53
://urbani kaotik
nahajal sem se v smrtnem strahu. sledil mi je belial, ki ga v bistvu nisem videl. le vedel sem.
tekel sem kolikor sem mogel s temi nogami in pljuči. v meni je gorel nekakšen občutek krivde. nekomu sem moral storiti nekaj hudega in ta občutek se je materializiral v ta ogenj, tega demona, ki me je preganjal. nikamor mu nisem mogel ubežati, se skriti, kajti vedno je vedel kje sem. sledil mi je in rušil zidove pred seboj. bil sem brez vsakršne možnosti. naposled sem se nekako spotaknil in padel. na svojem hrbtu sem začutil praske parkljev in postal ujetnik šestih rok, ki so me nasadile na rogova.
zbudil sem se na sopotnikovem sedežu svojega avtomobila. meglena stekla. slab zrak. nedelja. nekaj minut čez enajst. slabost in glavobol sta naznanjala mojo budnost. demonu, ki me je preganjal, sem, vsaj za zdaj, ušel. toda biti moram previden. vrnil se bo. vedno se.
»pizda, blede se mi.« kratek monolog.
žig na desnici je pričal, da sem večino noči preživel v gali na metelkovi. toda očitno ne sam. v ustih sem še imel okus po pički. ko sem se obrnil, sem na zadnjem sedežu zagledal neznanko, ki je spala ogrnjena v odejo, izpod katere sta štrleli rama in joška. dobra je bila. ni bila moj klasičen izdih razočaranja nad izborom črtice. če se ne bi počutil tako slabo in bi ne zaudarjal po žganem listju ter potujočem bifeju, bi ji zatežil, jo še enkrat pofukal in vrgel iz avtomobila.
izstopil sem in se nadihal svežega zraka. slabost je nekoliko popustila. popadel me je občutek paranoje. očitek pred načinom življenja. v sodelovanju z njim me je zapekla vest in nujno sem moral storiti nekaj, da bi se vame vrnil notranji mir. zbudil sem pičko:
»oblec se.«
»…a ti si. kako ti je že ime?«
»a je važn?«
»jst sm valerija. val.« se je nasmehnila.
»deuce.«
sestavljala in oblačila se je, kot bi se le meni in le zanjo ustavil čas, da bi ji priskrbel tobak. vendar sva ponoči skadila vse.
»pizda, me glava boli. zmigi se. nekam morm.«
»a te kje odložim?«
»ne.« je odgovorila zmedeno.
»kaj ne?«
nisem ji odgovoril, sem pa obrnil ključ.
»kje te fuknem ven?«
»koji te kurac briga?«
postajala je že otročja in zmanjkovalo mi je potrpljenja.
»fuknu te bom ven na avtobusni.«
med kratko vožnjo me je gledala z velikimi očmi in objela desno nadlaket. komaj sem prestavljal s to fuknjeno kačjo kraljico ovito okoli mene. ko sva se pripeljala, sem parkiral na prostoru za taksije in šel v lokal. sledila mi je kot zlati prinašalec. spila sva kavo.
»v cerkev…« sem ji lagal.
»samo tam še najdem mir.«
»ja, v prazni.«
prodal sem ji piškavo skrivnost. da moram včasih v cerkev. v donečo, hladno, nafukano z zlatom; cerkev.
»jst pa najdem mir samo na pokopališču in še zvečer je tko lepo razsvetljen… si že bil kdaj zvečer?«
krasno. pička z gotsko-morbidnimi motivi v tej svoji nadvse prijetno naravno dekorirani glavi. niti garderoba ni kazala na to. izdal jo je jezik. kot vsako. ponavadi slab izbor družbe popestri dober fuk. odkupnina za slab večer. kot bi varčevali svojo energijo. kaj vse moramo na začetku tretjega tisočletja storiti, da bi dobili fukat?
»a sm biu preveč nežen? sva sploh porivala?« sem bil nesramen.
