestavi moral biti nekakšno bledo nadomestilo za parlament, hkrati za gosposko in za poslansko zbornico (primerjava z angleškim parlamentarnim sistemom je vsekakor na mestu). Imel ni nobene pravice zakonodajne iniciative. Razpravljal naj bi o državnem proračunu in finančnih poročilih, o važnejših zakonskih osnutkih in predlogih deželnih zastopstev. Povečali pa so mu tudi pristojnosti glede davkov in državnih posojil. Leta 1860, točneje 20. oktobra sta izšla cesarjev manifest in diploma o ureditvi notranjih državnopravnih odnosov monarhije, katero so imenovali oktobrska diploma. Delila je zakonodajno oblast med cesarja, deželne zbore in državni zbor (Reichsrat), ki naj bi bil tako kakor dotedanji razširjeni državni svet sestavljen iz predstavnikov dežel. Predviden je bil tudi ožji državni zbor za vse neogrske dežele.
Oprijeli so se spet stare zamisli o združitvi vseh slovenskih dežel v Avstriji. Vendar so se časi spremenili. Ni šlo več samo za Slovence, temveč za vse južnoslovanske narode v avstro-ogrskem cesarstvu.23 Obstajala je celo jugoslovanska misel, na katero pa vsi Slovenci niso gledali enako. Katoliški filozof Aleš Ušeničnik je na primer pisal, naj bi Slovenci sprejeli hrvaščino kot znanstveni jezik, ljudski jezik pa bi ji počasi približevali (tako mišljenje bi bilo danes popolni absurd), ljubljanski škof Jeglič pa je izjavil, da za tako "zajednico" nič kaj dosti ne mara, ker jo Hrvatje tako razumejo, da se morajo Slovenci pohrvatiti. Vendar pa so idejo o južnoslovanski navezi podprle ne le vse slovenske stranke, temveč jo je vzelo za svojo tudi ljudstvo v vseh slovenskih pokrajinah. Prve volitve v modernem smislu besede je prinesla Slovencem meščanska revolucija leta 1848. Zvrstile so se volitve v frankfurtski in dunajski parlament, v začasne deželne zbore na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem ter v tržaški mestni svet. Toda to prvo parlamentarno življenje je trajalo le malo časa: državni zbor je bil razgnan, ko se je ravno pripravljal na izglasovanje ustave, reakcija je zmagala nad revolucijo in sledila je desetletna doba novega absolutizma.24 Vseeno pa tod ni šlo za takšno politično svobodo kakršno so si želeli Kranjci in tudi Slovenci. Praktično vsa veleposestva so bila v rokah Nemcev, ki so imeli največ predstavnikov v vseh deželah ravno v prvih kurijah in trgovinsko-obrtnih zbornicah, ter s tem močnejši volilni vpliv... Na Kranjskem je bilo le okrog 5% Nemcev, nemških poslancev pa je bilo v kranjskem deželnem zboru najmanj 28%, ker so imeli v rokah veleposestniško kurijo. In če so dosegli poleg tega zmago še v mestni kuriji in v trgovinsko-obrtni zbornici, so imeli s tem tudi večino v celem deželnem zboru.25 Takšna pa je bila sestava deželnega zbora Kranjske v t. i. ustavni dobi, tabela26:
Redna funkcijska doba deželnih zborov in njih poslancev je trajala šest let (deželnozborska perioda). Vsakih šest let so se torej vršile redne splošne deželnozborske volitve. Vendar je cesar lahko razpustil zbor tudi kadarkoli prej. Iz naslednjih preglednic je razvidno, kdaj so se začele splošne volitve v deželne zbore naših dežel.27 Mandati so bili torej tudi v kranjskem deželnem zboru šestletni (z izjemami zaradi izrednih razmer ali neveljavnih volitev), kar kronološko nazorno dokazuje tudi naslednja tabela28:
Med funkcijsko dobo državnega in deželnih zborov so se za vsako izpraznjeno poslansko mesto (smrt, odstop, izguba mandata itd.) vršile nadomestne volitve.29 * * *
6.6. Deželnozborska volilna reforma na Kranjskem in občinska volilna reforma v Ljubljani
