Soneti nesreče
avtor: dr. France Prešeren


O Vrba! srečna, draga vas domača,
kjer hiša mojega stoji očeta;
de b' uka žeja me iz tvojga svéta
speljala ne bila, goljfiva kača!

Ne vedel bi, kako se v strup prebrača
vse, kar srce si sladkega obeta;
mi ne bila bi vera v sebe vzeta,
ne bil viharjov nótranjih b' igrača!

Zvestó srce in delavno ročico
za doto, ki je nima miljonarka,
bi bil dobil z izvoljeno devico;

mi mirno plavala bi moja barka,
pred ognjam dom, pred točo mi pšenico
bi bližnji sosed vároval - svet' Marka.


Popotnik pride v Afrike puščavo,
steze mu zmanjka, noč na zemljo pade,
nobena luč se skoz oblak ne ukrade,
po mesci hrepeneč se uleže v travo.

Nebo odpre se, luna da svečavo;
tam vidi gnezditi strupene gade,
in tam brlog, kjer íma tigra mlade,
vzdigváti vidi léva jezno glavo.

Takó mladenča gledati je gnalo
naključje zdanjih dni, dokler napoti
prihodnosti bilo je zagrinjalo.

Zvedrila se je noč, zija nasproti
življenja gnus, nadlog in stisk nemalo,
globoko brezno brez vse rešne póti.


Hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne,
ko toplo sonce pomladansko séje,
spet ozelénil semtertje bo veje,
naenkrat ne zgubi moči popréšne:

al vendar zanjga ní pomóči rešne;
ko spet znebi se gozd snega odeje,
mladik le malo, al nič več ne šteje,
leži tam rop trohljivosti požrešne:

tak siromak ti v bran, sovražna sreča!
stoji, ki ga iz visokosti jasne
na tla telébi tvoja moč gromeča;

ak hitre ne, je smrti svest počasne,
bolj dan na dan brli življenja sveča,
dokler ji reje zmanjka, in ugasne.


Komur je sreče dar bila klofuta,
kdor je prišel, ko jaz, pri nji v zamero,
ak bi imel Gigantov rok stotéro;
ne spravi vkup darov potrebnih Pluta.

Kjer hodi, mu je s trnjem pot posuta,
kjer si poišče dom, nadlog jezéro
nabere se okrog, in v eno mero
s togotnimi valmí na stene buta.

Okrog ga drvita skrb in potreba,
miru ne najde revež, ak preišče
vse kraje, kar jih strop pokriva néba;

šele v pokóji tihem hladne hiše,
ki pelje vanjo temna pot pogreba;
počije, smrt mu čela pot obriše.


Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi,
skrb vsak dan mu pomlájena nevesta,
trpljenje in obup mu hlapca zvesta,
in kes čuvaj, ki se níkdar ne utrudi.

Prijazna smrt! predolgo se ne múdi:
ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta,
ki pelje nas iz bolečine mesta,
tje, kjer trohljivost vse verige zgrudi;

tje, kamor moč pregánjavcev ne seže,
tje, kamor njih krivic ne bo za nami,
tje, kjer znebi se človek vsake teže,

tje v posteljo postlano v črni jami,
v kateri spi, kdor vanjo spat se vleže,
de glasni hrup nadlog ga ne predrami.


Čez tebe več ne bo, sovražna sreča!
iz mojih ust prišla beseda žala;
navadil sem se, naj Bogú bo hvala,
trpljenja tvojega, življenja ječa!

Navadile so butare se pléča,
in grenkega se usta so bokala,
podplat je koža čez in čez postala,
ne stráši več je tŕnovka bodeča.

Otrpnili so udje mi in sklepi,
in okamnélo je srce prežívo,
duha so ukrótili nadlog oklepi;

strah zbežal je, z njim upanje goljfivo;
naprej me sreča gladi, ali tepi,
me tnalo najdla boš neobčutljivo.