»ne.«
»ja pizda, tega mi ni blo treba rečt!«
»če si pa nesramen. kva sm ti sploh nardila?«
»mal se posluši.«
»nehi.«
»kaj nehi, pizda se delaš cel jutr važnga. kva sm ti nardila? grem, če bi bil tko rad sam...«
obrnila se je. z njenim vonjem obogateni ceneni parfum je zapihljal v moj obraz, da se je pomešal s fiziologijo na oddaljujočem se oltarju seksualnosti. postal sem potreben.
»val...«
ni se obrnila. bila je v odhajanju. premagoval sem notranji hlad in zmagal v sebi le, da sem bil poražen pri njej:
»val!«
ustavila se je, zavihtela tisto svojo bohemsko torbico za hrbet in se obrnila. če bi ji bilo dano, bi se zavedala zmage ženskega nad moškim. vulve nad falusom. toda nasmehnila se je kot prvošolka, ki je pravilno odgovorila. videl sem jo, da je mislila, da le nisem tako brezčuten. morda je celo ugotovila, da sem na skrivaj zaljubljen vanjo, in da čustev ne kažem zaradi izkušenih prizadetosti. motila se je. želel sem jo še kdaj pofukati. tisti trenutek nisem mogel najti vzroka, zakaj tako čutim. morda je tičal v tistem prekletem vonju, ki mi ga je na tej najini poti skrivaj zlila v moškost.
://faktor presenečenja
morda se mnogi radi spominjate svojih zabavnih trenutkov, še posebej tistih bolj nenavadnih. sam z glave nikakor ne morem zbiti neke rojstno-dnevne zabave, ko sem skoraj cel vikend preživel pri dobrem prijatelju mateju, matki. glede na to, da je dopolnil trideset let, hkrati pa je bilo srečanje tudi selitvene narave, saj se je pred kratkim namestil v novem stanovanju, je bilo zelo živahno. in to smo v družbi še kako cenili, zadovoljstvo merili z decibeli, še posebej pa z odstotkom zaužitega alkohola. tokrat ni bilo nič drugače. lahko bi celo trdil, da je padel kakšen osebni rekord.
višek prelivanja pekočih visoko kaloričnih tekočin in oddajanja visokofrekvenčnih živalskih zvokov je bilo posebno presenečenje, ki smo ga pripravili gostitelju. za izvedbo tega projekta je bil zadolžen čučo, ki pozna ljudi, ki poznajo ljudi, ki imajo kontakte. kurac lopovski nezaposleni nikoli ni imel rednega denarja, zato pa je znal poskrbeti za raznorazne kontakte in poznanstva ter dopolnjeval področja, na katerih smo bili ostali člani druščine bolj skromni ali pa tipično slovensko zadrti.
ker sem bil eden tistih, ki mu nikoli niso zaupali, sem zahteval poročilo:
»čučo, si zrihtal?«
»pa jesam.«
»a je dobra?«
»jest, najbolja! crna...«
»da ne boš slučajno spet kaj zajebal!«
»ćuti duće, sm govoro s majkelom, sve dogovoreno!«
ni me pomiril on, ampak alkohol.
zabava je potekala nemoteno. veliko se je pilo in tudi nekaj jedlo. bilo je precej glasno.
ko se mi je še dalo, sem naštel najmanj deset tipov in kakšnih osem žensk.
bližala se je polnoč in ljudi je bilo vedno več. skupaj nas je moralo biti blizu petdeset.
kako smo se zgnetli na dobrih stotih kvadratih stanovanjske namembnosti, še danes ne morem razumeti.
morda pa se mi je množica zaradi okoliščin zdela večja.
malo se mi je že vrtelo, ko je v stanovanje vstopila policistka.
blondinka, ne črnolaska.
»pizda, čučo...« sem zamrmral.
glasba je prenehala in vsi smo začeli peti:
»happy birthday to you, happy birthday to you...«
pička pa je kar stala in nas gledala.
»svuci ili vrati pare!« se je slišalo iz ozadja.
resda sem bil nadelan, a ženska, ki je stala pri vratih, se mi je zdela preveč resna za striperko. bila bi tudi slab material za eksotično plesalko.
»ni štapom je ne bi...« sem si rekel.