Na Kranjskem je 26. avgusta 1908 stopil v veljavo nov deželnozborski volilni red, s katerim so dotedanji sistem "zastopstva interesov" uskladili z načelom splošne in enake volilne pravice. Število mandatov so povečali s 27 na 50, od novih 13 mandatov jih je kar 11 odpadlo na splošno kurijo, z dvema pa so pomnožili število mandatov v mestni kuriji. Pot do omenjene volilne reforme pa je bila nadvse težavna. V kranjskem deželnem zboru je že vse od leta 1901 potekal "boj" za demokratizacijo deželnozborske volilne zakonodaje, dokler se leta 1905 vse stranke niso zedinile, naj vlada predloži načrt volilne reforme na podlagi splošne in enake volilne pravice in proporcionalnega sistema. Ko je konec marca 1906 ministrski predsednik Gautsch nenadoma sklical kranjski deželni zbor in mu predložil v obravnavo predlog deželnozborske volilne reforme za Kranjsko, je prišlo že na prvi seji do velikih zapletov. Zlasti Narodno napredna stranka, ki je v tistih dneh ostro protestirala proti Gautschevemu predlogu državnozborske volilne reforme, je videla v nenadnem sklicu kranjskega deželnega zbora provokacijo. Ko pa so liberalni poslanci videli, da je vladni predlog volilne reforme za Kranjsko pisan na kožo klerikalcem in nemškim veleposestnikom, so se na seji deželnega zbora 2. aprila 1906 odločili za obstrukcijo. Liberalni poslanci so se zasedanja udeležili oboroženi "z vsakovrstnimi instrumenti". Že na dopoldanski seji je bilo v deželnem zboru izredno bučno. Dr. Tavčar "je piskal na piščalko, Hribar je sukal ragljo, Pirc je bíl z renami, dr. Ferjančič, dr. Majaron in Božič so zvonili s kravjimi zvonci itd., vmes so piskali in trobili. Pirc je naposled prinesel velikanski rog in nanj trobil." Na popoldansko sejo pa so liberalci prišli oboroženi še s hrupnejšimi inštrumenti. "Dr. Tavčar je imel trobento, ki je tako trobila, da so se šipe tresle. Posl. Pirc in župan Hribar sta natezala lajno, dr. Majaron je tolkel veliki boben. Supančič je piskal, Arko je zvonil s kravjim zvoncem." Ker je bil v zbornici "takšen ropot in šum, da so bolela ušesa", je deželni glavar ob osmih zvečer prekinil sejo. Čeprav je bila NNS pripravljena na kompromisna pogajanja s SLS in nemškimi veleposestniki, pa se je zadeva močno zapletla. Vlada namreč ni več sklicala deželnega zbora in februarja 1908 je prišlo do deželnozborskih volitev na podlagi starega volilnega sistema. Marca 1908 so se začela kompromisna pogajanja med vsemi tremi deželnozborskimi strankami in že 9. maja 1908 se je ustavni odsek zedinil glede deželnozborske volilne reforme. Reforma, ki jo je kranjski deželni zbor potrdil 19. maja 1908, se je le v podrobnostih razlikovala od vladnega načrta. Na zahtevo NNS je mesto Ljubljana dobilo še dva nova mandata v mestni in en mandat v splošni kuriji, ostalih 10 mandatov v novi splošni kuriji pa so teritorialno rezdelili na "ostalo deželo z mesti in trgi vred". Narodno napredna stranka, ki je pri kompromisnih pogajanjih dosegla dva nova mestna mandata, se je v ustavnem odseku zadovoljila z obljubo SLS, da glede razmejitve med mestno in kmečko kurijo ne bo prišlo do nobene "nasilne interpretacije" nejasnih določb dotedanjih formulacij. Zato ni vztrajala, da bi v novem deželnozborskem volilnem redu natančno razmejili mestne in kmečke volilne okraje. Ko pa so volitve v splošno kurijo, s katero so dobili klerikalci absolutno večino v deželnem zboru, opravljene, in ko se je oktobra 1909 začela debata o volitvah iz leta 1908, je verifikacijski odbor, ki je imel klerikalno večino, predlagal, da se volitve v postojnskem in novomeškem volilnem okraju ne verificirajo, češ da v mestnem volilnem okraju niso volile cele občine. Pokazalo se je, da je dr. Ivan Šušteršič, ta mojster parlamentarne taktike, tudi tokrat izigral naivne liberalce.30 Preglasni te dni v deželnem so bili zbori, G. R. Za razliko od