Pamfleti sreče
priredil: Gregor Rozman


O Medvode! ti vraga vas domača,
kjer več od drka pev'c si ne obeta;
de b' fuka žejna mu pokrov sekreta
zaprla ne bila, goljfiva kača!

Ne vedel bi, kako se strup prebrača
ves v srce fukfehtarskega poeta;
mu ne bila bi vera v ženske vzeta,
ne bil viharjov potrebe b' igrača!

Zvestó temé in zlato rokavico,
za vulvo, ki je nima miljonarka,
bi bil dobil le z izrezano ledvico;

bi mirno masiral ga tud' sred' parka
al' sred' gostilne bi ovil ga v pico,
ker kurca fafne zdaj mu le še starka.


Popotnik pride med vodé puščavo,
steze mu zmanjka, moč na njega pade,
noben glas se skoz bonton ne prikrade,
po spremembi hrepeneč leže v travo.

Nebo odpre se, čistunstvo svečavo;
tam vidi gnezditi strupene gade
in alter blog, kjer hudič ima mlade,
fantiču jezno vserje se na glavo.

Takó mladenča jebati je gnalo
naključje ni hotelo, a zdaj napoti
dostojnosti bilo je zagrinjalo.

Zvedrila se je noč, baba nasproti,
pajčevine gnus, pofukana malo,
da on zdaj tišči v njeno rit ga v zmóti.


Falus, ki noben vihar ga ne trešne,
skoz toplo sonce pomladansko séje,
da spet pognal on semtertje bi veje,
nikoli ne zgubi moči pregrešne:

za svobodnjake ní pomóči rešne;
ko znebi otrok se staršev odeje,
ostane svobodnih tol'k', da ne šteje
bit' žrtev omejenosti požrešne:

tak siromak ti v bran, sovražna sreča
stoji, a ti ga z visokosti jasne
na tla telébiš kot premoč grozeča;

ak hitre ne, je smrti on počasne,
vse bolj zapira se življenja ječa,
'zgubi se ključ in upanje ugasne.


Komur je sreče dar bila klofuta,
kdor je prišel, kot on, pri nji v zamero,
ak bi mel' medijev stotéro;
izbere večina, ki je obuta.

Kjer hodi, mu je s trnjem pot posuta,
kjer per aspera ad astra ni v mero,
tam plava, kjer je globoko jezéro,
med Scilo in Karibdo v stene buta.

Okrog ga drvi le pizde potreba,
da miru ne najde, le prazne niše,
šotore, ki jih strop pokriva néba;

šele v pokóji tihem hladne hiše,
ki pot na pare pelje do pogreba,
on počije, zadnjič kurec obriše.


Vulva ječa, falus v nji rabelj hudi,
sok vsak dan mu pomlájena nevesta
in felatio priležnica zvesta
brez predsodkov z globokim grlom nudi.

Prijazen krč! dolgo se ne múdi:
nečem ključa življenja, ne incesta,
si ga del bom v rokó, da suša mesta
odide, preden vtaknem ga med grudi;

tje, kamor moč čistunov več ne seže,
tje, kjer lažnivih obsodb ne bo z nami,
tje, kjer on znebi se tud' lastne teže,

tamkaj, v sfinktra smrdeči črni jami,
kjer vroče tišči, ko vanjo se vleže,
fasat' ga všeč še t'ko vel'ki je dami.


Čez tebe vsak dan bo, sovražna sreča!
iz ust prihajala beseda žala;
navadit se ne more, kurcu hvala,
da življenja njegovega si ječa!

Navadile so teže té se pléča,
njegovih zmag brez tvojega pokala,
tako trd podplat je koža postala,
da ne predre ga tŕnovka bodeča.

Otrpnili so udje mu in sklepi,
in okamnélo je srce prežívo,
a duha ne bodo zvili oklepi;

strah zbežal je, z njim upanje goljfivo;
zdaj ti sreča, al' božaj ga al' tepi,
mu zavest najdla boš neobčutljivo.