»pizda ti materina, čučo, kako grdo pičko si zrihtal!« se je slišalo iz ozadja.
»kdo je lastnik ali najemnik?« je zarezala v skorajšnjo tišino.
uvidel sem, da gre za pravo policistko.
»samo malo. tam zadaj je...«
kmalu so tudi ostali ugotovili, da gre za pravo policistko.
zabava je zamrznila.
čeprav se je matej dogovoril s sosedi, da ne bodo klicali policije, in da nas bodo prej opozorili, če bomo preglasni, se je očitno našla ena pička od soseda, ki se je usrala in nas zatožila. jutri bomo poklicali kolega na postaji, ki bo pogledal v zvezek prijav in povedal kdo je bil. če bo matej hotel, bomo dobili denar za kazen nazaj. in to od tistega kurca, ki je podal prijavo.
hrup je ponehal.
»matej!« je zaklicala še njegova ženska in mi sledila.
kurac se je prestrašeno skrival na wcju in želel v umivalniku ravno splakniti preostalo koko, da bi se podgane zadele namesto nas.
»kje si matka, kurac neobrezani!«
»tstr... morm se znebit koke...«
»ne!« sem mu preprečil: »pusti to, pa kva misliš, da si v filmu?«
»ne, sam kva, če nas preiščejo?«
»ne bodi glup, nimajo naloga, pejt z mano, nehi, na vratih je pulcajka pa še blondinka je, duplo glupa!«
očitno sem ga pomiril, ker se je nasmehnil, čeprav je bil še vedno nervozen.
odvlekel sem ga do policistke.
za trenutek resnice.
nekaj v zvezi s tem, da bo naložila 15 čukov kazni...
da naj bomo manj glasni, da naj se bolj kulturno obnašamo...
da naj ne vznemirjamo sosedov, ki bi radi spali...
če ne, dobimo še sodnika za prekrške...
na koncu je s policistom, ki jo je čakal v predsobi, odšla.
zabava se je nadaljevala, glasnost ni več presegla 75% prejšnjega avdio ambienta.
minilo je približno pol ure, ko se je na vratih spet prikazal policist.
bil je to nek paličasti kurcofaf, ki je bil po vrhu vsega pod kapo še poln naželeranih pramenov.
takoj mi je bilo vse jasno.
»čučo, pederu, dodji vamo!« sem zavpil vidno razočaran, policist pa je začel plesati…
://ženske v uniformah
včeraj sem se cel dan zajebaval z dokumenti. od prve stranke sem kupil novejši avtomobil, hkrati pa svojega starega prepisal na drugo stranko. letanja je bilo kot na letališču, in ker je bila druga stranka z menoj, smo vse opravili v nekaj urah.
in ko sem se, olajšan, v noviteti peljal domov, se mi je zgodilo nekaj, o čemer sem sanjal vse svoje odraslo življenje. uzrl sem policistko, ki je opravljala kontrolo prometa. najprej sem se izgubljal v predstavah o gričevju pod uniformo, nato pa se hipoma utapljal v tej nikoli zadušljivi igrivosti, ki mi ji ostala iz otroštva, v fetišu. tej prekleti igrački vedno odraščajočega fantka je vladala odrasla ženska. ne zgolj s pičko, ampak z vsem, kar je kadarkoli in kakorkoli vodilo do nje. brez deskanja po pornografskih medmrežnih portalih je bil tokratni fetišizem, ki sem ga čutil do žensk v uniformah, po hitrem postopku dodan med moje priljubljene povezave, ki so naraščale v razmerju z nivojem vedno večje spolne izbirčnosti. tu so se nahajale sodnice s kladivi, medicinke z injekcijami, vojakinje s pištolami in policistke z gumijevkami.