deželnezborskega položaja in moči političnih strank, je bilo v mestu Ljubljana v občinskemu svetu popolnoma druga slika. Slovenska ljudska stranka ni imela toliko poslanskih mest kolikor jih je imela v kmečki kuriji ali v širšemu kranjskemu deželnemu zboru. Ljubljanska občinska reforma, ki jo je na začetku leta 1910 izglasoval kranjski deželni zbor in je začela veljati 17. oktobra 1910 (obenem s splošno občinsko volilno pravico na Kranjskem), je uvedla splošno volilno pravico tudi za ljubljanske občinske volitve. Ta pravica je bila na svojevrsten način povezana s starim sistemom volilnih razredov, ki se mu avstrijske oblasti niso in niso hotele odpovedati. Vsak od teh treh razredov je sedaj volil tretjino občinskih svetovalcev, vendar so število članov občinskega sveta dvignili na 45 in odpravili vsakoletno obnavljanje tretjine odbornikov z volitvami. V prvi volilni razred so vključili dve petini po višini davka razvrščenih davkoplačevalcev, torej premožnejše meščane. V drugi volilni razred so uvrstili ostale tri petine plačevalcev občinskim dokladam podvrženih davkov - tiste, ki so plačevali več kot 30 kron osebne dohodnine, in inteligenco. V tretjem volilnem razredu pa so volili vsi iz prvega in drugega volilnega razreda (tem se je glas štel dvakrat), kar je bilo naperjeno proti moči socialdemokracije. Velika novost nove volilne zakonodaje je bila tudi ženska volilna pravica. Ta je sicer obstajala že prej, vendar ženske niso smele osebno glasovati. Novi zakon pa je ljubljanskemu ženstvu odprl tudi vrata volišč, čeprav je volilni red določal, da morajo za volilke "določiti posebno volišče". Veliko novost in popoln odmik od načela absolutne večine ter svobode glasovanja za kogarkoli pa je pomenil tudi proporc, ki je bil uveden prvič na slovenskem ozemlju. Po novem volilnem redu je bilo treba pripravljati kandidatne liste in jim dati "določno in jasno oznako stranke, politične, socialne ali druge skušine volilcev". Vse te novosti, med njimi tudi proporc, je uvedla klerikalna večina v kranjskem deželnem zboru, zato da bi zlomila liberalno oblast v Ljubljani. Ali kot je na seji občinskega sveta dejal Ivan Tavčar: "Gospodje, stvar je čisto jasna. Slovenska ljudska stranka hoče Ljubljano v svojo moč dobiti, in ker ve, da v Ljubljani nima večine, je skovala zakon, s katerim hoče na umeten način pridobiti si večino v mestnem zastopu..."31 * * *
6.7. Začetek prve svetovne vojne kot napoved za razpad avstroogrske monarhije
Prvo svetovno vojno so povzročila nasprotja med evropskimi velesilami, ki so vsaka zase hotele širiti svojo politično in gospodarsko moč za vsako ceno, tudi s silo. Nemčija se je namenila zmanjšati britansko in francosko prednost v osvajanju kolonij ter svetovnih tržišč; ker je bila za potrebna vojaška moč, se je spustila v pomorsko oboroževalno tekmo z Anglijo, obenem pa je v kopenski oborožitvi tekmovala s Francijo. Rusija je silila na Balkan, da iz dediščine razpadajočega turškega imperija prigrabi zase kar največ na svojem južnem boku, od Črnega morja do Jadrana. S severa je na Balkan prodirala Avstro-Ogrska, ki pa je sama bila v stiskah zaradi nerešenega položaja svojih slovanskih narodov, od Poljakov in Čehov do Slovencev, Hrvatov in narodnih skupin v Bosni in Hercegovini ter Vojvodini. Taka politika evropskih velesil je neizogibno vodila v spopad.32 Srbija in Rusija Avstrijo sta razbili; G. R. Povod za prvo svetovno vojno je bil atentat na avstrijskega prestolonaslednika nadvojvodo Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo, v kateri je kraljevi par podlegel pod streli Gavrila Principa, člana tajne organizacije po imenu Mlada Bosna.
* * *
|
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||