cesta in čas sta bila neusmiljena. ko sem se bližal konstantno nezakrpani luknji v žepu svojega skromnega finančnega stanja, se tega nisem zavedal, pač pa trepetal zaradi prijetnega strahu pred ženskami, ki so razpolagale z razno raznimi sredstvi oblasti, celo prisile. v tem približevanju sem se za kratko zagledal v njeno pozicijo. na prvi pogled je bila všečna, in če bi vztrajal pri opazovanju njene figure, bi me ta ugotovitev lahko stala prve krstitve jeklenega žrebička v katerem od obcestnih drogov. prisebnost za volanom me je iztrgala iz sanjarjenj o fuk gimnastiki. zaprta sva bila v ječi. slonel sem nad njo in jo fukal tako, da je bila na hrbtu, ona pa me je z gumijevko pritiskala v prsni predel, me udrihala po vratu in bokih. nato sem se ji moral tlačiti v grlo vse dokler v njenih solznih očeh nisem prebral deleža promilov v moji tekočini življenja. ali sem ušel kazni ali pa bom ostal njen suženj užitka v zaporu iz sanj, sem ugotavljal v prihajajočem trenutku resnice. ker v tem času in prostoru ni bilo ničesar podobnega doživljeni fantaziji. ker se je hitro bližala.
prisegel bi, da je nekoliko dvignila loparček, kot bi me želela ustaviti. ne vem. ga je dvignila? tega sem si sicer želel tako močno, da sem sam pri sebi odjavljal videno in se prepričeval, da gre za fatamorgano. odpeljal sem se naprej. kmalu me je zaskrbelo in spoznal sem, da me je morda res želela ustaviti. zgrabila me je panika.
obrnil sem, odpeljal nazaj. ustavil. spustil steklo. približala se je, se nekoliko priklonila in spet hitro zravnala. morda me je ujela pri opazovanju dekolteja ali njenega popolnega obraza, ki so mu gube prihajajočih srednjih let večale fukabilnost.
»o-o-o-oprostite, ste me že-že-želeli ustavit?«
»da. pravzaprav sem že poklicala okrepitev.«
»joj, nisem vedu, prisežem! morali bi mi bolj odločno pomahati...«
nasmehnil sem se in nadaljeval: »n-nov avto imam, pa sem še malo pod vtisom.«
molčala je, sam pa sem kar nadaljeval:
»želite moje dokumente?«
»ne, hvala, bom odpoklicala okrepitev, lahko greste.«
moje vroče telo je polila s tipičnim hladom uniformirane uslužbenke ministrstva za notranje zadeve.
najraje bi jo vprašal:
»želite še kaj drugega? ste prepričani, da ne? lahko vam ponudim kaj za sprostitev...« a v tej pofukani zadrti uradnosti sem bil kot prestrašen fantič, ki še za pravo liziko ne bi upal prositi, ker bi bila policijska tako visoko na oltarju spolnega gambita.
za sekundo sem zaprl oči in v miselni paraleli nadaljeval dialog v scenarij porniča z njo v glavni vlogi, dokler ne bi z gumijevko udarila po volanu in bi zaslišal:
»pofukaj me, prasec potrebni, pa nehaj gobezdati s kurcem, ker boš plačal za žalitev uradne osebe!«
»da, gospa!«
in bi jo našeškal po joških, da bi valovali kot jogurt, nato pa pofukal na vročem pokrovu, dokler se ne bi razlil po njem in tako krstil avtomobil, da bi še v garaži kapljalo z odbijača.
toda, ker velja pravilo 'vita porno non est', sem se, namesto tega, zahvalil, si v mednožju poravnal hlače, in odpeljal kot bi prvič sedel za volan...
://adagio
bilo je kot bi vstopil v sceno senzorialnega gledališča. pričakala me je kot bulgakova polnočna margareta v sanjah svojega mojstra. in tako sem se tudi počutil. bil sem njen mojster. prešla je v moj roman prek obeh, tako behemonta kot tudi vollanda, da bi se mi predala v razpolago kot čelo rokam virtuoza. ko sem vstopil v njeno stanovanje in začutil vonj znanega kadila, ki je buril nostalgijo, je nekje v ozadju pikajoče igrala nežna najlonska kitara. sintetičen vokal je odmeval med škripanjem starega parketa in tiktakanjem velike stenske ure.
takrat je rekla, naj spregledam. snel sem prevezo in se ozrl po tej modro-zeleni svetlobi, ki je prihajala iz njene spalnice. na postelji bela rjuha, ki je segala vse do tal. dal sem ji vrtnico in jo poljubil na vrat. dišala je po vračanju mladosti v srce puščavnika.
glasba, čutenje in potencirana ljubezen do ženske. obsedenost s temi senzacijami spremlja mojo zavest že vse odkar sem prvič potopil oko v žensko mehkobo in posodil uho tej ubrani nevidni lepoti.
minulo jesen in zimo sem odkril izvir ter postavil novo osebno pravilo, da je ženska najlepša in najbolj nežna takrat, ko je žalostna. takrat se boji ostati sama. brez moškega, ki ga ljubi. ko je svet siv in on barvit. takrat je zaljubljena. pričakoval sem, da bi v ta izvir namakal gobo tako dolgo, dokler ne bi vsrkala še zadnje kaplje tega kislega spoznanja, ki je v meni vzpodbujalo moško predrznost. gobo bi nesel k ustom, da bi potešil svojo žejo po ljubezni, vendar je bilo zame že prepozno. lahko bi pil, a se ne bi nikoli odžejal. v petih ranah bi nosil grehe moških tega sveta in iz njih izgubljal tekoče življenje.
da; v tej žeji sem spoznal, da ženska takrat resnično ljubi. a v takem primeru ni nikogar, ki bi ji podarjeno vračal v obliki nekakšne sorodne čutnosti ali morda celo iskrene ljubezni. takrat sem se prvič v življenju zavedel, da moški ne moremo ljubiti. misel sem končal z novim pravilom. ugotovil sem, da moški, ki je vreden ženskih solz, te nikoli ne bo pripravil do joka.
bila je tišina in bil sem edini, ki je slišal glasbo. prepletala sva se kot melodiji oboe in violine v adagiu prvega izmed brandenburških koncertov. nisva imela ne čembala, ne viole da gamba, da bi naju spremljala. najina glasbena podlaga je bila nebeška belina brezmadežnih rjuh, najina spremljava čvrsti prijemi, strastni poljubi, dišeče potenje in globoko dihanje. na rjuho najinega notnega črtovja sva enega za drugim s potom in krvjo pisala takte, ki odpirajo vrata življenja.
bil sem kipar in moji roki sta gladili njeno telo kot bi že ne bilo popolno. in bil sem kot bi njeno nesramno lepoto želel vtisniti v nekakšen tridimenzionalni spomin. njeni dolgi nohti so se vdrli v mojo kožo in na rane igrali pizzicato. skozi proces te prijetne izmenjave telesnih tekočin so trgali hrapavost lusk in svoje prizadevanje nagrajevali z žrtvovanimi krvavitvami.
iz mene je izvabljala zvoke nesebične ljubezni, kot bi me ne bila ujela na ta senzorični spolni protokol. žrtvovan sem bil, nedolžno jagnje, na oltar erotike. ob vsaki njeni želji po vhodu vanjo, si je duša vtirala pot na elizejske poljane. a moj mehak dotik si je želel ostati na zemlji. ni mu bilo mar za dušo. okušal je sladkobo in odpovedal se je raju, da bi lahko še naprej grešil. a ta prekleti dotik me je hipoma postavil na trdnejša tla. spomnil sem se namreč na vlogo, ki jo igrajo ženske v mojem življenju. niti ene še nisem trajneje cenil. odidem, ko mine zaljubljenost.
ko je bilo konec, sva obležala na postelji. segel sem po kozarec šampanjca in ji s poljubom ponudil požirek. nato je bila tema. prikazale so se zvezde in nekje daleč je spet zaigrala glasba.
takrat je bil najin zadnji telesni kontakt. koncert se je končal brez aplavza in bolečina je svoje zdravilo našla v času.
danes sva sedela v lokalu, v kotu in pila kavo, tisočkrat pozabljena od nepozornega natakarja.
lase je imela ravne, spuščeni po licih so ji podaljševali že tako ljubek obraz. obžaloval sem to najino novo razmerje dveh znancev prijetne preteklosti.
»jokala sem.« mi je zaupala svojo takratno žalost.
»kako?«
vedel sem. žalost je skrivala v obliki solze v temi. ljubila me je, a drugemu je posvetila zibel življenja v ankh.
vidno ji je bilo nerodno, toda nadaljevala je bolj sproščeno.
tudi, če bi solzo videl, se ne bi spremenil.
»jokala si, pa mi nisi povedala?«
nisem hotel biti hladen: »je bilo zato vsega konec? gotovo sem te razočaral.«
»vzela si mi besede z ust...«
»nisem mogla tako dalje... ti si moški, tebi je vseeno.«
»ni mi vseeno, le pokažem ne. morda zato, ker kultiviram sito za komplikacije, ki jih prinese razmerje.«
»res je. vsa ta romantika... ne bi se smela iti tega z menoj.«
»čeprav je bilo krajše, je bilo lepše. stavim vse na ljubezen.«
»ženska sladka naivnost...« sem pihnil enega zadnjih cigaretnih dimov.
»vama še kaj prinesem?« naju
je zmotil natakar, a ljubezni nama ni mogel prinesti. bila je nekje v nebu nad
berlinom.
://ples mrtvecev
»kje si bila?«
»je! ker si moja pička in te imam rad. mislim, da se spodobi, da mi poveš kje si bila…«
»molčiš… in… pizda, se celo smejiš?! vseeno ti je! kaj je s tistim 'ljubim te', kaj je s tistim, da si rada z mano, se pogovarjaš, da te pomirjam, da rada fukaš z mano? je človeka težko ljubiti, če je v finančnih težavah? zakaj sva fukala, zakaj?! zaradi besed? nimam velikega kurca, nimam denarja, nisem zanimiv, kaj sem?«
»dovolj mi je tvojega nezaupanja in ljubosumja!«
»meni pa je dovolj tvojega organiziranja tega razmerja. takrat in takrat to in to. sit sem tudi zamujanja, laži in prikrivanja. pizda, lahko bi dvignila telefon in poklicala, mi sporočila, da boš zamudila za eno uro, ker te fuka nekdo drug, pa se moraš prej stuširati, da ga ne bom vohal, ko bom lizal tvojo gnilo pičko!«
»ne, čuteč sem. čutim te v tem pofukanem razmerju in tega zate ne morem trditi. ti tega ne znaš, ker si kurčeva ledena gora! misliš, da bom slepo prenašal tvoje flirtanje? neprestano iskanje boljšega moškega?«
»ne bom te izpustil, prasica, dokler ne poveš, kje si bila! zdaj se ne boš rešila, kot si se zame rešila bivšega! z mano greš do konca! obljubila si!«
»ne bom te, dokler natančno ne poveš, kaj si delala danes zvečer!«
»ljubezen je fuk z drugimi?«
»priznam, da sem bil ljubosumen, posesiven, da ti nisem zaupal, toda na to sem te opozoril, ker sem čustveno zelo labilen.«
»ne bom te, še, pustil… se zavedaš, da se spet pogovarjava?«
»to je zato, ker me siliš v to.«
»vzgoja te ni, te bom pa sam prisilil v to, da se boš pogovarjala s partnerjem!«
»ti nisi moj partner! ti… ti si…«
»ne bi smel biti, pa sem, ker sem naiven. rad imam to rit in joške. spravljajo me obup. predraga si za moja čustva.«
»kurba nespodobna!«
»kar daj me, prasec, ti veš, kaj mi je všeč…«
»prasica si, moški te samo malo stisne in si že vlažna, poglej se!«
»da! udari me, prefukana kurba sem! daj kondom! se spomniš? kurba sem!«
»briga me, če te je fukal kdo med mano! zmešal bom svojo z njegovo spermo… prvi bom priplaval… boljši sem… pridi sem, kaj se upiraš, pofukal te bom bolje kot on danes!«
»oh… ti je všeč, ko fukaš mojo pičko? poglej se, patetičen si, sploh me ne znaš kaznovati… ah…«
»prasica…«